Minilo je nekaj mesecev, odkar se je Zbor sv. Nikolaja Litija zapisal v zgodovino evropske velike zborovske nagrade, odmev tega dosežka pa še traja, saj gre za priznanje, ki trajno zaznamuje zgodovino vsakega sestava. Kot dirigentka ovenčane skupine je Helena Fojkar Zupančič sodelovala tudi v vlogi predsednice žirije mednarodnega zborovskega tekmovanja Polifonico v Arezzu, ki prav tako spada v mrežo Grand Prixa. Pogovor z žirantko je postal priložnost za izmenjavo mnenj z dirigentko, ki nam je zaupala svoj pogled na tekmovanja, pa tudi na zborovsko dejavnost nasploh.
Zmagati na mednarodnem tekmovanju je lahko tudi stvar sreče, velika zborovska nagrada pa ni nikoli naključje. Kateri je bil vaš X-faktor?
Odkar tekmujem z zbori, poslušam tekmovanja ali jih ocenjujem, se vedno bolj zavedam, da so rezultati relativni. Da tekmovanje ni absolutna mera. Velikokrat, a ne nujno, zmaga najboljši, konkurenca in razmere pa so lahko zelo različne. Lahko zmagaš na tekmovanju, na katerem ni veliko dobrih zborov, kar ne daje popolnega zadoščenja. Lahko celo ne poješ tako dobro, ovrednotijo pa te kot najboljšega, čeprav sam nisi zadovoljen z nastopom.
Tudi Evropski Grand Prix je lahko od leta do leta drugačen. Mi smo imeli srečo, saj smo peli v družbi vrhunskih pevskih sestavov.
Kaj vas je torej razlikovalo?
Zagotovo premišljeno izbran program, ki smo ga izvedli prepričljivo, s potrebno vokalno suverenostjo in muzikalnostjo. Nastop je bil tehnično dovršen, a je bil tudi iskren. Poglobili smo se v glasbo in smo prepričali s tem, kar smo posredovali.
Kaj pomeni dober program?
Pogoj za dober program je upoštevanje več različnih parametrov: stilna in karakterna raznolikost, zaporedje tonalitet. Program mora biti primeren sposobnostim zbora, poudariti mora zborove kvalitete in se ogniti zborovim morebitnim pomanjkljivostim. Nenazadnje je potrebno prek izbranega programa pokazati čim širše sposobnosti zbora.
Ko izbiram skladbe, skrbim za to, da so kakovostne in da so najprej meni v izziv ter da so zboru primerne, kar pomeni malenkost težje od običajnega, da pevci lahko med študijem napredujejo. Včasih nekatere skladbe za pevce niso ravno ljubezen na prvi pogled, dirigent pa jih mora predstaviti na pravi način, da jih bodo postopoma vzljubili. Zavedam se, da moram tudi sebi kot dirigentki dati čas, da skladbo spoznam, razumem, da ji prisluhnem in da jo znam primerno interpretirati. Pri tem mi pomagajo izkušnje, potrpežljivost, predvsem pa ure razmišljanja, študija in priprav za mizo z notami pred seboj.
Ko pevci obvladajo tehnično plat skladbe, ko razumejo vsebino in jo posvojijo, jo bodo tudi interpretirali skozi svojo življenjsko izkušnjo, kar daje izvedbi posebno globino. Na ta način lahko dosežemo tudi to, da se pevci na tekmovanju počutijo sproščeno kot na koncertu, ne glede na to, da jih nekdo ocenjuje.
Pred skoraj enim letom smo šli na mednarodno tekmovanje Gallus Maribor predvsem zato, ker nekateri pevci pojejo v zboru že veliko let in na mariborskem odru še niso stali. Zmaga na domačem odru in v takšni konkurenci ima za nas velik pomen in je nagradila vložen trud nad vsakim pričakovanjem. Šele v drugi fazi priprav na Gallusa smo začeli razmišljati tudi o tem, da se zna zgoditi, da zmagamo. Kaj potem? A po zmagi smo se uspeli naravnati na to, da udeležba v velikem evropskem finalu za nas ni pomenila stresa in groze, temveč je bila nagrada za vložen trud in nova priložnost. Ko ti je omogočeno, da lahko voziš zelo dober avto, se z njim pelji z največjim užitkom, smo si rekli. Tako so tudi naše priprave za aprilski finale potekale premišljeno in v miru, z veliko smeha, užitka, medsebojnega sodelovanja in podpore.
Kako ste se pripravili na to »vožnjo«?
Priprave so potekale od konca januarja do aprila, saj smo mesece po Gallusu namenili že prej načrtovanim koncertom in programu. Program sem sestavila tak, da so bile v njem tri povsem nove skladbe, tri skladbe pa smo ponovili in nadgradili. Vmes smo seveda imeli še druge dejavnosti in nastope, medtem pa smo se na veliko nagrado pripravljali z veseljem, zanosom in radovednostjo, brez večjih pritiskov.
Ob tem bi rada poudarila tudi to, da ta zborov uspeh ni le sad zasedbe zadnjih let, temveč posledica premišljenega, dolgoletnega, vztrajnega in predanega dela skoraj tridesetih dosedanjih Nikolajevih pevskih generacij.
Ko pa si na tekmovanju in čakaš, da te povabijo na oder in ti je popolnoma jasno, da si dejansko na zborovskem »olimpu«, se priprava res obrestuje, da lahko čim bolj umirjeno stopiš pred žirijo?
Psihološka priprava na tekmovanje je izredno pomembna. Ob tebi stojijo vrhunski zbori, ki so prišli zmagat, vsi se bodo skušali pokazati v najboljši luči. Zmaga je seveda sladka, kdo si je ne želi?
Precej smo se pogovarjali o mentaliteti zmagovalca. A kaj je mentaliteta zmagovalca? Je to nadutost, da sem najboljši? Sem prišel na tekmovanja premagat druge ali sem prišel pokazat svoje delo? Menim, da je pomembna skromna drža učenca. Zavedanje, da se lahko sleherni trenutek učim in napredujem. Da bom uspešen samo toliko, kolikor bom vložil. Koliko se bom dal na razpolago. A mentaliteta zmagovalca nič ne pomaga, če se vanjo postavim le na odru. Pevce sem na vajah večkrat spomnila, da se tekmovanje odvija prav zdaj, da tekmujemo vsak trenutek naše vaje. Ko bomo prišli na oder, bomo samo pokazali, kaj smo »pridelali« v obdobju priprav. Na oder bomo šli s tem, kar že poznamo in nam je domače. Tu ne mislim samo na prave note in ritem, ker je to osnova vsega, ampak predvsem na iskreno in suvereno podajanje glasbe v vseh njenih odtenkih. Če sem na vsaki vaji v tej drži, to pomeni, da sem prisoten tukaj in zdaj. Da se vzgajam k temu, da v vsakem trenutku dajem od sebe največ, kar zmorem, in me to hkrati tudi krepi in napolnjuje. Na ta način je delo bolj kakovostno, poteka hitreje in s pevci lahko sežemo precej globlje v vse slišne in neslišne pore glasbe. Hkrati takšen način dela pevcu omogoča več zaupanja v to, kar dela in kaj vse zmore in posledično večjo tehnično in umetniško prožnost. Ta se na odru odrazi v suverenem in prožnem odzivu na dirigentove pobude, pa tudi v neprestanem zaznavanju in sprotnem odzivanju na trenutno zvočno dogajanja med pevci znotraj zbora. Vse to pa je nujno drugačno in novo glede na prostor, okoliščine in umetniški trenutek oz. muzikalni tok, ki, če je naraven, praviloma nikoli ne more biti povsem enak.
Naš cilj je bil narediti najboljše, kar zmoremo, a zmaga za nas ni bila »življenjsko pomembna«. Zavedali smo se, da lahko odlično odpojemo, a da je lahko nekdo drug še boljši.
Umetniško delo je prioriteta, malokdaj pa pomislimo na primerne »vaje« za boljše počutje med izvajanjem. Kako ste se poglobili v psihološki vidik nastopa?
Pri delu z zbori se veliko ukvarjam s tem in poskušam z različnimi metodami pevce in tudi sebe psihološko razbremenjevati že med vajami, kjer se skupaj tudi veliko smejimo. Enako oz. še pomembneje pa je pred nastopi. Za nas je bila v obdobju priprav na EGP zelo dragocena delavnica z Žanom Rojcem, v kateri smo ozaveščali, zakaj pojemo v zboru, kako se počutimo, ko stopimo na oder. Ozaveščali in opazovali smo pozitivne in negativne občutke. Vsemu temu smo dodali ozaveščanje medsebojne povezanosti in podpore sopevcev oz. skupnosti in zavedanju, da ob meni stoji človek, ki želi biti srečen tako kot jaz. Z očmi smo si povedali vse, kar si želimo dobrega, ko skupaj stopimo na oder. Potem ostaneta samo hvaležnost in zadovoljstvo ob vsem, kar smo skupaj že doživeli. Ko greš na ta način na oder, si v miru. In to je tisto, čemur rečem »eno telo in en duh«. To je velik dar za vsakega pevca in zame.
Oder mariborskega tekmovanja je verjetno najtežji za slovenske zbore, saj vemo, da je treba prenašati dvojni pritisk strokovne žirije in prav tako strokovnega občinstva. Izziv se je v vašem primeru podvojil, saj je Maribor gostil ravno letos tudi finale. Kaj pomeni tekmovati za evropsko nagrado na domačem odru?
Ko sem izvedela, da bo finale v Mariboru, me je malo stisnilo. Potem pa sem pomislila, da moram ostati zvesta najprej sebi. Prva misel je bila namreč, da bi se morali predstaviti na drugačen način, s povsem novim programom, saj bo publika ista in mogoče del žirije tudi. Pogovorila sem se s pevci in tudi z nekaterimi glasbenimi kolegi in vsi smo bili mnenja, da se ne smemo ukvarjati z nepotrebnimi dvomi. Vedeli smo, da nas bo publika podprla in smo bili ponosni, da sta bila celo dva slovenska zbora v igri. Z APZ Tone Tomšič smo se medsebojno podpirali, nastopili smo tudi na skupnem pripravljalnem koncertu in z Rahelo Durič sva si pred tekmovanjem iskreno zaželeli vse dobro.
Tekmovanje je prostor za tveganje ali za previdnost?
Je ravnotežje obojega. Mogoče tudi ne gre za previdnost, temveč za premišljenost. Zagotovo smo tvegali s programom in zaporedjem skladb, a pevci so me opogumili, da bomo zmogli. Naš program smo zaključili tako, da je skladbi Atsalums Jekabsa Jančevskisa, ko celo telo zelo intenzivno dela in srce na koncu močno utripa, brez aplavza sledil umirjen, raven ton skladbe Lay a garland Roberta Pearsalla. To je bilo hkrati premišljeno in tvegano: ali se bomo zmogli umiriti v nekaj sekundah? Bomo zmogli po vseh tistih krikih in intenzivnem podajanju vsebine začeti piano, napeto in ravno? To zaporedje smo vadili na pripravljalnih koncertih in tudi na vajah. Tako smo ugotovili na primer, koliko časa potrebujemo, da se vsaj približno umirimo in mentalno povežemo z novo zgodbo. Lepo je zaključiti s hrupnim efektom, a še lepše je, da te glasba na koncu poboža. Predvsem mi je všeč, ko ni vse na prvo žogo.
Kar pomeni, da je program za tekmovanje koncert v malem, dramaturgija bolj kot antologija.
V našem tekmovalnem programu je bila vsaka skladba svet zase, zvočno, stilno, karakterno. Hkrati pa so skladbe stale skupaj v premišljenem zaporedju, kot smiselna muzikalna celota. To se mi zdi zelo pomembno. Za tem je veliko premišljevanja in raziskovanja. Veliko dela za mizo.
Ali biti žirantka pomembnih tekmovanj pomaga pri sestavljanju programa in v pristopu k nastopu?
Seveda! To so vse pomembne izkušnje, iz katerih sem se veliko naučila. Kot žirant dobiš pogled z druge strani o tem, kaj deluje in kaj ne. Če hočeš, lahko opazuješ marsikaj. Kako pevci in dirigent pridejo na oder, kakšno vzdušje prinesejo s seboj, kakšna je njihova naravnanost. Kako so izbrali program, je program zasedbi primeren? Po kakšnih skladbah posegajo, v kakšnem zaporedju so skladbe? Kako dirigentove kretnje vplivajo na pevce, na izvedbo itn. Poslušanje in opazovanje drugih zborov ne glede na kakovost izvajanja je tako na koncertnih kot tudi na tekmovalnih odrih odlična priložnost za učenje.
Vsak zbor je zgodba zase. Utegnete mogoče prenašati na drugi zbor motivacijo in delovne strategije, ki ste jih lahko pridobili na primer s takim dosežkom?
Kar se tiče strategij, to je v meni, je to kar sem se naučila in se še vedno učim in vse to skušam uporabljati z vsemi zbori ne glede na starost in glasbene dispozicije pevcev. Dekliški zbor sv. Stanislava ŠKG in mešani Zbor svetega Nikolaja Litija sta dva povsem različna svetova. Način dela je drugačen, na eni strani sem tudi profesorica in pevke pojejo v tem zboru le krajši čas. Kar zadeva motivacijo, se projektom posvečam z vsem srcem v alternaciji. Čeprav smo dirigenti ljudje z izrazito sposobnostjo večopravilnosti, »multitaskinga«, tega v širšem smislu ne zmorem, ker sem vedno stoprocentno lahko le pri eni stvari. Tudi, ko sem doma, ko kuham, se projekt v meni dogaja. A vemo, da je realnost dirigentov takšna, da ko je en glasbeni projekt v začetni fazi, je drug v intenzivni izvedbi, tretji pa je že v snovanju. Gre za neprenehno prekrivanje različnih stopenj dela. Če dirigent vodi več zasedb, tako kot je v mojem primeru, je včasih lahko zelo zanimivo, oz. realno – predvsem psihično naporno.
Koliko je srce prisotno v vašem dirigentskem poklicu?
Kar veliko. Pogosto sem se spraševala, kdaj sem jaz najbolj živa, najbolj resnična in sem razumela, da to je takrat, ko delam s pevci, predvsem v varnem območju pevskih vaj. To je moj prostor na tem svetu. Zborovstvo na sploh in lepo odpeta skladba je zame metoda, ne cilj. Do te ugotovitve sem prišla pred več leti. Mogoče zato, ker sem postala bolj skromna, ker se zavedam, kako je svet glasbe velik, koliko vsega še ne vem in koliko je zame še neodkritega. In ker sem postopoma pričela razumevati, kaj je pri tem resnično vredno in pomembno.
Ko sem bila mlada, sem izjavila, da stremimo k popolnosti, da dosežemo odličnost. Ne, k popolnosti stremimo, da se morda le dotaknemo odličnosti. Pa se lahko potem spet zelo hitro od nje oddaljimo, saj je ne moremo trajno posedovati, zanjo si je potrebno nenehno prizadevati. O popolnosti že dolgo več ne sanjam, ker popolnost sama po sebi nima smisla. V šoli in v zboru vidim, kako se skozi glasbo spreminjamo, kako se spreminjajo naši odnosi. Ni toliko pomembno tisto, kar jaz naredim z glasbo, bolj pomembno je, kaj glasba naredi z menoj. Kaj se v meni premakne, spremeni.
Do lepo posredovane skladbe pridemo tudi s tem, da se sprašujemo, kdo sem jaz kot oseba, koliko si upam, koliko sem sposoben poslušati, koliko se želim prilagoditi, kakšen občutek imam za estetiko, koliko sem pripravljen biti zvest sebi, zboru, temu, kar počnem, koliko sem se pripravljen učiti, spreminjati. To je metoda.
To je grajenje odnosov, medsebojnega zaupanja, ki spremeni tudi zvok zbora. Je tista nevidna skupna zgodba, ki jo posreduješ občinstvu.
Mislim, da je zbor telo, eno telo in en duh, naše vezivo pa je glasba, ljubezen do skupinskega muziciranja. Včasih kakšen del telesa ne funkcionira dobro. Zato se učimo biti toliko prožni, da se med seboj kalibriramo, uravnovesimo, s spoštovanjem in ljubeznijo. Od pevcev ne zahtevam ničesar, jih preprosto povabim. Ker so mi dragoceni. Zame je prav navdihujoče in napolnjujoče spremljati vse te, predvsem mlade ljudi, vsakega s svojo zgodbo in svojimi življenjskimi izzivi, kako se ob glasbi v varnem, spoštljivem in podpornem okolju medsebojno brusijo, spreminjajo in opremljajo za življenje.
