Baskovska Tolosa je bila, kot smo že poročali, prve dni novembra središče evropskega zborovskega dogajanja. Slovenski zbori, ki so kdajkoli sodelovali na tem uglednem zborovskem tekmovanju, so slej ko prej naleteli tudi na Nejca Rudla, slovenskega zborovskega tenorista, ki že dvajset let živi v okolici Tolose in je še vedno z dušo in srcem predan petju. Vsako leto znova se veseli slovenskih tekmovalcev, ki jim je v vsakem trenutku pripravljen priskočiti na pomoč, pa karkoli že potrebujejo, nasvet, vstopnico ali pa zavzet aplavz na svojem tekmovalnem nastopu.
Sama sem Nejca prvič srečala prav tam, v Tolosi, našla sva se pred dvorano Leidor Antzokia pred prvim tekmovalnim koncertom, kje pa drugje. Zelo rad spremlja tekmovanja, če mu le čas (beri: služba in družina) dopušča.
Potem ko je v pristni ljubljanščini po telefonu nagovoril svojo trinajstletno Saro, sva se usedla v bližnji lokalček na kozarec čudovitega španskega rdečega vina in obvezni »pintxo« (baskovsko različico španskih »tapas«). In pogovor je stekel.
Nejc, 49. Tolosako Abesbatza Lehiaketa je bil to. Kateri pa je bi tisti tvoj prvi?
29. je bil, ja, dvajset let je že tega, kar sem bil tu prvič, z Ljubljanskimi madrigalisti sem bil takrat na tekmovanju.
Kako si danes povezan s tem tekmovanjem?
Še vedno precej aktivno sodelujem, pomagam predvsem pri vodenju zborov, pri njihovi nastanitvi in organizaciji njihovih koncertov. Kar precej dela je s tem, da organiziraš urnik zbora, za katerega skrbiš ves teden, 24 ur na dan.
Koliko vas dela na tem zahtevnem projektu?
Ena oseba je polovično zaposlena za potrebe tekmovanja, pred samim dogodkom jih aktivno sodeluje šest, v zadnjem trenutku pa pristopijo še prostovoljci, večinoma so to prostovoljke v vlogi vodičk oz. hostes. To so običajno mlajše osebe, največkrat iz zborovskih krogov ali pa iz kake jezikovne šole, nekateri pa so prostovoljci iz Tolose, ki jim je zborovski svet blizu.
In prav hostese so razlog, da si ti danes tu, v Tolosi, kajne?
Ja, ena še posebej (smeh).
Kakšno podrobnost o tem …
Ko sem prvič prišel v Toloso z Ljubljanskimi madrigalisti, je bila naša vodička Marija, ta, ki je zdaj moja žena. Moram priznati, da se sprva nisva prav dobro razumela. Zaradi svojih obveznosti sem prišel za zborom, na letališču sem imel nekaj nevšečnosti, zato seveda nisem bil najbolje razpoložen. Ona je bila malo »posebna« (saj je še vedno), tako da se … no, nisva razumela. Naslednje leto sem prišel spet v Toloso, tokrat z APZ Tone Tomšič, takrat pa sva se že opazila.
In zdaj je vodička že tvoja najstarejša hčerka Laura.
Ja, letos je dopolnila 16 let, letos sem jo prvič vprašal, če bi se podala v te vode, še posebej zato, ker sta prišla na tekmovanje dva slovenska zbora. Zdela se mi je odlična priložnost, da bi lahko govorila slovensko še s kom drugim, ne samo z mano. Takoj se je strinjala. Povabila je k sodelovanju še prijateljico, ki je želela poglobiti znanje angleškega jezika. Obe sta vodički Ženskega komornega zbora ČarniCe in sta neskončno zadovoljni. Malo prakse jima še manjka, seveda, saj sta še zelo mladi, a jima gre kar v redu, tudi zato, ker so ČarniCe precej mlade po starosti; sam sem poznal tisto zasedbo, ki so jo sestavljale bolj dozorele zborovske pevke.
Kdo vse poje v tvoji družini? Ti še vedno, žena, dekleta?
Žena ne poje, nikoli ni pela, samo spremljala je zbore. Študirala je turizem, rada je vodila ljudi po Baskiji in govorila angleško.
Sam še vedno pojem, aktivno pri dveh ali treh zborih. Otroci začenjajo zdaj. Malce paradoksno je, da v Tolosi otroških zborov sploh ni, imamo en starejši zbor, v katerega še ne sodijo, in imamo KUP Taldea, vrhunski zbor, ki ima svoj sedež v Tolosi. Iz samega mesta Tolose je samo šest pevcev, ostali prihajajo iz vse Baskije, od Iruna do Victorie in Bilbaa. Enkrat na mesec se dobimo in vadimo vso nedeljo. S tem zborom smo pred leti že nastopili v Mariboru in večkrat zmagali tudi drugod po Evropi.
KUP Taldea je eden najboljših španskih komornih zborov. Obstaja od leta 2003, od samega začetka ga vodi Gabriel Baltes, sestavljajo pa pevci iz vse Baskije, mladi, glasbeno izobraženi ljudje, nekateri med njimi so profesorji na glasbenoizobraževalnih ustanovah, kot sta Glasbeni konservatorij v San Sebastiánu in Visoka šola za glasbo Baskije, Musikene. Pevci z veliko zborovskimi izkušnjami in bogatim glasbenim znanjem so poskrbeli tudi za lepe tekmovalne rezultate zbora. Posebno so ponosni na veliko zmago leta 2010 na tekmovanju v francoskem Toursu, ko so domov odnesli vse nagrade, vključno z veliko nagrado tekmovanja Florilege vocal de Ville de Tours, leto prej pa so natopili na našem mariborskem tekmovanju in si prvo mesto delili s Komornim zborom Ave. Dirigent zbora Gabriel Baltes je znan predvsem po svojih glasbenopedagoških uspehih na francoskih Univerzah v Lorraine in Metzu, nemalokrat pa poučuje tudi na mojstrskih tečajih v Španiji in drugih evropskih državah.
Še v enem baskovskem zboru poješ občasno, tretji pa ni baskovski, kot vem.
Res je, ta je Irski. Prek tekmovanja v Tolosi sem prišel v stik z Michaelom McGlynnom, skladateljem in vodjo skupine Anuna. Za to zasedbo pravi: »Mi nismo zbor, mi smo rock-band.« Se strinjam, vendar pa menim, da bi ta sestav lahko uvrstili tudi med – sicer ne ravno klasične, pa vendarle – zbore.
Ne razumem povsem …
V tej zasedbi niso vsi pevci klasični zborovski pevci, veliko je takih, ki ne berejo not. Michael celo ceni to, da nisi klasičen zborovski pevec, ker to ne pomaga veliko do dobrih izvedb pesmi, ki jih ima ta skupina na repertoarju. Nekatere so kar lepo zborovske, vendar pa uporabljamo drugačno tehniko petja.
To je verjetno projektna zasedba, se dobivate občasno?
Ja, ni nujno, da sodeluješ pri vseh projektih, lahko te pol leta ali leto ni, potem pa prideš, naštudiraš projekt in ga izvajaš na kakšni turneji. Tako sem obiskal recimo Kitajsko. V tej zasedbi sodeluje še en slovenski pevec, to je Jan Kuhar iz skupine Ingenium, tudi njega je Michael srečal tu, v Tolosi in ga povabil k sodelovanju.
Anuna je irska vokalna zasedba dvanajstih do štirinajstih pevcev, ki praviloma nastopa brez dirigenta. Sestavljajo jo v večini irski pevci, kar nekaj pa je tudi pevcev z drugih koncev sveta (med njimi tudi Nejc in Jan iz Slovenije). Skupina izvaja izključno dela Michaela McGlynna, skladatelja oz. aranžerja, ki je zasedbo pred tremi desetletji tudi ustanovil. McGlynnov opus obsega avtorska dela in priredbe irske glasbene zapuščine, tiste najstarejše iz starega in srednjega veka pa tudi novejše. Avtor se v svojih delih nemalokrat opira na tradicionalni irski način petja, poslušalcem tako na različne načine sporoča univerzalne resnice. Doslej so gostovali že na vseh koncih sveta, nastopali v največjih dvoranah, kot je denimo Kraljeva Albertova dvorana v Londonu, Concertgebouw v Amsterdamu ali Nacionalni center za uprizarjajočo umetnost v Pekingu. Izdali so sedemnajst albumov, večina od njih je bila javno opažena in tudi nagrajena, kar trikrat pa so nastopali na svečanih podelitvah grammyjev.
Ime Anuna izhaja iz gelskega izraza An Uaithne, ki opisuje tri starodavne oblike gelske glasbe: Goltrai – žalno glasbo, Geautrai – hvalnice in Suautrai – uspavanke.
Na spletu sem prebrala, da ti je ta skupina spremenila življenje. Kaj to pomeni?
Tu gre za povsem drugačna doživetja. Nikoli si ne bi mislil, da je mogoče s tako glasbo, kot jo piše Michael, doživeti na odru nekaj, podobnega ekstazi, dobesedno te prestavi v drugo sfero. Lahko se ti zgodi ekstaza, ja. Po drugi strani pa: prvič se mi je zgodilo, da sem šel s tako majhno skupino po svetu, doslej sem jo videl samo na Youtubu. Včasih pomislim: Pa saj ne more biti res, da prav jaz pojem v taki zasedbi. Krasni ljudje so, fino se počutim tam.
Med oblikovanjem tega pogovora v pisno obliko sem izvedela, da je Nejc prav v tem času odpotoval na Irsko.
Na Irskem smo z Anuno snemali božični koncert in ravnokar izdali tri nove plošče (so ze na Spotifyju). Zbor se odpravlja na tritedensko turnejo po Nizozemski, Nemčiji in Belgiji. Mene na začetku zaradi službenih obveznosti ne bo zraven, bom pa vskočil proti koncu turneje. Ta zadnja irska avantura pa je poleg glasbene rodila zame še eno dobro izkušnjo, zimsko plavanje v ledenem irskem morju … Ko izplavaš iz krepko pod 10 °C mrzle vode, je telo tako »naspidirano«, da je petje po takem šoku pravi užitek.
Pri Anuni se zdaj ustanavlja še en »spinoff«, ki šteje 12 fantov – moška zasedba torej, s podobnim repertoarjem, kot ga ima mešani sestav. Vsi pa vemo, da so tam, kjer je moška zasedba, stvari takoj drugačne, recimo kar boljše (smeh, veliko smeha). Imamo tudi že ime: Manam.
Nejc, ti si izobražen pevec, mislim, pevsko izobražen, študiral si solopetje.
Pri prof. Marjanu Trčku, sedem ali osem let, ja.
Najprej solopetje in potem zbor ali obratno?
Čisto klasičen primer zborovskega pevca sem bil. V zboru sem dobil dva ali tri sole, pa je zborovodkinja predlagala, naj grem v šolo. Seveda sem bil takoj za to, nikoli pa nisem imel kakih solističnih ambicij, šlo mi je predvsem za to, da bom boljši zborovski pevec. Izboljšati sem želel tehniko petja, da bodo soli bolje zazveneli.
Z Madrigalisti si bil torej prvič v Tolosi, potem z APZ-jem. Ste kaj dosegli (smeh)?
Z APZ Tone Tomšič smo bili tu na finalu EGP. Zmagal je otroški zbor Vesna, ki je pa tudi letos zmagal. Takrat je bil Stojan v vlogi dirigenta, tokrat je bil v žiriji … Svet se res vrti, ne?
Nejc, kakšni so tvoji spomini na slovenske zbore? V mnogih si pel.
Spomini na slovensko zborovstvo so čudoviti. Malokatera stvar mi je dala toliko kot prav prepevanje pri zborih. Goro neprecenljivih prijateljev, ure in ure uživanja na vajah, nešteto trenutkov, kjer sta bila hladen sprelet čez hrbet in kurja polt ob končani pesmi samo še pika na i.
Take užitke in nepozabne trenutke so mi prinesli tako zbori, pri katerih sem začel v Črnučah (Fantovska skupina Domen, MePZ Romar …), v veliki meri Ljubljanski madrigalisti in APZ Tone Tomšič. Prav s tema zadnjima dvema sem zajadral v Baskijo. Vmes pa še kak drug zbor, kjer sem občasno pomagal: Slovenicum, De Profundis, Cantemus …, res jih je bilo veliko. Moja mama bi znala kaj povedati o tem, koliko dni v tednu sem bil doma (če sploh) … Če ni bila vaja, je bil pa koncert, prav vsak dan, kar nekaj let, vse dotlej, ko sem zapustil Slovenijo in se podal na drugi konec Evrope.
… in nenazadnje, zahvaljujoč slovenskim zborom sem spoznal svojo ženo, imam tri čudovite otroke, živim v krasni deželi in se še vedno lahko ukvarjam s petjem.
Ti je to, da si tenorist, prišlo prav tudi v Španiji?
Niti ne, tu v Španiji primanjkuje basov, sami tenorji so tu, v tem se Španija razlikuje od Slovenije (smeh).
Kako pa je z vajami, tudi v Španiji ob ponedeljkih in četrtkih, za vikend pa koncerti?
Tu je koncertiranja zelo malo, Španija je že nekaj let v krizi, kar se najbolj pozna v glasbi in drugih vejah kulture. Sicer pa tu ni take zborovske kulture kot v Sloveniji, zbori si ne morejo privoščiti veliko koncertov, zdi se mi, da tudi občinstvo ne bi preneslo več koncertov, kot jih ponudimo, nekako ni te navade obiskovanja koncertov. Pri APZ Tone Tomšič smo imeli po dvajset, celo trideset nastopov letno, tu imamo tri ali štiri, morda pet, več pa ne.
Koliko imate v Baskiji zborovskih skladateljev? Do Slovenije je prišlo samo ime Javierja Busta.
Ni veliko svetovno priznanih, kot je recimo Busto, je pa tekmovanje v Tolosi dobra odskočna deska za marsikaterega mladega ustvarjalca; v zadnjih petnajstih letih smo dobili pet ali šest vrhunskih, ki se prej v senci Busta niso mogli izkazati. To so Josu Elberdin, moj kolega iz zborovskih vrst, Xabier Sarasola, Eva Ugalde … Odlični ustvarjalci zborovske glasbe so to. Eva Ugalde je recimo zelo plodna skladateljica, piše zelo zanimiva dela za mešane, ženske in tudi za otroške zbore. Žal jih slovenski zbori ne pojejo, ne vem, zakaj.
Morda je ovira baskovski jezik, ki je tako nenavaden in tako »tuj«, tako daleč od španščine.
Baskovski jezik je po eni teoriji ugrofinskega izvora, po drugi še celo starejši in je tu nastal in ostal kot nekak osamelec. Res je, nobene zveze ni med baskovščino in španščino, Španci baskovščine sploh ne razumejo, je pa res, da se v zadnjem času na tem teritoriju precej mešajo izrazi iz obeh jezikov.
Kako je v šolah?
Tu imamo dvojezične šole, v majhnih mestih prevladuje baskovščina, se pa otroci učijo tudi španščine. Lahko se odločiš, da boš študiral v španščini, tudi ta možnost obstaja.
V tem se Baskija verjetno razlikuje od Katalonije?
Katalonci imajo drugačen odnos do svojega jezika kot Baski. Baski, recimo, bodo govorili špansko, takoj ko bodo ugotovili, da je v družbi nekdo, ki ne govori baskovsko; Katalonci so manj spoštljivi, manj vljudni, težko se ločijo od svojega jezika, res pa je, da je katalonščina podobna španščini za razliko od baskovskega jezika, ki je nekaj povsem samosvojega.
Baskovski skladatelji verjetno komponirajo na baskovska besedila. Ali ostala Španija poje te skladbe?
Ja, ta dela živijo tudi izven baskovskega prostora, mnogo del pa nastaja po naročilu v angleškem, španskem, latinskem jeziku, ta so, seveda, pogosteje izvajana.
Na tekmovanju v Tolosi sta obvezni po dve baskovski skladbi, zbori se precej mučijo s temi besedili, večina zborov poje iz notnega zapisa, no, slovenska sta oba pela vse na pamet.
Eno delo je na tekmovanju vedno noviteta, naročena prav za tekmovanje – tako za mešani, ženski ali otroški zbor. Tudi mariborsko tekmovanje ima obvezno skladbo v svojem jeziku, tudi to delo vedno da popra zborom. Moram pa reči, da sta si slovenščina in baskovščina, vsaj kar se izgovorjave tiče, nekako sorodni, oboji imamo podobne šumnike, trde r-je in še kaj skupnega.
Nejc, kot vem, je glasba tvoj glavni postranski posel. Profesionalno se ukvarjaš z računalniškim programiranjem, nekaj takega?
Ja, svet informatike je zanimiv in mu kar ni konca. Vsak dan je kaj novega. Prav to je tisto, kar me navdušuje in zaradi česar mi ni nikoli dolgčas. Ukvarjam se tako s programiranjem kot s svetovanjem manjšim (in ne tako majhnim) podjetjem. Zaenkrat mi gre dobro. Ne bom jamral. Zadnje čase je kar nekej povpraševanja tudi po prevajanju iz slovenščcine v španščino (in obratno), kar hočeš nočeš pomeni, da se srečuješ s Slovenci tu in tam, kar je za nas izseljence vsakič znova prijeten dogodek.
No, leta tečejo, izseljenci si običajno obetajo, da bodo, ko se bodo naposled upokojili, spet lezli v slovenske gore in namakali noge v slovenskem Jadranu. Tudi ti načrtuješ tako?
O, ja, računam na to, seveda, verjamem, da si bom takrat lahko privoščil več kot teden ali dva dopusta. Slovenske gore, ja, seveda. Gotovo ne bom kot tisti Nemci, ki se, ko se upokojijo, nastanijo na jugu Španije in »ga ni hudiča«, da ga zvleče nazaj v njegovo Nemčijo, kjer je pozimi mraz. Srečo imam, da tudi moji otroci komaj čakajo poletja, ko grejo spet v Slovenijo, pa žena tudi, prav zdaj gre že drugič letos tja, tako jim je všeč moja Slovenija. Slovenci smo posebni, imamo lepo državo, ljudje so prijazni, potrudijo se s tujci, sem lahko samo ponosen.
