Foto: Vid Rotar
V nedeljo 24. maja pripravlja Slovenski komorni zbor osmi koncert letošnjega Vokalnega abonmaja. Na programu so dela čeških avtorjev Bohuslava Martinůja in Petra Ebna ter treh slovenskih ustvarjalcev, Pavla Šivica, Marijana Lipovška in Sama Vremšaka. Eno skupno desetletje imajo ti skladatelji, v petdesetih letih so ustvarjali vsi – Martinů še, Eben in Vremšak že. Vsi so znaten del svojega opusa posvetili vokalu. Vsebino Vokalnega abonmaja 8 je oblikoval gostujoči dirigent Marko Vatovec, sicer profesor zborovskega dirigiranja na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer obenem vodi dekliški zbor.
Kakšna so bila vaša izhodišča pri oblikovanju programa tokratnega koncerta?
Program je slovanski, želel sem narediti nekaj, kar se ne izvaja veliko, pa zagotovo sodi na koncertni oder. Češki avtorji so po moji oceni sorazmerno zapostavljeni. Martinůjevo Poljsko mašo je sicer lansko leto izvajal Stojan Kuret z Vokalno akademijo Ljubljana, oba sva namreč skoraj hkrati prišla na idejo, da bi posegla po delih tega skladatelja. Martinů je eden tistih čeških skladateljev, ki se mi zdijo posebno zanimivi, z zborovskim opusom pa je, z izjemo nekaterih madrigalov in kantat, redko predstavljen. Petr Eben ima velik in raznolik zborovski opus za različne zasedbe. Res je, pred kratkim smo v vokalnem abonmaju slišali njegov zborovski cikel Ljubezen in smrt v interpretaciji Tomaža Faganela, zato sem sam izbiral med njegovimi nabožnimi deli, odločil sem se za dva moteta. Kar zadeva slovenska dela: Šivičeve pesmi na Mahničeva besedila za moški zbor me privlačijo že od mojih gimnazijskih časov, svojevrstne so, že zato, ker so v narečju, tematika je taka moška, uporniška. Šivic in Lipovšek sta delovala sočasno, imela istega učitelja, Osterca, pa vendar sta pozneje razvila vsak svoj glasbeni jezik. Zdelo se mi je, da nekako sodita skupaj. Tu pa je še Vremšak, ki me spremlja že vse življenje, že v svoji prvi ali drugi sezoni dela z SKZ sem imel na programu njegova dela, lani je bila njegova obletnica, pa se mi je zdel primeren trenutek, ko ga lahko spet uvrstim v program.
Martinůjevo delo je edino vokalno-instrumentalno v tem programu.
Tudi s tega vidika je Vokalni abonma hvaležen cikel, ker dopušča možnost raznolike izbire zasedbe. Martinůjeva kantata vključuje poleg zbora še dva vokalna solista, to bosta Monika Fele in Martin Logar, oba sta člana zbora, pridružili pa se nam bodo še člani orkestra Slovenske filharmonije, violinista Janez Podlesek in Rok Zgonc in violist Nejc Mikolič.
Slovenski komorni zbor je do neke mere tudi vaš ansambel, vsaj v spominih, domnevam.
Slovenski komorni zbor ni bil nikoli moj ansambel, nikoli nisem bil njegov umetniški vodja, je pa gotovo ‘moj’ v nekem smislu, z njim se je začela moja kariera zborovskega dirigenta, z njim sem rasel, zato mi je, seveda, posebej pri srcu, nanj imam lepe spomine … Skupen koncert je trenutek, ko ti spet oživijo.
Dr. Cuderman je bil vaš učitelj, vaš mentor pri SKZ in zato gotovo tudi del teh spominov …
Menim, da se velikokrat ne zavedamo, kakšno delo je opravil v slovenskem zborovstvu ta mož. Zgodovina potrebuje petdeset let po smrti, da ovrednoti delo nekega človeka, najbrž bo tudi v tem primeru tako. Dr. Cuderman je že z opusom, ki ga je izvedel z zborom Consortium musicum, in z dejstvom, da je ustanovil profesionalni pevski ansambel, naredil ogromno za našo pevsko kulturo. Posnel je slovensko sakralno in posvetno antologijo. Tega pred njim ni naredil nihče in ne verjamem, da se je že rodil nekdo, ki bo to ponovil. Tudi v mojem osebnem razvoju je imel posebno mesto: bil je moj mentor na Akademiji in moj šef pri Slovenskem komornem zboru. Z njim sem se ogromno pogovarjal, bil je in je še vedno ‘leksikon zborovske literature’. V svoji notni zbirki je imel partiture, ki jih v vsem srednjeevropskem prostoru ni bilo moč najti. Nekoč je Gunter Theuring izjavil: »Če nečesa nikjer ne najdeš, greš k Cudermanu,« kar je v nemščini zvenelo še lepše: greš »zu der Mann«. (smeh) Imel je zelo široko vedenje o glasbi in iz tega sem vedno rad črpal, seveda sva kdaj o nekaterih rečeh razmišljala drugače, vendar … se še vedno rada vidiva.
Sodite med tiste zborovske dirigente, ki so ‘prepeli’ oziroma dirigirali največ slovenske zborovske literature, tako stare kot tudi nove: Lajovic, Mirk, Mašek, Ipavec, Foerster, Gerbič, Koporc, Kogoj, Kumar, Mihevc, Krek, Jež, Vrhunc, Pompe, Feguš, Svete, Strmčnik, Florjanc, Čopi, Makor …
Več razlogov je za to, prvi je ta, da sem Primorec. Menim, da imamo na Primorskem drugačen odnos do slovenske glasbe, kot ga imajo v notranjosti Slovenije, oziroma da se slovenstvo tam drugače ceni, ima drugačen poudarek. To nam je dala zgodovina. Drugi razlog je, da je to moj ‘materni glasbeni jezik’, s to glasbo sem zrasel, ta mi je blizu. Dobro se zavedam, da če sam ne bom kot slovenski glasbenik izvajal slovenske glasbe, je ne bo nihče. Ko sem hodil po svetu, sem vedno jemal s seboj slovenske partiture in vselej sem naletel na ugoden odziv. Ko sem bil na Švedski kraljevi akademiji v Stockholmu – tema predavanja je bila intonacija, predaval pa je švedski strokovnjak za intonacijo Per-Gunnar Alldahl – sem na klavir postavil Krekovo Lirično suito. Njegov komentar je bil: o, to je pa dobra glasba.
V vašem opusu je nekaj avtorskih zgoščenk, posvečene so Močniku, Missonu, Srebotnjaku, sodelovali ste na simpozijih o Emilu Adamiču in Karolu Pahorju, Radovanu Gobcu …
Pri Slovenskem komornem zboru sem bil v vlogi asistenta zadolžen za slovensko glasbo, temu se ne bi mogel izogniti, tudi če bi želel, tako je nastalo veliko teh posnetkov. Tudi v zadnjem času gre v veliko primerih za posledico mojega siceršnjega delovanja, recimo: Akademija za glasbo organizira simpozij o slovenskih skladateljih, sam pa sodelujem z zbori Akademije pri pripravi koncertov. V večini omenjenih primerov je bilo tako.
Sodelovali ste tudi na avtorskem večeru mladega slovenskega ustvarjalca Andreja Makorja.
V posebno veselje mi je delati z živečimi avtorji, ker gre za živo komunikacijo, ki da izvedbi dodaten učinek. Na podoben način sem sodeloval tudi pri prvem avtorskem večeru Ambroža Čopija.
… to pa nikakor ne pomeni, da v vaših programih ni tuje litarature, začenši z Monteverdijem, mimo Haydna, Schuberta, Mendelssohna, Griega, Brahmsa, pa Brittna, Vaughana Williamsa, Dallapiccole, Orbana, Pendereckega, Pizzettija, Whitacra, Schnittkeja …
Zborovski dirigenti imamo smolo: za razliko od orkestrskih dirigentov, ki si repertoar gradijo postopoma in ga pozneje lahko v veliki meri tudi ponavljajo, smo zborovski dirigenti obsojeni na vedno novo in novo literaturo v najrazličnejših stilih, kar pa je hkrati tudi poseben izziv. Vsega se rad lotim, še najraje pa tistega, česar drugi ne počnejo, to je zame še dodaten izziv, tako se je tega z leti nabralo kar veliko. Veseli me, da smo v zadnjem času na Akademiji za glasbo začeli intenzivneje razvijati področje stare glasbe, tako smo predstavili dela, ki v Sloveniji še niso bila izvedena, Monteverdijeva Vespro della Beata Vergine in Orfej, denimo.
Zborovski dirigenti imamo smolo: za razliko od orkestrskih dirigentov, ki si repertoar gradijo postopoma in ga pozneje lahko v veliki meri tudi ponavljajo, smo zborovski dirigenti obsojeni na vedno novo in novo literaturo v najrazličnejših stilih, kar pa je hkrati tudi poseben izziv.
Foto: Vid Rotar
V vašem poustvarjalnem opusu so tudi dela za simfonični orkester, z redkimi izjemami so to vokalno-instrumentalne kompozicije.
Teh ni bilo prav veliko, res je, gre izključno za vokalno-instrumentalna dela, če ne štejem skladb, ki sem jih dirigiral v okviru študijskega procesa in tistih, ki sem jih izvajal z Obalnim komornim orkestrom, občasno razširjenim v simfoničnega. Tam je prišlo, recimo, do izvedb Beethovnove Tretje ali Schubertove Nedokončane simfonije …
… pa Mozarotvega Requiema tudi …
Ja, dobra izvedba nam je uspela takrat, tudi zato, ker je sodeloval Slovenski komorni zbor in ker je bilo to za člane amaterskega orkestra, kakršen je Obalni, posebno doživetje.
Vse življenje se posvečate profesionalnim zborovskim ansamblom oziroma zborom, v katerih sodelujejo bodoči profesionalni glasbeniki, vaši začetki pa so povezani z amaterskimi pevci: začeli ste z zborom Gimnazije Koper, pozneje pa ste nekaj časa delali z ljubljanskimi srednješolci – z zborom Veter.
Za moje začetke je kriv Mirko Slosar, kot gimnazijec sem pel pod njegovo taktirko in na letnem koncertu dobil priložnost, da oddirigiram Simonitijevo Debeli kum. Z začetkom študija v Ljubljani pa sem prevzel vodstvo koprskega gimnazijskega zbora. Sedem let sem ga vodil, in če me življenje ne bi vodilo tako, kot me je, bi verjetno še vedno delal z amaterskimi zbori. Med študijem dirigiranja pri prof. Antonu Nanutu sem se posvečal ljubljanskemu srednješolskemu zboru Veter, leta 1991 pa je nastal Slovenski komorni zbor, kjer sem dobil mesto asistenta.
Nekaj tujine je bilo tudi vmes, mar ne?
Ne v smislu nekega stalnega izobraževanja, udeleževal sem se različnih seminarjev in tečajev pri različnih mojstrih zborovskega pa tudi simfoničnega dirigiranja: Juliusu Kalmarju, Friederju Berniusu, Ericu Ericsonu in drugih. Še danes grem rad v tujino po nova znanja, se mi zdi, da se potem laže umestiš, kar je koristno in spodbudno.
Izkušnja z Ericom Ericsonom?
O, ta je bila pa zelo zanimiva. Spoznal sem ga ob njegovem prvem obisku Slovenije, mislim, da je vodil seminar na Brdu pri Kranju, naslednjič sem ga srečal na evropskem simpoziju za zborovsko glasbo v Ljubljani, še posebej vznemirljiva pa so bila njegova gostovanja pri SKZ, zelo zanimivo je bilo pripravljati zbor za njegov koncert in ga potem opazovati, kako iste skladbe izdeluje, večkrat sem bil tudi sam študijsko v Stockholmu … Njega gledati je bila ‘čista poezija’. Ko ga gledaš, vidiš, kako celo telo poje, kako je ves prežet z glasbo, ki jo izvaja, kljub častitljivi starosti … Široka, topla osebnost je bil, nesporno eden od velikanov zborovske glasbe.
Kakšna je razlika med amaterskimi in profesionalnimi zbori?
Več razlik je. V profesionalnem zboru predvsem delo poteka bistveno hitreje, običajno se te pa prej naveličajo, včasih jih je težje motivirati. Za pevca, ki pride na vajo zaradi ljubezni, je ta ljubezen že zadostna motivacija, nekdo, ki je na vaji v službi, pa stvari dojema drugače. Kar je bilo meni pri Slovenskem komornem zboru vedno všeč, je, da je to zbor z visoko delovno disciplino, ki je pripravljen tudi trdo delati, obenem pa je to zbor, ki je ohranil dobro mero poustvarjalnega žara in ljubezni do petja.
Delati s študenti, to je pa verjetno še nekaj tretjega ali pa morda nekaj ‘vmesnega’?
Ja, to je pa še nekaj tretjega, res je. Imam dve profesorski vlogi: ena je dirigent zbora in druga profesor zborovskega dirigiranja, obe se nekako dopolnjujeta. Pri mladih pevcih je veliko mladostne energije, mladostnega žara, želje po dobri izvedbi in prav to je tisto, kar te potegne in ti da zagon. Seveda pa ima delo z mladimi tudi svoje ovire, še zlasti, ko zahtevaš profesionalni nivo, študentje so včasih ‘lahkoživci’.
Zahtevate profesionalni nivo? Kakšni ste kot pedagog? Strogi, natančni, dosledni, se vas študentje bojijo?
Sodeč po študentskih anketah, se mi zdi, da se me ne bojijo, pravijo, da imamo dober odnos, menim, da nisem prestrog, celo obratno. Velikokrat jim rečem, da je vse odvisno od tega, kakšne standarde si človek postavi. Zase vem, da bi velikokrat lahko zahteval tudi več. Med mojimi študenti je bilo nekaj takih, ki so zdaj v najvidnejših slovenskih dirigentskih vlogah, kot so recimo Sebastjan Vrhovnik, Martina Batič, Jerica Bukovec, ki danes v slovenskem prostoru nekaj pomenijo, po drugi strani pa sem imel tudi veliko takih, ki se z zborovodstvom nikoli ne bodo ukvarjali, ki jim to ne bo poklicna izbira. Kot profesor vedno iščem ravnovesje med prvimi in drugimi.
Marko Vatovec in Komorni zbor Akademije za glasbo
Foto: Željko Stevanić/IFP
Kaj je tista glavna popotnica, ki jo daste nadarjenim, ambicioznim, tem, ki stopijo na pot zborovskega dirigiranja? Kaj je to, kar morajo obvladati in odnesti s sabo na koncertni oder?
Običajno jim rečem, da najdragocenejše, kar lahko dajo temu svetu, so pravzaprav oni sami. Poskušam jih naučiti nekih principov: vzbuditi željo, da bi na stvari pogledali z različnih zornih kotov, z različnih vidikov, celostno, da bi partituro spoznali do te mere, kot jo je poznal skladatelj, da jo znajo razstaviti na mikrokoščke in jo znova zložiti, da poiščejo zgodbo, ki stoji za vsako skladbo … Najpomembnejše od vsega pa je, da svojemu delu daš lasten pečat, svojo osebnost.
Ti mladi so pravzaprav pred zelo odgovorno nalogo: stopajo v svet slovenskega zborovstva, ki v mednarodnem prostoru veliko šteje.
Ja, to je res, vendar pa mislim, da se s tem nihče ne obremenjuje. Veliko jih zna izkoristiti dobre plati tega: da si v teku dogajanja, da veš, kaj se dogaja po svetu in kaj pri nas, to je tisto, za kar jim poskušam vzbuditi interes, da znajo včasih pogledati čez planke in prepoznati kot pomembno še kaj drugega, kot so zborovska tekmovanja. Tudi med temi, ki se zdaj izobražujejo, so taki, ki bodo pustili svoj pečat, svojo sled v naši pevski kulturi, in taki, ki se bodo izgubili v povprečju.
Imamo veliko odličnih zborov, ki so sloves slovenske pevske kulture ponesli v svet. Tam velja prepričanje, da je naša ljubiteljska pevska dejavnost finančno dobro podprta, da ji je država naklonjena, hkrati pa se izkaže, da ta ista država nekaterim ključnim društvom prav v tem trenutku odtegne finančno podporo, osrednji slovenski tiskani medij pa – vsaj v svoji tiskani izdaji – ne podpira ljubiteljske dejavnosti, niti tiste na najvišji umetniški ravni, kot je denimo Mednarodno zborovsko tekmovanja Gallus v Mariboru.
Zavedati bi se morali, da je skrb za ljubiteljsko kulturo velika investicija. Ljubiteljska kultura ni strošek, nekatera ljubiteljska društva so za promocijo države naredila prav toliko kot vrhunski športniki, po drugi strani pa obstajajo v Sloveniji okolja, kjer je ljubiteljska kultura edina, ki poskrbi, da se tam zgodi sploh kaj kulturnega. Zato menim, da je z družbenega vidika smiselno, da jo podpiramo v vseh ozirih. Po številu pevskih zborov in pihalnih orkestrov na število prebivalcev smo menda med prvimi v Evropi, naj tako tudi ostane.
»Zavedati bi se morali, da je skrb za ljubiteljsko kulturo velika investicija. Ljubiteljska kultura ni strošek, nekatera ljubiteljska društva so za promocijo države naredila prav toliko kot vrhunski športniki, po drugi strani pa obstajajo v Sloveniji okolja, kjer je ljubiteljska kultura edina, ki poskrbi, da se tam zgodi sploh kaj kulturnega. Zato menim, da je z družbenega vidika smiselno, da jo podpiramo v vseh ozirih.«
Foto: Željko Stevanić/IFP
