Damijana Močnika pozna slovenska zborovska javnost kot mednarodno priznanega skladatelja. V njegovem opusu najbolj izstopajo velika vokalno-instrumentalna dela in zborovske skladbe, saj je nenazadnje uspešen dirigent, ki tovrstne ambicije uresničuje večinoma pod streho Zavoda sv. Stanislava, tam je tudi njegov pedagoški azil.
V zadnjih treh letih pa je pokazal tudi svoje organizacijske talente. Že večkrat so ga vabili v glasbeno komisijo Evropske zborovske zveze, a se zaradi preobremenjenosti ni želel odzvati na vabila, tokrat pa, kot pravi, ni mogel odkloniti sodelovanja, saj je bila prav naši državi zaupana največja, najzahtevnejša in najštevilčnejša zborovska prireditev v Evropi, festival Europa Cantat. Na prvem sestanku so ga izvolili za podpredsednika glasbene komisije festivala, hkrati z evropsko pa se je oblikovala tudi slovenska komisija, katere predsednik je postal, kar je pomenilo precejšnjo angažiranost pri organizaciji festivala. Ideje, ki so se porodile v slovenski komisiji, je tako iz prve roke lahko zagovarjal tudi v mednarodni. S programsko vodjo festivala Mihelo Jagodic sta v zadnjem letu kar najtesneje sodelovala, zbirala zamisli, jih poglabljala, dopolnjevala, gnetla in klestila, iskala sodelavce in nastopajoče, dokler se ni izkristaliziral briljanten, zanimiv, atraktiven, glamurozen dogodek, ki je evropski zborovski javnosti pokazal, kaj Slovenci imamo, kaj zmoremo in znamo. Seveda pa zaradi obsežnosti dogodka, mednarodne udeležbe, predvsem pa zaradi vseh ovir, ki jih je v zborovske vrste prinesel novi koronavirus ni šlo brez skrbi, strahov in stresa. O tem v naslednjem pogovoru.
Kako je nastajal okvir slavnostnega odprtja oziroma kaj in na kakšen način ste želeli sporočiti tujini?
Zavedali smo se, da so oči vodstva in glasbene komisije EC uprte v organizatorja, hkrati pa nam je bilo jasno, da morajo biti naše ideje v sozvočju z njihovimi željami in predstavami, saj je festival vendarle največja prireditev Evropske zborovske zveze. Najprej smo se torej posvetili usklajevanju zamisli, lahko pa rečem, da sva jih z Mihelo kar kmalu ogrela s svojimi predlogi. V svojem konceptu sva se oprla na ljudsko tvornost, ki je pri nas v Sloveniji, na tem majhnem koščku Evrope, tako izredno bogata in raznolika.
Zavedala sva se, da bomo v času festivala kot predavatelje gostili nekatere vrhunske umetnike različnih žanrov vokalne glasbe, da bodo vodili nekatere ateljeje in tam predstavljali svoja področja ustvarjanja in poustvarjanja. Zakaj ne bi njihove prisotnosti izkoristili tudi na svečani otvoritvi? Ponudili smo jim izbrane ljudske pesmi z vseh koncev Slovenije, da jih priredijo in izvedejo na svoj izviren in neponovljiv način. To je bila brez dvoma dobra zamisel, saj smo predvidevali, da bodo nastale dobre priredbe, ki jih bodo zagotovo izvajali naprej in tako promovirali našo glasbo tudi izven Slovenije. Vsi so zelo resno zagrabili za ta predlog, se z veliko previdnostjo in spoštovanjem lotili dela, prosili za dodatne informacije, ne le o dotični skladbi, tudi o regiji, iz katere prihaja. Seveda smo jih usmerjali in vodili pri tem in poskrbeli, da je nastal zanimiv preplet različnih zasedb in pesmi, vsaka od njih je prinesla svojo barvitost, svoj slog in interpretacijo.
Kadar Slovenci govorimo o zborovskem petju, imamo v mislih predvsem t. i. klasično zborovsko petje, festival EC pa zajame vse zvrsti, žanre, sloge, zasedbe in načine. To nadvse pestro sliko vokalne glasbe smo torej želeli prikazati z izbranim programom.
Tako je, 17. julija so v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma nastopili znana in uveljavljena vokalna zasedba Singer Pur iz Nemčije, ena od prvih članov legendarne švedske vokalne skupine The Real Group, Katarina Henryson, priznana ameriška jazz pevka, nekoč članica vokalne skupine New York Voices, Kim Nazarian, vokalno-instrumentalna zasedba z Zvezdano Novakovič, Mengeški pritrkovalci, vrsta instrumentalistov in Zbor sv. Nikolaja iz Litije, ki je bil pod vodstvom Helene Fojkar Zupančič povezovalni element med naštetimi zanimivimi gosti.
Pa vendarle, kakšna pa je bila prvotna zamisel?
Vsekakor smo želeli na oder postaviti več slovenskih zborov, vendar nas je epidemiološka situacija prisilila, da smo začeli razmišljati predvsem o varnosti, pa čeprav na račun pestrosti in velike promocije slovenskega zborovstva.
Upoštevati je bilo treba »mehurčke«, torej: ena večja zasedba, ob njej na odru zasedba instrumentalistov, pridružujejo se solisti ali manjše vokalne skupine. Za večjo zasedbo smo izbrali pevce Zbora sv. Nikolaja Litija, ker so doma v mnogih glasbenih žanrih. To je pomenilo, da bodo najlaže sodelovali z vsemi ostalimi. Vedeli so, da bodo partiture prihajale zadnji trenutek in da se lahko še marsikaj spremeni. Hvala bogu so Helena Fojkar Zupančič in pevci zbora povabilo sprejeli in svoje delo odlično opravili, pravzaprav so naredili nekaj nemogočega. Zagotovo je bilo to najtežje delo slovenskega zbora na festivalu, vsi ostali smo imeli veliko bolj proste roke pri izbiri programa in zato več možnosti za spremembe, če bi šlo kaj narobe in vendarle nekoliko več časa za pripravo.
Na slovesnosti je zazvenela naša ljudska pesem tudi v svoji avtentični obliki, tako kot jo pojo pevci v svojem okolju, v Istri.
Želeli smo vključiti tudi Zvezdano Novaković, strokovnjakinjo za etno petje, ki je bila povabljena tudi kot predavateljica v posebnem ateljeju festivala. Skupaj smo se odločili za izročilo Istre, ki je res zelo specifično, s popolnoma drugačnim glasbenim pristopom in tipičnimi istrskimi instrumenti.
Moja zamisel je bila, da se na odru pojavijo tudi pritrkovalci, to je nekaj res tipično slovenskega. Če bi se koncert zgodil na Kongresnem trgu, bi se pritrkovalcem verjetno pridružili tudi zvonovi iz Frančiškanske cerkve, kar bi bilo precej zapleteno, v Cankarjevem domu, kamor se je zaradi slabega vremena moral preseliti koncert, pa to ni bilo izvedljivo. Ko sem režiserju Mateju Filipčiču omenil pritrkovalce, je bil takoj navdušen. S pritrkovalci sva se dobila v Mengšu, kjer smo skupaj izbrali pritrkovalske melodije, ki so bile v sozvočju z našim konceptom.
Na koncertu je ob konceptu slovenske ljudske tvornosti zazvenel del Devete simfonije Ludwiga van Beethovna oziroma himna Evropske unije v jazz priredbi, ki je med občinstvom spodbudila nekaj pomislekov.
Režiserjeva ideja je bila, da ob koncu večera vsi nastopajoči pridejo na oder in skupaj izvedejo neko skladbo, za to se je zdela Beethovnova glasba najprimernejša. Ker so izvajalci prihajali iz različnih glasbenih svetov, je nastala priredba, ki je združila klasično glasbo z jazzom, kar je v glasbenem svetu pogost pojav. V priredbi sem kot uvod v glavno temo uporabil prve dramatične fanfarne takte zadnjega stavka Devete simfonije v novi instrumentaciji (namesto pihal sem imel na voljo trobente in pozavne), potem pa se je glavna tema pojavila še petkrat. Prvič unisono v godalih, drugič Beethovnova verzija z zborom in orkestrom iz osrednjega dela zadnjega stavka, nato sta sledili še dve ponovitvi z jazzovskimi improvizacijami, za katere je akordično osnovo pripravil Anže Vrabec. V peti ponovitvi sta se oba sloga združila.
Obstaja zelo veliko različnih priredb te skladbe, ta je bila zelo zvesta originalu, vendar učinkovito nadgrajena, kot pritiče zaključku tovrstne prireditve. Beethovnova skladba tokrat ni bila mišljena kot evropska himna.
Toliko o uvodni svečanosti festivala, na katerem ste sodelovali z dvema svojima zboroma. Na festivalski TV pa sta z dr. Inge Breznik z Zavoda RS za šolstvo predstavila zborovsko petje v slovenskem šolskem sistemu ter zborovsko piramido in način dela s pevci v Zavodu sv. Stanislava, ki je vsaj v slovenskem prostoru nekaj izjemnega.
Lahko rečem, da je organiziranost zborovskega petja v slovenskih osnovnih šolah za mnoge države vzor in ga moramo varovati kot punčico svojega očesa. Še več – nujno bi ga morali razširiti tudi na srednješolsko in gimnazijsko stopnjo, saj bi na ta način povezali celotno slovensko zborovsko piramido. Zborovska piramida v Zavodu sv. Stanislava pa ni nekaj izjemnega samo v slovenskem prostoru, ampak tudi v evropskem. V aktivno prepevanje je namreč na neki način vključena večina dijakov prek Razrednega pevskega festivala, več kot polovica pa jih sodeluje v petih zborih na Škofijski klasični gimnaziji. Pevsko delovanje nadaljujejo v dveh zborih alumnov ali pa so nepogrešljiv sestavni del mnogih zborov v Ljubljani in drugod po Sloveniji. Predvsem je navdušujoče dejstvo, da kar trije zbori iz iste hiše sodijo v vrh slovenskega zborovstva in dosegajo odmevne uspehe po vsem svetu: Mladinski mešani zbor sv. Stanislava ŠKG, Komorni zbor MEGARON in Dekliški zbor sv. Stanislava ŠKG, ki je ta hip zagotovo najbolj prepoznaven slovenski zbor v tujini. O našem sistemu se je že večkrat pisalo na straneh Naših zborov in tudi predstavitev na Europa Cantat TV je vzbudila precej pozornosti, saj se napovedujejo gostje, ki bi radi od blizu pogledali v naš sistem in način dela.
Z Mladinskim mešanim zborom sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani ste nastopili na koncertu Zapojmo Sloveniji in prve tri dni sodelovali v studiu festivalske televizije v programu Skupno petje (Open singing) in Raziskovalni (Discovery) ateljeji.
Res je, prijavili smo se na atelje z Garyjem Gradnom in za samostojen koncert v okviru festivala, a je vse zaradi epidemioloških razmer odpadlo. Pri sodelovanju na skupnem petju in v raziskovalnih ateljejih pa je bilo takole: najti je bilo treba dva 36-članska zbora z mlajšimi pevci iz okolice Ljubljane, ki bi delovala v mehurčku; kriterijem sta zadostila le moj gimnazijski zbor in zbor Crescendo iz Škofje Loke. Pevci so se požrtvovalno odločili, da se odpovedo počitnicam in ostanejo doma, saj je bilo treba v najkrajšem času naštudirati program. Vedeli so, da bodo delali z več tujimi dirigenti, da bo treba peti v različnih slogih, se hitro odzivati in predvsem v zelo kratkem času naštudirati veliko novih skladb. Zelo sem hvaležen pevcem obeh zborov, da so se odločili za to, pa čeprav jih je bilo na začetku kar malo strah.
Z gimnazijci smo od oktobra do maja redno vadili prek zooma, v živo smo se dobili šele dan pred začetkom festivala in potem tudi prve dni festivala vsako popoldne, da smo se lahko pripravili za naslednji dan. Nemogoče se je bilo v polni zasedbi dobiti prej, ker je bil zaključek šolskega leta, matura ipd. V maju in juniju sem lahko vadil le z nekaterimi in to po razrednih mehurčkih, kar pomeni, da sem imel en dan vajo z enim basom, drugi dan s tremi soprani in enim altom, tretji dan z dvema tenorjema in enim altom … Gallusov madrigal so se naučili po posnetku. Na koncu je vendarle bilo tako, kot je treba, zelo so se izkazali. Izredno sem ponosen na svojo mladino, saj je bilo v zboru veliko takih, ki še nikoli niso peli v mešanem zboru in so morali v nekaj dneh narediti napredek celega leta.
Komorni zbor Megaron je s Komornim zborom KGBL nastopil na skupnem koncertu v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Megaron je predstavil starejšo slovensko zborovsko tvornost, v izvedbi zbora KGBL pa je zazvenela ustvarjalnost najmlajše slovenske skladateljske generacije.
Prvotno je bilo zamišljeno, da bodo slovensko zborovsko ustvarjalnost predstavili štirje zbori, ob omenjenih še Komorni zbor Akademije za glasbo, ki ga vodi Sebastjan Vrhovnik, in APZ Maribor pod vodstvom Tadeje Vulc. Predstavili naj bi ključna dela slovenskih skladateljev od Gallusa do današnjih dni. Žal sta morala zadnja dva zaradi nemogočih pogojev dela sodelovanje odpovedati, tako sva z Ambrožem Čopijem sama nekako zapolnila program, seveda pa je veliko skladb odpadlo. Tako pač je, naredila sva, kar se je v danih razmerah dalo narediti. Mislim, da se je na koncu kar čudežno vse poklopilo in je bil koncert naravnost navdihujoč.
Kakšni so vaši vtisi zdaj, ko je festival končan? Mu je uspelo izpolniti svoje poslanstvo?
Menim, da je glede na razmere, ki vladajo zdaj, v kar največji meri izpolnil svoje poslanstvo. Še pred mesecem dni si nihče ni mogel predstavljati, ali bodo naši načrti izpolnjeni, šele ko se je začelo, je postajalo verjetno, da bomo festival izpeljali. Ta velika negotovost je »zlomila srca« ljudi, ki so bili vpeti v ta projekt, tudi zase lahko tako rečem. Dve leti pripravljaš program, pa se ti lahko v trenutku vse sesuje v prah. Ne moreš verjeti, da si pristal v scenariju D, ki scenariju A sploh ni več podoben. Kakorkoli, izpeljali smo festival proti vsem pričakovanjem, koncerte v živo, festivalsko TV z mnogimi predavanji in delavnicami strokovno neoporečno in zdravstveno varno, in to je najpomembneje. Dokazali smo, da petje v skupini ob upoštevanju vseh pogojev ni nič bolj nevarno za širjenje virusa kot ostale dejavnosti.
Prepričan sem, da je bilo festivalsko dogajanje odraz časa, v katerem smo se znašli, in vsaj mene, zagotovo pa tudi vse druge vpletene, je napolnilo z novo energijo in idejami za delo v prihodnosti. Kakršnakoli že bo, mi se ne damo!
