Kaljuste – Schnittke – Pärt … ali ko glasbena veličina stopi pred naše oči

Skorajda ni strokovnega ali ljubiteljskega glasbenega privrženca, ki ne bi zastrigel z ušesi ob novici, da bo na naše koncertne podije stopil renomirani estonski dirigent Tõnu Kaljuste. Je namreč priljubljen in ugleden gost mednarodnih glasbenih prireditev in elitnih dogodkov, reden gostujoči dirigent najprestižnejših svetovnih zborovskih in orkestrskih zasedb, nedavno pa je končal desetletno (2010–2020) profesuro na estonski Akademiji za glasbo in gledališče. Ob koncu prejšnjega stoletja je bil večletni glavni dirigent tako Nizozemskega komornega zbora (1998–2000) kot Švedskega radijskega zbora (1994–2000). Slednji ga je leta 2019, poleg Petra Dijkstre, ki ga bomo v letošnjem Pretežno vokalnem ciklu (PVC) Slovenske filharmonije prav tako doživeli v živo, nagradil za dirigenta lavreata.

Tõnu Kaljuste na odru Slovenske filharmonije z deloma Schnittkeja in Pärta

Kaljuste se po sedmih letih vrača v Slovensko filharmonijo, kjer bodo v petek, 4. novembra 2022, ob 19.30 z Zborom in instrumentalnim ansamblom Slovenske filharmonije v okviru Vokalno-instrumentalnega programa (VIP) predstavili spored z naslovom V skrivnosti. Osnovna programska zamisel, ki izvira še iz leta 1995, ko je Kaljuste na zgoščenki povezal Rekviem Alfreda Schnittkeja z Miserere Henryka Góreckega, bo tokrat zazvenela v rekonstruirani različici, saj bo poleg maše za umrle ruskega skladatelja, ki se sicer ne znajde tako pogosto na koncertnem programu in je za marsikaterega zborovskega ljubitelja še neraziskan dragulj, umestil Miserere Arva Pärta. Slednji bo obenem doživel tudi premierno izvedbo v Sloveniji.

Obe glasbeni stvaritvi s seboj nosita zanimivo sosledje dogodkov, predvsem pa predstavljata za estonsko glasbeno zgodovino poseben mejnik. Schnittkejev Rekviem je namreč Kaljusteja spodbudil k ustanovitvi profesionalnega zbora, danes znanega kot Estonski filharmonični komorni zbor, obenem pa služil kot navdih Arvu Pärtu pri nastajanju skladbe Miserere.

Nedvomno gre za dve izjemno zahtevni deli, ki poslušalca prevzameta s svojo intenzivnostjo in globino, kontrastno pa ustvarjata podton božanskega in mrakobe. V uvodnih taktih se v obeh mojstrovinah razgrinjata eteričnost človeškega glasu in zvonov, ki se s pomočjo izrazito nenavadne instrumentacije postopoma razvijata v barvit dramatični vrhunec.

Arvo Pärt je misli o nastanku svojega dela strnil v besedah: »To delo je strukturirano tako, da je za vsako besedo en dih, kot da je treba po izgovorjavi vsake besede zbrati moči za naslednjo. /…/ Predstavljajte si zločinca, ki stoji pred sodiščem in čaka na pravnomočno sodbo, a ima še zadnjo priložnost spregovoriti. Za te zadnje razlage ni veliko časa in besede mora izbirati skrajno previdno, saj je od njih odvisna njegova usoda. Vsaka beseda je kot majhna utež, ki poskuša ponovno vzpostaviti ravnovesje na tehtnici.«

»To delo je strukturirano tako, da je za vsako besedo en dih, kot da je treba po izgovorjavi vsake besede zbrati moči za naslednjo. /…/ Predstavljajte si zločinca, ki stoji pred sodiščem in čaka na pravnomočno sodbo, a ima še zadnjo priložnost spregovoriti. Za te zadnje razlage ni veliko časa in besede mora izbirati skrajno previdno, saj je od njih odvisna njegova usoda. Vsaka beseda je kot majhna utež, ki poskuša ponovno vzpostaviti ravnovesje na tehtnici.« (Arvo Pärt)

Dirigent o programskem konceptu

»Približno leta 1975 smo prvič posneli Rekviem Alfreda Schnittkeja, na teh snemanjih pa je bil redno prisoten Alfredov dobri prijatelj, Arvo Pärt. Rekviem je pravzaprav Schnittkejevo prvo delo v latinščini in smo med snemanjem vnesli številne ritmične popravke, da bi pridobili bolj naraven besedni naslon. Zanimivo je, da je Schnittke uporabil enako strukturo stavkov, kot jih vsebuje Mozartov Rekviem, le da je dodal še Credo, ki ga običajno v maši za umrle ni. Eden prvih poskusov kombiniranja glasbe obeh velikanov se je zgodil leta 1977 v Talinu, ko sta na odru zazvenela Schnittkejev Concerto grosso in prvič izvedena Pärtova Tabula rasa, obe pisani za godalni orkester in zato pogosto izvajani skupaj.«

»Pärtova skladba Miserere vključuje podobne inštrumente kot Schnittkejev Rekviem, npr. električno kitaro in zanimiv nabor tolkal, predvsem zvonovi dodajo posebno barvo in se zato deli dobro ujameta tako po svoji vsebini kot nekonvencionalnem načinu izvajanja. Pärtove skladbe, komponirane v slogu tintinnabuli (tintinnabulum v latinščini pomeni ‘zvonček’), so oddaljene od dramaturgije in čustev konvencionalne harmonije, zato delo s to glasbeno zvrstjo zahteva duhovno uravnoteženost in umirjenost glasbenikov. Na drugi strani Schnittke uporablja precej ekstremno dramatičnost, a hkrati ves čas ohranja stik z globljo molitvijo,« pojasnjuje Kaljuste.

Kako se spopasti s tako kompleksnimi deli, mojster utemeljuje: »Miserere je molitev, ki je v čudovitem ravnovesju s Pärtovo glasbeno harmonizacijo. Vsak glasbenik, preden uglasi svoj inštrument, mora najprej ustrezno uglasiti svojo dušo in se v tem kontekstu ustrezno pripraviti. To pa je zelo individualno delo. Preiti v stanje duha in se prepustiti molitvi zahteva skrbno poslušanje melodičnega zapisa, ki sta ga tako Schnittke kot Pärt odlično črpala iz besedila.«

Dirigent Tõnu Kaljuste – pogovor z velikim ambasadorjem estonske glasbe

Kaljuste se tudi sicer pretežno posveča stvaritvam estonskih skladateljev, kot so Veljo Tormis, Arvo Pärt, Erkki-Sven Tüür in Tõnu Kõrvis, obenem pa v svojo programsko shemo redno umešča vzhodnoevropske in nordijske skladatelje (Alfred Schnittke, Krzysztof Penderecki, Giya Kancheli in Einojuhani Rautavaara). Posnetki, nastali pod njegovo taktirko, so prejeli številne prestižne nagrade, kot so Cannes Classical Award (1999), Diapason d’Or (2000), Edison Musical Award (2000), Classic BRIT Award (2003) in številne nominacije za nagrado grammy v različnih kategorijah – od opere (David in Batšeba norveškega skladatelja Ståleja Kleiberga) do simfonične glasbe. Nagrada grammy je leta 2014 vendarle prišla v njegove roke, in sicer za najboljšo zborovsko izvedbo za album Arva Pärta Adamova tožba. Leta 2019 je prejel mednarodno nagrado Classical music Award za snemanje Simfonij Arva Pärta s Filharmoničnim orkestrom NFM Wrocław (The National Forum of Music Wrocław Philharmonic).

»Schnittkejev Miserere je molitev, ki je v čudovitem ravnovesju s Pärtovo glasbeno harmonizacijo. Vsak glasbenik, preden uglasi svoj inštrument, mora najprej ustrezno uglasiti svojo dušo.« (Tõnu Kaljuste)

Kaljuste in Pärt – nerazdružljiv umetniški dvojec

Leta 1993 je mogočna sinergija umetnikov, kot so Tõnu Kaljuste, Talinski komorni orkester in Estonski filharmonični zbor ter njihov skladateljski rojak Arvo Pärt, ustvarila prvi skupni posnetek dela Te Deum. Lahko bi rekli, da se od tu dalje piše zgodovina, saj je glasbeni tandem Kaljuste – Pärt postal tako rekoč nerazdružljiv in še danes soustvarjata vrhunske mednarodne uspehe. Poleg že zgoraj omenjenih nagrajenih avtorskih zgoščenk Arva Pärta Adamova tožba (2014) in Simfonije (2018) so bili pred tem izdani še In principio (2009), Spiegel im Spiegel (Ogledalo v ogledalu, 2005), Orient Okcident (2002), Kanon Pokajanon (1998), Beatus (1997) in Litanije (1996). Pärtove skladbe so pod vodstvom maestra Kaljusteja doživele svetovne premiere in zahvaljujoč temu je danes njegova glasba nedvomno postala del repertoarja marsikaterega tako ljubiteljskega kot profesionalnega zbora. Na drugi strani pa je tovrstno sožitje Kaljusteja okronalo kot vodilnega interpreta in strokovnjaka Pärtovih na videz preprostih melodij.

Ko je bil Arvo Pärt leta 2007 imenovan za častnega doktorja teologije na Univerzi v Freiburgu, je povedal ganljivo zgodbo: »Pred približno tridesetimi leti sem obupano iskal nekoga, ki bi mi povedal, kako naj skladatelj piše glasbo. Nekega dne sem srečal preprostega pometača, ki mi je dal omembe vreden odgovor: ‚Oh, skladatelju bi verjetno moral biti všeč vsak najmanjši zvok.‘ Od tistega trenutka so se moje glasbene misli premaknile v popolnoma novo smer. Nič več ni bilo tako, kot je bilo.«

»Pred približno tridesetimi leti sem obupano iskal nekoga, ki bi mi povedal, kako naj skladatelj piše glasbo. Nekega dne sem srečal preprostega pometača, ki mi je dal omembe vreden odgovor: ‚Oh, skladatelju bi verjetno moral biti všeč vsak najmanjši zvok.‘ Od tistega trenutka so se moje glasbene misli premaknile v popolnoma novo smer. Nič več ni bilo tako, kot je bilo.« (Arvo Pärt)

Preplet elitnega glasbenega soustvarjanja

Poleg številnih nastopov po vsem svetu je bila Pärtova glasba pod Kaljustejevim vodstvom leta 2014 izvedena na štirih razprodanih koncertih v Združenih državah – dveh v Washingtonu in dveh v New Yorku, med drugim tudi v svetovno znani Carnegiejevi dvorani. Tedaj je revija Estonian World Kaljusteja označila kot drugega najbolj izstopajočega Estonca leta, takoj za Arvom Pärtom.

Njuna atraktivnost je dosegla tudi kraljeve kroge, ko je monaška princesa Karolina Arvu Pärtu naročila skladbo za zbor in orkester ob praznovanju 50. obletnice vladavine svojega očeta, monaškega princa Rainierja III. leta 1999. Pärtovo skladbo je pri slavnostni maši dirigiral nihče drug kot Tõnu Kaljuste. To pa zanj ni bilo edino srečanje s člani kraljeve družine, saj je zaradi svojega doprinosa estonski kulturi imel priložnost spoznati tudi pokojno britansko kraljico Elizabeto II., ko je leta 2006 obiskala Estonijo.

Preplet glasbenega soustvarjanja je botroval še enemu umetniškem stičišču, in sicer Nargenskemu festivalu, čigar ustanovitelj in umetniški vodja je Tõnu Kaljuste. Ta najdaljši poletni kulturni festival v Estoniji ponuja kulturno raznolik program – od ljudske do najboljše klasične glasbe. V okviru festivala se vsako leto odvijejo dogodki, posvečeni Arvu Pärtu, pod naslovom Dnevi Arva Pärta. Kaljuste je letošnjo izvedbo v celoti posvetil dogajanju na ukrajinskem ozemlju z mislijo: »Rešite naše duše – to je tisto, kar prosimo med temi dnevi Arva Pärta, z vsakim koncertom in vsakim delom. Sočustvujemo z ukrajinskim ljudstvom. Tragedija za Ukrajince je tragedija za vse nas.«

»Sklenjeni krog«

Kaljuste danes ponovno zaseda mesto umetniškega direktorja in glavnega dirigenta Estonskega filharmoničnega zbora (od 2021) in umetniškega direktorja Talinskega simfoničnega orkestra (od 2019). Oba cenjena evropska sestava, katerih ustanovitelj je (prvega 1981, drugega 1993), in njihovo tesno sodelovanje so poskrbeli za razcvet skupne mednarodne glasbene kariere in prepoznavnost estonske sodobne glasbene umetnosti.

»Ker sem bil v letih 2001–2021 samostojni dirigent, sem potoval in gostoval v različnih krajih po svetu približno enkrat na mesec. Zdaj, ko sem ponovno direktor in umetniški vodja Talinskega komornega orkestra in Estonskega filharmoničnega zbora, se gibljem naokoli malce več. Rad preživljam čas doma, vendar proračun teh dveh zasedb vendarle ne zadostuje za organizacijo koncertov le v domačih okrajih, temveč moramo biti aktivni tudi izven estonskih meja,« priznava Kaljuste, ki se je z Estonskim filharmoničnim zborom pravkar vrnil iz Grčije, predtem pa je gostoval na Poljskem in v Kanadi. 

»Četudi na čelu omenjenih ansamblov nisem bil več desetletij, sem z njima ohranjal stik. V tem smislu pravzaprav nisem bil nikoli ločen od njiju. Menim pa, da je pomembno, da vsakdo od nas pridobi karseda različne izkušnje – jaz od drugih ansamblov, oni od raznolikih dirigentov. Te izkušnje nas danes v skupnem ustvarjanju le dodatno bogatijo,« ob zaključku razmišlja estonski maestro.

Preberite tudi izčrpen intervju z dirigentom Tõnujem Kaljustejem o njegovem zelo osebnem pogledu na ustvarjanje ter estonsko glasbeno preteklost in sedanjost, ki smo ga pripravili ob njegovem zadnjem obisku v Sloveniji:

Dirigent Tõnu Kaljuste – pogovor z velikim ambasadorjem estonske glasbe