Dragi organizatorji letošnjega festivala EC 2021! Verjetno ste v zadnjem letu in pol velikokrat pomislili, ali ima sploh smisel prirediti zborovski festival Europa Cantat v tako problematičnih razmerah. Zagotovo ste se spraševali, ali je kljubovanje oviram sanitarnih protokolov odgovornost, ki ste jo pripravljeni sprejeti, predvsem, ali je stalno spreminjanje programa in zasnove tako obširnega in kompleksnega dogodka kompatibilno s pričakovanji več tisočev zborovskih pevcev, ki so tri leta čakali na to priložnost. Nenazadnje: je festival brez udeležencev v osrednjem, izobraževalnem programu sploh vreden tolikšnega truda, stresa, neprespanih noči? Za vse to je potrebna moč zmaja, kot je povedala vodja festivala Urška Bittner Pipan na zaključni slovesnosti, ko je predala taktirko organizatorjem naslednjih večjih dogodkov Evropske zborovske zveze v obliki simbola mesta Ljubljane.
Odpovedati dogodek bi bilo kljub vsemu lažje. Sanje in načrti ekipe JSKD in ECA so padali eden za drugim, da so na koncu ostali koncerti gostujočih skupin in slovenskih zborov ter tečaji, ki naj bi jih izvedli v neposrednem prenosu. Zmanjkal je živi stik z mnogimi pevci, ki so morali odpovedati potovanje v Ljubljano. Predsednik glasbene komisije Evropske zborovske zveze Jean-Claude Wilkens je zato predlagal, da bi tovrstni »fleksival« imel svojo televizijo. Če je izvedba po sili razmer izredna zaradi nepremostljivih ovir, naj bo torej tudi unikatna s prvim tovrstnim projektom v zgodovini festivala! Za uresničitev načrta ste imeli rekordno kratek čas, nobene matrice iz prejšnjih izvedb in priložnostno skupino sodelavcev v glavnem brez televizijskih izkušenj. Stebra trmastega vztrajanja sta bila televizijski režiser Aljaž Bastič in koordinatorka projekta Joži Vovk, sedež festivalske televizije pa čisto novi in sodobno opremljeni prostori AGRFT, ki jih je naša ekipa dejansko krstila.
Prvi občutki, ko televizijska kamera nadomesti živi oder
Ko sem se napotila v Ljubljano, da bi sodelovala pri projektu festivalske televizije, sem se kot udeleženka prejšnjih festivalov Europa Cantat spraševala, ali bom lahko sprejela tako, drugačno in okrnjeno obliko festivalskega programa: dejstvo, da na cestah ne bo mrgolelo pevcev, da bodo stiki z mednarodno ekipo potekali za maskami in s potrebno razdaljo, da ne bomo prepevali na trgih drug ob drugem. Mojo motivacijo je vodila le želja, da bi podprla pogumno potrjevanje postopnega preroda zborovskega sveta. Verjetno so podobno čutili vsi navdušenci zborovskega petja, ki so se v tistih dneh pripeljali v Ljubljano in niso vedeli, kaj naj pričakujejo od tako nenavadnega festivala.
Občutki so bili na začetku mešani, od evforije novih spoznanj in izkušenj do cmoka v grlu, ko sem zagledala obvezno prazno dvorano televizijskega gledališča med dopoldanskim skupnim petjem z Janom Schumacherjem. Razlagala sem si, da je utesnjujoči občutek odveč, saj program predvideva tudi nekaj skupnega petja z »maskirano« publiko v dvorani Slovenske filharmonije in na Kongresnem trgu, da je dopoldansko srečanje s karizmatičnim in energetsko nabitim Schumacherjem namenjeno občinstvu na drugi strani ekranov (saj smo se vendar naučili, da so stiki na daljavo ravno tako avtentični, čeprav na drugačen način!), kljub vsemu pa me je protislovje »skupnega« s posredovanjem televizijske kamere zbodlo kot ostra disonanca, na katero nisem bila pripravljena.
Delo v TV-ekipi sploh ni samo virtualno, ampak izredno živa stvar!
Kmalu pa je intenziven delovni ritem povozil začetno melanholijo. Postaviti vsak dan na noge devet ur televizijskega programa ni hec. Skupaj smo izpeljali 54 ur nekega vzporednega, virtualnega festivala Europa Cantat z vsem, kar spada zraven: predavanja, delavnice, skupno petje, intervjuji, predstavitve založb in projektov. Kar se je dogajalo od 8.45 do 18. ure v studiu in gledališki dvorani AGRFT, sploh ni bilo virtualno. Živeli smo in delali v našem televizijskem mehurčku, a smo gradili realne stike, imeli realne goste, predvsem pa smo se trudili za nevidne gledalce, ki so jih globalne razmere prikrajšale za obisk festivala.
Vedeli smo, da bodo predavanja in delavnice glavni razlog, da nas bodo gledali. Kot tudi, da ne bodo cele dneve buljili v ekran, saj smo sredi poletja in kdor ni na plaži, je na delu. Plan B je bil tako ali tako že pripravljen, saj so v komunikacijski pisarni vsak dan skrbeli za objavo vsebin v arhivskem predalu festivalske spletne strani, kjer bo vsak lahko ciljno poiskal najljubše teme in si jih bo ogledal kadarkoli.
Na vsakem festivalu so na vrsti tudi družabni trenutki, srečanja s protagonisti dogajanja, prijazni klepeti, ki so hkrati tudi sestavni del vsakega televizijskega sporeda. Zato smo povezali izobraževalne vsebine s sproščenimi pogovori, glasbenimi utrinki, spoti na turistično in zborovsko temo. Skupaj s Henrike Schauerte sva vsako jutro pozdravljali gledalce, se poigrali z jutranjimi obredi (od kave do telovadbe), se pogovarjali z gosti, zvečer pa sva pozdravljali spletno občinstvo s priznanimi gosti in s pesmijo za lahko noč, ki je bilo naše nadomestilo za koncert. Festival je imel seveda svoje žive koncerte v mestu in slovesnost ob odprtju je oddajal prvi program slovenske radiotelevizije, naš televizijski oder pa je potreboval vsakodnevni glasbeni pozdrav, ki so ga sodelujoče pevske skupine vsakič izbrale za naše gledalce.
Henrike je skrbela za popoldanski pas, ki je bil posvečen projektom ECA, na primer festivaloma Leading Voices (evropski dnevi za strokovnjake zborovskega področja), ki bo od 27. do 31. julija 2022 v Utrechtu, in Europa Cantat Junior, ki bo od 15. do 24. julija 2022 v Vilniusu. Naš studio je v tem okviru gostil tudi nagrajence evropskega natečaja za skladatelje. Jaz pa sem skrbela za dopoldanski pas z naslovom Alpe Adria: predstavili smo zborovsko gibanje v Sloveniji, Italiji, Avstriji, na Hrvaškem in Madžarskem.
Zanesljivi Alfred Jürgens iz Nemčije in vedno nasmejani Alberto Palacin Fernandez iz Španije sta prevzela vsa predavanja v širokem vsebinskem obsegu. Zahtevno delo, tako zanje kot za televizijsko ekipo študentov AGRFT, saj so vsi tečaji potekali v hibridni obliki, v živo ali na daljavo, s posnetki in povezavami. Ivan Koruza in Denis Rondič sta bila zadolžena za dnevno reportažo, ki je bila televizijsko okno v zunanji svet: s poročanjem s koncertov in iz zakulisij sta se izkazala kot naravnost idealen delovni tandem s pravim občutkom za glasbene vsebine, ki ga je obarval tudi smisel za humor. Mathilde in Anna sta potrpežljivo in natančno zapisovali vse naše dnevne načrte, da bi na primeren način posredovali vse podrobnosti tako televizijski ekipi kot tudi gledalcem. Obe spadata v Odbor mladih ECA, ki jim daje možnost, da se preizkusijo v kulturnem menedžmentu. V bodoče bodo ti mladi ohranili in z novimi idejami razvili dediščino in vrednote zborovskih festivalov, kot je Europa Cantat.
Z nami je vsak dan sodelovalo veliko prijaznih obrazov: prijazna Estera, ki je tudi vodja komunikacije na ECA, skrbna Tinka, pragmatičen Jan, prisrčen Jakob, adrenalinska Alja, bister Cajus, empatična Eran, Metka … in vsi ostali, s katerimi sem imela manj osebnih stikov, a so nas vsak dan sprejemali s spodbudnim nasmehom in so bili na raznih nivojih sestavni del uspeha tega drznega projekta.
Zborovski način mišljenja lahko porodi odlične rezultate tudi v drugačnih skupinskih izzivih
Poznala nisem niti enega od ožjih sodelavcev, s katerimi smo delili šestdnevno sobivanje in sodelovanje na sedežu AGRFT. Ves čas sem občudovala njihovo profesionalnost. Kar na ekranu izgleda preprosto in spontano, zahteva veliko predhodnega dela. Tudi samega odnosa s kamero se je bilo treba naučiti, tako kot mnogih, specifičnih zahtev televizijskega nastopanja. Ob tem je bilo za sodelavca izobraževalnega programa potrebno še določeno znanje na tehničnem nivoju. Organizatorji pa so vedeli, da nam bo Joži trdna opora in da je Aljaž izjemen profesionalec in kreativec, ki bo skupaj z Janom Marinom zmogel nadzorovati tako skupino študentov AGRFT kot tudi našo ekipo samo »potencialnih« televizijcev. Dejansko ni spal šest dni. Nikoli pa ga nisem videla slabe volje. Tudi on je pevec in zborovodja, zato je tako globoko razumel smisel naših prizadevanj. Kot tudi naše šibkosti.
Med nami ni bilo televizijskih voditeljev. Smo pevci, ki poznajo oder in dinamiko skupnega petja, zato smo tudi spontano povezali heterogenost priložnostno sestavljene skupine v ubrano celoto. Kljub temu da od otroštva živim v pevskem okolju, me učinki »zborovske vzgoje« vedno znova presenečajo. Petje v zboru ni razvedrilna dejavnost: če se s tem ukvarjaš od odraščajoče dobe, postane način življenja in mišljenja. Od prvega trenutka našega sodelovanja smo s prej popolnoma neznanimi kolegi stopili skupaj, poiskali soglasje, prisluhnili glasnejšim in tišjim glasovom in jih skušali usklajevati. Ko je bil kdo od nas v težavah, se je skupina spontano strnila okrog njega in ga podprla. Imeli smo občutek da pripadamo istemu plemenu, ne glede na starost ali jezik, na različne navade in poglede, ko je vse v najlepšem redu in ko gre vse narobe. Postali smo zbor. Mislim, da so to začutili tudi vsi gostje, ki so stopili pred kamero v teh šestih intenzivnih dneh.
Z nami je sobivala še druga zaključena enota – oba zbora televizijskega skupnega petja. Najprej odzivni, odlični mladi pevci Mladinskega mešanega zbora sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije, ki so se suvereno znašli v nenavadnem okolju in pred tujim dirigentom (temu lahko dodamo še, da so vse ure skupnega petja in še bolj zahtevnih in nepredvidljivih raziskovalnih (discovery) ateljejev potekale v angleščini). V drugem delu festivalskega tedna pa je nastopil Mešani pevski zbor Crescendo, z nami je bil tudi na zaključni slovesnosti, ki smo jo priredili za spletne gledalce.
Baloni želja
Po institucionalnem delu v studiu smo se preselili na Jakopičevo sprehajališče v Tivoliju, sredi Fotopromenade. Tu so glavni akterji festivala izrazili štiri želje in jih zaupali balončkom, ki so poleteli visoko v nebo. Zaželeli so, da bi tudi zborovski svet širil bolj ozaveščen in odgovoren pristop k podnebnim spremembam, da bi zborovsko petje prineslo harmonijo v naša življenja, da bi znali vedno peti z ljubeznijo.
S tistimi balončki so poletele tudi naše, veliko skromnejše želje, da bi se čim prej ponovno srečali s člani te priložnostne televizijske ekipe. V dneh po festivalu smo si večkrat pisali. Vemo, da bodo sporočila kasneje postala vedno bolj redka, saj nas bosta razdalja in delovni vrvež vsrkala v rutino naših življenj v Trstu, Bonnu, Lyonu, Helsinkih, Madridu … Mogoče se bomo nekega dne ponovno srečali, po naključju, se prepoznali na cesti ali v restavraciji evropskega mesta in se pozdravili s širokim nasmehom. Zrnca skupnih doživetij se ne izsušijo, čakajo do novega dežja. Na uvodnem srečanju festivalske ekipe nam je generalna sekretarka ECA Sonja Greiner povedala, da je festival Europa Cantat nastal leta 1961, da bi se ljudje povezali ob petju in v miru: če imaš prijatelja v vsaki državi, se z njim ne vojskuješ.
Ko bi ljudje peli, bi bil svet boljši
Po vsakem festivalu so ceste tihe, zaspane, puste. Kdor ni odpotoval zjutraj zaradi zgodnjega letala se mora vedno soočati s čudnim občutkom, ki ga hkrati sestavljajo polnost spominov in občutkov aktivnih udeležencev in praznina mesta, ki brezbrižno nadaljuje z rutino vsakdana. Za mnoge festival mogoče niti ni obstajal. Prav ima Nika Rožanc iz festivalske komunicijske pisarne, ko pravi, da se moramo zavedati osnovne samoreferenčnosti tega našega sicer obširnega zborovskega obzorja. S strokovnim izrazom bi jo imenovali »marketing myopia«, kar pomeni prepričanje, da so naši interesi v ospredju pozornosti, da jih vsi poznajo in upoštevajo tudi izven našega kroga.
V resnici ni tako: tudi ko bi bombastično promovirali naše zborovske dogodke, bi se mnogi ne odzvali, saj ne moramo zahtevati, da se vsi navdušujejo za stvari, ki veselijo nas pevce. Seveda ima vsak svoje veselje, vendar priznam, da sem tisti dan po festivalu gledala s kančkom pomilovanja na tisti »zunanji« svet. Ko smo v našo jutranjo festivalsko oddajo povabili plesalko in koreografinjo Pando van Proosdij, ki ni vstopila v zborovsko okolje kot pevka ali zborovodkinja, je njen zunanji pogled potrdil naše prepričanje: ko bi ljudje peli, bi bil svet boljši.
ARHIV VSEH VSEBIN EC TV:
https://europacantat.jskd.si/sl/europa-cantat-tv-arhiv-predstavitve-notne-literature/
https://europacantat.jskd.si/sl/europa-cantat-tv-arhiv-skupno-petje/
https://europacantat.jskd.si/sl/europa-cantat-tv-arhiv-raziskovalni-discovery-ateljeji/
https://europacantat.jskd.si/sl/europa-cantat-tv-arhiv-pulse-predavanja/
https://europacantat.jskd.si/sl/europa-cantat-tv-arhiv-dnevne-reportaze/
https://europacantat.jskd.si/sl/europa-cantat-tv-arhiv-intervjuji/
https://europacantat.jskd.si/sl/europa-cantat-tv-arhiv-ostalo/
EKIPA EC TV:
Joži Vovk, vodja projekta EC TV
Aljaž Bastič, kreativni producent
Rossana Paliaga, glavna urednica
Henrike Schauerte, urednica
Ivan Koruza, Denis Rondič, urednika in novinarja dnevnih reportaž
Jan Marin, izvršni producent in grafično oblikovanje
Miha Banovec, JSKD producent
Programski svet:
Mihela Jagodic
Jean-Claude Wilkens
Sonja Greiner
EC TV voditelji in koordinatorji programa:
Rossana Paliaga
Henrike Schauerte
Alfred Jürgens
Alberto Palacín Fernandez
Estera Mihaila
Flannery Ryan
Mathilde Sanchez
Ruben Timmer
Sophie Dowden
Tehnična ekipa:
Gregor Bregar
Jure Stušek
Žan Žvižej
Tara Caruso Bizjak
Manja in Avguštin Solce
Aleksander Kogoj ml.
Alja Pešak
Blaž Andrašek
Varja Lorger
Tadej Sinkovič
Lara Knap
Domen Lušin
Eva Brvar
David Campagne
Aljaž Zorko
Maja Grden
Katja Predan
Prostovoljci:
Eva Brvar
Metka Dolanc
Alja Pešak
Katja Gruden
Polona Siter Drnovšek
Anja Hajnšek
Nena Margon
Petra Szaloki
