V zadnjih letih organizatorji območnih pevskih revij opažajo upad mladinskih pevskih zborov, ki se odločajo za sodelovanje na preglednih območnih revijah in tekmovanjih. Stanje sicer ni enotno po vsej Sloveniji – obstajajo okolja, kjer mladinski pevski zbori še vedno delujejo izjemno uspešno, kar kaže, da kakovostna zborovska dejavnost v osnovni šoli ostaja dosegljiv cilj. Vendar so kakovostno delo in uspehi vedno povezani z izjemno angažiranostjo in ambicioznostjo posameznega zborovodje. Večinoma imajo uspešni zbori veliko dodatnih vaj izven rednih ur razširjenega programa (RaP). Kljub temu številni kazalniki opozarjajo na spremembe.
Vse manj je zborov, ki posegajo po zahtevnejšem repertoarju, vse pogosteje pa mentorji opozarjajo, da se zaradi organizacijskih okoliščin odločajo za programe, ki jih je mogoče pripraviti v krajšem času in z manj stabilno zasedbo. Na območnih revijah in regijskih tekmovanjih so med posameznimi deli Slovenije opazne precejšnje razlike, zborovodje pa izpostavljajo, da težave pri organizaciji vaj in umeščanju pevskega zbora v šolski vsakdan postajajo že zaskrbljujoče. Na državnem tekmovanju mladinskih pevskih zborov v Celju letos ni bilo niti enega debitantskega zbora in zborovodje, medtem ko je bilo na državnem tekmovanju otroških zborov takih polovica. To kaže na to, da do državnega kakovostnega nivoja lahko pridejo le tisti, ki imajo že leta utečeno dobre pogoje za delo in izredno angažirane zborovodje.
Problematika presega zgolj vprašanje organizacije. Pridružuje se ji še pomanjkanje učiteljev glasbene umetnosti, ki postaja izrazitejše, vpis na pedagoško smer Akademije za glasbo vidneje niha (od 6 do 19 študentov na generacijo), opažamo, da se diplomanti izogibajo zaposlitvi v osnovnih šolah in na nekaterih glasbo poučujejo že tudi učitelji brez ustreznega glasbenega ozadja.
Če želimo ohraniti slovenski zborovski prostor prepoznaven v mednarodnem merilu, je potreben razmislek tudi o prihodnjih generacijah zborovodij in o tem, kakšen vpliv bo imel današnji razvoj petja v osnovni šoli čez pet, deset ali dvajset let na stanje v odraslem zborovstvu.
Namen prispevka ni iskanje krivca, temveč razumeti sistem razširjenega programa, osvetliti njegove učinke na pevske zbore ter predstaviti primere dobrih praks, ki dokazujejo, da je mogoče tudi v novih okoliščinah ohranjati kakovostno in dostopno zborovsko dejavnost.
Kaj je razširjeni program (RaP)?
Razširjeni program je bil zasnovan z namenom, da šolam omogoči večjo prožnost pri oblikovanju dejavnosti, ki odgovarjajo na potrebe lokalnega okolja, zanimanja otrok in kadrovske možnosti posamezne ustanove. Šole imajo pri tem precejšnjo stopnjo avtonomije, saj same odločajo, kako bodo razporedile razpoložljive ure in katere vsebine bodo ponudile učencem.
Kurikularni dokumenti ob tem poudarjajo, da naj osnovne šole učencem ponudijo možnost vključevanja v otroški in mladinski pevski zbor. RaP torej sam po sebi ne pomeni ukinjanja zborovske dejavnosti, temveč odpira vprašanje, kako jo v praksi umeščati v sistem, ki je bistveno bolj odprt in prilagodljiv kot nekoč.
Hkrati RaP odpira tudi razpravo o specifičnosti dela zborovodij. Vodenje pevskega zbora namreč vključuje delo z večjimi skupinami otrok, pripravo nastopov, sodelovanje na revijah in tekmovanjih ter številne aktivnosti izven rednega urnika. Zato se vse pogosteje zastavlja vprašanje, ali obstoječi sistem dovolj upošteva posebnosti zborovskega dela in njegovo vlogo pri oblikovanju kulturnega utripa šole.
Kako RaP spreminja delo šolskega pevskega zbora?
Največ sprememb se kaže pri organizaciji dela. Pevski zbor pogosto ni več umeščen v skupni termin, temveč predstavlja le eno od številnih dejavnosti v okviru RaP-a. Posledično se dogaja, da zbor obiskujejo različni učenci ob različnih dnevih oziroma urah, kar otežuje kontinuiteto dela in pripravo kakovostnega programa.
Kot opozarjajo številni mentorji, danes pogosto ne oblikujejo več pevskega zbora v klasičnem pomenu besede, temveč organizirajo posamezne ure prepevanja. Kadar pevci nimajo skupnega termina, postane priprava večglasnega programa bistveno zahtevnejša in največkrat neuresničljiva. Večglasje se lahko razvija le, če vsak pevec pozna druge glasove, svojega lahko izvaja le v kombinaciji z drugimi glasovi. Dolgoročno pa so lahko ogroženi tudi razvoj pevskih navad, občutek pripadnosti skupini in motivacija otrok. Skupina mora iz vaje v vajo rasti v povezanosti in iskanju skupnega cilja. Zato srečanja, na katerih so vsakokrat prisotni drugi pevci, za mladinski zbor nikakor niso sprejemljiva in smiselna.
Dodatno težavo predstavlja prekrivanje z drugimi dejavnostmi. Otroci raje izberejo vabljivejšo in zabavnejšo dejavnost, ki morda poteka sočasno z vajo zbora. Pevska vaja je kar naporen trening, gotovo je lažje kaj skuhati ali se ukvarjati z ročnimi spretnostmi. Še vedno so težavni tudi drugi dejavniki, ki so že pred RaP-om zelo motili delo zborov: športne dejavnosti v šoli in izven nje, dodatni pouk za pomoč pri težavah z ocenami, glasbena šola ali druge obveznosti, zaradi katerih pevci pogosto predčasno zapuščajo ali opuščajo vaje. Vse to neposredno vpliva na kakovost dela in možnosti za pripravo zahtevnejših programov.
Pevski zbor pri oblikovanju urnika praviloma nima prednosti pred drugimi interesnimi vsebinami. Pred starše in pevce je postavljen kot enakovredna dejavnost raznim sprostitvenim vsebinam. Po drugi strani pa v šoli ne mine proslava, kjer ne bi nastopal tudi zbor, v kraju je mnogo prireditev, na katerih je nastop šolskih zborov zelo iskan. Nenazadnje pa se zbori predstavijo tudi na območni reviji s strokovnim ocenjevalcem, ki zbor na koncu razvrsti v tri kakovostne nivoje. Druge dejavnosti se večinoma nikjer ne predstavljajo, in tu je velika razlika v zahtevnosti celoletnega učiteljevega dela.
Učitelji zborovodje ob tem poudarjajo, da je eden ključnih dejavnikov uspešnega delovanja pevskega zbora ravnatelj, ki razume pomen umetniških dejavnosti. Šole, kjer vodstvo prepoznava petje kot pomemben del identitete šole, praviloma lažje najdejo ustrezne organizacijske rešitve. Ravnatelj namreč ne določa zgolj urnika, temveč pomembno soustvarja tudi klimo na šoli. Številni menijo, da je za uspešen pevski zbor pogosto bolj kor RaP odločilen ravnatelj, ki razume izjemen pomen zborovskega petja za razvoj otrok. Kjer je prisotna podpora vodstva, je mogoče najti prostor za skupne termine, ustrezno organizacijo dela in dolgoročno načrtovanje razvoja zbora.
Kdo naj vodi šolske pevske zbore?
Odpira se tudi problematika kadrov. Nekatere šole se že soočajo s pomanjkanjem glasbenih pedagogov, zanimanje za pedagoški poklic upada. Zato se vse pogosteje zastavlja vprašanje, ali bi bilo smiselno v delo vključiti še druge usposobljene glasbenike oziroma omogočiti dodatna izobraževanja za vodenje šolskih pevskih zborov.
Posebno pozornost moramo nameniti tudi sistemski ureditbi dela. Povečanje delovne obveznosti zborovodij z 22 na 25 ur številni mentorji doživljajo kot dodatno obremenitev, saj vodenje pevskega zbora vključuje še pripravo nastopov, tekmovanj, vaj ob koncu tedna in druge aktivnosti, ki jih ni mogoče povsem primerjati z drugimi oblikami interesnih dejavnosti. Pred uvedno RaP-a je bila ura zbora enakovredno plačana, kot delo v razredu. Sedaj pa je ura zbora finančno razvrednotena in enakovredna uri npr. igranja z namiznimi igrami, vrtičkarstva, pravljičnih uric … Ne le, da mora učitelj glasbene umetnosti sedaj delati več za isto plačilo, težava nastane tudi pri nadomeščanjih – nihče drug na šoli ni usposobljen za vodenje triglasnega zbora, to je izjemno specifično glasbenopedagoško delo. Morda bi kakšno uro mlajšega otroškega zbora še lahko kdo izpeljal, a zamisel o brezskrbnem nadomeščanju zborovodje je povsem zgrešena. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali težava izvira iz same zasnove RAP-a ali predvsem iz različnih načinov njegovega izvajanja na posameznih šolah.
Kako RAP vpliva na vrednotenje dela mentorjev?
Delo zborovodje je po svoji naravi izrazito specifično. Poleg rednih vaj obsega še pripravo koncertov, sodelovanje na revijah in tekmovanjih, dodatne vaje, organizacijo gostovanj ter pogosto tudi delo ob koncih tedna. Poseben izziv predstavlja dejstvo, da lahko pevski zbor združuje bistveno več otrok kot številne druge interesne dejavnosti.
Zato se postavlja vprašanje, ali je delo mentorja, ki vodi skupino tridesetih ali več otrok, res primerljivo z delom v manjšem krožku. Prav tako ostaja odprto vprašanje, kako zagotoviti, da bo njihovo delo ustrezno prepoznano tudi v prihodnje.
Sogovorniki ob tem poudarjajo, da pevski zbor ni zgolj ena od dejavnosti v okviru RAP-a, temveč skupnost, ki zahteva dolgoročno načrtovanje, stalno prisotnost mentorja in številne ure dela, ki pogosto ostanejo nevidne.
Primeri dobrih praks v okviru RaP
Kljub številnim izzivom številne šole dokazujejo, da je mogoče tudi v okviru Razširjenega programa razvijati kakovostno in trajnostno zborovsko dejavnost. Med sogovorniki se je večkrat izpostavila misel, da dobre prakse nastajajo tam, kjer se srečajo podpora vodstva, motiviran mentor in premišljena organizacija dela.
Med uspešnimi pristopi se pojavljajo različne rešitve: skupni termini za pevske vaje, načrtovanje urnika brez prekrivanja z drugimi dejavnostmi, organizacija ločenih skupin glede na starost ali glasovni razvoj otrok ter povezovanje pevskega zbora z drugimi glasbenimi vsebinami. Nekatere šole RAP razumejo kot priložnost za razvoj novih oblik dela – od intenzivnejšega dela z manjšimi samostojnimi vokalnimi skupinami, vokalne tehnike za posameznike in dela s fanti v času mutacije do vključevanja lokalnih glasbenikov in oblikovanja različnih programskih usmeritev znotraj istega zbora.
Kakovostno zborovsko delo ni odvisno zgolj od sistema, temveč predvsem od ljudi, ki ga soustvarjajo. Najpomembnejši sta:
- podpora vodstva, ki razume:
– zavedanje vodstva, da ta dejavnost združuje veliko otrok iz štirih različnih starosti in da se skupne vaje ne sme deliti po glasovno neenakovrednih manjših skupinah, če želijo zagotoviti minimalni standard izvedbe,
– zavedanje vodstva, da je zbor predstavnik šole na prireditvah izven nje, saj popestri raznolike prireditve in zastopa šolo na preglednih pevskih revijah s strokovnim spremljanjem in ocenjevanjem na območnem, regijskem in državnem nivoju. S tem presega odgovornost in strokovnost mentorjev drugih aktivnosti RAPa. Pojasnilo: v primerjavi s športnimi dejavnostmi RAPa je razlika ta, da so mladinski zbori številčnejši, otroci, ki v njih sodelujejo pa se učenja večglasnega petja morejo tega naučiti nikjer drugje za razliko od športnikov, ki so v veliki meri člani športnih društev in tam razvijajo svoje spretnosti. Petje izginja tudi iz družin in je resnično samo stvar šole (in cerkve, kjer imajo mladinske zbore).
- organizacijski ukrep:
priprava takega urnika, da v času skupnih pevskih vaj v obsegu vsaj dveh ur na teden ni druge dejavnosti za otroke od 6 do 9 razreda (lahko tudi en dan v tednu 2 uri namesto dvakrat po ena).
Posebej dragoceni so primeri okolij, kjer je zborovska dejavnost kljub spremembam ostala močna ali se je celo okrepila. Ti primeri dokazujejo, da je mogoče ob ustrezni podpori ustvariti pogoje, v katerih pevski zbor ostaja pomemben del življenja šole.
Pogled naprej
Če želimo dolgoročno ohraniti kakovostno zborovsko dejavnost v osnovnih šolah, bo morala stroka pri odločevalcih zastaviti svoj glas. Pri tem imajo pomembno vlogo Akademija za glasbo, JSKD in Zavod RS za šolstvo.
Hkrati bo treba okrepiti ozaveščanje o pomenu umetniških dejavnosti. Pevski zbor ni le obšolska dejavnost, temveč prostor, kjer otroci razvijajo ustvarjalnost, socialne veščine, disciplino, poslušanje in občutek pripadnosti. Prispeva k pozitivni klimi na šoli, spodbuja kulturno pismenost in pomembno ohranja kulturno dediščino.
Morda je prav RAP priložnost, da ponovno premislimo, kakšno mesto želimo nameniti petju v slovenski osnovni šoli. Če bomo znali povezati dobre prakse, prisluhniti izkušnjam mentorjev in poiskati ustrezne sistemske rešitve, bomo lahko tudi v prihodnje zagotavljali, da bo vsak glas štel – ne le v pevskem zboru, temveč tudi v šolskem prostoru in družbi kot celoti.
Šolski pevski zbor ni le ena od številnih dejavnosti. Je prostor, kjer otroci razvijajo ustvarjalnost, vztrajnost, sodelovanje in občutek pripadnosti. Če želimo, da bo Slovenija tudi v prihodnje ostala zborovska dežela, moramo poskrbeti, da bodo imeli otroci možnost peti – in da bodo mentorji pri tem deležni podpore, ki jo njihovo delo zasluži.