Partizanski pevski zbor bo v letu 2024 slavil 80. obletnico svojega delovanja. To je za pevski zbor v Sloveniji že častitljiva doba. O pripravah na obletnico, še bolj pa o zboru samem smo se pogovarjali s predsednikom Jožefom Roškarjem in podpredsednikom Jožetom Drabikom.
V tem smo gor rasli
»Partizanski pevski zbor gotovo spada med starejše zbore v Sloveniji in je edini, katerega osnovno poslanstvo je ohranjanje pesmi upora in partizanske pesmi. Tri četrt stoletja je za pevski zbor že doba, primerljiva z dolžino človeškega življenja«, je ob zadnjem mejniku, ki so ga srečali – 75. obletnica zbora –, zapisal njegov predsednik, Jožef Roškar. Mariborčan po rodu, matematik po izobrazbi, sicer pa vodja z donečim glasom in skrbno odmerjenimi besedami, pri katerem pomisliš: »Uh, tu pa imajo vse ‘pošlihtano’, od takih bi se bilo fajn kaj naučit!«
Jože in Jožef, uigrana dvojica, sta si dopolnjevala misli in stavke. Kot rečeno, je prvi matematik, ki se je vse življenje ukvarjal z vremenom (morda smo prav zato na dan pogovora imeli tako krasno sonce?). Služba mu ni dala časa za hobije, pred vstopom v PPZ pred osmimi leti je nazadnje prepeval šele v gimnazijskih letih. Na vprašanje, zakaj je izbral ravno partizanski pevski zbor, odgovarja z enostavnim razlogom, da ga pesem upora privlači. Zbor in njegovo delovanje je spremljal že desetletja prej in želja po pridružitvi je bila velika. Ob začetku zaslužene upokojitve se mu je tudi izpolnila. Podpredsednik Jože pa s kulturo prepleta svojo življenjsko pot že od začetka. Svoj čas je delil na različnih področjih kulture, predvsem na gledališkem. Zdaj se je odločil za zbor in temu posveča vso svojo pozornost.
»Mene ta pesem spremlja že od malih nog. Spominjam se, da sem kot otrok našel doma eno pesmarico partizanskih pesmi in ko sem začel svojo pot v glasbeni šoli, sem najprej dobil v roke blok flavtico. In seveda – celotno pesmarico partizanskih pesmi sem zaigral na blok flavto in vse te pesmi, melodije so ostale v meni. Enako se spominjam veličastnih nastopov partizanskega zbora, ko je pelo tudi po 120 pevcev – ko doživiš to mogočnost in vznesenost, je to res nekaj posebnega. Obenem smo živeli v nekih drugačnih časih, kjer je vse to imelo svoje mesto, ampak to so naši časi. V tem smo gor zrasli in to je v meni ostalo.« (Jože Drabik, podpredsednik PPZ)
Zbor, ki danes šteje približno 30 moških pevcev s povprečno starostjo 70 let, izjemno aktivno deluje. Dvakrat na teden imajo vaje, ob tem pa še povprečno 60-krat na leto nastopajo! Oprostite, ampak, a sem prav slišala? Vsak teden nastop in še kakšen za povrh? Ja, čisto zares. Tudi nekdanji dirigent, Iztok Kocen, ki jih je vodil od leta 2017 do 2022, je to potrdil, ko je zapisal, da ob takšni količini nastopov v sezoni lahko zborovodja le malo časa posveti novemu programu. Mladi jih skorajda ne moremo dohajati! 😊
Partizanske pesmi ne smemo nujno gledati skozi ideološko prizmo
Pravnoformalno je bilo Kulturno društvo Partizanski pevski zbor ustanovljeno leta 1976, do tja pa je zbor prehodil že več kot 30-letno pot, saj je bil ustanovljen aprila leta 1944. Sprva poimenovan kot Invalidski pevski zbor se je v letih po vojni množično razširil, tudi več kot 100 pevcev je naenkrat prepevalo v njem. Duh časa, ki smo ga živeli, je to pesem potreboval, hkrati pa jo je z leti vedno bolj odrival. Dr. Ana Hofman, višja znanstvena sodelavka na Inštitutu za kulturne in spominske študije ZRC, SAZU, je ta fenomen opisala takole:
»Partizanske pesmi so bile po razpadu Jugoslavije odmaknjene na rob javnega prostora kot ideološki in formalizirani glasbeni žanr brez pravega družbenega pomena in potenciala. Označene so bile za problematične zaradi svoje dvojne narave, in sicer svoje hkratne povezave z jugoslovansko identiteto in s socialistično preteklostjo. V luči naraščajočega nacionalizma in uvajanja neoliberalnih politik je antifašizem postal del problematične socialistične preteklosti ter predmet negacije in revizionizma. Zaradi tega so bile partizanske pesmi potisnjene od odra in uradnih praznovanj v neformalna, zasebna okolja.«
Sogovorca sta si enotna – partizanska pesem je pesem upora. To niso le pesmi, ki so nastale med drugo svetovno vojno, so nastale že veliko prej, saj je bilo situacij, potrebnih upora, mnogo. Slovenija ni prav noben unikum na tem področju, tako pesem poznajo vsi narodi – od Portugalcev do Nemcev, Italijanov in Hrvatov …, dober primer je pesem Bella Ciao. Danes jo vsi povezujemo s obdobjem partizanstva in upora, medtem ko je nedavni dokumentarni film jasno poudaril, da gre za italijansko ljudsko pesem, ki je nastala na riževih poljih severne Italije.
Jožef pravi, da se z zborom danes trudijo pesem upora javnosti predstavljati na neideološki način, Jože pa izpostavi, da med pevci večkrat poudarja: »Moramo iti s časom naprej! Premaknimo se v 21. stoletje in o tej pesmi razmišljajmo samo kot o glasbenem izročilu nekih časov, ki pa ga moramo posodabljati predvsem izrazno in vsebinsko.«
Partizanskega pevskega zbora ne smemo slepo povezovati le s pesmijo upora, saj programi koncertov, ki jih skrbno hranijo v svojem arhivu, kažejo, da je zbor od svojih začetkov izvajal tretjino slovenskih ljudskih pesmi, tretjino umetnih in tretjino partizanskih. Enako razmerje goji tudi današnji sestav pevskega zbora – čeravno na njihovih nastopih največkrat slišimo pesmi upora, saj so pogosto povezani s spominskimi slovesnostmi, kjer je repertoar tovrstnih pesmi zaželen.
»Partizanske pesmi so predstavljale uglasbitev in ubeseditev upora in so močno oblikovane z okoliščinami, v katerih so nastajale, v stiski, v hudih trpljenjih ter času množičnega prebujanja. Zaradi tega so morale biti ‘glas ljudstva’ in zmožne artikuliranja kolektivnih čustev, izkušenj in skupnih nagnjenj. Že v času same vojne so borci poročali o pesmih – ne kot umetniškem izrazu ali dejavnosti, ampak kot rezultatu nagonskega odziva na izjemne okoliščine, ki je imel pomembne učinke na kolektivno počutje v času strahu in terorja. Zaradi tega je poleg njihovega močnega sporočila njihova zmožnost izražati in mobilizirati kolektivna čustva še posebej izpostavljena.« (Dr. Ana Hofman, višja znanstvena sodelavka, Inštitut za kulturne in spominske študije ZRC, SAZU)
Ko je predsednik matematik
V pogovoru z Jožefom in Jožetom sem večkrat zastrigla z ušesi, ko sta omenjala precej natančne statistične podatke. Med njimi je na primer ta: »V zadnjih 5 letih (2017–2022) smo javno zapeli 80 različnih skladb vsaj enkrat. Mislim, da je to številka, s katero se res lahko pohvalimo.« Pa razmišljam … Kako pa to vejo? A res vse sproti beležijo? Kmalu dobim zanesljiv pritrdilen odgovor: »Ah seveda, mi imamo spisek vseh izvajanj, vsaj odkar sem jaz predsednik. Izračunal sem, da če imamo v povprečju 60 nastopov na leto in približno 80 vaj, smo na leto skupaj 140 dni. Ampak letos bomo to število nastopov malo zmanjšali, trenutno smo na 35.«
In katera je statistično gledano največkrat zapeta skladba v repertoarju? Sigurno Hej, brigade, potrjujeta sogovorca, tesno za njo po številu izvedb stoji Pesem o svobodi Radovana Gobca. V veliko primerih njihovih nastopov gre za dogodke, ki so povezani s spominskimi slovesnostmi. Letos je veliko obletnic, zato so zelo zasedeni: 5. maja so na Vrhniki ob občinskem prazniku, saj je 5. maj dan osvoboditve Vrhnike, imeli svoj celovečerni koncert, enako pa bo tudi 2. junija v Novi Gorici. V program bodo letos vključili uglasbitve Kajuhove poezije, saj praznujemo 100-letnico njegovega rojstva.
Kdor poje, slabo ne misli. In ima močnejši imunski sistem, halo!
Partizanski pevski zbor v večini združuje starejše pevce – ki imajo čas. Kot že zapisano, mlad zaposlen človek težko sledi njihovemu tempu. 😊 A ves čas se trudijo v svoje vrste, za katere pravijo, da so prešerno vesele, privabiti še mlajše pevce – zato na tem mestu vabimo vse, ki se čutite nagovorjene, da se jim pridružite! Njihovo pevsko sezono okrona letni koncert, ki ga imajo tradicionalno sredi decembra, sicer pa se pevci družijo tudi izven svojih vaj – so prijatelji. Približno enkrat na leto organizirajo druženje skupaj s svojimi družinami, sami pa skupaj že itak preživijo malodane pol leta. Jožeta vprašamo po mnenju o tem, zakaj bi se posameznik pridružil zboru. »Iz veselja do petja, kajpak. Ker kdor poje, slabo ne misli. In kdor poje, ima močnejši imunsko sistem, halo! Namesto vseh dodatkov, tablet in podobnega pridite rajši k nam in se družite z nami, da skupaj prepevamo in se po nastopih dobro najemo. Ljudje smo socialna bitja, in če nismo sposobni sebi ponuditi nekaj dobrega, potem se nam slabo piše.«
Prihaja 80. obletnica
Zbor bo v prihodnjem letu slavil veliko obletnico – 80 let! »Ravno smo se začeli resno na to pripravljati, saj bo leto hitro naokrog«, pravi predsednik Jožef Roškar, ki je ponosen na zbor, saj je malo zborov z zabeleženo takšno visoko letnico. Enako kot so 75-letnico obeležili z jubilejnim koncertom, bodo tudi tokrat ubrali podobno pot, koncert bo najverjetneje v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Skupaj z novim dirigentom, Jakobom Barbom, snujejo program, katerega rdeča nit bo razvoj pesmi upora: od prvih skladateljev (Rihar, Ipavec) prek partizanske pesmi do današnjega časa. Pesem upora želijo približati v širšem kontekstu. Ob tem bodo izdali tudi zbornik, kot je navada v zboru.
Anekdota
Jožef Roškar: »Pred časom smo izvajali kantato Hej partizan, ki jo je spremljal komorni orkester, ki pa ni stalna orkestrska zasedba – bil je sestavljen ad-hoc z mladimi fanti in dekleti ob praktično vsakem nastopu. Na primer le tretjina celotne zasedbe je bila prisotna na vseh nastopih, ostali so se menjevali. Ko smo nastopili v Murski Soboti, do dneva nastopa nismo vedeli, kdo bo igral bobne, ki so eden ključnih inštrumentov v tej kantati. Zadnji dan smo sneli s kljuke bobnarja iz opernega orkestra in na poti v Prekmurje smo ga nameravali pobrati v Mariboru – pa nam jo je cesta zagodla. Na bencinski črpalki smo čakali skorajda dve uri, ki sta bili sicer v našem urniku predvideni za vajo pred koncertom, ampak je bobnar obtičal v prometu, ker se je zgodila prometna nesreča in nismo mogli nikamor. Na oder smo prihiteli zadnji hip in odpeli kantato – brez problema! In če se kdo sprašuje – tudi na bencinski črpalki smo izkoristili čas za vajo – samo ne pevsko …« 😊
