Latvijski radijski zbor – premalo privlačno ime?

Drzno premikanje meje med zmogljivostjo vokalne skupine in komornega zbora

Ljubljana, 24. september 2017

Prejšnjo nedeljo je v Dvorani Marjana Kozine Slovenske filharmonije, na prvem koncertu Vokalnega abonmaja v sezoni 2017/2018, nastopil Latvijski radijski zbor iz Rige pod dirigentskim vodstvom Sigvardsa Kļave. Poklicni ansambel, sestavljen iz zgolj 24 pevcev, se je z zelo zahtevnim in raznolikim programom predstavil poslušalcem v skromno zasedeni, a zelo odzivni in budni dvorani. S programom, ki je obsegal širok razpon zvočnega gradiva, od razkošja Vsenočnega bdenja Rahmaninova do brezbesedilnega minimalizma Pera Andersa Hillborga, je ansambel s svojim izjemnim dirigentom pogumno preizkušal mejo vokalne zmogljivosti maloštevilnega sestava.

Naš edini poklicni komorni zbor, po novem Zbor Slovenske filharmonije, nas v okviru svojega Vokalnega abonmaja že desetletja razvaja. To velja tako za povabila vrhunskim dirigentom, tujim in domačim, ki vsakič znova potrjujejo izjemno visoko kakovost in prilagodljivost ansambla, kakor tudi za gostujoče zbore, ki skoraj vsako leto popestrijo glasbeno doživljanje in uživanje zvestim abonmajskim poslušalcem. V vseh 26 letih obstoja Vokalnega abonmaja so pri nas gostovali domala vsi pomembni evropski poklicni zbori (zadnji je v pretekli sezoni nastopil Madžarski radijski zbor) in mnogo najboljših vokalnih skupin (do sedaj zadnja, pred dvema letoma, Voces8). Tudi tokratni gost, Latvijski radijski zbor z dirigentom Sigvardsom Kļavo, je dostojno nadaljeval to hvalevredno tradicijo.

Zbor je pri nas gostoval v okviru Festivala TENSO (Evropska mreža poklicnih pevskih zborov), ki je letos potekal v Sloveniji pod naslovom Zbogom orožje, pozdravljena pesem. V okviru festivala je zbor že v petek 22. septembra s celovečernim koncertom nastopil v Baziliki Kraljice Svetogorske pri Novi Gorici, kot demonstracijski zbor pa je sodeloval tudi na glasbeni delavnici za mlade skladatelje. Izjemno zahteven program koncerta na Sveti gori je bil v celoti različen od ljubljanskega, kar je prav klicalo po udeležbi na obeh dogodkih, hkrati pa je vzbudilo nekoliko obžalovanja, saj bi se zdelo primerneje, če bi bila programa zamenjana ali vsaj deloma premešana. Izjemno delo, biser pravoslavne liturgične glasbe Vsenočno bdenje Sergeja Rahmaninova bi tako gotovo polneje zaživelo v bolj akustičnem prostoru, v Baziliki Kraljice Svetogorske, v veliki dvorani Slovenske filharmonije pa, na primer, Wiigen-Lied (Uspavanka) Pera Nørgårda in Die erste Elegie (Prva elegija) Einojuhanija Rautavaare. Vokalno literaturo je smiselno razdeliti na obredno glasbo, pri kateri so skladatelji že pri skladanju pričakovali izvajanje v božjih hramih in pri tem upoštevali zakonitosti njihove odmevnosti, ter na koncertno glasbo, kjer je velika odmevnost cerkva moteča in izvedbeno omejujoča. Zato bi bilo primerno tudi pri organiziranju siceršnje zborovske koncertne dejavnosti pri nas to delitev upoštevati. Vse prevečkrat se namreč dogaja, da nastopajo tudi naši najboljši zbori v cerkvah s koncertnimi programi, ki za tako odmevne akustične prostore niso primerni. Veliko redkeje pa se zgodi obratno, kot je bilo tokrat.

Ampak, Rahmaninov je zazvenel v Slovenski filharmoniji. Če bi izvedbo poslušal z zaprtimi očmi, bi se mi verjetno zdela zvočno nekoliko preskromna. Ker pa sem imel oči odprte in tako ob poslušanju opazoval samo 24 pevcev, ki so skušali obseči vse pričakovano zvočno bogastvo, pri katerem bi jih bilo zaželenih vsaj dvakrat toliko, lahko pritrdim, da je bil njihov trud uspešen. Pri velikanskem dinamičnem razponu, ki ga v obe smeri zahteva predstavljeni cikel skladb, nas je gostujoči zbor  veliko bolj prevzel v »pianissimih«, ki so bili res izjemni, kot pri »fortissimih«, ki so bili morda nekoliko manj »prostorni« od pričakovanega, tudi ob upoštevanju maloštevilčnosti, in nekoliko »prodornejši«, kot bi si človek želel. Po pričakovanjih premore sestav take kakovostne ravni tudi primernega basista profundista, ki je pri sklepnih sozvočjih dodajal čar prav posebnega ugodja. Kljub vsemu je zbor pri tej izvedbi prvič prečkal mejo svoje vokalne zmogljivosti. Vsekakor pa je bila zvočna pripoved doživeta in zelo suvereno vodena s strani dirigenta Sigvardsa Kļave, ki mu pevci sledijo, kot bi mu »jedli z roke«.

Drugi del koncerta so pevke začele s kozarci v rokah, iz katerih so izvabljale uglašene zvoke za spremljanje priljubljene Stars (Zvezde) mladega latvijskega skladatelja Ēriksa Ešenvaldsa. Ne pretirano zahtevna skladba zaradi zvočnih »priboljškov« učinkuje kot zvokovno zanimiva in bogata, izvedba pa je bila na pričakovani visoki ravni. Kot kontrast je sledila minimalistična skladba mouaayiyoum švedskega skladatelja Pera Andersa Hillborga. To je izvedbeno zelo zahtevno delo, pri katerem se samoglasniki in soglasniki uporabljajo zgolj kot zvočne učinkovine, brez besednih pomenov. Zelo zapletena struktura zapisa zahteva visoko osredotočenost in natančnost pri brezštevilnih vstopih posameznih pevcev ali sekcij, kar vzbuja pri poslušalcih občutek graditve kaotične zvočne zgradbe, katere obliko in vsebino si vsak oblikuje sam, v povezavi bodisi s svojo notranjo urejenostjo ali kaosom.

Osrednja točka drugega dela koncerta je bil vsekakor Adagietto iz Simfonije št. 5 Gustava Mahlerja v priredbi za zbor Gerarda Pessona. Že poskus priredbe enega najbolj priljubljenih simfoničnih stavkov (pri katerem v orkestrskem originalu sodeluje kakih sto instrumentalistov) za zbor je zelo ambiciozna poteza. Njene izvedbe se je doslej lotilo kar nekaj visoko kakovostnih oziroma poklicnih zborov (med prvimi francoski Accentus pod vodstvom Laurence Equilbey, ki je v okviru Vokalnega abonmaja že nastopil v Ljubljani z izjemnimi predstavitvami del skladatelja Francisa Poulenca), pred leti tudi naš, takrat še Slovenski komorni zbor. V muzikalično zelo lepem in smiselno grajenem loku, s katerim je dirigent vodil latvijske pevce skozi ta enkratni glasbeni zapis, so se sicer pokazale nekatere nehomogenosti ansambla, ki pa so pri tako velikem številu glasov v partituri, kjer ima skoraj vsak pevec svoj posamičen vstop, tudi razumljive; zvočna neravnovesja, ki so se tukaj nekoliko razkrila, pri zvoku tega 24-članskega zbora, ko poje v celoti, skorajda niso opazna. Pohvaliti je treba tudi obe solistki, ki sta zelo zahtevna sola odpeli res estetsko in prepričljivo.

V zaključnem delu koncerta sta zazveneli še dve mojstrovini, ki ju velja v okviru celotnega koncerta zaradi odlične izvedbe najbolj izpostaviti. Prva med njimi, Nunc dimittis (Zdaj odpuščaš) priznanega in cenjenega estonskega skladatelja Arva Pärta, je skladba, ki na prvi pogled lahko deluje nezahtevno in enostavno, vendar njeno vrednost oblikuje šele natančna in tankočutna izvedba. Ozke lege sozvočij z izkoriščanjem učinkov zvenenja najmanjših intervalov lahko pridejo do izraza samo pri popolni intonančni čistosti in dinamičnem ravnovesju med glasovnimi skupinami. Izvedba gostujočega zbora je bila v tem pogledu izjemna. Druga, zadnja skladba v koncertnem sporedu, Zīles ziņa (Siničino sporočilo) latvijskega skladatelja Pēterisa Vasksa, pa je izredno zahteven zalogaj že v zasnovi, saj terja zbranost, natančnost in izrazno glasovno moč prav od vsakega pevca, od nekaterih solistov pa še posebej. Tudi to partituro so gostujoči pevci s svojim dirigentom predstavili zelo uspešno.  Ponovno se je pokazalo mojstrstvo dirigenta in visoka muzikalna dovzetnost in občutljivost zbora.

Poslušalci smo se pevcem Latvijskega radijskega zbora in njihovemu dirigentu Sigvardsu Kļavi oddolžili z bučnim aplavzom, za kar so nas nagradili z dodatkom. Zapeli so ljudsko latvijsko, pri kateri sta zopet prišla do izraza njihova muzikalnost in izjemen pianissimo.

Samo upamo lahko, da se bo hvalevredna praksa organizatorjev Vokalnega abonmaja, da skoraj vsako leto v goste povabijo katerega od vrhunskih vokalnih ansamblov, nadaljevala tudi v prihodnje. Vedno težje pa bo oporekati varčevalnim gorečnežem, ki bodo s prstom kazali na prazne dvorane in njihovo neskladnost z visokimi stroški gostovanj.

Ko se čudimo skromnemu obisku koncertov vrhunskih umetnikov na eni strani in največkrat razprodanim Stožicam na drugi, imamo obiskovalci prvih nelagoden občutek: nekakšno slabo vest do nastopajočih in rahlo omalovaževanje do tistih, ki na koncert niso prišli. Pomanjkljivo obveščanje? Ne dovolj zveneče ime? Pri vseh pevcih, zborovodjih in siceršnjih zborovskih zanesenjakih bi lahko upravičeno pričakovali, da bo nastop poklicnega pevskega zbora iz ene od baltskih držav, ki slovijo po najboljših zborih, napolnil dvorano s petsto sedeži. Poslušanje takega zbora je lahko zelo poučno pa tudi spodbudno. Pri pojasnjevanju slabega obiska se največkrat zatečemo v okrilje argumenta zasičenosti kulturne ponudbe. Verjetno pa bi se bilo dolgoročno bolj smiselno spraševati, zakaj je za zahtevnejšo umetnost senzibilnih poslušalcev tako malo. Seveda je najbolj pri roki odgovor, da spada obisk npr. Stožic pod zabavo, obisk zahtevnega koncerta pa pod resno udejstvovanje; dva pola torej, ki pogojujeta izbiro. Zahtevna vzgoja in izobraževanje, ki bi omogočila združitev, preplet teh dveh polov ter pripomogla k temu, da postane užitek ob poslušanju vrhunske umetnosti  obenem tudi najboljša zabava, bi morala biti med osrednjimi vsebinami šolskega izobraževanja. Ampak, to je že druga zgodba.