Kot hrast, trdno zakoreninjen v kamnito kraško zemljo, stoji MePZ Hrast iz Doberdoba trdno spojen s svojim dirigentom Hilarijem Lavrenčičem, ki letos obhaja svoj šestdeseti jubilej. Doberdobski mojster, rojen 26. januarja 1962, je vsestranski glasbenik, ki je stalno zaposlen v tržaškem Opernem gledališču Verdi: začel je kot korepetitor in se potem povzpel na odgovorno mesto odrskega dirigenta. Njegova zgodba z zborom Hrast pa se je začela že davnega leta 1985. Če temu dodamo še pedagoško delo, ki ga kot profesor harmonije opravlja tako na Glasbeni matici v Trstu kot na Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici, dobimo popolno sliko človeka, ki je vseskozi prepojen z glasbo, je pa tudi ljubitelj narave in navdušen planinec.
Kako in kdaj ste postali zborovodja?
Polifonija, ali bolje bi rekel stereofonija, me je očarala, ko sem bil star kakih osem let: oče, ki je bil učenec Mirka Fileja, je orglal v cerkvi in prepletanje vokalnih linij v bogati orgelski zvočnosti me je povsem prevzelo. Začel sem študirati klavir pri profesorici Eleni Lipizer, ko sem bil star kakih šestnajst let pa je pokojni Silvan Kerševan, ki je nato postal ravnatelj SCGV Emil Komel, pri goriškem društvu Mirko Filej organiziral tečaje orgel, ki jih je vodil sloviti Hubert Bergant. Takrat sem odkril čare Bachove polifonije, tako vokalne kot instrumentalne, in sem na liceju ustanovil vokalni kvartet Primož Trubar, v katerem sta med drugimi pela Damijan Terpin ter župnik Karel Bolčina: spominjam se, da smo na belem tednu presenetili ravnatelja Bogomila Renerja z nastopom, ki smo ga zalili z »žegnano vodo« … Svoj prvi zbor pa sem vodil med opravljanjem vojaške službe: šlo je za zbor alpincev Julia, ki ima v Italiji bogato tradicijo. V obdobju 1983–1984 smo imeli veliko turnej po Italiji, najlepše zadoščenje pa mi je dal nastop, na katerem sem vodil kar pet združenih zborov, ki so pred samim avtorjem Bepijem De Marzijem zapeli Signore delle cime. Medtem sem študiral kompozicijo na videmskem konservatoriju, zgodba z domačim zborom Hrast pa se je začela leta 1985: zbor je takrat vodil moj oče, nastop v avstrijski vasici Althofen pa sva si delila, nato sem očetovo delo nadaljeval sam.
Kako ste nastavili delo z zborom, kakšne cilje ste si zadali?
Skušal sem zgraditi čimbolj pester repertoar, od renesanse do sodobnosti, da bi pevci spoznali lepote glasbe skozi stoletja in imeli pred seboj vedno nove izzive. Delo mora biti redno in potrpežljivo, kajti rezultatov ne moreš pričakovati od danes do jutri. Naša odskočna deska je postalo tekmovanje Naša pesem v Mariboru, ki smo se ga udeležili leta 1997: tekmovalo je petindvajset zborov in potihem sem ciljal na to, da bi zasedli vsaj štiriindvajseto mesto …, pa smo osvojili kar prvo, ex aequo z zborom Tone Tomšič! To nam je vlilo veliko samozavesti in želje, da bi naš nivo kar naprej dvigali. Med pevci so takrat bili nekateri fantje in dekleta, ki so nato tudi sami postali zborovodje, kot na primer David Bandelj, Mateja Černic, Mirko Ferlan, Peter Gus … V Mariboru smo v naslednjih letih osvojili petkrat zlato plaketo, štirikrat pa srebrno, zraven tudi več kot trideset priznanj na mednarodnih tekmovanjih; zbor je rastel ne samo po kvaliteti, ampak tudi številčno in je včasih presegel štirideset pevcev.
V opernih gledališčih povprečna doba zborovodje traja kakih pet let, vi pa boste kaj kmalu praznovali štiridesetletnico. Le kako vam to uspeva?
Delo s profesionalnim zborom sledi drugačnim principom: zborovodja lahko od pevcev zahteva, karkoli si želi, zato se lahko včasih rodijo napetosti in nesoglasja, ki se jih ne da izgladiti. Delo z amaterskim zborom pa mora upoštevati različne dejavnike: pevci žrtvujejo svoj prosti čas za vaje in nastope, zato mora zborovodja vedno paziti, da s svojimi zahtevami ne pretirava. Skrb za kvaliteto ne pomeni mučenja pevcev in treba je zaznati, kdaj je čas za resno delo, kdaj za razvedrilo: to so vendarle moji sovaščani, čeprav so se jim v teh letih pridružili tudi pevci iz bolj oddaljenih krajev, povezuje pa nas prijateljstvo, ki je po mojem mnenju dodatna vrednost pri timskem delu.
Koliko vam je pri zborovodstvu pomagalo delo v opernem gledališču?
Veliko. Spominjam se, ko sem na klavirju spremljal balet na vajah za opereto Pri Belem konjičku: dirigiral je Oskar Danon, odličen mojster, in po svojem delu sem sedel v dvorano ter občudoval njegovo sposobnost, da je obvladal kompleksnost partiture, od orkestra do pevskih solistov in zbora … Pa sem postopoma le vsrkal posamezne elemente in se tudi sam preizkusil, najprej z oratorijem Jeftejeva prisega – teklo je leto 1986 –, v naslednjih letih pa sem v Kulturnem centru Lojze Bratuž dirigiral vrsto operet in koncertov, pri katerih so sodelovali naši solopevci in zbori. Veščine v gledališču tako rekoč kradeš, saj ni specifičnih tečajev, ki bi jih celostno obravnavali: opazuješ solopevce in marsikaj spoznaš o pevski tehniki, kar lahko s pridom uporabiš pri zboru; veliko sem se naučil tudi, ko sem korepetiral na tečajih, ki jih je vodila naša operna zvezda Ksenija Vidali. Spremljal sem veliko instrumentalistov, saj ti spremljava izostri posluh za medsebojno zlitje, kar je pri zboru zelo pomembno. Z neprikritim ponosom lahko povem, da sem spremljal tudi svoje tri sinove: violinist Aleš je zdaj zaposlen v orkestru veronske Arene, dokončuje pa študij na münchenski akademiji, čelist Jurij se resno ukvarja s snemanjem in je že odličen tonski mojster, nekoč nadebuden pianist Miha pa se je navdušil nad diatonično harmoniko.
Kakšne načrte še imate z zborom Hrast?
Težko bi govoril o načrtih, kajti v zadnjih letih smo tudi mi doživeli osip pevcev, veliko škode pa je na prosvetnem področju povzročila dolga prekinitev dejavnosti zaradi virusa in omejitev, ki jim še ni videti konca. Skušamo ohranjati več kot dostojen nivo, žal pa je bodočnost naših zborov pod vprašajem: mladino bolj pritegujejo šport in drugačne družbene dejavnosti in petje ne sodi v prvo izbiro.
Kot diplomiran komponist ste tudi zborom namenili nekaj partitur …
Tega se je nabralo kar veliko: od orgelskih spremljav božičnih pesmi do priredb orkestracij kantat, operet in simfoničnih skladb, leta 2018 pa je KC Lojze Bratuž, ki se mu zahvaljujem za dolgoletno sodelovanje, izdal zbirko mojih priredb slovenskih ljubezenskih in vojaških ljudskih pesmi Ne jokej, ljubica. Vesel sem, da so že pred tem nekatere moje priredbe našle pot do slovenskih, pa tudi italijanskih zborov, marsikaj kroži tudi na spletnem kanalu YouTube.
Kaj si lahko ob tako polnem in bogatem življenju še sploh zaželite?
Predvsem zdravja, da bi lahko uspešno nadaljeval z delom in še naprej zahajal v gore, kjer lahko uživam lepote naše zemlje.
