PESEM V RIGI

Prvo evrovizijsko tekmovanje zborov – nepozabna izkušnja

Riga, 16.–23. julij 2017

Foto: Aljaž Repnik

 

Latvijska prestolnica je bila sredi julija eno najvidnejših svetovnih zborovskih prizorišč tega poletja. Prvo tekmovanje za Evrovizijski zbor leta je vzbudilo veliko zanimanja v mednarodnem prostoru – s svojimi predstavniki se ga je v končnem izboru udeležilo devet držav, med njimi tudi Slovenija, ki jo je zastopal zbor Carmen manet iz Kranja. Pevke in zborovodja Primož Kerštanj smo se na dogodek intenzivno pripravljali vse od aprila. Od zamisli programa s slovenskim značajem in priprav najmanjših podrobnosti doma v Kranju pa do šestminutnega nastopa na veličastnem odru Arene v Rigi je bila prehojena dolga pot, a trud je bil bogato poplačan: privlačen predstavitveni spot zbora, ki je požel največjo gledanost, pohvalne besede drugih tekmujočih zborov, prijetni turistični ogledi mesta in okolice, srečanja z uglednimi strokovnjaki, navdušeno občinstvo in žirija ter na koncu – rezultat, o katerem bi lahko le sanjali …

 

Zborovska Evrovizija del večjega festivala – Evropske zborovske igre

Prvo evrovizijsko zborovsko tekmovanje se je odvijalo v času, ko so v Rigi potekale tudi Evropske zborovske igre, eno najbolj množičnih zborovskih dogodkov tekmovalnega (tudi turističnega) značaja, ki jih organizira nemška organizacija Interkultur. Le-ta raznovrstna zborovska tekmovanja po celem svetu prireja že več kot dvajset let, doslej pa je na njih sodelovalo okoli 8600 zborov iz 103 različnih držav. Iz številk je razvidno, da gre za kar velik posel, vsi zbori namreč za udeležbo plačujejo kotizacijo (ponavadi okoli 150 do 200 EUR na kategorijo), organizacija nastanitve pa v lastni režiji ni mogoča, vse poteka izključno prek organizatorja. Prav tako so denarne nagrade redke, in če že, se podeljujejo izključno zmagovalcem tekmovanj. Zakaj se torej tako veliko število zborov odloča za udeležbo na teh tekmovanjih? Odgovor je najbrž v tem, da so odprti za vse vrste zasedb, ne glede na izkušnje in kakovost, organizator je vešč svojega posla, vse teče kot namazano. V mednarodni žiriji sedijo med drugim tudi zelo ugledni strokovnjaki, ki so zborovodjem vedno na voljo za razgovor, sistem ocenjevanja je utečen in pregleden, vsak zbor pa je na koncu nagrajen z eno od medalj. Spremljevalne prireditve, kot so odprtja in zaključne slovesnosti, so organizirane na visoki ravni in zelo privlačne za udeležence.

Tako se je vsa zgodba odvijala tudi letos v Rigi, kjer je na Evropskih zborovskih igrah sodelovalo 155 zborov iz 36 različnih držav, med njimi pa tokrat ni bilo slovenskih. Vse mesto je dihalo s festivalom pod sloganom Pojmo v Rigi! (Sing in Riga!), znamenja, da je v mestu prisoten ta glasbeni dogodek, so bila na vsakem koraku. Tekmovanja na treh stopnjah (»Open competition« za vse udeležence, »Champions competition« za kvalificirane zbore iz prvega kroga in tiste z uspehi s prejšnjih tekmovanj ter »Grand Prix of Nations«, kjer se najuspešnejšim evropskim zborom iz drugega kroga pridružijo še zbori z ostalih koncev sveta) so potekala na kar devetih prizoriščih – v cerkvah, koncertnih dvoranah in dvorani Arena Riga. Zborovski vrvež je bilo zaslediti tudi na mestnih trgih in v parkih, kjer so potekali prijateljski koncerti ali spontano prepevanje zborov udeležencev.

Trg pred stolnico v Rigi z obeležjem festivala
Foto: Mateja Grašič

 

Iskanje »pravega« zbora

V sklopu tega velikega zborovskega tekmovanja pa je v organizaciji evropskega združenja televizijskih postaj EBU prvič potekalo tekmovanje Evrovizijski zbor leta. Med devetimi državami udeleženkami je bila tudi Slovenija. Nacionalne televizije so svoje predstavnike izbirale na različne načine, bodisi na priporočilo Interkultura, ki vodi lestvico z dosežki vseh zborov na njihovih tekmovanjih, bodisi s predizbori v domači državi ali s posvetom z lokalnimi zborovskimi organizacijami.

Tako je latvijska televizijska postaja organizirala zanimivo oddajo z naslovom Latvija poje  (Latvija dzied), na kateri je šest izbranih odličnih latvijskih zborov (ženski Balta, moški Tevzeme, dekliški Spigo, otroški Nošu planetas, mešani Maska in seniorski Atvasara) predstavilo svoj evrovizijski program. Zmagovalca so izbirali strokovna žirija in televizijski gledalci: prva je na drugo mesto uvrstila dekliški zbor Spigo, ki je nato po volji gledalcev postal latvijski predstavnik na zborovski Evroviziji.

RTV Slovenija je izbor opravila v Uredništvu glasbenih in baletnih oddaj pod vodstvom Danice Dolinar. Kot pravijo, so si ogledali precej posnetkov različnih zborov (v Sloveniji imamo res veliko vrhunskih zasedb s priznanji z mednarodnih tekmovanj), ker so iskali skupino, ki bi pripravila program, ki bi poleg glasbene kakovosti pokazal tudi vizualno privlačno podobo. Tako so izbrali naš zbor Carmen manet iz Kranja pod vodstvom Primoža Kerštanja, ki deluje od leta 2011 in ima kar nekaj priznanj z mednarodnih tekmovanj (najbolj smo ponosni na veliko nagrado mesta Montreux 2014 v Švici) ter zlato plaketo Naše pesmi 2016 v Mariboru. Za ženski zbor je značilno, da se loteva najrazličnejših glasbenih zvrsti, svojim nastopom pa vedno doda tudi dodelano odrsko podobo z zanimivimi postavitvami in kostumi.

Projekt Pesem severnega vetra, 2013
Foto: Nejc Balantič

 

Ples glasov, 2014
Foto: Nejc Balantič

 

Zvok je beseda, beseda je zvok (Sozvočenja 2016)
Foto: Janez Eržen

 

Priprave na tekmovanje doma

Zbor Carmen manet je bil torej postavljen pred zahtevno nalogo – pripraviti šestminutni program za veliki evrovizijski oder, edina zahteva je bila, da vsaj delno odraža nacionalni značaj. Zborovodja Primož Kerštanj se je odločil za sodelovanje s skladateljema Katarino Pustinek Rakar in Samom Vovkom in za predstavitev glasbe, ki bi temeljila na slovenski ljudski pesmi (Adrca Katarine Pustinek Rakar) ali bila na novo napisana z zgledovanjem po slovenskem izročilu s sodobnimi elementi (Ta na Solbici Sama Vovka).

Priprave so stekle aprila, sodeloval je cel zbor, pevke smo same oblikovale postavitve na odru in si zamislile podobo z novimi oblekami in izdelavo dodatkov. Lahko si mislite, da je potrebno precej časa, da 33 različnih žensk uskladi svoje želje in poglede na zborovsko obleko in da je precejšen uspeh, če so z njo na koncu zadovoljne prav vse. V nasprotju z mnogimi dirigenti, ki menijo, da ni pomembno, kako je zbor oblečen, menimo, da se zadovoljstvo s podobo lahko zelo močno izrazi na odru v obliki samozavestnega in prepričljivejšega nastopa. Oba skladatelja sta zbor obiskala na vajah in pripravljalnem koncertu v hiši Layer v Kranju, pevke sta pospremila s koristnimi komentarji o izvedbi, hkrati pa sta bila z videnim zelo zadovoljna.

Na domači Gimnaziji Kranj, kjer so potekale vaje, smo si z lepilnimi trakovi začrtali natančno rekonstrukcijo odra z merami, ki smo jih dobili od organizatorjev. Tako smo lahko precej dobro prilagodili vse koreografije in postavitve na velikem odru. Na srečo smo imeli na razpolago celo telovadnico. Evrovizijski program smo poleg nekaj nastopov v Kranju in Ljubljani predstavili tudi na mednarodnem tekmovanju 3. junija, v hrvaškem Tuhlju, Zlatna lipa Tuhlja 2017. Domači gledalci so že prej obe pesmi sprejeli z naklonjenostjo, zato nas je zanimalo, kaj meni mednarodna žirija na tem tekmovanju. Za nastop smo prejeli visokih 98,7 točke in osvojili tudi veliko nagrado. Takrat smo dobili potrditev, da je bil izbor pesmi pravi in da naš nastop lahko prepriča.

Z ekipo RTV Slovenija pod vodstvom urednika Daniela Celarca in režiserja Aleksandra Šmuca smo snemali tudi predstavitveno razglednico na trgu pred Gimnazijo Kranj, večinoma pa v idiličnem okolju posestva Brdo. Zbor se je moral predstaviti zunaj svojega običajnega okolja, zato smo izvedli sproščeno igro in jogo na Račjem otoku, vmes pa posneli tudi nekaj izjav o zboru in svojih pričakovanjih. Pozneje v Rigi so nam organizatorji povedali, da so bili naši posnetki med boljšimi in naša razglednica najbolj ogledovana.

Vmes smo vložili tudi kar precej naporov v pridobivanje sredstev za sodelovanje na tekmovanju, saj smo si morali prevoz in bivanje v Rigi plačati sami.

 

Riška izkušnja

18. julija smo torej prileteli na sever, v osrčje baltskih držav, v Rigi se je pravkar zaključeval prvi del Evropskih zborovskih iger in začenjal drugi. Nastanili smo se v gostišču nedaleč od centra, kot udeleženci festivala smo z akreditacijo lahko brezplačno uporabljali ves javni prevoz.

Naše domovanje v Rigi
Foto: Mateja Grašič

 

Že prvi dan smo imeli snemanje na LTV (Latvijski televiziji), ki je skupaj s posnetki iz Slovenije dokončno oblikovala predstavitveni spot, in ogled prizorišča v Areni Riga – ta nas je pustila odprtih ust, saj v tako veliki dvorani še nismo nastopali. Scena in osvetlitev sta bili veličastni, prav taki pa tudi občutki ob prvih stopinjah na evrovizijskem odru. Le-tega smo v prihodnjih dneh zelo dobro preizkusili. Vsak dan so v dvorani namreč potekale posamične vaje vseh zborov z ozvočevanjem, dva dneva smo torej preživeli kar v Areni Riga.

Del slovenske odprave pred Areno Riga
Foto: Mateja Grašič

 

Produkcijsko je bila prireditev v okviru LTV, pod vodstvom BBC-jevega režiserja Petra Maniure, izvedena na vrhunski ravni. Ozvočenje je bilo odlično in smo se zelo dobro slišali med sabo kljub velikemu odru. Nič ni bilo prepuščeno naključju, kar trikrat smo v popolni opremi izvedli celo prireditev, generalka v petek zvečer je potekala popolnoma tako kot resnična prireditev dan kasneje, z edino razliko, da so bili v žiriji igralci. Posebej smo večkrat vadili tudi uvodno pesem Erica Whitacra Fly to Paradise s predstavniki vseh zborov na odru in šeststočlanskim festivalskim zborom.

Vaja z Ericom Whitacrom
Foto: Stijn Smulders, © EBU 2017

 

Vadili smo tudi zaključno slovesnost, podelitev priznanj in zaključno pesem My song, ki jo je na klavirju spremljal latvijski skladatelj Ēriks Ešenvalds. Kljub velikemu številu nastopajočih, je bilo vzdušje sproščeno in mirno. Zbori smo si med sabo izmenjevali same spodbudne besede in ni bilo čutiti kakšne tekmovalnosti. Z zanimanjem smo prisluhnili nastopom ostalih zborov in uživali v zelo raznolikem programu, ki so ga izbrali. Estonski televizijski dekliški zbor se je poklonil spominu na Velja Tormisa z venčkom njegovih skladb, simpatični deški zbor Les Pastoureaux je med drugim izvedel belgijsko evrovizijsko uspešnico Ensemble. Danski zbor Akademije iz Arhusa je zelo občuteno zapel dve skladbi Stenhammarja in Nørgårda. Pred nami so bili na vrsti še nemški jazzovski zbor iz Freiburga, ki edini ni v program uvrstil nič tipičnega za svojo državo, so pa nastopili zelo energično in smo pevke v zaodrju vse poplesavale na njihovo glasbo. Madžarski moški zbor Béla Bartók se je predstavil s preverjeno skladbo Zoltana Kodalya, avstrijski Hardchor pa z živahno mešanico Brucknerja, ljudske glasbe in Muehleisnove Rah. Sledila sta še dva dekliška zbora: zelo dober dekliški zbor Merched Sir Gar je najlepši vtis pustil s tradicionalno valižansko uspavanko v priredbi svojega dirigenta, domačinke Spigo pa so za konec izvedle program domačih skladateljev, še najbolj podoben našemu, z zelo učinkovito koreografijo in lepo izvedbo.

Zdelo se nam je, da bi zmagal lahko pravzaprav kdorkoli. Naš program je bil drugim zborom zelo všeč in kar nekaj nam jih je napovedovalo zmago, pa tega nismo hoteli zares verjeti.

Druženje v zaodrju in srečanja z uglednimi strokovnjaki iz zborovskega sveta so pustila kar najlepši vtis na vse udeležence. Med drugim smo spregovorili z Ēriksom Ešenvaldsom, ki meni, da je v slovenski in latvijski zborovski tradiciji veliko podobnosti: »Zaradi zgodovinskih okoliščin smo se bili oboji primorani boriti za obstoj svojega jezika in kulturnih korenin. Eden od načinov negovanja kulturne identitete obeh narodov je tudi zborovsko petje in to se je v obeh državah razvilo do res vrhunske umetnosti.« Prireditev sta vodila domača voditeljica Eva Johanson in ameriški skladatelj Eric Whitacre, žirijo pa so sestavljali Elīna Garanča, John Rutter in Nicholas Fink. Zelo lepo je bilo slišati pohvalne besede o nastopu od tako velikih glasbenih imen, veliki skladatelj John Rutter nam je pozneje poslal še naslednje besede:

»To je zbor, ki je prepričan sam vase in v svoje sposobnosti in se lahko svobodno prepusti glasbi, ki jo tako prepričljivo interpretira. Pripoved o življenju ženske, učinkovito podana v skladbi Adrca, je bila predstavljena preprosto z ravno prav koreografije in občutkom, da se pevke z njo poenotijo. Ta na Solbici, zgrajena v 6/8 in 3/4 ritmu, pa je imela naraven in neprisiljen tok. Veliko je bilo kontrastov v barvi zvoka, slišal si svetlobo in senco. Osebno bi si želel ta zbor slišati še v drugih zvrsteh zunaj ljudske tradicije, a v šestih minutah ne moreš dobiti vsega.«

Ker smo bili na nastop resnično dobro pripravljeni, smo na veliki oder stopili brez treme, tako da smo v podajanju glasbe tudi uživali in to se je pokazalo tudi na prizorišču. Oder smo tako zapustili s fantastičnimi občutki, ti pa so se stopnjevali ob razglasitvi zmagovalca prvega evrovizijskega zborovskega tekmovanja, ko je Primož Kerštanj dvignil kristalni pokal in smo sprejemali objeme ostalih pevcev na odru.

Skupinska slika po zmagi z žirijo in voditeljema
Foto: Reinis Rudizitis, © EBU 2017

 

Zaključno pesem so spremljale solze sreče in veselje ob številnih čestitkah je potekalo še ob rezanju slavnostne torte ter šampanjcu, pa ob sprejemu naših domačih, ki so nam v Kranju pripravili dobrodošlico z ognjemetom. Doma smo bili kar nekoliko presenečeni nad odzivom medijev, ki so nas zasuli s prošnjami za pogovore in izjave, na RTV so nam pripravili sprejem s podelitvijo priznanja, čestitke so med drugim poslali tudi predsednik Slovenije Borut Pahor, predsednik Državnega zbora dr. Milan Brglez in minister za kulturo Anton Peršak.

Staro mestno jedro Rige s cehovsko hišo
Foto: Mateja Grašič

 

Če dodamo še to, da smo si lahko v prostih uricah tudi ogledali Rigo, se navdušili nad njenim zgodovinskim jedrom in mešanico arhitekturnih slogov, se podali z ladjo po reki Daugavi, obiskali mestno tržnico in veličastno državno knjižnico in celo z vlakom odpeljali v uro oddaljeno Jūrmalo pogledat na obalo Baltskega morja, lahko rečemo, da smo v svoje spomine zapisali nepozabno izkušnjo. In postavili temelje, da ji bodo sledile, upamo, še mnoge.

 

Foto: Aljaž Repnik