Damijana Močnika ni treba posebej predstavljati, saj je na slovenskem zborovskem prizorišču že dolga leta. Je skladatelj, zborovodja, pedagog in neumorna gonilna sila glasbenega dogajanja v Zavodu sv. Stanislava. Najin pogovor o petju dečkov v obdobju mutacije je tekel v Damijanovem malem raju v Cerkljah s pogledom na Julijske Alpe.
Pred nekaj leti, ne tako dolgo nazaj, smo na nekem posvetu s področja glasbene pedagogike prvič poslušali predavanje o pomembnosti petja dečkov v obdobju mutacije. Pri nas je to področje šibko, kaj šele, da bi ustanovili kak deški zbor. Poskusi so bili, a očitno brez uspeha. Zakaj menite, da je tako?
Ne vem. Spomnim se, da je o tem govoril Miškinis, ko smo ga vprašali, kako rešiti zadrege z moškimi zbori. Njegov odgovor je bil, imejte deške zbore, to je edina rešitev. Nekaj poskusov je pri nas bilo. Na šoli Simona Jenka v Kranju so imeli fantovski zbor s 15 pevci, ki je nastopil na reviji. Menim, da je težava v tem, da je že v zasedbah otroških zborov le malo dečkov, morda deset do petnajst dostotkov. Do mladinskega zbora pride morda le kak osamelec. Pri teh pa je problem, da čedalje bolj zgodaj začnejo mutirati. Ko sem sam hodil v osnovno šolo, so mutirali le redki. Danes je obratno. Redki so, ki še niso mutirali.
Torej v preteklosti se s fanti skorajda ni delalo. Zdaj se ve, da bi bilo treba, pa se še vedno ne. Je to posledica tega, da nihče ne ve, kako delati z njimi?
Po mojem je večji problem, da je trenutno na večini šol težava sploh imeti mladinski zbor. Kaj šele, da bi se ukvarjali s fanti. Premalo sicer poznam situacijo na posameznih šolah, a vem, da učiteljem uplahne pogum za delo s fanti, če že deklet ne morejo dobiti za vaje enkrat na teden. Sicer pa je danes na voljo že toliko informacij, da veš, kako bi lahko delal, a dobivam vprašanja, kaj torej delati s tistimi parimi, ki so že mutirali. O tem sem veliko razmišljal in našel nekaj vzorcev, na kakšen način se lotiti dela z njimi.
Foto: Sebastjan Žvipelj / SOZ
Če se torej zborovodja mladinskega zbora odloči, da bi delal v tej smeri, pa med izobraževanjem tega znanja ni dobil, kje naj išče informacije, kako naj začne z delom? Kje ste znanje dobili vi? Omenili ste Miškinisa.
Miškinis nam ni razlagal, kako delati, ampak kaj je treba delati. Sam sem pač poskusil. Nato se skušaš postaviti v kožo mladega fanta. Kakšne možnosti imamo? Najprej moramo pevce spoznati, kar najlažje naredimo, če se ukvarjamo z njimi. S tistimi, ki hočejo peti, pa tudi tistimi, ki nočejo. Morda bomo za to morali žrtvovati kako uro glasbe in peti z njimi, jih posebej preizkusiti. Popoldne ne bodo prišli na avdicijo, zato sem, ko sem še učil v osnovni šoli, v vsakem razredu žrtvoval dve uri glasbe, da sem vse poslušal. Vsi so morali zapeti, da sem jim preizkusil posluh. Seveda tako, da pred sošolci niso izpadli, kot da nimajo pojma. Po moje obstaja več tipov mutacije, oziroma ima vsak otrok svoj način. Dejstvo je, da tisti fantje, ki mutirajo, nekaj časa lahko pojejo na oba načina – kot sopran ali alt, zapojejo pa lahko tudi nekaj nizkih tonov. Ta pojav še ne določa končnega glasu, saj lahko vmes tudi nekaj tonov manjka. Nekateri imajo težave s tem, da izgubijo občutek in ne morejo zadeti pravega tona. Tak sem bil jaz, zato to poznam. Nimaš kontrole glasu, čeprav slišiš, a iz grla pride nekaj tretjega. Pri nekaterih lahko to traja tudi dve, tri leta. Pri meni je trajalo in so me obsodili, da nimam posluha. Nekateri medtem, ko se jim glas spreminja, lahko zapojejo samo tri, štiri tone. Ena rešitev je, o čemer obstaja tudi precej tuje literature, da triglasju visokih glasov dodamo bas ali bariton. A za zadnje triletje OŠ oz. prvi letnik srednje šole ta literatura ni primerna, saj so obsegi neustrezni ali pa melodija nezanimiva, temelji na nekaj tonih. Če pa hočeš fante motivirati, jim moraš dati nekaj zanimivega. Zato je imel Miškinis prav, ko je rekel, da je treba z njimi delati posebej.
Torej jim stvari prilagajate?
Tako je. Treba jih je jemati tako kot glasbeno pripravnico v prvih treh razredih. Vzameš skladbice, ki imajo obseg pet, šest tonov in pojejo melodijo. Zatem skušaš ta obseg čedalje bolj razviti. Če pa imaš več različno starih fantov, imajo starejši že večji obseg. Če jim daš melodije, ki so jim všeč, se hitreje veča tudi obseg. Poleg tega jih je treba učiti tako, da ima melodijo spodnji glas. Za to pa je izvrsten način slovenska ljudska pesem. Imamo veliko primerov, da je melodija v spodnjem glasu, ostali gredo ‘na čez’. V tem primeru je dovolj, da imaš denimo tri pevce spodaj in enega, ki gre čez, da super zveni. Če imate kakega bolj sposobnega, lahko zraven zapoje tudi bas, ne ves čas, saj je to zanj nezanimivo in se glasovno ne razvija. Morajo pa po mojem mnenju tudi basi v tem obdobju peti celoten obseg. Treba jih je razvijati navzgor, da narahlo pojejo vsaj do D1, da odkrivajo falzet in da postanejo ‘uporabni’ basi. Kasneje je obseg veliko težje razvijati.
Najslabše pa je, da nekomu rečeš, da ne more peti oz. ne sme peti v zboru. To se še vedno dogaja.
Žal se dogaja. Mislim, da tudi če imaš samo enega, ga lahko vključiš. Ni nujno, da pri vseh skladbah, a lahko sodeluje na različne načine. Na tekmovanju si seveda tega ne moreš privoščiti, a na ostalih prireditvah to gre. Imaš tri kitice, vsaj del ene kitice lahko zapoje ta fant solo. Slabo je, kar večina dela, da fantje pojejo melodijo oktavo nižje. Pri popularni glasbi to morda še gre, drugje ne. Treba je biti inventiven, kako tega pevca vključiti. Lep primer je bil v Celju, ko je zbor pel neko ljudsko pesem in so trije fantje, ki so že mutirali, imeli eno glavnih vlog. Če se malce potrudiš, lahko najdeš način, da so lahko zraven. Se mi pa zdi, da moramo z njimi posebej delati. V osnovni šoli ni težav, če ure, ki jih imaš na voljo za zbor, ‘razbiješ na prafaktorje’.
Imam pomislek, da si učitelji za to morda niso pripravljeni vzeti časa. Slabo obiskana so tudi izobraževanja, ki so jim na voljo.
Vemo, da noben sistem ne deluje, če ne živi v praksi. Zbor je ogledalo dirigenta. Situacija na šoli in pri zboru prav tako. Seveda delamo v različnih pogojih. A tudi v skromnih pogojih in pri pomanjkanju časa, če hočeš nekaj narediti, narediš vsaj tisto, kar ima določen okvir, in predvsem navdušiš ljudi za petje. To je najpomembneje. Včasih mislimo, da je treba hoditi na tekmovanja, a to ni cilj. Poznamo zborovodje, ki v šolah delajo zelo dobro, pa jih še nismo videli na tekmovanjih. Lahko si zastavimo drugačne cilje. Lahko bi na primer na en način v svojem kraju povezali šolske, odrasle in upokojenske zbore. Sploh ni pomembno, kakšen zbor je. Vse je glasba in bi se morali povezovati, delati skupne projekte. Recimo vsi fantje in moški, to bi bilo zanimivo. Vem, da je ogromno dela, a stvari funkcionirajo, bolje seveda tam, kjer se ljudje povezujejo, in ne da vsak obdeluje svoj vrtiček.
Sami že več kot dvajset let na Zavodu sv. Stanislava organizirate Slovenski otroški zbor in ste začutil potrebo po delu s fantovskimi mutirajočimi glasovi. Lani smo prvič videli rezultat in letos ugotovili, da je zanimanje precej naraslo, fantov je bilo še enkrat več. Kaj je povzročilo porast njihovih prijav?
Situacija nas je pripeljala do tega, da smo nekaj naredili. Mutacija se dogaja zelo hitro. V preteklosti smo rekli tistemu, ki je mutiral, da ne more več peti zraven. A včasih je bil fant aprila na avdiciji kot sopran, konec junija pa pel oktavo nižje. Ne morem ga poslati domov. Tem sem povedal, kaj naj pojejo, kje naj bodo tiho, lani pa se je zgodilo, da smo gostili švedski Deški zbor Adolfa Fredrika, ki ima tudi tenorje in base. To je sicer posebna situacija, saj pojejo skupaj od vrtca, ampak dobili smo priložnost, da nekaj naredimo tudi za naše pevce. Posebej smo objavili, da se lahko v SOZ prijavijo fantje, ki so mutirali. Prijavilo se jih je osem. Repertoar sem izbiral tako, da so nekaj skladb peli ob dekletih, za dve pa smo si sposodili nekaj švedskih basov in tenorjev. Ugotovil sem, da glasovno v enem tednu nismo naredili bistvenega napredka, naučili so se hitro, potem pa z njimi nismo imeli kaj početi. Poskusil sem tudi z načinom, da so peli melodijo, tu pa je delo hitreje potekalo. Tudi glasu niso izgubljali po nekaj urah petja, saj v veliki oktavi pritiskajo na glas. Tako smo letos z njimi delali posebej.
Letos je tu gostoval mladinski zbor iz Kanade. Nekaj pevcev je fantov.
Teh nekaj pevcev je že mutiralo in lahko pojejo oboje. Vseh skladb niso mogli peti, odločili smo se za eno skupno. Zanimivo je, da je bila, kljub vsej tradiciji, njihova dirigentka Zimfira Poloz navdušena nad tem našim poskusom in se bo tega načina dela lotila tudi sama. Poskusili so že z nekaterimi drugimi načini, a ni uspelo, saj med fanti ni bilo zanimanja. Nad našim pristopom pa so bili navdušeni. Fante spodbudiš tako, da jim daš zelo raznolik program, da izhajaš iz njih in izbereš, kar bi radi peli in kar ima tudi neko vredno glasbene snov. Ko to vzamejo za svoje, dodajaš še druge skladbe, na primer kakšno iz mladinskega repertoarja. Fantom glas preneseš za seksto, morda kvinto navzdol. Tako smo izvedli Pesem nosačev žita in je delovalo. Peli smo en spiritual in sem zamenjal sopran in alt ter malce spremenil harmonije. Poznati je treba pravila dvojnega kontrapunkta, kaj lahko obrneš, česa ne, kakšen ton popraviš in deluje za fantovski zbor.
Foto: arihiv SOZ
Kako bi lahko apelirali na tiste, ki odločajo, da je potrebnih več izobraževanj na to temo?
Že pred epidemijo sem govoril, da bodo moški zbori propadli, če ne bomo nečesa naredili na področju fantovskega petja. Po koroni sem ugotovil, da nimamo težav samo s fantovskim petjem, temveč tudi z mešanimi zbori. Še tiste fante, ki so, jih polovico izgubimo. V tujini je tako, da se stvari začnejo razvijati tam, kjer se pojavi neka oseba z vizijo, ki se izobrazi, hodi naokrog, požira znanje in prilagodi dobre sisteme svojemu okolju. Tako nastane nekaj dobrega. Tu vidim edino rešitev. Lep primer je zbor v Vancouvru, ki je v desetih letih razvil celo zborovsko piramido. Samo zaradi ene osebe. Če je uspelo tam, lahko uspe kjerkoli. Morda ne v takšnih razsežnostih, a lahko se zgodi.
Tudi v Zavodu sv. Stanislava vam je uspelo v tridesetih letih zgraditi zborovsko piramido. Se še kje v Sloveniji razvija kaj podobnega?
Takšne piramidalne strukture ne vidim. Na nekaterih gimnazijah nas posnemajo, v Kranju imajo fantovski zbor posebej, tam delata Ana Bec in Erik Šmid. Ne vidim pa toliko povezovanja. Vsak si mora ustvariti ekipo. Tudi sam na Škofijski gimnaziji ne bi mogel ustanoviti toliko zborov. Vodstvo mora začutiti potrebo in financirati dodatne moči. Brez naklonjenosti vodstva ne gre.
Lahko bi rekli, da ste si velik del ekipe, ki zdaj dela z vami, v vseh teh letih vzgojili kar v šoli. Mnogi so postali glasbeniki.
Helena Fojkar Zupančič je prišla dve leti za mano, kasneje sem iskal različne sodelavce. V Barceloni sem imel predavanje o tem, kako ustvariti piramido. Zanimivo, da ni bilo veliko zanimanja.
Morda zato, ker nimajo nikjer takega šolskega sistema? Glasbeni pouk, v vsaki šoli zbor ali dva …
V Nemčiji na nekih šolah poskušajo, v Skandinaviji že imajo tak sistem, saj smo se učili od njih, bilo pa je za moje predavanje zanimanje Nemcev in Špancev. Izpostavil sem dejstvo, da morajo na šoli sodelovati med sabo. Neki Nemec je pristopil k meni in rekel, da je to zanj veliko odkritje, ker oni tekmujejo med sabo in jim ne gre, pa imajo veliko zborov. Veliko dejavnikov je treba upoštevati. Najprej mora biti tu nekdo z vizijo, potem pa si mora najti sodelavce, s katerimi to lahko uresniči. Moj prvi ravnatelj mi je rekel, da sem si službo ustvaril sam. Lahko bi vodil en zbor in učil glasbo, vodstvo bi bilo zadovoljno, odpeli bi na prireditvah, zbornica bi bila bolj pomirjena, ker se na glasbenem področju ne bi toliko dogajalo, otroci ne bi manjkali v šoli zaradi pevskih obvez. A to ni to. Na začetku sem tudi jaz rekel, da me ne zanimajo uspehi. Ko smo začeli hoditi na tekmovanja, sva oba s Heleno prejela bronasto plaketo. Zame je bilo v ospredju to, da čimveč dijakov poje in da radi pojejo. Da imajo radi glasbo, da jo poslušajo, da ostanejo v stiku z njo, ne, da hodijo na tekmovanja. To je zgolj posledica. Na tekmovanja hodim samo zato, da se lahko prijavim na kak razpis. In samo če nam poleg tega lahko organizirajo še nekaj koncertov. Drugače ne grem.
Če se za konec vrneva na fante – boste s tem nadaljevali?
Seveda. Razmišljamo o organizaciji seminarja, kjer sem pripravljen učiti tiste, ki se želijo ukvarjati s tem. Potrebe po novih skladbah tukaj ni. Treba se je naučiti prilagajati obstoječi program. Z znanjem harmonije, kontrapunkta in transpozicije pri tem ne bo težav.
Damijan Močnik, najlepša hvala za pogovor, želimo vam še veliko veselja in uspehov pri vašem delu!
Foto: Tanja Benedik
