Slovenski prostor je v zadnjih letih postal vzpodbudno vzgajališče mladih dirigentskih sil. Porast vzpenjajočih se talentov naš glasbeni ambient ohranja zanimiv, raznolik in aktualen. Vse bolj cenjena in prepoznavna postaja tudi tokratna sogovornica, Mariborčanka Rahela Durič, ki je svoje znanje zborovskega (prof. Johannes Prinz) in orkestrskega dirigiranja (prof. Wolfgang Dörner) vpijala na Univerzi za glasbo in uprizoritveno umetnost v Gradcu ter po koncu študija zasedla mesto asistentke profesorja Prinza ter umetniške vodje Univerzitetnega zbora glasbenih pedagogov, a si s prevzemom vodenja Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič Univerze v Ljubljani utira pot nazaj v domače loge. Nase je opozorila leta 2015 na mednarodnem tekmovanju za mlade dirigente v Torinu, kjer je prejela nagrado za obetavno mlado dirigentko in štipendijo sklada Noel Minet, štiri leta kasneje pa absolutno prvo mesto in nagrado občinstva na tekmovanju za zborovske dirigente Aegis carminis v Kopru. Njeno razvejano delovanje sega tako v izobraževanje bodočih dirigentov in glasbenih pedagogov kot vzgajanje zborovskih pevcev raznolikih generacij. Gostovala je namreč v množičnih projektih, kot sta Potujoča muzika – koncert izbranih mladinskih zborov Slovenije in Slovenski otroški zbor, vodila številne zborovske zasedbe ter pevske in zborovske seminarje doma in v tujini, in če ji epidemija ne bi prekrižala načrtov, bi aprila 2020 stopila tudi pred profesionalni Zbor Slovenske filharmonije s samostojnim koncertom kot nagrajenka tekmovanja Aegis carminis. Njena vključenost v socialna projekta Superar in Meet4music, katerih cilj je integracija deprivilegiranih skupin v družbo prek umetniške medsebojne interakcije, jo še posebej uvršča med vsestranske in ustvarjalne mlade umetnike.
Z dirigentko smo se pogovarjali tik pred njenim prvim koncertom z APZ Tone Tomšič, ki ga 11. decembra 2021 ob 19. uri v dvorani Union v Ljubljani pod naslovom Spomini pripravljajo ob 80. obletnici zadnjega predvojnega nastopa Maroltovega Apezeja pred kulturnim molkom.
S prevzemom vodenja Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič po večletnem delovanju v Avstriji zavzemate karierno stalnico tudi v slovenskem prostoru. Razpetost med Gradcem in Ljubljano je tako postala vaša tedenska rutina, ki zagotovo terja spretno koordinacijo časa in dela. Kako usklajujete delovne obveznosti na tej razdalji?
Sprva me je bilo malce strah, saj je razdalja med mestoma kar zajetna. V tednu dni opravim najmanj devet ur vožnje. Ta časovni primanjkljaj dejansko osemurnega delovnika precej občutim, saj bi te ure včasih še kako potrebovala. Teden je pač poln obveznosti. Potrebne je veliko dobre koordinacije, načrtovanja in discipline, da je oboje možno. A zaenkrat mi gre kar dobro.
Foto: Janez Eržen
Obe zasedbi, ki ju trenutno vodite, sta si precej podobni – v obeh primerih gre za mešana sestava v sklopu univerze, ki združujeta mlade intelektualce, v Avstriji tudi izobražene glasbene pedagoge. Ste posebej naklonjeni tovrstnim zasedbam? Ali je morda poustvarjanje s študenti bolj hvaležno in prilagodljivo, glede na to, da je to skupina ljudi, ki večinoma še nima službenih in družinskih obveznosti ter so navsezadnje, pevsko gledano, v najboljših letih?
Čeprav se morda to sliši dokaj razumno, je moja izkušnja s študentskimi zbori ravno nasprotna. V današnji družbi je težnja po svobodi in neobvezujoči dejavnosti tako močna, da postavlja odgovornost in pripadnost sočloveku oziroma v tem primeru zboru v tretji plan. Nisem povsem prepričana, ali se mladi ljudje zavedajo, koliko lahko pripomorejo k uspešnemu delovanju in razvoju sestava, če skrbijo za smotrno prerazporeditev svojih obveznosti. Vsak pevec, ki je predan, discipliniran in prihaja redno na vaje, skrbi in pomaga izboljševati potencial zbora. Pa najsi bo to otroški, študentski ali odrasli zbor. Pri APZ-ju mi je všeč ravno to, da večina članov naše sodelovanje jemlje zelo resno in so temu predani. Tudi sicer sem zelo hitro začutila prednosti sodelovanja s tukajšnjimi pevci. Ko se usedem v avto, imam občutek, da grem na dopust. Ne v kontekstu dela, temveč duha. Ljudje so dostopni in presenečeno ugotavljam, da lahko veliko dam in res veliko tudi prejmem. Vaje me tako fizično kot tudi duševno veliko manj izčrpajo.
Ob tem mi odzvanjajo misli slovenskega dirigenta Antona Nanuta, da je le prva vaja izbira, nato pa postanejo obveza.
Se strinjam. Če na vaji manjka tretjina zbora, ne moremo pričakovati napredka. Tisti, ki so vedno prisotni, poslušajo ene in iste napotke, tisti, ki jih ni bilo, pa ne razumejo, kaj vse smo postavili na prejšnjih vajah. V takem primeru je status quo neizogiben.
Je morda tudi to eden izmed razlogov, zakaj ste se potegovali za mesto umetniške vodje APZ Tone Tomšič? Se vam zdi, da slovenski prostor vendarle ponuja več možnosti za glasbeno izražanje?
Razlogov za to je več. Vsekakor se mi s tem odpirajo nove priložnosti in novo poglavje v življenju. Dolgoletna osredotočenost na tujino je botrovala temu, da sem pogrešala domačnost, pristen stik z ljudmi, toplino, odprtost, tako rekoč »biti med svojimi«. Te vidike življenja, ki sem jih v tujini že nekaj časa pogrešala, sem želela bolj vključiti v svoj vsakdan. V Avstriji sem se namreč znašla v okolju, v katerem so ti pojmi kulturno pogojeni, razumljeni in doživeti drugače, dojemanje glasbe s čustvene plati pa velikokrat izpade togo. Včasih sem imela občutek, da bolj kot pojasnjujem, manj me razumejo in da je raven čustvene inteligence predvsem v dojemanju glasbe, pa tudi na drugih medosebnih področjih, nižja, kot sem je vajena v Sloveniji. Težko je delovati pod takimi pogoji, saj človek postane nezadovoljen. Naučiti nekoga čustvovanja je dolgotrajen proces, ki je v prvi vrsti osebnostne narave in stvar vsakega posameznika. Sčasoma sem se preprosto utrudila vedno znova igrati vlogo učiteljice čustvene inteligence, saj sem iskala neko raven čustvenega dojemanja, ki velikokrat ni bila možna. Moj oče je večkrat rekel: »Slovanska duša drugače čuti in doživlja.« In s tem se popolnoma strinjam.
Sestav, ki ga vodim v Gradcu, tvorijo glasbeni pedagogi in je del obveznih predmetov v sklopu študija, zato sem časovno in tudi programsko zelo omejena. Člani se vsak semester precej izmenjajo, zato težko dosežemo dolgoročni napredek. Bolj namenjamo pozornost usvajanju temeljev zborovstva, kot so poslušanje, usklajenost in pridobivanje odrskih izkušenj. Znotraj takšnega okvira pa lahko v strogo nepedagoškem, profesionalnem, dirigentskem smislu le malo rastem. Sem bolj ambasadorka zborovske glasbe med bodočimi učitelji. V tako dobrem sestavu, kot je APZ, pa sem predvsem videla priložnost za večjo umetniško svobodo in lastno rast. Dirigent potrebuje zbor, ki ga žene dalje, nadgrajuje in kjer lahko uporabi vse svoje vzvode in orodja ter še kakega doda. Če moram zato v drugo državo, pač grem.
Foto: Janez Eržen
Kljub epidemiji ste z APZ-jem optimistično zasnovali prihajajočo sezono, začenši z obujanjem spomina na znameniti zadnji APZ-jevski koncert pred kulturnim molkom leta 1941. Navdihujoča in ganljiva zgodba, ki jo je zabeležil skriti mikrofon v lestencu ljubljanske Unionske dvorane, in razleganje Jenkove Lipe pred okupatorjem redkokoga pušča ravnodušnega. Kako se vas dotika takšna tematika?
Dolgoletne izkušnje iz tujine mi dajejo še globlji uvid v lastno dediščino in se ji navzlic neprijaznemu in tujemu okolju ne morem oziroma želim odreči. Sama vem, da to ni lahko, in nekako sem ponosna na naše prednike, da so se borili za našo kulturno dediščino na povsem nenasilen, a izredno močan način. Pavza naredi glasbo še lepšo. Tako je ta molk neizpodbitno zaznamoval glasbeno prihodnost našega rodu in zagotovo lahko na neki način povežemo vzporednice tudi s sedanjo pandemijo. Petje in kultura sta otežena, včasih že naravnost smrtonosna. A mi kljubujemo z optimizmom in zamislijo polne in raznolike sezone. Do božiča bomo izpeljali še nekaj starih obveznosti, kot tudi ta koncert ob 80. obletnici kulturnega molka, nato pa se lotili novih projektov, ki sem si jih zamislila.
Eden izmed pogojev razpisa za mesto dirigenta je bil namreč tudi večletni načrt dela, v katerega sem strnila svoje vizije in ideje. Te so se dejansko kovale že več let, a je vedno manjkal primeren zbor za izvedbo. Zdaj je pravi zbor končno tu in ideje je bilo treba le smiselno preliti na papir. Spomnim se, da sem za sam razpis izvedela šele dva dni pred iztekom roka prijave, tako da sem lovila zadnje minute.
V kopici teh zamisli se je znašlo tudi sodelovanje na državnem tekmovanju Naša pesem. APZ je v svoji dolgoletni zgodovini postavljal visok izvajalski standard, sami pa se boste imeli prvič priložnost predstaviti domačemu poslušalstvu v tekmovalnem duhu v svoji novi vlogi. Torej dvojna odgovornost. Kaj lahko zbor in dirigent, poleg prepoznavnosti, priznanj, finančnih nagrad in motivacije, pridobita v procesu priprav na tekmovanje za nadaljnjo rast?
Tekmovanja so odlična priložnost, ki te vodijo prek lastnih meja sposobnosti oziroma to mejo poskušajo potisniti še nekoliko dlje. Ob pripravah zbor zagotovo dela še natančneje, izpiljeno, pozornost je usmerjena v vsako potankost, sama pa se učim še bolj temeljito poslušati bodisi intonacijo bodisi artikulacijo ter vse ostale elemente, za katere nam včasih zmanjka časa. Sestav se izpopolni v poslušanju drug drugega in izvajanju, skupnem dihanju in čutenju. Seveda si vsi želimo biti nagrajeni, a si predvsem želim, da je naš skupni cilj užitek v procesu doseganja nove ravni dovršenosti. Tekmovanje in njegovi rezultati so navsezadnje vedno tudi stvar okusa in predstav žirije.
Sodelovanje na tekmovalnem odru je bila obojestranska želja. APZ je na neki način za potrebe financiranja primoran k sodelovanju, sama pa tovrstne preizkušnje še nisem imela priložnosti izkusiti. Zelo se veselim podviga, čeprav sta odgovornost in pričakovanja velika.
Kateri so tisti ključni izvajalski elementi, za katere bi si želeli, da jih ljudje prepoznajo kot vašo spretnost oziroma zaščitni znak?
Lista je neskončna (smeh). Če so zagotovljeni osnovni pogoji, kot je prisotnost na vaji, optimalni prostori itd., kot steber dobre izvajalske prakse postavljam vokalno tehniko. Zbor vedno upevam sama, saj le na ta način lahko vključim vaje, za katere štejem, da jih zbor potrebuje za dobro izvedbo programa. Ko usvojimo melodijo, besedilo, ritem in celostno strukturo posamezne skladbe, pa želim obuditi tiste najbolj humane, morda celo poetične parametre – muzikalnost, izraznost itd. Stremim k pristnosti v medsebojnih odnosih in v glasbi ter razumevanju ideje, skrite za notami.
Nato se lahko le še prepustimo čarobnosti na odru in zaupamo, da telo ve, kaj počne. Dovolim, da se na odru prilagajamo drug drugemu in trenutnemu občutku, včasih pa znam zbor celo presenetiti s kako nedogovorjeno potezo. Seči ljudem, tako pevcem kot občinstvu, v srce in jim ga na dlani ponuditi nazaj – to je zame smisel vsega.
Znaten del vašega delovanja po študiju sta zagotovo zavzemala projekta Superar in Meet4music, kjer ste se srečevali z migranti in njihovimi otroki. Poznamo več načinov integracije v družbo. Zakaj je korak v nepoznano socialno okolje lažji s pomočjo glasbe?
V okviru projekta Superar sem štirikrat na teden gostovala v enem osnovnošolskem razredu in spomnim se, ko je sredi leta v razred vkorakala deklica iz Romunije, ne da bi znala besedico nemško. Medtem ko smo na eni izmed ur peli in plesali, se je ta deklica počasi začela vključevati v skupino. Ni bila potrebna nobena razlaga, nobene odvečne besede, glasba je govorila sama zase. To je ta čar! Glasba ji je ponudila svobodo in ji brez nekih pravil in okvirov dovolila, da je, kdor je. Jaz sem pela in oni so ponavljali – in to je bilo dovolj.
V sklopu Meet4music smo imeli isti cilj, a je vključeval odrasle. Tu je bila naloga malce zahtevnejša, saj so ti že prevzeli določeno vlogo v družbi in okolju ter si niso takoj dovolili premostiti te psihološke ovire. Na srečo imam to sposobnost, da zanje sama razbijem led, da bi imeli več prostora za izražanje. Če sem sama svobodna v tem, so lahko potem tudi oni. Od mene prihaja impulz dovoljenja, da so lahko v tem trenutku to, kar pač so.
Pa se dotakniva še vašega glasbenega otroštva. Igrali ste sicer violino, kako močno pa ste bili vpeti v vokalni oziroma zborovski prostor?
Razen zbora v osnovni šoli pravzaprav nič. Kot otrok sem imela težave z glasilkami, zato sem se na priporočilo zdravnice vpisala zgolj na ure solopetja. Še vedno moram paziti na svoj glas, a se je izkazalo, da je bila to ena boljših naložb za moje vokalno zdravje. Bila sem sicer sprejeta v Carmino Slovenico, vendar mi moja želja po raznolikih dejavnostih ni dopuščala, da bi se zavezala k tako obsežnemu sodelovanju, kot je Carmina Slovenica.
Kasneje sem spoznala, da je kultura v Sloveniji izredno slabo cenjena, odnos do kulturnikov zaničevalen, da je vse samo po sebi umevno in da se pričakuje, da svoje delo opravljaš zastonj. Niti nisem želela postati žrtev takšnega sistema niti ga nisem želela podpirati. Z leti in zrelostjo sem na celotno situacijo začela gledati tudi z drugega zornega kota in se počasi začela približevati Sloveniji tudi s pomočjo priporočil cenjenih kolegov, kot je Sebastjan Vrhovnik, a vseeno moje mnenje ostaja nespremenjeno; avstrijska kulturna naravnanost je mnogo bolj spoštljiva kot slovenska.
Kdaj se je potemtakem v vaše življenje prikradla ljubezen do dirigiranja in zborovstva?
Zelo pozno. Dejansko sem si želela v Ljubljani študirati jezike, potem pa sem si nekaj mesecev pred vpisom premislila. Oče me je že prej opozarjal, da bom po 13 letih violine vendarle pogrešala glasbo, a sem se zavedala, da violinistka ne bom nikoli. Usoda je hotela, da sem projektno igrala v nekem orkestru, ki ga je vodila Franja Kmetec in me po pogovoru popolnoma navdušila nad idejo študija dirigiranja v Gradcu. Spomnim se, da sem imela dve zasebni uri dirigiranja z njo, na katerih mi je pokazala, kako se dirigira in na kaj je treba paziti. S tem predznanjem sem šla na sprejemni izpit. Še danes ne vem, kako mi je uspelo, a očitno so v meni prepoznali talent. Čeprav je bila odločitev nenadna, so me starši pri tem podprli. Imela pa sem tudi dva zasebna sponzorja, ki sta mi finančno omogočila in olajšala študijska leta.
Kot izobražena orkestrska dirigentka si želite več tovrstnih sodelovanj?
Bližje mi je zborovsko dirigiranje, saj sama zelo ljubim besedo. Prek nje lažje razumem idejo glasbe. Imela sem priložnost voditi vokalno-instrumentalne projekte, odzivi so bili vedno zelo spodbudni, vendar menim, da mi primanjkuje orodja, s katerim bi dosegla isti učinek, kot ga lahko suvereno dosežem z glasom. Imam pa v bližnji prihodnosti zamisel postavitve Brahsmovega Rekviema v komorni zasedbi, meni zelo ljubega dela in skladatelja.
Živimo v precej nestanovitnih časih, pa vseeno si drznem vprašati: Kaj so vaše želje in upi za prihodnost?
Vsa situacija z epidemijo mi je ukradla mnogo čudovitih mednarodnih projektov in me obenem naučila, da se (vsaj trenutno) ne splača načrtovati predaleč vnaprej. Tudi sicer ne želim čezmerno razmišljati dolgoročno, saj izgubljam preveč dragocene energije. Življenje tako in tako ubere svojo pot, zato sem oprezna in odprta za to, kar pride. Ko se to zgodi, pa se, kolikor se lahko, prepustim toku. Naslednji dve leti mi bosta zagotovo razgrnili kako novo smernico. Moj šef in mentor, Johannes Prinz, namreč odhaja v pokoj, zato je tudi moje mesto asistentke na univerzi v zraku. Vsekakor si ne želim zgolj učiti, temveč glasbo živeti tudi na odru, zato se sodelovanja z APZ-jem toliko bolj veselim. So pa moja vrata odprta za nove izzive, nikoli ne veš, kam te odpelje življenje.
