Ljubitelji zborovskega petja smo si marec 2020 zapomnili kot trenutek zastoja naše čez vse priljubljene dejavnosti. Zborovsko petje je veja umetnosti, ki nas bogati in oplaja, je početje, ki iz leta v leto širi našo socialno mrežo in rojeva vedno nova prijateljstva, je duševna hrana, brez katere težko shajamo.
V marcu mesecu je država zborovsko petje prepovedala, češ da to tesno druženje skupine ljudi, ki pri svoji dejavnosti pršijo kapljice sline v prostor, sodi med najbolj tvegane dejavnike okužbe z novim koronavirusom. Odpovedani so bili vsi nastopi in koncerti, festivali in tekmovanja, med njimi tudi Mednarodni pomladni festival moškega petja, ki ga je letos že šestič pripravljal Moški pevski zbor Srečko Kosovel iz Ajdovščine z umetniškim vodjo Andrejem Makorjem. Odvijal naj bi se kot običajno v drugi polovici maja, izbrani so bili sodelujoči zbori, določeni so bili prostori, kjer naj bi potekal, vse je padlo v vodo. Organizatorji, zagnani pevci ajdovskega zbora, niso vrgli puške v koruzo, festivalu, sicer v okrnjeni obliki, so odprli vrata 3. oktobra 2020. V želji, da bi mu lahko sledilo čim več poslušalcev, so za prizorišče izbrali prenovljeni Lavričev trg v Ajdovščini, to namero pa je, žal, preprečilo slabo vreme, zato je prizorišče postala sicer akustično ne ravno primerna Dvorana prve slovenske vlade, v katero pa zaradi upoštevanja priporočil niso smeli povabiti poslušalcev. Ti so se morali zadovoljiti z neposrednim prenosom koncerta na kanalu YouTube oziroma na socialnem omrežju Facebook.
Moški pevski zbor Srečko Kosovel iz Ajdovščine
Andrej Makor
Kakorkoli že, festival je, tako kot je zdaj že tradicija, gostil štiri moške pevske zasedbe, poleg zbora gostitelja še Fantovsko vokalno skupino Ivan Cankar iz Ljubljane, Kvintet Donet z avstrijske Koroške in Fantovsko vokalno skupino Emil Komel iz Gorice. Vsaka se je predstavila s po petimi ali šestimi skladbami, ki so razkrivale, od kod prihajajo, kakšni so njihovi umetniški cilji, še najbolj pa to, kašno raven petja so uspeli doseči že pred t. i. koronakrizo, saj v času omejitev druženja niso uspeli kaj prida vaditi.
Festival oziroma koncert je odprl zbor gostitelj, Moški pevski zbor Srečko Kosovel iz Ajdovščine z zborovodjo Andrejem Makorjem. Njihov program je obsegal skladbe Ferda Juvanca, Andreja Missona, Franceta Cigana, Blaža Strmoleta in primorskega ustvarjalca Antona Klančiča. »Kot vsi, smo tudi mi zaključili z vajami marca meseca in se ponovno srečali v juniju. Takrat smo imeli štiri vaje in en manjši koncert na trgu v Ajdovščini, po počitnicah pa smo nadaljevali z delom,« pripoveduje umetniški vodja ajdovskega zbora Andrej Makor. »Moja želja je bila postaviti na oder nov program, vendar nam to ni uspelo v celoti, zato smo v našo predstavitev uvrstili tudi nekaj starejših pesmi. Vsekakor sem z nastopom zadovoljen, vse pohvale fantom, od tu pa zdaj seveda naprej.«
Za ajdovskim zborom, ki ga sestavljajo v večini starejši pevci, se je na odru Dvorane prve slovenske vlade predstavila Fantovska skupina Ivan Cankar iz Ljubljane, ki jo vodi Tom Varl. Na festivalu so se predstavili z deli Antona Foersterja, Antona Hajdriha, Vinka Vodopivca, Damila Bučarja in Ubalda Vrabca ter mladega skladatelja Andreja Makorja, s skladbami, ki predstavljajo del njihovega petletnega delovanja. Svojo prvo obletnico bodo obeležili jeseni, njihova želja pa je izvesti vse skladbe, ki so jih naštudirali v teh petih letih. Kot pravi umetniški vodja skupine Tom Varl, pa nameravajo v naslednji petletki poseči po novih delih in v tem smislu spodbuditi k ustvarjanju del za fantovske zbore tudi najmlajšo slovensko skladateljsko generacijo, svoje vrstnike tako rekoč, med te sodi tudi sam, ki prav zdaj že ustvarja novo skladbo za svoje pevce, vokalno-instrumentalno.
Helena Buhvald je na lanskem Mednarodnem pomladnem festivalu sodelovala z Moškim zborom Vres iz Prevalj, letos pa je na Primorsko pripeljala svojo zamejsko zasedbo, Kvintet Donet. »Teh pet fantov sem ‘prevzela’ pred petimi leti,« pove Helena Buhvald. »So iz različnih vasi iz Podjune na avstrijskem Koroškem. Vsi prihajajo iz slovenskih družin, srečali pa so se v mladih letih v različnih slovenskih zborih. Imajo značilen, mehak zvok, ki mi je všeč. Zasedba v preteklih mesecih zaradi karantene seveda ni delovala, zato smo program oblikovali iz svojega železnega repertoarja, to so skladbe, ki jih slovenski Korošci na oni strani meje najraje pojejo in najraje poslušajo, seveda pa posegamo tudi po težjem repertoarju, s katerim smo se predstavili lani jeseni prvič na slovenskem regijskem tekmovanju, kjer smo dosegli lep uspeh, zlato plaketo.« Tokrat so v njihovi izvedbi zazvenela dela Emila Adamiča, Kamila Maška, Marjana Perka in koroške ljudske v priredbah Pavla Kernjaka in Rigoberta Schönenberga.
Koncert je sklenila Fantovska vokalna skupina Emil Komel, ki je pravzaprav del mešane zasedbe Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel iz Gorice. Goriški fantje so na Pomladnem festivalu že večkrat nastopali. »Res je, zdaj smo že redni gostje,« se strinja zborovodja David Bandelj, »fantje komaj čakajo priprav in nastopa na festivalu. Krivec za to je Andrej Makor, ki nas je pred tremi leti povabil k sodelovanju kot fantovsko skupino, čeprav nismo nikoli delovali v tej obliki. To smo sprejeli kot izziv, tako vsako leto pripravimo nekaj pesmi prav za to priložnost. Letos je to povabilo izzvalo še večje navdušenje, saj smo tokrat nastopili prvič po osmih mesecih ‘suše’. Letos smo v svoj program vključili pesmi Vladimirja Prinčiča, Ubalda Vrabca, Stanka Maliča in Josipa Kocjančiča, primorskih avtorjev s te in one strani meje torej, in pa Adamičevo Vse najlepše rožice, ki jo fantje zelo radi pojejo. Svoje pesmi le redko kdaj zapojejo na koncertih mešane zasedbe, običajno za to vedno zmanjka časa oziroma prostora, je pa to pri dekletih izzvalo zanimivo reakcijo, tudi one bi rade imele svoj repertoar … Mogoče pa kdaj nastopimo v ločenih zasedbah, kdo ve …«
Fantovska skupina Ivan Cankar iz Ljubljane, zborovodja Tom Varl
Kvintet Donet, v. s. Helena Buhvald
Vsi zbori so se – še zlasti glede na okoliščine – odlično odrezali, čeprav jim pri tem dvorana ni bila v pomoč ne s svojo borno akustiko in še manj s svojo praznino, ki ne ploska, ne uživa in ne zahteva dodatkov.
V koronačasu so zbori vzdrževali odnose kot so vedeli in znali, mladi, bolj vešči računalnikov, so se srečevali na platformi Zoom, starejši so se znašli po svoje, eni in drugi pa kovali načrte o tem, kako se bodo družili, ko bo te »more« konec. In vendar: vsaka izkušnja, naj bo dobra ali slaba, prinese lahko tudi kaj koristnega, tudi o tem je tekla beseda na okrogli mizi oziroma posvetu, ki je potekal pred koncertom ob moderatorstvu Marka Gregorca. Poleg umetniških vodij sodelujočih skupin sta kot sogovornici sodelovali tudi predstavnici Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti Tanja Svenšek in Mihela Jagodic. Vsi so soglašali, da je bil to za zbore posebno naporen čas, naporen predvsem v svoji negotovosti in praznini. Pa vendar je bilo iz njega mogoče potegniti tudi kaj koristnega, če ne drugega, pa zavedanje, da nam zborovsko petje veliko pomeni.
Mihela Jagodic: »V času koronakrize smo spoznali, da nam manjka skupno petje, v živo, nastopanje za publiko in obiskovanje koncertov. Spoznali smo, da se po spletnih medijih oziroma platformah pretok energije skoraj ne dogodi. Ljudje rabimo živ pretok energije. Zbori so se v tem času domislili nekaterih novih oblik nastopov in pa vaj z medosebno razdaljo, kar je lahko koristna praksa tudi v času brez korone.«
Andrej Makor: »Imam srečo, da z vsemi svojimi zbori delam v primerno velikih prostorih, da se nam s tem ni treba ukvarjati. Res je, nekatere nove navade so osvojili pevci, za katere menim, da bi bilo dobro, če bi ostale tudi v pokoronačasu. Ker moramo paziti na medsebojno razdaljo, so se pevci prisiljeni bolj poslušati, biti samostojnejši pri izvajanju, opazil sem, da so bolj fokusirani med potekom vaj, da prihajajo bolj pripravljeni in ob točno določeni uri. Vsi imajo svoje note, ker tako seveda poskrbijo za večjo varnost pred okužbo.«
David Bandelj: »To je čas močnih preizkušenj za zbore, razdalje so se zdaj zbližale virtualno, nastali so zanimivi posnetki. V tem času smo dobili povabilo priznane dirigentke Alessie Calcagni iz Rima, da sodelujemo pri oblikovanju zborovske revije v slogu virtualnih zborov. K sodelovanju je povabila 14 sodobnih italijanskih skladateljev, ki naj bi komponirali na stihe sodobne pesnice (in zborovodkinje) Elise Gastaldon. Izvajalci naj bi bili različni zbori z vse Italije, med njimi tudi mi. Za nas je skladbo napisal Roberto Brisotto, s katerim že nekaj časa izvrstno sodelujemo. Posnetek je zdaj dostopen na kanalu YouTube. Ostal bo kot spomin na ta čuden čas v pričakovanju trenutka, ko bomo naše delo lahko izvedli tudi v živo. Pomembno je, da se ne ustavimo.«
Fantovska vokalna skupina Emil Komel iz Gorice, zborovodja David Bandelj
Tom Varl: »Nova razdalja med pevci je gotovo nekaj dobrega in veliki prostori za delo zborov tudi. V pripravah na našo prvo obletnico, ki bo jeseni, že iščemo primerno velik prostor, da ne bo zadreg ne na odru ne med poslušalci.«
Tanja Svenšek: »V tem času se je ves čas izpostavljalo petje kot enega najnevarnejših načinov prenašanja virusa. Izsledki številnih zadnjih raziskav po svetu pa poudarjajo, da ni problem petje, problem je glasnost, intenzivnost izdiha oziroma artikulacije, to je lahko glasno govorjenje, smeh, vpitje, glasno petje, ne pa sámo petje kot produciranje zvoka z melodijo. To se nam trenutno zdi najbolj pomembno poudariti. Zborovsko petje oziroma izvajanje klasične glasbe v katedrali ali koncertni dvorani lahko pomeni mnogo manjše tveganje kot glasen govor v lokalu ali dihanje med športno vadbo in ta nesorazmerja je treba prepoznati. Že pred časom smo se obrnili na NIJZ in Ministrstvo za zdravje, da bi dosegli primerna priporočila za delovanje, da ne bi bilo to le enoznačno odsvetovanje dejavnosti, ampak bi na podlagi konkretnih situacij vnesli prilagoditve. Obetamo si nov krog usklajevanj, na katerih bi uravnotežili smernice, smiselno prilagojene naši dejavnosti. Želimo si, da bi bile te jasne in jedrnate, združene v enem dokumentu (zdaj so razpršene v treh), ki bi služil praktični uporabi. Seveda, treba je poiskati primerno velike prostore za vaje, če je le mogoče z visokimi stropovi, ohranjati razdalje, trajanje dejavnosti mora biti prekinjeno z več odmori, zračenje enosmerno, najbolje naravno v obliki prepiha, pri mehanskem pa brez kroženja zraka. Petje z običajnimi maskami si težko predstavljamo, pojavljajo pa se nove oblike zaščite, ki jih po svetu že uporabljajo, različni vizirji ali maske z distančniki. Slednje je mogoče uporabljati del vaj oziroma občasno, to težko postane stalna praksa, saj je oteženo dihanje in je vse prepomemben vizualni vidik – dirigent in pevci se morajo videti, da lahko spremljajo dikcijo, vokalizacijo drug drugega, da lahko prepoznajo čustva, ki spremljajo interpretacije.«
Helena Buhvald: »Za obstoj zborovskega petja pri nas me sploh ne skrbi, naši pevci imajo občutek pripadnosti, imajo neke navade, ki si jih ne pustijo vzeti. Ko smo se po toliko mesecih spet srečali, sem opazila še več žara in elana, več zavzetosti in volje do petja. Ko mine ta koronačas, bomo stopili skupaj in šli naprej, morda z malo okrnjenim programom, morda na malo nižji ravni, šli pa bomo, zagotovo.«
