»Kdo je dirigent za vas? Oseba, ki je vredna zaupanja in je glasbenik po duši in srcu. Naj vas ne bo strah trdega dela v ohranjanju in pridobivanju potrebnih dirigentskih veščin. Razmišljajte o svoji navezi z zbori pred vami. Poglabljajte se v partiture, ki niso samo listi papirja, ampak tekst, barve, misli skladatelja in pesnikov. Ne bojte se ogledal pred sabo, pometajte pred svojim pragom in sprašujte se, kako lahko naredite boljše in drugače. Pokažite več in govorite manj!« je na podelitvi nagrad povedala Martina Batič, predsednica žirije 2. Državnega tekmovanja Mateja Hubada za slovenske zborovodje Zvok mojih rok 2022.
Mednarodna žirija, ki so jo poleg Martine Batič sestavljali še Petra Grassi, Andraž Hauptman, Bengt Ollen in Janis Ozols, je postavila merila za ocenjevanje tehnične spretnosti, interpretacije skladb in sposobnosti komuniciranja z zborom devetih kandidatov, ki so se preizkusili v vsestranski zborovodski spretnosti na odru mariborske Unionske dvorane.
Največ zastavljenih ciljev je dosegla Klara Maljuga, ki se ponaša s pomembno vrlino, in sicer, da je ohranila podoben nivo skozi vse kroge. Prva nagrada je priznanje za temeljito pripravo, ki sloni na grajenju zvoka. Njen umirjen, a zelo aktiven in zrel pristop je deloval prepričljivo in pevci so se ji prepustili, tudi zato, ker je z vsako skladbo pričarala zgodbo. Evidentiranje glasbene dramaturgije in zanesljiva roka sta dali krila njenemu vzletu. Na koncertni nastop zadnjega kroga je po lastni izjavi prišla neobremenjeno, ker je cilj izpolnila že s tem, da se je uvrstila med najboljše tekmovalce. »Udeležila sem se tudi prve izvedbe tekmovanja,« je pojasnila letošnja zmagovalka. »Po šestih letih sem želela narediti korak naprej, šlo je za osebnostni izziv. Zato je bil finale moj cilj. To da sem zmagala, pa je neverjeten dar, saj nagrada na tovrstnem tekmovanju veliko pomeni na slovenski zborovski sceni.« Ob nedvomnem ugledu nagrada predvideva koncert z Zborom Slovenske filharmonije, Klara Maljuga pa je bila deležna še dodatnega zadoščenja s posebnim priznanjem za učinkovito vodenje vaje v polfinalu.
Drugo nagrado in izvedbo samostojnega projekta s Komornim zborom Dekor je prejela Kristina Bogataj, tretje mesto pa si je zagotovil perspektivni Tom Varl. Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti je podelil še pet bonov za udeležbo na letošnjem izobraževalnem dogodku Leading Voices v Utrechtu. Prejela sta ga poleg omenjenih še Uroš Jurgec in Lovro Frelih. Slednji je tudi dobitnik posebnega priznanja za komunikacijo z zborom. V imenu dveh organizacij, ki soprirejata tekmovanje, sta vsem nagrajencem čestitala direktor JSKD Damjan Damjanovič in dekan Akademije za glasbo v Ljubljani Marko Vatovec.
Polfinalisti
Kristina Bogataj, ki živi in deluje na Finskem, kjer sodeluje z vidnimi sestavi, ima že določeno izkušnjo na tovrstnih tekmovanjih in torej izdelan pristop, čeprav so ji izžrebane skladbe postavile nekaj ovir na poti do zmage. Njen odnos do zbora je bolj formalen, zvestoba partituri pa bi za večji odziv potrebovala nekaj več kreativnosti in komunikativnosti v načinu podajanja vsebin in želja.
Tretjeuvrščeni Tom Varl, ki je diplomiral iz kompozicije in študira solopetje, se je od same kvalifikacije izkazal po dobri dirigentski tehniki v razvojni fazi, učinkovitem vodenju fraziranja, raznolikosti napotkov. Ko je napetost popustila, je v drugem krogu pokazal dodatne sposobnosti, s katerimi je pritegnil pozornost že od prvih not obvezne skladbe. Vzpostavil je čustveni stik z zborom, pokazal je jasne cilje ter iz pevk izvabil izrazite barve in temperament. Z ohranitvijo žive pozornosti, saj se je v učinkoviti alternaciji posvetil zahtevam vsakega glasu, je na sproščen in prijeten način pripeljal zbor do primerno barvitega podajanja.
Lovro Frelih je pokazal, da zelo zaupa v prijetno in sproščeno počutje, in je znal vzpostaviti tesen stik z »inštrumentom«, mu skrbno in tankočutno prisluhniti. V kvalifikaciji je nekoliko štedil z napotki, polfinale pa mu je omogočil, da je postavil v ospredje čiste gibe, stabilno in uravnovešeno držo, suverenost pri izbiri in vodenju izbranih tempov. Primerno je tudi odmeril čas za izdelovanje skladb.
Uroš Jurgec mora še utrditi stabilnost svoje drže, kar mu skupaj z nekoliko razdrobljenim pogledom na celoto onemogoča popolnejši nadzor nad dogajanjem. Pevci so izrazili zadovoljstvo nad njegovim pristopom in dobra uvrstitev kaže na razvojni potencial.
Krogi tekmovanja
Petnajst minut, da pokažeš, kdo si (v umetniškem smislu). V teh minutah pa dve zavori: trema in nepredvidljiv odziv neznanega zbora. Kvalifikacije so najbolj napeta in tudi posebno zanimiva etapa tekmovanja. Vsi dirigenti, ki jih je izbral umetniški svet tekmovanja, so se v tej fazi preizkusili v obvezni in izžrebani skladbi. Obvezno skladbo so tekmovalci izvedli, izžrebano pa so izdelali, da so lahko pokazali, kako vodijo vajo, kako razumejo težave zbora in uporabljajo čas, ki je na razpolago. Komorni zbor Orfej iz Ljutomera je imel priložnost, da je sodeloval z vsemi kandidati, to so bili: Kristina Bogataj, Lovro Frelih, Uroš Jurgec, Neža Križnar, Klara Maljuga, Matevž Pušnik, Kristina Stemberger, Tom Varl in Lara Willewaldt.
Polfinale je potekal v znamenju ženskih glasov Dekliškega zbora Akademije za glasbo v Ljubljani. Obvezna skladba živečega avtorja se je v tej etapi povezala z izžrebanim parom, ki sta ga sestavljali skladba tujega in slovenskega skladatelja različnega značaja in sloga. Do polfinala se je prebilo pet kandidatov, nakar so trije lahko nadaljevali do zaključnega kroga, finala, ki je obsegal izključno skladbe slovenskih avtorjev. Vsak finalist je imel daljšo vajo za zaprtimi vrati z Akademskim pevskim zborom Maribor, javni del pa je bil koncertni nastop z izdelanim programom.
Rezultati so izhajali iz povprečne ocene vseh krogov tekmovanja. Glede na to, da je bilo na začetku precej kandidatov na podobnem nivoju, so mnogi detajli vplivali na končni rezultat. Žrebanje skladb, ki najbolj ustrezajo kandidatu ali dajejo več možnosti izdelovanja izvedb, je seveda naredilo razliko; tudi »manj posrečena izbira« pa lahko postane izziv in je zagotovo zanimiva snov za ocenjevanje. Mnenje žirije pa je dodatna neznanka, saj je pristop lahko zelo različen.
Program
Kvalifikacije morajo opraviti selekcijo na čim jasnejši način, zato potrebuje primerne pasti. Zvok mojih rok jih je postavil s kombinacijo renesanse na eni strani ter spevne in čustvene romantike ter postromantičnih impresij na drugi. Tudi dolžina posameznih skladb lahko postavlja dodatne težave, saj čas hitro mine, ko je treba naštudirati note, muzicirati na že izpiljeni osnovi pri spevni skladbi, ki ne predstavlja pevcem posebnih interpretativnih dvomov, pa je bistveno težje. Na voljo so bili Rheinbergerjev Abendlied (samo navidezno »samoumevna« nemška klasika), dva različna pogleda na romantične sugestije slovenske literature prejšnjega stoletja – Tam na vrtni gredi Gojmirja Kreka in Lan Antona Lajovica – pa še občutena They are at rest Edwarda Elgarja, ki je zagotovo predstavljala srečno izbiro zaradi možnosti čustvenega nagovarjanja pevcev.
Obvezna skladba je bila Gallusova Si tibi gratia, ki je postala za kandidate način, da so v prvih sekundah svojega tekmovalnega nastopa spoznali zvok in odzivnost pevcev. Dejansko je postala nujna dolžnost in neizkoriščena priložnost, saj ni bilo opaziti bistvenih sprememb v načinu dirigiranja ali premišljenega pristopa k stilu in dobi. Svet renesančne polifonije zahteva širino, ki jo lahko dajeta večja izkušnja ali osebno poglabljanje v zakonitosti zelo specifičnega področja. Makorjeva obvezna skladba Bogorodice Devo v polfinalu je ponudila veliko več možnosti izrazitega razlikovanja med pristopi kandidatov. Pari za žreb so obsegali skladbi med seboj različnega značaja, da bi bila primerjava čim bolj uravnotežena in popolna. Med slovenskimi skladbami so bile tudi zelo slikovite, karakterne skladbe, kot na primer del Prleškega gostuvanja Cirila Cvetka in Nezgoda na piru Slavka Osterca. Mednarodne kombinacije pa so upoštevale znana dela Busta, Durufléja in Brittna, v zbranih odtenkih molitve.
Finale je bil praznik slovenske glasbe. Obvezna je bila Jablana Pavleta Merkuja na verze Toneta Kuntnerja, v parih za žreb pa so bili zastopani nekateri od najbolj izvajanih sodobnih avtorjev: Ambrož Čopi, Matej Kastelic, Tadeja Vulc, Tine Bec, Tomaž Habe in Klara Mlakar. Tri skladbe so bile še neizdane novitete z lanskega natečaja APZ Maribor.
Zbor
Tekmovanje za zborovske dirigente je nezanemarljiva preizkušnja za dirigente, ki so poleg ambicije opremljeni s pogumom, saj so pripravljeni sprejeti javno ocenjevanje in primerjavo s kolegi izven cone ugodja ter postavljajo na kocko tudi osnovno prvino lastne avtoritete v domačem in širšem krogu. Tovrstno tekmovanje pa je lahko priporočljivo tudi za pevce v dvorani in na odru, saj krepi zavest, aktivno razumevanje vloge in učinkovitosti določene »roke«.
Zanimivo je predvsem opazovanje odnosa med dirigentom in demonstracijskim zborom, ki naj bi ga v zelo kratkem času sprejel in se odločil, da sodeluje z njim, zunaj vsakršnega avtomatizma. Ker se dirigenti popolnoma zavedajo tega zelo delikatnega elementa, ima vsak ob vstopu na oder v mislih »pravi način«. Nekateri ne štedijo s pohvalami, drugi podirajo zidove s čim večjo neformalnostjo, tretji iščejo pot sproščenosti skozi šalo in smeh ali pa stavijo na spontano hierarhijo »kompetenc« s tem, da želijo pridobiti pevce predvsem na podlagi znanja, suverenosti in torej zanesljivosti, ki jo lahko posredujejo s svojim pristopom.
Na koncertih in zborovskih tekmovanjih sta zbor in njegov dirigent eno. Na tekmovanju za zborovske dirigente pa mora dirigent brez zbora v zelo kratkem času pridobiti nove »zaveznike«. Zbor ne potrebuje veliko besed, izgovorjene pa so lahko bistvenega pomena, da potrdijo pravilno razumevanje usmeritve, pa tudi, da podprejo človeško empatijo med pevci in dirigentom. Besede zagotovo pripomorejo k prijetnejšemu vzdušju, zaželene rezultate pa si je treba zagotoviti z znanjem in izkušnjo, s tisto neverbalno govorico, na katero se vsak pevec odziva instinktivno.
Pozitivni (in stranski) učinki so obojestranski. Demonstracijski zbor je navadno zelo dober, kar je za nekatere dirigente dodatna motivacija, za manj izkušene pa zapeljiva sirena, ki jo pustijo peti in ji sledijo, da jih vodi kamor hoče, po avtomatizmih, ki jih je zbor osvojil s svojim rednim dirigentom (zbore so za štafetno sodelovanje pripravili Andraž Hauptman, Marko Vatovec in Tadeja Vulc).
Na področju samega pristopa se je iskanje sodelovanja izražalo po eni strani z ohranitvijo distance ali pa z iskanjem empatije. Strategije, ki so jih tekmovalci uporabili, so zelo različne in so v vseh primerih postale zrcalo naravnega miljeja ter delovne izkušnje vsakega. Nekateri so poudarjali šibke točke, ki so jih predhodno označili kot problematične, drugi so se osredotočili na oblikovanje zvoka, pevsko tehniko, intonacijo. Pri večini pa je predpostavljanje tehtne priprave zbora privedlo do preskromne pozornosti do celote, do same strukture skladb, ki daje vsakemu detajlu pravo težo v jasno določenem kontekstu.
Žirija
Gledalci in tekmovalci vedno sprašujejo po kriterjih ocenjevanja. Poleg že naštetih meril so dodatne informacije ponudili pogovori niza Cezura. Na srečanju za študente Akademije za glasbo v Ljubljani in Pedagoške fakultete v Mariboru je Petra Grassi, žirantka tekmovanja in zmagovalka njegove prve izvedbe, na osnovi lastne izkušnje priznala: »Imam navado, da veliko govorim. Na tekmovanjih za zborovske dirigente pa sem se naučila, da mora biti najprej zgovorna roka. Beseda jo lahko podkrepi.« Na vprašanja Sebastjana Vrhovnika, ki je koordiniral pogovore spremljevalnega programa, je tržaška dirigentka odgovorila z mnogimi koristnimi sugestijami za »branje« dela žirije. V odmerjenem času je treba odmerjati energijo, imeti jasno lestvico prioritet in ciljev, hkrati pa imeti sposobnost odreagiranja na trenutno stanje (kar pomeni upoštevati, kaj se resnično dogaja na odru), nenazadnje biti odkrit in pošten pri priznavanju nedoseženih ciljev, saj ne gre nujno za napako ali poraz. V danih okoliščinah žirija vsekakor prepozna zasluge pravilnega pristopa ali težo morebitnega spodrsljaja.
Umetniško vodjo Francoskega radijskega zbora v Parizu Martino Batič smo naprosili za izjavo po tekmovanju na osnovi štirih iztočnic: kdo ima več možnosti za uspeh na tekmovanju za zborovske dirigente, kdaj je sploh dirigent prepričljiv, če žirija pri izbiri najboljših dirigentov upošteva tudi realno možnost uveljavljanja v širšem zborovskem kontekstu. Odgovorila nam je: »V dobrega dirigenta zaupaš, ker je umirjen, pripravljen, strokovno podkovan in osebnostno zrel, odgovoren. Dober dirigent predvideva pojavljanje specifičnih težav in ima že pripravljene rešitve. Temu bi dodala, da mora razpolagati s čustveno in socialno inteligenco. V očeh pevcev postane prepričljiv, ko se zgodi najboljša kombinacija med znanjem, sposobnostmi in talentom. Obvladovanje dirigentske tehnike omogoča, da vse izgleda kristalno jasno, od vstopov in zaključkov do izraznosti rok. Temeljna sposobnost je verjetno predstavljala največjo pomanjkljivost med letošnjimi kandidati. Največje zadoščenje pa je bilo videti kandidate, ki so se v zadnjih letih razvili v boljše dirigente. Žirija je mednarodna z razlogom: ocenjevanja je rangirala po merilih širšega, evropskega okolja, saj ima Slovenija izjemno visok nivo amaterskih zborov.«
