Zborovska piramida kot uspešen model

»Pevce si moraš vzgojiti sam.« – Pogovor z zborovodjem, skladateljem in pedagogom Damijanom Močnikom ob 50. jubileju

Prodoren pedagoški prispevek Damijana Močnika, ki letos obeležuje svojo 50-letnico, že tri desetletja zaznamuje slovenski kulturno-izobraževalni prostor. Skladatelj predvsem zborovskih del, zborovodja in pedagog, za mnoge mlade pa velik motivator, ter nenazadnje umetniški vodja glasbenih dejavnosti v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani, kot je močna zborovska piramida petih zborov na Škofijski klasični gimnaziji, je za svoj glasbeni in vzgojni pečat prejel tudi Gallusovo plaketo JSKD in nagrado RS za izjemne dosežke na področju šolstva. Je soavtor učbenika za glasbo za gimnazije in ustanovitelj uspešnega projekta Slovenski otroški zbor (SOZ), ki enkrat na leto združi okrog sto mladih pevcev iz vse Slovenije, svoje enotedensko delo pa predstavi z zaključnim koncertom v Slovenski filharmoniji.

Damijan Močnik je diplomiral iz kompozicije na ljubljanski Akademiji za glasbo pri Danetu Škerlu, svoje zborovodsko znanje pa izpopolnjeval v tujini, med drugim tudi pri Ericu Ericsonu na Švedskem. Poleg uspešnega širjenja zborovske kulture in koncertnega udejstvovanja z različnimi vokalnimi zasedbami Škofijske gimnazije s svojo skladateljsko ustvarjalnostjo močno bogati sporede domačih ter tujih poklicnih in amaterskih zborovskih sestavov, glasbene police pa krasijo mnoge zgoščenke z njegovimi skladbami, od tega kar štiri avtorske. Kar nekaj jih bo to nedeljo, 22. oktobra ob 19.30, zaživelo na drugem koncertu Vokalnega abonmaja z Zborom Slovenske filharmonije in Komornim zborom Megaron – zborom alumnov Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani. Pod Močnikovo taktirko bodo predstavljena njegova avtorska dela ter druge skladbe 20. in 21. stoletja, ki bodisi črpajo iz ljudske motivike (Močnik, Krek, Hahn, Ligeti) bodisi segajo v območje sakranega, poduhovljenega (Močnik, Hawley, Schnittke).

Kako zborovska glasba načrtno in sistematično že od same ustanovitve Zavoda sv. Stanislava živi in je zapisana v ospredje šolskega dogajanja, s tem pa bogati in usmerja mnoga mlada življenja, nam je razkril v naslednjem pogovoru.

 

Glasba je v Zavodu sv. Stanislava od vseh dejavnosti zavzela najbolj privilegirano mesto. Ustvarjanje sozvočja ne le v glasbi, temveč posledično tudi sozvočje na drugih področjih prinaša mladim intelektualcem svetlo prihodnost. Zakaj ravno glasba?

Glasba se mi zdi edino področje, ki vzpodbuja razvoj vseh ostalih področij. To sem kaj kmalu ugotovil ob začetku delovanja v šolstvu, zato sem neprestano razmišljal o možnostih, kako glasbo umestiti v sredino šolskega dogajanja. Takrat sem seveda iskal tudi svoje mesto pod soncem, hkrati pa mesto glasbi v svetu in dojel, da je pravzaprav ves čas in vsepovsod prisotna, pa je mnogi niti ne opazijo niti ji ne pripisujejo globljega pomena, če gledamo z vidika povprečnega človeka. Prek glasbe lahko odgovorimo na mnoga življenjska vprašanja in zato zame predstavlja stičišče vsega. Vse od antike pa do renesanse je glasba rasla in se razvijala na področju znanosti, šele kasneje na področju lepe umetnosti. S tega vidika bi morala biti enakopravna drugim predmetom, umestiti jo je treba v običajno šolsko življenje in jo povezovati z drugimi področji.

Ali je takšna vizija, pedagoški ideal v slovenskem šolstvu sploh mogoč? Kako ste se uspeli povezati znotraj kolektiva in učni načrt preplesti z glasbeno noto?

Gre predvsem za problem nacionalne usmeritve, saj ima vsak predmet svoj učni načrt. V okviru Zavoda za šolstvo sicer deluje skupina za medpredmetno povezovanje, vendar preveč teoretizira in preveč poudarja birokratsko opisovanje izvedenih projektov. Teoretiziranje me nikakor ne zanima, zanima me pa, kako zamisel dejansko izpeljati. Sam se s to idejo poigravam že 15 let in spoznavam prednosti povezovanja različnih predmetov prek ene skupne niti. Navsezadnje tudi življenje ne poteka v ločenih paragrafih, kajne?

Pri oblikovanju učbenika za glasbo sem sodeloval z zgodovinarji, slovenisti itd., kjer smo združili najosnovnejše skupne družboslovne točke, ki jih mora vsak razgledan človek poznati kadarkoli. V praksi to pomeni, da pri obdelovanju npr. ekspresionizma in impresionizma spoznavamo primere tako iz poezije kot likovne umetnosti, vse vtise pa ilustriramo z glasbo – beseda, slika, zvok. Takšno integralno doživetje otroci ne samo cenijo, ampak se jim tudi najbolj vtisne v spomin.

Žal mi pripada v prvem letniku le ena ura glasbe na teden, kar je manj kot v drugih gimnazijah, zato pa kar nekaj ur opravim v drugem in tretjem letniku v okviru drugih predmetov (slovenščina, tuji jeziki, latinščina, vera in kultura), ki imajo določene vsebinske vzporednice z glasbo.

Glasba na vaši šoli ima na splošno izredno močno vlogo, trden steber kulturnega dogajanja pa predstavlja predvsem zborovska struktura oziroma zborovska piramida, zgrajena po švedskem vzoru, kajne?

Ko sem kot študent potoval na simpozij na Švedsko, so me poleg znanih zborovskih profilov močno navdušili njihovi mladinski in otroški zbori, predvsem Dekliški zbor Adolfa Fredrika. Pozanimal sem se o načinih njihovega delovanja in dejansko odkril, da takšno strukturiranje izhaja iz angleških deških katedralnih zborov. Prvič sem se tu srečal tudi s Svetovnim zborom mladih, po principu katerega smo pri nas oblikovali projekt SOZ (Slovenski otroški zbor), ki ga uradno vodi Kulturno društvo Megaron. Nekaj švedskih šol, ki imajo v svojem programu poudarek na zborovskem petju, je s tega vidika resnično nekaj posebnega, kar me je navdahnilo pri mojem pedagoškem delovanju. Glasba v Zavodu sv. Stanislava domuje že od same ustanovitve (1905), vendar je bilo treba stvar osmisliti. Naše vodilo ni, »kdor želi peti, naj se prijavi na avdicijo«, temveč delujemo ravno v nasprotni smeri: ob vpisu v šolo poslušamo vse dijake, nato pa presodimo, glede na njihove želje in rezultate avdicije, kdo je sposoben petja v zboru. Tako v povprečju 110 dijakinj in dijakov vstopi bodisi v dekliški bodisi fantovski zbor prvega letnika Škofijske gimnazije. To predstavlja šele začetek izobraževalne poti, saj je treba z določenimi orodji te iste pevce v zboru tudi zadržati in jih navdušiti za aktivno ukvarjanje z glasbo.

Kakšna pa so ta orodja? Paul Cummings, umetniški vodja mednarodnega festivala in tekmovanja Kathaumixw v Kanadi, kjer ste leta 2014 z Mladinskim mešanim zborom postali absolutni zmagovalec, je še posebej izrazil svoje navdušenje nad vašo zmožnostjo motiviranja pevcev, predvsem za petje slovenske ljudske pesmi – takole je povedal: »Njihova glasba ti požene kri po žilah, še posebej, ko izvajajo slovensko glasbo.« V času, ko v nekaterih slovenskih zborih vse bolj občutimo upad števila zborovskih pevcev, se zdi, da se vi srečujete ravno z nasprotnim – preveč pevcev?

Res je, poleg dveh osnovnošolskih zborov imamo na šoli Dekliški zbor prvega letnika Škofijske gimnazije, Fantovski zbor prvega letnika Škofijske gimnazije, Dekliški zbor sv. Stanislava, Mladinski mešani zbor sv. Stanislava in sorazmerno mlad zbor (Z)mešani zbor sv. Stanislava. Slednji, ki ga sestavlja več kot 100 članov, je bil ustanovljen ravno na pobudo dijakov in staršev in prepeva predvsem lahkotnejšo glasbo. Pevci se znotraj sestavov načeloma ne podvajajo, kar pomeni, da smo resnično pevska šola. Včasih človek težko brzda takšno število ljudi (smeh).

S pravim pedagoškim erosom oziroma občutkom je treba oblikovati način dela, ki ponuja pravšnjo mero sproščenosti in resnosti. Z opazovanjem odzivov mladih pevcev na določene pedagoške prijeme se sproti učimo motiviranja mladostnikov, pomembno vlogo pa igra predvsem izbira programa; skladb, ki vsebujejo preveč nelogičnih kompozicijskih in vokalnih problemov in jih zato ne zmorem naučiti v eni vaji, ne bom nikoli postavil na pult. Resnično izbiram program, ki predstavlja ‘crème de la crème’. Zasluge za kvalitetno petje ima vsekakor tudi možnost individualnega učenja vokalne tehnike, ki jo imata oba zbora sv. Stanislava, dekliški in mešani. Deset do dvajset minut na teden je sicer le kaplja v morje, a brez tega bi bili naši zbori zagotovo vokalno slabši. Tako se iz majhnih stvari sestavi pomemben mozaik.

Kljub temu pa vaš repertoar nosi tehtnost in zahtevnost odraslih zborov.

Seveda, ni problem v zahtevnosti, ampak, ali je skladba dovolj logična, da pevce prepriča. V tej starosti mora biti program zelo raznolik. Oblikovati celovečerni koncert ljudskih ali pa zgolj popevk bi bil pravi glasbeni samomor. Tudi mlad človek se hitro najé skladb na isto vižo. Ljudske skladbe dejansko predstavljajo najdaljšo pot za njihovo dojemanje, zato je tu treba biti še posebej inovativen, vedno pa se bodo v programu našle tudi skladbe, ki predstavljajo pravi izziv za sestav.

Dirigent mora dobro poznati zmožnosti svojih pevcev, prav v ta namen vsako leto potekajo avdicije za vse pevce. Le tako lahko dosledno spremljam razvoj in napredek posameznika, program pa prilagajam ravno njim, saj se morajo tudi oni z njim identificirati. Najbolj napak bi bilo graditi lastne dirigentske ambicije na plečih pevcev. Vse mora potekati v simbiozi z njimi, voditi jih je treba na pozitivno avtoritativen, nikakor ne na avtoritaren način, sicer je to žaganje veje, na kateri sediš.

Tisti, ki se redno srečujemo z mladimi pevci, večkrat naletimo na nerazlikovanje ljudskega programa od, na primer, zimzelenih popevk, kaj šele od ponarodelih itd. Ljudska pesem, ki je bila nekoč tako močno povezana z našim vsakdanom, se danes vse bolj oddaljuje od našega življenja …

To dejstvo me prav nič ne čudi, včasih tega še glasbeniki ne razlikujejo. Na naših avdicijah zahtevamo, da se ne izvaja popevk, predvsem ker mladi imitirajo tuj glas. S kolegico Heleno Fojkar Zupančič najraje slišiva kar slovensko himno, saj se v njej skriva kar nekaj intonančnih pasti. Moti me pa še nekaj drugega. Vsakodnevno se srečujem s posamezniki, ki imajo opravljeno nižjo glasbeno šolo, a ne poznajo not. Na moji prvi uri dijaki pišejo informativni test s preprostimi teoretičnimi nalogami (prepoznavanje not, pavz, osnovna znanja o glasbenih obdobjih z najpomembnejšimi skladatelji …), ki pa ne služi kot informacija meni, temveč njim samim. Kar 90 odstotkov dijakov s končano glasbeno šolo piše ta test negativno. Najbolj zaskrbljujoče pa je, da več kot polovica teh istih dijakov v eseju, v katerem razmišljajo o vprašanju, »kaj mi pomeni glasba«, razkriva, da glasbe niti ne marajo, nekateri igranje na instrument celo sovražijo. Torej, kje tiči problem? Vsi namreč študirajo po istem kalupu, ta pa je prilagojen ambicijam 10 odstotkov učencev, ki bodo mogoče nekoč poklicni glasbeniki. Vede ali pa nevede kot po tekočem traku uokvirimo vse v isti program, ki temelji predvsem na tehničnem obvladovanju glasbila in namesto ljubezni do glasbe na neki način vzgajamo ravno nasprotno. Morda je to tudi eden od razlogov, zakaj so naše koncertne dvorane prazne.

Nedvomno vaše delovanje žanje mnoge uspehe: izjemno prepoznavni so Dekliški zbor sv. Stanislava, ki ga vodi Helena Fojkar Zupančič (zbor te dni praznuje 20 let delovanja, op. ur.), Mešani mladinski zbor sv. Stanislava in seveda Komorni zbor Megaron, ki ju vodite sami. Kako se v piramido vključujeta že omenjena Dekliški in Fantovski zbor prvih letnikov in navsezadnje tudi (Z)mešani zbor sv. Stanislava?

Zbora prvih letnikov vpeljeta dijake v osnove zborovskega petja in služita kot odskočna deska za nadaljnje zborovsko izobraževanje. Na načelni ravni spodbujamo k sodelovanju prav vse dijake, ki so za petje v zboru sposobni, po končanem prvem letniku pa lahko prek ponovne avdicije, in če si to želijo, nadaljujejo pot po naši piramidni shemi. Glede na kakovost in barvo njihovega glasu ter na glasbene sposobnosti s Heleno vsako leto znova narediva zasedbo za tri zbore višjih letnikov. Zadnja leta je zanimanja toliko, da ne moreva vzeti v zbore vseh pevcev, ki bi želeli peti tudi po prvem letniku. Tudi (Z)mešani zbor je pod Heleninim vodstvom našel svojo identiteto in navdušuje s prepevanjem popa, jazza, gospela, odlomkov iz muzikalov, svoje nastope pa popestrijo s privlačno koreografijo. Vsekakor pa moram poudariti izredno homogeno ekipo zborovodij, poleg mene in Helene na gimnaziji vodita zbore tudi Tadeja Kreča in Marjetka Kozmus, v Osnovni šoli Alojzija Šuštarja pa Nadja Janežič in tudi Tadeja Kreča. Vsak je posvojil svojo vlogo v naši strukturi in jo zelo zavzeto opravlja. To, da se odlično razumemo med sabo, je zelo pomembno in se odraža v vseh uspehih.

Kakšno nalogo pa imajo t. i. razredni zbori? Gre zgolj za povezovanje dijakov ali pomenijo predpripravo za vstop v enega od naštetih sestavov?

Pravzaprav vse od naštetega. Nekoč smo pripravljali neko glasbeno prireditev, za katero zaradi pomanjkanja časa nisem uspel pripraviti zbora. Angažirali smo posamezne razrede, ki so morali pripraviti kakršnokoli glasbeno točko. Zaradi izjemnega navdušenja in zanimanja se je iz enkratnega dogodka rodil t. i. Razredni festival. Ker so se iz mladostniške kreative rojevale tako raznolike ideje, smo ločili Razredni (pevski) festival in Miklavžev koncert, kjer se pod okriljem dijaške skupnosti zvrstijo raznorazni glasbeniki bodisi narodnozabavne glasbe, jazza, rocka, metala bodisi klasike. Pri Razrednem pevskem festivalu pa smo postavili stroga pravila – razred lahko sodeluje zgolj, če je prisotna večina razreda, nastopijo lahko le ob spremljavi akustičnih instrumentov, izvajana točka pa mora biti oblikovana na določeno dano temo. Dijaki med sabo po lastni presoji izberejo kompetentno glasbeno vodstvo, ki mu morajo biti lojalni, in si samostojno organizirajo vaje. S temi omejitvami se je začela kakovost dogodka eksponentno dvigati, sodelovanje pa je postalo že pravi prestiž.

Razredni zbori načeloma ne služijo kot rekrutacija za šolske zbore, dejansko opažamo nasprotni učinek – šolski zbori imajo posreden vpliv na razredne pevce in jih navdihujejo za lastno delovanje. Spodbujajo jih h kreativi, hkrati pa dvigujejo raven splošne uspešnosti. Več kot je aktivnih pevcev v razredu, boljši je razred v vseh pogledih.

Kot vrh piramide pa ostaja Komorni zbor Megaron, zmagovalec državnega tekmovanja Naša pesem 2012.

Tako je, Megaron je namenjen pevcem, ki so svoje šolanje pri nas že zaključili, dobrodošli pa so seveda tudi zunanji pevci. Nikoli nismo bili zaprta elitna skupina. Poslušam prav vsakega, a žal je prostora v zboru ponavadi zelo malo – redki odnehajo, z novim šolskim letom pa k zboru vsako leto pristopijo naši nekdanji gimnazijci. Težko odslovim dobrega pevca, zavedam pa se, da moramo ohranjati pretočno odprto skupnost. Socialna dinamika je v zboru namreč zelo pomembna, v skupini se moramo vsi dobro počutiti in vsi enakovredno vlagati v skupno dobro.

Vaše letošnje srečanje z Abrahamom, kot pravimo življenjskemu mejniku, ko naj bi človek postal moder in premišljen, je prav gotovo lepo obeležje. Kako vas niz izkušenj motivira za nadaljnje delo na zborovskem področju? Ali ostaja še kaka neizpolnjena želja?

V meni je vedno želja po odkrivanju česa novega, in ker sem zelo radoveden ter raziskovalnega duha, z izpolnjevanjem želja nimam težav. Kar pa še vedno pogrešam v slovenskem zborovskem prostoru, je primerno vzgajanje pevcev za sistematičen vstop v odrasle zbore. Srednješolsko zborovstvo je bilo včasih precej močnejša veja, a dandanes pevskega bazena v srednješolski populaciji skorajda ni. V Sloveniji imamo ogromno raznovrstnih sestavov, celo preveč glede na število aktivnih pevcev. Pogrešam zbore srednje generacije, od 30 do 50 let, peščica obstoječih ima sicer ambicioznejše želje, a žal tudi neprekinjeno borbo s kadrovskimi zadregami. Zbori, ki so v preteklosti cveteli, so se danes znašli v nazavidljivi situaciji. Po drugi strani se množijo zbori s povprečno starostjo nad 65 let, s tem pa seveda splošna slika kakovostnega zborovstva pri nas pada, saj nimamo dotoka novih pevcev. Razumem, da je stik te populacije z glasbo izjemno pomemben zaradi socialnega druženja in aktivnega preživljanja prostega časa, a je zanje treba najti model delovanja, kjer se bodo dobro počutili tako pevci sami kot njihovo poslušalstvo. Ključnega pomena pri krepitvi zborovske razvejanosti je prav gotovo vzgajanje pevcev, torej podaljševanje osnovnošolskega petja v obliki piramidnega sistema. Slednje je najlažje izpeljati prek urejenega šolskega sistema ali pa ponuditi nekaj inovativnega, česar ostali še nimajo – kot primer dobre prakse bi pohvalil primer vsakoletnih mladinskih oper, ki jih organizira Glasbena matica –; izkušnje namreč kažejo, da so po priramidnem principu kadrovski problemi znatno manjši ali jih pa sploh ni.

Guru zborovskega dirigiranja, Eric Ericson, je nekoč rekel, da je najpomembneje, da ima dirigent lojalne pevce, ki verjamejo vanj in mu zaupajo. Lojalne pevce pa si najbolje vzgojiš sam. Zato se mi zdi pomembno, da se mlad zborovodja ukvarja predvsem z vzgojo mladih pevcev, in ne čaka na to, da mu bo dobre pevce vzgojil nekdo drug. Vzpodbujajte mlade, da se aktivno ukvarjajo z glasbo, da vzljubijo glasbo in petje. Verjemite, vredno je in hvaležni vam bodo!