Mladinski pevski zbor II. gimnazije Maribor zgodbo piše že sedmo desetletje

730

»Ko pomislim na pevski zbor II. gimnazije Maribor, se spomnim topotanja z nogami ob naši najljubši Solbici, hihitanja med vajami (seveda v altovskih zadnjih vrstah), sladoledov in proslavljanja po koncertih. Pevski zbor je bil v bistvu ena velika zabava. V prvem letniku se je začela z opazovanjem (morda tudi oboževanjem?) fantov starejših letnikov in tkanjem novih prijateljstev, nadaljevala pa se je z intenzivnimi pripravami na Pohorju (s harmoniko) v drugem letniku. V tretjem letniku smo se zabavali (in zmrzovali) s celjskimi gimnazijci, v četrtem pa smo si drznili nastopiti na Potujoči muziki. Vsak koncert mi je ostal v izjemno lepem spominu. Druga zame enostavno ne bi bila Druga brez pevskega zbora. Jololelolillillo!« je lani zapisala dijakinja in zvesta pevka Ela Falež, ki se je, z mnogimi ostalimi pevci, poslovila ravno s pesmijo Tam na Solbici, skladbo, ki je železni repertoar marsikaterega zbora in večna zmagovalka src pevcev vseh generacij in zasedb.

Svojo zgodbo je Mladinski pevski zbor II. gimnazije Maribor začel pisati že pred mnogoimi leti, natančneje, v letu 1960, ko je pionirka in ustanoviteljica zbora Joža Ambrož uspela zbrati tudi do 80 pevcev in pevk ter širiti ljubezen do zborovskega petja med tedanje dijake. V letih 1973/74 je pri nekaterih pevcih zacvetela želja po komornem poustvarjanju, tako je profesorica Ambrož nadvse uspešno začela voditi osem nadobudnih pevcev, ki so se sprva imenovali Oktet Miloša Zidanška, pozneje pa je iz njega nastal vsem dobro poznani Mariborski oktet.

Od ljubezenskih pesmi in podoknic okteta nazaj k zboru

Repertoar obsega dela od renesanse vse do sodobnih zborovskih skladb, prav tako ne manjka slovenskih ljudskih in umetnih pesmi tudi aktualnih skladateljev. Zelo smo počaščeni, da gospod profesor Tone Žuraj, ki je nasledil gospo Ambrož in za 20 let prijel v roke taktirko zbora, tudi sedaj napiše kakšno noviteto samo za nas. Tako je dekliška zasedba na Mladinskem pevskem festivalu Celje 2024 na uvodnem koncertu nastopila ravno z njegovo pesmijo z naslovom Veni musica.

Pa pridemo do nastopov in gostovanj zbora, ki so se začeli ravno za časa profesorja Žuraja, ki je pevce s pesmijo popeljal na veliko domačih in tujih odrov. Po pestrem gostovanje zbora v francoskem Dijonu leta 1993 je zapisal: »V vsem svojem obstoju je zbor v množici nastopov doma in na tujem trosil pesmi z vseh vetrov in časov, najpogosteje pa so bile vedno posejane naše, slovenske, ob katerih so se mnogi pevci šele na tujem zavedli, kako so lepe in koliko tehtajo, ko so opazovali reakcije poslušalcev na raznolik program skladb.«

S to mislijo se vračamo na aktualni repertoar zbora in pesem Pa ne pojdem prek poljan naše uspešne skladateljice Tadeje Vulc.

Čeprav se pevci in pevke v zboru redno menjujejo, saj gre za gimnazijski zbor, ki ga dijaki ponavadi obiskujejo štiri leta, se v njem razvijejo prekaljeni pevke in pevci. Ti imajo skozi šolsko leto veliko odgovornost predstavljati šolo na vseh šolskih prireditvah, kot so npr. novoletni koncert, Prešernova proslava, svečana podelitev najvišjih šolskih nagrad, podelitev diplom mednarodne mature in tudi izven šole. V zadnjih letih je zbor sodeloval na proslavi ob počastitvi generala Maistra, svetovnem zborovskem dnevu v dvorani Union v Mariboru, vseslovenskem petju s srci, dnevu Evrope, dobrodelnih koncertih in še bi lahko naštevali.

Vsako leto zazveni tudi zborovski letni koncert v prečudovitem ambientu Minoritske cerkve v Mariboru, kjer se predstavijo različne zasedbe, za popestritev pa zapojejo solopevci in kakšno točno izvedejo tudi instrumentalisti, da si zboristi malce spočijejo glasilke. Pred tem pomembnim dogodkom v pomladnih mesecih zborovsko petje drugogimnazijcev zazveni še v Unionski dvorani na območni reviji, kjer s tehtno izbranim programom in lepo izvedbo vedno znova navdušijo, strokovni ocenjevalci pa zbor redno uvrstijo na regijsko raven zborovskih tekmovanj. Nepozabna izvedba revije je bila gotovo lanskoletna, ko so zazvenele tri čudovite, raznolike skladbe, od priredbe slovenske ljudske Zeleni polog v priredbi Pavleta Merkuja do sakralne nežne skladbe Kyrie skladatelja Hammarströma.

Zvesta pevka Nuša Ornik, za katero je bila to zadnja revija v tej zasedbi, saj je maturirala in sedaj nadaljuje svojo pot drugje, je ob koncu leta zapisala: »Vse se je začelo v prvem letniku, ko sem pravzaprav po naključju odšla na avdicijo in se pridružila zboru (hvala prijateljicam, da ste me prepričale, naj poskusim). Kot novopečeni drugi sopran nisem zdržala dolgo in kmalu sem prestopila v altovske vrste, kjer se je zabava zares začela. Sledila so štiri leta ponedeljkovih vaj (kdo se še spomni tistih na daljavo?), uživanje na koncertih (ne pozabimo na mnoga fotografiranja v koncertnih oblačilih), ene izjemne priprave na Pohorju in pa seveda nova prijateljstva (triurne vaje vsak teden te pač prisilijo k spoznavanju super ljudi). Hvala vsem, da ste mi polepšali gimnazijska leta s petjem, bilo je izjemno!«

Glasba petje združuje in polni dušo

Slovenci to dobro vemo, morda pa ravno zato obstaja v tako majhni državi toliko različnih zborov in drugih vokalnih zasedb, ki ohranjajo našo tradicijo in gojijo to umetnost izražanja. Naš zbor se dobro zaveda, kako pomembno je povezovanje in sodelovanje, tako z drugimi zbori kot kulturnimi ustanovami. Tako redno sodeluje z JSKD Maribor, Mestno občino Maribor, Narodnim domom Maribor v okviru Festivala Lent, KUD Pošto in se udeležuje velikih slovenskih pevskih dogodkov, kot sta Potujoča muzika in Mladinski pevski festival Celje. Zbor se prav tako rad vključi v projektna sodelovanja, tako se je v preteklosti že ponudilo in odvilo lepo, nepozabno sodelovanje z Gimnazijo Celje Center in njihovim Dekliškim pevskim zborom v projektih, kot sta Missa rotna in dobrodelni koncert Pomagajmo Tinki čez ovire.

Za takšne možnosti sodelovanj gre velika zahvala močnim koreninam in tradiciji zbora, ki sta jo začela profesorica Joža Ambrož in nadaljeval profesor Tone Žuraj, nato pa je za krajši čas zbor prevzela še gospa Valerija Vreča (roj. Nemec), ki ji je v tako kratkem času uspelo zbor še enkrat popeljati v Dijon, pa tudi v Pariz. Francoska tla so bila očitno zboru bila precej naklonjena. V življenju se stvari vedno dogajajo v valovih in tudi v zborovskih vodah so bolj in manj valovita obdobja. Tako se je po letu 2000 zbor prelevil v manjšo komorno zasedbo, poimenovano Afrozborček, ki jo je v šolskem letu 2003/2004 z velikim žarom vodil filozof Gorazd Andrejč. Dve leti zatem pa je na šolo prišel sedanji zborovodja profesor Viljem Babič, ki je vokalno skupino, imenovano Druga vokalna skupina, že naslednje leto pripeljal do mešane zborovske zasedbe in zajadral na velikem valu, ki je omogočil delo tako z dekliško kot mešano zasedbo.

Zbor vse od začetkov pa do današnjih dni želi dijakom ponuditi možnosti za razvijanje sposobnosti medsebojnega prilagajanja in skupinskega podajanja glasbenega dela, krepitev smisla in čuta za delovno disciplino ter razvijanja svoje poustvarjalne sposobnosti. Prav tako dijaki, ki se pridružijo pevskemu zboru in v njem aktivno sodelujejo, krepijo svojo pevsko tehniko, spoznavajo, razumejo in uporabljajo glasbeno strokovne izraze in kritično vrednotijo zborovsko petje. Dijaki pevci lahko tako ob koncu šolanja pričakujejo dobro postavljeno tehniko petja, stabilno intonacijo in obvladanje ritma ter hitrejšo sposobnost pomnjenja besedil in melodij skladb. Vsak dijak v zboru razvija zavedanje o pomenu glasbenih misli in krepi odnos do različnih vrst notnih zapisov in glasbenih slogov. Vse skupaj pa ponuja možnost nadaljnjega muziciranja tudi po koncu srednje šole.

Kot poje besedilo v Makorjevi priredbi skladbe Nevesta le jemlji slovo, »Že sonce mi sije od doma zdaj jemljem slovo, zdaj jemljem slovo«, tako se tudi naši pevci, prekaljeni in polni lepih spominov ter izkušenj poslovijo in stopijo na novo pot, z novim šolskim letom pa pridejo novi pevci, ki še sploh ne vedo, kaj vse jih čaka v tako kratkem, a lepem obdobju. Zagotovo je to ena glavnih posebnosti tega in vsakega srednješolskega pevskega zbora.