Navduševale na odrih in spoznavale južnoafriško zborovsko tradicijo

Carmina Slovenica v Južni Afriki

CS_in_Drakensberg_Boys_Choir_2b

 

Carmina Slovenica je pod vodstvom Karmine Šilec je v začetku marca sklenila svoje drugo gostovanje v Južni Afriki po enaindvajsetih letih s koncertom v Cape Townu, v eni najlepših dvoran – Avditoriju Huga Lambrechta. Svojo dvotedensko kulturno misijo je pričela v veliki dvorani Musaion Univerze v Pretorii, kjer bodo naslednje leto potekale tudi Zborovske olimpijske igre (Olympic Choir Games). Nastopila je na koncertnih odrih v petih mestih: Pretorii, Potchefstroomu, Bloemfonteinu, Drakensbergu in Cape Townu.

»Odločitev za tako specifično gostovanje v navzven zelo oddaljeno kulturno okolje je povezano s tem, da južnoafriški zbori gojijo zahodno glasbeno tradicijo, jo kultivirajo ter nadvse uspešno nadgrajujejo. Zdi se mi pomembno to ‘kolobarjenje’ skozi različna kulturna okolja, od Azije do Afrike. V ansamblu namreč še nekaj let odzvanja inspiracija, ki jo prinesejo. Cela generacija izvajalk bo zaznamovana z Južno Afriko in zagotovo bo drugače pristopala k nekim projektom, ki ni nujno, da so afriška glasba, ampak so v dotiku z ritmom, gibom in drugačnimi zvočnimi barvami,« je o pobudah za turnejo povedala Karmina Šilec.Pevke so doživele lep sprejem, umetniški vodja uveljavljenega zbora Tygerberg Hendrik D. Loock je bil nad njimi navdušen: »Prevzet sem nad tem zborom, zvok je izjemen, celotna slika zbora je posebna. Pevke mojstrsko izvajajo vsa mogoča glasbena dela vseh obdobij, z obeh zemeljskih hemisfer in z vso izjemno dodelano koreografijo. V vseh sekvencah zborovskega petja so v svetovnem merilu unikatne.«

Koncerta v Cape Townu se je poleg podžupana mesta udeležil tudi častni konzul Slovenije v Južni Afriki, Prieur du Plessis, ki je po koncertu dejal, da »ta slovenski zbor predstavlja merilo za zbore po vsem svetu. Njihov nastop je bil nekaj, česar še nismo videli doslej. Carmina Slovenica nam je pokazala, kako je mogoče narediti nekaj več in izkoristiti vse možnosti glasbe, v vseh žanrih in formah.«

Juzna_Afrika_2017_2

Koncert v dvorani Musaion v Pretorii

Koncert v dvorani Musaion v Pretorii

 

Na južno poloblo ponesle tudi slovenska dela

Carmina Slovenica je nastopala v klasičnih koncertnih dvoranah, kar je vplivalo tudi na izbor programa. Izvajala je glasbo, ki je barvita v izboru vokalnih tehnik in v naboru različnih avtorjev našega časa. Skušala je izpolniti pričakovanja gostiteljev v smislu izvajanja del, ki so zanje še nepoznana in zato sveža. V repertoarnem delu slovanske glasbe so bila tudi dela slovenskih avtorjev (Lojze Lebič, Jakob Jež, Pavle Merkù) in neverjetno, kako odlično so komunicirala s publiko.

»Slovenska sodobna glasba nas je očarala, zlasti pa preseganje meja glasu in raznovrstne zmožnosti izraza Carmine Slovenice. Z lepoto in spektakularnostjo zbora Carmina Slovenica iz daljne Slovenije … no, besede preprosto niso dovolj. Za slabo uro sem bil odpeljan s tega sveta – nikoli še nisem izkusil takšne odrske discipline, ne da bi bila hkrati zasenčena muzikalnost. Spektakularna natančnost z gomilo iskrenosti, v dušo zakoreninjena glasbena čarovnija …,« pa so bile besede dirigenta Christa Burgerja.

Gostovanje je bilo zasnovano tako, da je čimbolj sledilo konceptu Attacce, ki si prizadeva k zbliževanju ljudi skozi glasbeno ustvarjanje. To pomeni, da je Carmina Slovenica skušala spoznati čim več različnih ustvarjalcev, se naučiti novih veščin ter se tudi čim globlje povezati z ljudmi. Zato je na gostovanju obiskala delavnice afriške ljudske glasbe, plesa in bobnanja. Ob tem so izvajalke celotno gostovanje bivale pri afriških družinah, kar je zagotovo neprecenljiva izkušnja, saj so lahko južnoafriško kulturo spoznale še v povsem drugih registrih.

Avditorij Huga Lambrechta

Avditorij Huga Lambrechta

 

Zborovska glasba v Južni Afriki

Glasba v Južni Afriki je bila od nekdaj družbeni in politični simbol. In ta se ni končal s padcem apartheida. Pravzaprav se je glasba v »poapartheidovski« Južni Afriki iz »glasbe protesta« pretvorila v »glasbo sprave«. Belski južnoafriški skladatelji so v svoja dela pričeli vključevati citate ali imitacije glasbe prvotnih kultur (ritem, harmonijo, besedilo in barvo) in tako poudarjali nov odnos do multikulturnosti okolja. Gre za metodo integracije. Gre za »podvojevanje«, saj to hkrati spominja na enake postopke, kot so jih črnci v Južni Afriki uporabljali v svojih glasbenih protestih v času apartheida. Skupinsko petje in zborovsko petje je nekoč imelo posebno vlogo v širjenju informacij in promociji združenosti, upanja in solidarnosti. Zdaj ima prav táko politično sporočilo. Pogosto se uporabljajo besedila, ki spodbujajo zavedanje o bolezni HIV/AIDS, o nasilju in podobna. Skoraj tristo let je zborovska glasba in glasbeno izobraževanje nasploh predstavljalo obliko segregacije in hkrati tudi krepitev etničnih identitet. Šele v zadnjem času se glasba pojavlja v vlogi povezovalca in se zato vzpostavljajo večnacionalni pevski ansambli.

Tradicija skupinskega petja v Južni Afriki

Tradicionalno afriško petje, ples in bobnanje je imelo pomembno vlogo v predkolonialni Afriki; ni bilo obreda ali življenjskega prehoda brez vokalne glasbe. Skupinsko petje je tudi po kolonizaciji ostalo pomembna družbena aktivnost, ki pa se je takrat fundamentalno spremenilo. Po prihodu »Dutch East India Company« v letu 1652 so domorodni Afričani prvič srečali zahodno glasbeno kulturo, in sicer »kalvinistične« himne in »liederwysies«, ki so postopoma pričele vplivati na harmonizacije njihove glasbe. Hkrati s tem pa tudi na uporabo glasbe v religioznih obredih, ki so začeli slediti evropskim navadam. Izobraževalni sistem v Južni Afriki je temeljil na britanskih in nizozemskih šolskih sistemih, v kombinaciji z izjemno močnimi vplivi krščanskih misijonarjev. Tako belske kot črnske šole so imele v kurikulumu zborovsko petje Zahodne Evrope. Izvajanje primarnega etničnega večglasja je sicer ostalo odrinjeno v t. i. »townships«, kjer pa se je izjemno razvijalo, tudi zaradi različnih tekmovanj v večglasnem petju in številnih koncertov. Ta kombinacija – večglasno petje prvotnih etničnih skupin in petje v krščanskih cerkvah – je najbrž tista formula, ki je ključna za to, da so danes številni južnoafriški zbori izjemno kakovostni. Te je najti predvsem na univerzah ali v večinoma zelo tradicionalnih krščanskih habitusih. Prav posebej navdušujoče je videti, kako izjemno številčni so južnoafriški zbori. Mnogi, ki jih poznamo kot nagrajence z mednarodnih tekmovanj, štejejo tudi do 120 članov, ki so bili izbrani izmed nekaj sto kandidatov na avdicijah. Težko je verjeti, a na avdicije univerzitetnega zbora v Pretorii, ki sodi med najboljše v svoji kategoriji na mednarodnem prizorišču, pride do šeststo kandidatov.

Koncept Attacce si prizadeva k zbliževanju ljudi skozi glasbeno ustvarjanje.

Koncept Attacce si prizadeva k zbliževanju ljudi skozi glasbeno ustvarjanje.

 

Do indentitete s petjem

Kolektivna identiteta temelji na družbeno sprejetih prepričanjih in glasba je integralni del ideološkega sistema. V Južni Afriki glasba zdaj igra pomembno vlogo v formaciji nove nacionalne kulture. Južnoafriška antropologinja Mary Robertson meni, da je »glasba jezik, s katerim se standardizira identiteta /…/ in lahko ustvarja ter spodbuja zavedanje skupne izkušnje.« Drugi vidik velikega razvoja južnoafriške zborovske glasbe pa je nedvomno tudi sprememba kulturne identitete belih Južnoafričanov, ki so od apartheida do zdaj iz privilegiranih zdrsnili na marginalizirane. Zahodna glasba in z njo seveda zborovska glasba je vedno predstavljala točko presoje, kateri »standard« prevladuje.

Deški zbor Drakensberg je bil osnovan leta 1967 z željo po širjenju tradicionalne afriške pesmi in plesa. V letih med 1980 in 1990 je izražal pluralnost južnoafriške kulture. Zbor Libertas iz Stellenboscha pa je bil ustanovljen, da bi izkazoval »solidarnost, mir in svobodo«. Oba primera potrjujeta družbeno komponento južnoafriškega zborovskega fenomena. Seveda pa te družbene komponente same po sebi še ne vodijo tudi do kakovosti, ki jo imajo sedaj njihovi zbori. Za to so nedvomno zaslužni zelo izobraženi in nadarjeni dirigenti, kot so denimo Johann van der Sandt, Andre van der Merwe, Michael Barrett in drugi. So zelo odprti in ambiciozni. In nekateri so že posegli tudi po slovenski sodobni glasbi.

O pomenu zborovskega petja v Južni Afriki še iz zapisa Melite Forstnerič Hajnšek v Večeru: »Južnoafriška zborovska kultura že desetletja sodi med vidnejše v svetovnem zborovskem gibanju. Mnoge zasedbe, ki koncertirajo po vsem svetu, na mednarodnih tekmovanjih praviloma posegajo po najvišjih nagradah. Michael Barrett, dirigent iz Pretorie, najzaslužnejši za gostovanje Carmine Slovenice v Južni Afriki, je po koncertu razložil fenomen visoke zborovske kulture v Južni Afriki: ‘Splošna percepcija naše države je, da je zelo ruralna, kar razumem, ker je celotna Afrika zelo revna. Seveda pa je Južna Afrika drugačna, bolj urbana, bogatejša. Pri nas so najboljši zbori univerzitetni. Imamo zares visoke standarde in tudi denar ima pri tem odločilno besedo. Južna Afrika je sicer morda revnejša od Slovenije, pri nas si moramo plačati vse sami, tudi vse turneje. Treba je najti sponzorje, nobenih subvencij ne poznamo. Zelo malo ljudi ima dostop do interneta, televizije, tudi mobilniki niso tako razširjeni kot v Evropi. Ljudje morajo najti neka komunikacijska sredstva, in to so pri nas zbori. Petje in šport pritegujeta največ ljudi. V tem vrstnem redu. Zato je kultura celo pred športom. Podpora zborovstvu pri nas je neverjetna, zato tudi tak odziv na koncert Carmine Slovenice, kot ste ga videli. Razlog je v izobrazbi, ljudje se zavedajo, da nekaj takega, kot je vaš zbor, morajo videti vsaj enkrat v življenju. Carmina Slovenica je morala priti k nam, ker tukaj ljudje ljubijo odličnost. Spoštujemo vse, ki so v čem res vrhunski, res odlični. Pa naj bo šport ali petje. Spoštujemo pač izjemnost. Čutimo jo. Dekleta so fascinirala z vrhunskostjo in unikatnostjo. Pri vas mora zborovska kultura tekmovati z vsemi elektronskimi igračkami tega sveta, pri nas pa je situacija povsem drugačna.’«

Program Attacca kot pomemben koncept slovenskega in mednarodnega zborovstva

S tem gostovanjem se je vnovič izkazala mednarodna veljava programa Attacca, ki ga že desetletje na mednarodnem zborovskem prizorišču organizira Karmina Šilec. Attacca se je uveljavila kot pomemben koncept slovenskega in mednarodnega zborovstva. Platforma korespondira z mednarodnim gibanjem Songbridge v prizadevanju k zbliževanju narodov skozi glasbeno ustvarjanje na najvišji umetniški ravni. Ne le ohranja in propagira bogato tradicijo slovenskega zborovskega petja, temveč ga plemeniti z izkušnjami sodelovanja z ansambli z različnih koncev sveta. Do sedaj so v programih Attacce sodelovali ansambli iz Avstralije, Malezije, ZDA, Francije, Južne Afrike in Bolgarije. V mesecu maju letos bo v sklopu Attacce v Sloveniji nastopil Aboriginski mladinski zbor iz Avstralije.

Carmina Slovenica in Deški zbor Drakensberg

Carmina Slovenica in Deški zbor Drakensberg