David Bandelj je glasbenik velike širine, v njegovem življenju pa zaseda pomembno mesto zborovska glasba. Je tudi profesor slovenskega jezika in književnosti na Humanističnem liceju Simona Gregorčiča v Gorici ter je objavil več pesniških zbirk in nekaj monografij na področju literarne vede. Ti dve področji se pri njem močno prepletata. Poklicno delo z dijaki mu je prineslo pomembne izkušnje, ki so mu koristile tudi pri vodenju Mešanega mladinskega pevskega zbora Emil Komel, pred katerega je stopil leta 2013. Da ga imajo tako dijaki kot mladi pevci zelo radi in ga cenijo, ni treba poudarjati. Z mladinskim zborom, vrhom zborovske piramide Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel, je segel po več nagradah in priznanjih na državnih in mednarodnih tekmovanjih. Na Naši pesmi 2026 je z njim prejel zlato priznanje in tretjo nagrado ter priznanje za najboljšo izvedbo skladbe slovenskega avtorja. V zborovsko glasbo ni vpet samo kot dirigent, ampak tudi kot član žirij in sodelavec na mnogih zborovskih projektih. Njegov vpogled v zborovstvo v Sloveniji, zamejstvu, kjer je najbolj dejaven tudi kot kulturnik, in Italiji je širok. Kot sogovornik je iskriv, razmišljujoč in sočuten, zna tudi obmolkniti in globoko prisluhniti drugemu. Je oče štirih otrok.
Foto: atelje Pavšič Zavadlav
Za začetek se dotakniva zborovske glasbe v Sloveniji na splošno in njene sistematizacije. Kako bi ocenili njeno kakovost oz. nivo, ki ga dosega danes
Če sodim po tem, kar smo lahko slišali v zadnjega pol leta, v mislih imam Našo pesem, ki je v 2026 sovpadala tudi s finalom velike zborovske nagrade Evrope – EGP, mislim, da je slovensko zborovstvo v izjemno dobri kondiciji. Dva slovenska vrhunska sestava sta se uvrstila v finale za EGP in brez zadržkov lahko rečem, da sta bila zares eno stopničko nad ostalimi, ne da bi ostalim za to kaj odvzel. To je dokaz izjemne kvalitete našega zborovskega petja in sistematizacije dela, pa tudi zgodovinske kvalitete, ki so jo različni dirigenti, zborovodje že desetletja prenašali iz roda v rod in jih mlajši prenašajo, prenašamo naprej. Na vsaki dve leti na Naši pesmi opazimo kakovostno rast posameznih sestavov. Naše državno tekmovanje je primerljivo z marsikaterim evropskim mednarodnim tekmovanjem. Dejstvo, da v Sloveniji sistem že od nekdaj omogoča, da ima vsaka šola svoj zbor, če le ima primernega, motiviranega in dobrega zborovodjo, širi to navdušenje; kot vemo: najbolje je začeti graditi hišo od temeljev. Če otroka ‘okužiš’ z zborovskim petjem, se te ‘bolezni’ ne reši vse do odrasle dobe in čez. Slovenci znamo to dobro narediti in ta sistematizacija, ki jo potem določene ustanove, kot je recimo Javni sklad za kulturne dejavnosti, dodatno podpirajo, omogočajo, da je (ljubiteljska) zborovska kultura na zelo visoki ravni, Slovenci smo v svetovnem vrhu zborovskega petja.
Z Mešanim mladinskim zborom Emil Komel ste se udeležili letošnje Naše pesmi. Ste spremljali tudi nastope drugih zborov?
Uspel sem prisluhniti samo zboru, ki je nastopil za nami, in moškim zborom. Bil sem pozitivno presenečen nad številom prijavljenih moških zborov. Opažam, da moško zborovsko petje doživlja preporod, kar je fantastično. To je odlična popotnica za naprej. Nobena skrivnost ni, da nam kronično primanjkuje moških pevcev v zborih. Da imamo končno tudi moške zbore, ki tekmujejo, kaže na širitev kvalitete, na to, da so se tudi moški poprijeli s petjem bolj konkretno in ambiciozno. Zagotovo je pomembno, koga ima zbor pred seboj, in lahko trdim, da tudi dirigentska skupnost v Sloveniji raste in se krepi. Vse več je zelo dobrih dirigentov, ki trdo delajo in širijo zborovsko kulturo. Razveselilo me je, da so bile letos prijave zborov na Našo pesem množične kot že dolgo ne.
Foto: Marjan Laznik
Da je zborovska dejavnost pri nas na visoki ravni, je pomembno več faktorjev, med drugim tudi ta, da imamo dobre sodobne skladatelje.
Absolutno. Sodobne skladatelje zelo radi tudi izvajamo. Ne samo, ker dobro pišejo, ampak ker so očitno sami zrasli v zborovskem svetu in zelo dobro vedo, kako neka stvar v zboru zveni in kako to spraviti na papir. Včasih se znajdemo pred partiturami, ki jih napišejo odlični skladatelj, ki pa zbora ne poznajo. Slovenski skladatelji, ki pišejo zborovsko glasbo, zelo dobro poznajo ta inštrument in zato nastaja kvalitetna, izvedljiva glasba, včasih drzna in eksperimentalna, ampak nikoli taka, da bi se je ne dalo peti.
Kdo od slovenskih skladateljev je že pisal za vaš zbor?
Veliko izvajamo glasbo sodobnih skladateljev, marsikatero skladbo tudi premierno. Izvajali smo že dela Tadeje Vulc, Patricka Quaggiata, Andreja Makorja, Hilarija Lavrenčiča. Radi posegamo tudi po partiturah italijanskih sodobnih skladateljev. Ko živiš na zahodni meji, imaš pogled odprt na 360 stopinj in upoštevaš tudi italijanski zborovski svet, ki se tudi vse bolj razvija.
Življenje ob meji prostor možnosti razširja, zato ker sta nam blizu obe državi – oba kulturna prostora. Marsikdo ga živi kot enega, zlasti umetniki.
Ja, res. Želel bi omeniti skladatelja, ki deluje v našem širšem okolju, to je Roberto Brisotto, ki ima v svojem opusu tudi skladbe na slovensko besedilo. To je posebna dragocenost za nas »mejaše«. Da nekdo, ki ni zrastel v naši kulturi, le-to sprejme za svojo. To se mi zdi zelo lepa stvar.
Zagotovo ga tudi izvajate?
Ja, večkrat smo izvedli tudi njegove skladbe.
Ko smo že pri vašem zboru, Mešanem mladinskem pevskem zboru Emil Komel, če se ne motim, se je zbor v zadnjih letih številčno okrepil.
Številčno, pa tudi drugače, upam. Z zborom smo v novo sezono vstopili s prenovljeno zasedbo; nekaj mlajših fantov je pristopilo iz mlajših zborov v mladinskega. Zdaj nas je okoli 40, kar se mi zdi izjemno število. Nismo bili še tako številčni. Pomladili smo sestav, če za mladinski zbor sploh lahko rečemo, da se pomladi. To dejansko zagotavlja širše in dolgoročno načrtovanje. Fantje in dekleta med 20 in 30 letom so v tisti življenjski dobi, ko so odprti za mnoge možnosti, predvsem, da odidejo iz domačega kraja. Večkrat se je zgodilo, da sem na koncu sezone ostal brez nekaterih pevcev, ki so zaradi študija ali zaposlitve daleč od doma prekinili s petjem v zboru. Nimamo nobene garancije, da bo tako veliko število tudi ostalo. Sem pa vesel, da kljub rednemu odhajanju prihajajo novi člani. Upam si reči, da delo na rasti piramide, ki ga opravljamo 20 in več let, zdaj kaže konkretne rezultate. Zdi se mi, da smo z zbori in kolegi dirigenti v okviru zborovske piramide Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel ubrali pravo pot.
Koliko zborov sestavlja v tem trenutku piramido?
Zbori so trije: otroški, mladinski zbor enakih glasov in pa mešani mladinski zbor.
Letos ste z Mladinskim mešanim zborom dosegli velik uspeh na Naši pesmi.
Za nas je bil uspeh že, da smo bili sploh uvrščeni na Našo pesem. Vemo, da se tu zbirajo sami najboljši zbori iz vse države. Že to, da nas sprejmejo na tako tekmovanje, lahko štejemo za uspeh, ni vsakemu dano in tega se zavedamo. To te motivira, da se bolje pripraviš, ti vlije vnemo, da daš vse od sebe. Pa tudi, da pokažeš, kakšen je karakter zbora, pristop do dela, interpretacija in program. Mi smo izbrali razmeroma jasen program, ki je pokazal zgodovinski presek: madrigal iz italijanske renesanse – Monteverdi, potem romantika z nekaj Brahmsovimi »ljubezenskimi valčki« za zbor in klavir štiriročno. Maurijevo balado na Kosovelovo besedilo, ker obeležujemo Kosovelovo leto, in skladbo Tadeje Vulc, ki je postala svetovni hit v zadnjih dveh letih Sine sole nihil sum. Program mislim, da smo solidno odpeli. Veselilo me je, da je to žirija cenila. Rezultat je vedno vsota različnih okusov žirije, noben rezultat ni absoluten. Zato me radosti, da se je žirija zavedala določne kvalitete dela zbora. Ne glede na barvo priznanja in še bolj na točke, ki so vedno relativne, pomembneje je znati prepoznati kvaliteto in pa tudi razmere, v katerih zbor deluje. Nekateri imajo ogromno organizacijskih možnosti, nekateri manj. Ampak vsi pa se trudimo za kvaliteto, in to je tisto, kar nas žene naprej.
Ste bili tudi sami kdaj član žirije?
Sem in tja me povabijo tako v Sloveniji kot v Italiji. Rad se odzovem, če le morem. Tako da mi je dano poznati tudi ta zorni kot in lahko rečem, da je merilo žiranta vedno iskanje, prepoznavanje kvalitete in razumevanje, kako se zbor sooča s partituro, ki jo ima v rokah, da predstavi zanimiv program, primeren za tekmovanje in da ustvari tudi tisti ščeget neizrekljivosti, imenujmo jo, magije, ki jo zna glasbenik ustvariti na odru. Kot rečeno, v žiriji pride do različnih pogledov in je treba sprejeti odločitev, ki na najboljši način kaže okuse vseh članov, ki so merodajni, da to izrazijo.
Potemtakem ni merilo dobrega zbora samo to, da odpoje tehnično dovršeno, ker je to včasih lahko tudi posledica trenutne sreče?
Na tekmovanjih neko mero sreče moraš imeti. To je nujno. Lepota zborovskega petja je, da se lahko pripraviš, kolikor želiš, ampak nazadnje, da na odru zazveni dobra izvedba, ki je enkratna in neponovljiva, odloča več nepredvidljivih faktorjev. Včasih je tudi adrenalinska igra, ki deluje pozitivno ali tudi ne … Sami smo doživeli različne pripetljaje na tekmovanjih: od vrhuncev, kjer smo začutili, da smo res zapeli kot da ne bi mogli boljše, in pa tudi take, ko smo rekli, to pa je bilo zanič. Se zgodi. Vsaka izvedba je svet zase. Zagotovo izvesti samo note zmore vsak sposoben stroj. Človek mora v okviru tega, kar je skladatelj napisal, najti sporočilo. Dobri skladatelji že napišejo take partiture, da pride glavna ideja, tisto, kar stoji za notnim zapisom, takoj na dan. Takoj razumeš, zakaj je skladatelj izbral določeno besedilo, katero glasbeno obleko mu je hotel dati in zakaj, in potem je še iskanje detajlov, da določene stvari pridejo na dan. Samo peti note zame kot glasbenika absolutno ni dovolj.
Tudi izbira programa za tekmovanje je pomembna, to se naučiš iz izkušnje. Zboru je potrebno dati različne možnosti, da pokaže, da obvlada ali vsaj da razume, kako se poje renesančno, romantično, sodobno glasbo, ljudsko pesem. Ne zaradi tehnične izvedljivosti, temveč zaradi zvočnega učinka. Bogastvo zvoka v renesansi ne more biti enako kot v romantiki. Žal sem večkrat opazil tudi na evropskih tekmovanjih, kako včasih nekatere žirije tega niso jemale v obzir.
Katere zbore vse ste vodili do sedaj?
Začel sem s mešanim pevskim zborom Štandrež pred več kot 25 leti, vaškim zborom, ki je bil tudi cerkveni. Z njim sem delal deset let in skupaj smo izpeljali nekaj dobrih projektov. Goriški stolni zbor štiri leta, nekaj let z Mešanim mladinskim zborom Primož Trubar in Mešanim pevskim zborom Lojze Bratuž. Leta 2013 je nastopil Mladinski zbor Emil Komel, potem smo prerasli okvire mladinskega in postali mešani mladinski. Zdaj vodim poleg tega tudi Moški zbor Mirko Filej, ki ima 60 let dolgo zgodovino in pred dvema letoma smo se odločili za skupno sodelovanje.
Moram reči, da gojim do moškega zborovskega petja posebno fascinacijo, ima poseben zvok in mi je zelo v redu, da smo potem združili moške iz različnih zborovskih sestavov. Danes zbor Mirko Filej predstavlja sintezo, skupino nekaterih moških glasov iz različnih goriških zborov. Pred časom sem prevzel vodstvo projektnega zbora Iuvenes harmoniae z Videmskega, skupine mladih, zagnanih pevcev, ki je bolj komorna, s katero se soočamo z različnimi, recimo bolj monografskimi projekti. Ob tem je veliko projektnih zborov, ki sem jih imel možnost voditi za razne priložnosti.
Verjetno največji zbor, ki sem ga vodil, je bil na projektu Potujoča muzika. To je bilo posebno doživetje, tudi ker nismo imeli veliko vaj, in moram reči, da me zmeraj bolj preseneča, kako otroci zmorejo biti zbrani in učinkoviti tudi v kratkem času. Dve leti sem bil del Tabora Mladinskega zbora Primorske, z Združenjem cerkvenih pevskih zborov smo imeli večkrat projektne sestave.
Se počutite srečnega, da so šli vsi ti zbori tudi skozi vaše roke?
Vsak zborovodja se kali pred zborom, ki ga vodi. A sem imel tudi srečo, da sem delal z izjemnimi dirigenti, ki so me sesuli in me naučili, kako naj se poberem. Prvi je bil Hilarij Lavrenčič, ki je prepoznal mojo željo po zborovskem dirigiranju in me potegnil iz zbora ter me postavil pred njega. Druga pomembna osebnost je bil Stojan Kuret. Poleg prepevanja v Valu – Vokalni akademiji Ljubljana sem z njim opravil tudi kar nekaj tečajev. Upam si reči, da kar znam, sem se naučil od njega. Njegov pristop do glasbe je poseben, globok, spoštljiv.
Trenutno pa se formalno izobražujem še na konservatoriju v Benetkah, kjer sem vpisal študij dirigiranja z Lorenzom Donatijem, ki je izjemno karizmatičen dirigent. Nauči te, da v trenutku, ko stopiš pred zbor, natančno pokažeš, kaj želiš.
Pri teh letih torej spet začetek študija.
Otroci so dovolj veliki, nabral sem dovolj izkušenj, zato se mi zdi primeren čas za študij, to je izjemna telovadba za možgane. Se postaviti pod vprašanje tudi na zrela leta, je posebno zanimivo in lepo. Študij mi pomaga pri urejanju določenega znanja, ki sem ga prej pridobil intuitivno in z izkušnjami. Zdaj mi ga ta študij vgrajuje, odkriva celo paleto drugih znanj, ki jih prej nisem uspel poglobiti: kompozicijo, gregorijanski koral, kontrapunkt. In to so zadeve, ki so v zborovskem svetu pomembne.
Vaša ljubezen do glasbe je stalnica. Izobrazba iz književnosti pa vam je omogočila delo z mladimi. Izkušnje, ki jih imate z dijaki kot profesor slovenščine, ste prenesli na mladinski zbor.
Veliko let sem bil skavtski voditelj. To me je usposobilo za delo z mlajšimi in mladimi. Vedno sem čutil nekako, da je to pot, ki bi jo rad prehodil. In potem, ko sem začel poučevati slovenski jezik in književnost, se je to preložilo na šolsko populacijo. Delam z mlajšimi ljudmi že veliko let, to te ohranja mladega. Vedno moraš biti na njihovi valovni dolžini in to je vsako leto težje, ker se generacijski prepad nezadržno veča in to je naravno. Pomembno se mi zdi graditi na mladih v luči prihodnosti našega sveta in družbe. Mislim, da bodo mladi, ki imajo določeno notranjo moč in odnos do svojega notranjega sveta pa tudi tistega, ki jih obdaja, v prihodnje znali prijeti za vajeti naše družbe. Zborovska glasba je pomembna, ker uči veliko kompetenc, ki so pomembne za prihodnost: od medsebojnega poslušanja, ki omogoča dejansko reševanje konfliktov – osebnih in na globalni ravni, do sodelovanja, v smislu: moj glas je enakovreden tvojemu in samo skupaj bodo glasovi ustvarili tisto harmonijo, ki je primerna; dirigenta potrebujejo samo, da jih uravnovesi.
Da skleneva krog, se vrniva na začetek, k današnjemu stanju slovenskega zborovstva, tudi dolgoletnih večjih prireditev. Med njimi je tu na Primorskem revija Primorska poje. Kako jo vidite danes?
Primorska poje je najštevilčnejša zborovska revija v Sloveniji. Je ena izmed trdoživih revij, ki ohranja svoj format od začetka, ki ostaja aktualen kljub dolgi tradiciji. V vseh teh letih je prinesla v vsako primorsko vas zborovsko pesem. Obenem pa se je udeležuje veliko število zborov, tudi tistih manj ambicioznih, in je nastop zanje tako pomemben, da se nanjo pripravljajo pol ali celo sezono. Je obvezna letna etapa vsakega zbora na Primorskem. Poleg tega, da spoznaš na njej kakšen zanimiv sestav, ki prvič nastopa, ki je v zadnjih letih zrastel in se pokaže v novi luči. Veliko je možnosti tudi, da se potem revija po uradnem delu nastopa nadaljuje okrog obloženih miz in Primorci pojejo dolgo v noč, kar je svojevrstno doživetje. Meni je najlepše videti mlade pevce, ki vztrajajo pri tem, da po nastopu pojejo do poznih nočnih ur.
Kako pomembna vloga se vam zdi vloga JSKD na zborovskem področju pri nas?
JSKD je nekakšna povezovalna nit vsega, o čemer sva danes govorila, ustanova, ki slovenskemu amaterskemu petju zagotavlja, da je na tako visoki ravni. Ne samo, ker ima tako izjemne strokovnjake, morda ima tudi dušo in motor, ki se ji – na zborovski dejavnosti – reče Mihela Jagodic, zraven pa je cela njena ekipa, ki deluje v zakulisju in je sestavljena iz navdušenih in kompetentnih oseb, ki vedo, kaj pomeni dobro delati in to podpirajo. Smo lahko zgled marsikateri evropski državi ali kar širše v svetovnem merilu, kako ohranjati kvalitetno ljubiteljsko kulturo v nekem narodu.
Katera pa bi bila vaša zaključna misel o Mešanem mladinskem zboru Emil Komel?
Ko sem sprejel vodstvo Mladinskega zbora Emil Komel, sem že na prvi vaji začutil, da ima teh 15 oseb pred mano poseben talent. Zato se moram zahvaliti tudi Damijani Čevdek Jug, ki je ta talent prepoznala že, ko jih je vodila v otroškem zboru. Takrat se nisem motil. Imam veliko srečo, da delam z mladimi glasbeniki, ki so čuteča bitja in znajo intuitivno pristopiti h glasbi. Čeprav niso vsi akademski glasbeniki, velika večina sicer ima osnovno izobrazbo, toliko da vedo, kaj je črtovje in kako se gibajo note na njem. Ampak to, kar mi je všeč, ko delamo skupaj, je dejstvo, da znajo začutiti duh skladbe. V tem duhu znajo zapeti. Ne vem, če se da to priučiti, imeti moraš srečo, da to uspe. Večkrat rečem, da sem imel srečo, da sem v določenem trenutku svojega življenja stopil pred zbor, ki ima to prirojeno lastnost.
V 13 letih so pevci prišli do pomembnih tekmovanj, svetovnih odrov in gostovanj. Zdaj, ko smo prenovili zasedbo, občutek želje po kvaliteti ostaja. Prepričan sem, da je kvaliteta tisto, po čemer je treba stremeti v življenju in to v odnosih, pri delu … To zahteva včasih garanje, vodi pa do zadovoljstva. Gradnja piramide od otroškega zbora dalje ima svojo valenco, da otrok prehodi vse stopnje, in ko pride v odrasli zbor, ve, kaj mora delati. Imamo srečo, da smo se skupaj našli različni zborovodje, poleg Damijane sta tu še Mateja Černic in Mirko Ferlan. Čeprav se zdimo od središč oddaljeni, se čutimo zelo povezani s tem nadmejnim prostorom med Slovenijo in Italijo. Želja, da stremimo po boljšem zborovskem nivoju, ostaja visoka.
Foto: atelje Pavšič Zavadlav
David Bandelj je študiral klavir in violo na SCGV Emil Komel v Gorici, diplomiral in doktoriral iz primerjalne književnosti in literarne teorije na Univerzi v Ljubljani. V tem času se je usmeril v zborovsko dirigiranje in študiral s Hilarijem Lavrenčičem in Walterjem Lo Nigrom ter se nato izpopolnjeval na mojstrskih tečajih z različnimi dirigenti (Werner Pfaff, Stojan Kuret, Marcus Detterbeck, Ambrož Čopi, Alessandro Kirschner) in vokalisti (Nina Kompare, Voces8). Trenutno je študent magistrskega študija zborovske kompozicije in dirigiranja na konservatoriju v Benetkah v razredu Lorenza Donatija. Je član uredništva revije Glasba v šoli in vrtcu ter je raziskal in souredil zbrano delo goriškega skladatelja Stanka Jericija. Za svoje delo na zborovskem področju je v letu 2026 prejel nagrado Pavleta Merkuja.