Utrecht, 27.–31. julij 2022
Voditi glasove je poslanstvo vsakega dirigenta. Za zborovsko potovanje so potrebni jasna usmeritev, strokovna »oprema«, kreativnost. V ta namen je Evropska zborovska zveza (ECA) ustvarila projekt Leading Voices, ki je letos prvič privabil »vokalne in zborovske voditelje« v Utrecht. Mednarodni študijski dnevi na Nizozemskem so se v osnovi zgledovali po strukturi festivala Europa Cantat, z raznolikim programom predavanj, tečajev, delavnic in večernih koncertov. Če je Europa Cantat zborovski raj pevcev, naj bi Leading Voices odslej postal oaza dirigentov, pedagogov in organizatorjev oziroma menedžerjev na zborovskem področju.
Koncept, formulo in vsebine je najbolje razumel, kdor se je pionirsko odločil za obisk prve izvedbe, od 27. do 31. julija v mestu, ki ima za seboj daljšo zborovsko zgodbo (nekajkrat je gostilo osrednji festival Europa Cantat) in primerno infrastrukturo za tovrstne dogodke. Prvi razlog za pohvalo je namreč izbira prostorov. Večnamenska središča, mestna knjižnica, univerza, gledališča so ponudili najboljše možne pogoje: sodobne in primerno opremljene koncertne dvorane različnih velikosti na istem mestu, udobne prostore za druženje, kratke razdalje med lokacijami v starem mestnem središču. Osrednje poslopje knjižnice (Bibliotheek Neude) je bilo zbirališče udeležencev, ki so ob vhodu našli recepcijo in expo glasbenih založnikov – skratka agora festivala. V predavalnicah knjižnice kot tudi na sedežu univerze v eklektični palači ob stolnici (Academiegebouw) so bila vsak dan na sporedu enourna srečanja na najrazličnejše teme, ki so zaobjela različne stroke z vpogledom v vedno kompleksnejši preplet tudi nenavadnih ali celo »eksotičnih« vidikov zborovske dejavnosti.
Predavatelji so nagovorili vse tri »kategorije« udeležencev. Dirigenti so se ukvarjali z načrtovanjem vaj in nastopov, repertoarji, ustvarjanjem povezane skupine, načrtovanjem koncertne sezone. Pedagogom so bila namenjena srečanja o gostovanjih in potovanjih z otroškimi zbori, motivacijskih pristopih k delovanju s šolskimi zbori, novih obzorjih otroškega petja. Organizatorji dogodkov pa so se poglobili v ustvarjanje mreže sodelovanj, dizajn koncertnih dogodkov, družbeno vključevanje v multikulturnem prostoru, iskanje sredstev in ustvarjanje dolgoročnih načrtov, ki lahko motivirajo pevsko skupino, snemanja, povečanje kroga potencialnih poslušalcev. Predavanja so bila izložba možnih pristopov, idej, praks, metod, iz katerih so udeleženci lahko črpali navdih za razvoj svoje dejavnosti. Izmenjavi izkušenj in mnenj pa so bile namenjene okrogle mize.
Kdor je prišel z namenom, da se namesto »degustacije« raje posveti specifični temi, je imel na voljo daljše delavnice v treh sklopih: masterclass, workshop in lab. Med temi je delavnica za dirigente, ki jo je vodil Mathieu Romano, sklenila celotni festivalski program z nastopom udeležencev. Med zaključnimi nastopi je tisti o soustvarjanju vokalnih improvizacij za najstnike usmeril pozornost v predavatelja Rohana Poldervaarta, ki je opozoril nase z neposredno komunikativnostjo in pedagoškim znanjem.
Izbira med mnogimi možnostmi (dvanajst predavanj dnevno in okrog štirideset delavnic) je zahtevala premišljeno načrtovanje in kanček sreče za želeno optimizacijo, saj je bilo vsak dan na sporedu veliko sočasnih dogodkov (za udeležence so posnetki zamujenih predavanj dostopni tudi na spletu, kar je vsaj delno olajšalo izbiro).
Z dilemo načrtovanja in z doživetjem izobraževalne izkušnje v mednarodnem okolju se je ukvarjala tudi slovenska delegacija, ki je bila na festivalu najštevilčnejša skupina iz tuje države. Njen obračun na koncu festivala je izpostavil dejstvo, da bi program lahko upošteval večje število bolj praktičnih oziroma umetniških vidikov dirigentske dejavnosti, hkrati pa so se udeleženci veselili neposrednega spoznavanja priznanih umetnikov, novih mednarodnih stikov pa tudi utrjevanja vezi znotraj slovenske skupine. V samem programu festivala sta Slovenijo zastopala dva predavatelja. Boštjan Usenik je predstavil uspešno izkušnjo zbora Perpetuum Jazzile in razloge njegovega vzpona od lokalnega do mednarodnega prizorišča. Petra Grassi pa je idejno izhajala iz dvojne, italijansko-slovenske pripadnosti, da je povezala čas in prostor s predavanjem o mostovih med sodobno zborovsko literaturo in vokalno glasbo preteklih stoletij. Tržaška dirigentka je vodila tudi zelo dobro obiskano delavnico o dirigentski tehniki.
Med mnogimi priznanimi imeni, s katerimi sta slovenska predstavnika delila oder gostujočih mentorjev, so svoje znanje prispevali Daniel Reuss, Basilio Astulez, Josep Vila i Casañas, Lionel Meunier, Robert Hollingworth, Jan Schumacher, Maria Goundorina, Jim Daus in Astrid Pedersen.
Producentka za vokalno glasbo JSKD Mihela Jagodic je o izkušnji na Leading Voices povedala: »S pomlajeno posadko slovenskih dirigentov in pedagogov se je zgodil lep korak naprej, nov zagon. Nekateri so se prvič udeležili tovrstnega dogodka, ki je nastal kot priložnost za dirigente. Poznamo namreč veliko festivalov za zbore in pevce, največji mednarodni dogodki za dirigente pa so svetovni zborovski simpozij, ki bo aprila 2023 v Turčiji, bienalna konferenca ameriških zborovskih dirigentov, Podium v Kanadi in delno Europa Cantat. Leading Voices ima prednost, da je ponudil veliko neklasičnih pobud, ki odpirajo teme, s katerimi se mnoge države (še) ne ukvarjajo.«
Teme, ki odpirajo še neraziskane perspektive, so bile za mnoge mogoče obrobne, a so postavile v ospredje vprašanja, s katerimi se bo tudi zborovski svet kmalu ukvarjal v širšem obsegu, kot je na primer vključevanje in povezovanje različnih narodnosti, verskih nazorov in spolnih usmeritev. Vse to odpira nezanemarljiva poglavja družbene, kulturne in tudi zelo praktične narave. V zborih se na primer pojavljajo »novi« glasovi moških in žensk v tranziciji, ki zahtevajo posebno obravnavo tudi na področju same pevske tehnike (ali v razpisih tekmovanj), v večjih središčih pa tudi mešane skupine, v katerih sta vzgoja in kultura dejavnika, ki ju je treba upoštevati za spoštljivo povezovanje različnih pogledov, tudi v odnosu do izbire programa.
Delno novi in multidisciplinarni pristopi so prišli do izraza v koncertnem programu festivala. Otvoritveni in sklepni koncert sta bila namreč zasnovana kot dogodka z gledališkim konceptom, kot zaporedje raznolikih točk znotraj neprekinjene celote, kjer je tudi (kratek) priložnostni govor del »glasbenega« programa – predsednik ECA Dermot O’Callaghan je pozdravil prisotne na ritmični osnovi, županja mesta pa je nagovorila občinstvo na ekranu.
V revialnem nizu različnih vsebin je rdeča nit včasih popustila in tako tudi jasnost koncepta, osnovna zamisel pa je vredna obravnavanja in razvoja. Dialog med gledališčem in koncertno dejavnostjo je v zadnjih letih aktualna tema in koreografinja Panda van Proosdij je tudi v primeru teh koncertov dodala gibalno in plesno »lepilo«, ki predstavlja najbližji most med glasbo in odrskim dogajanjem.
Pozornost Nizozemcev do ekološke problematike ni izostala: od omenjenih koncertov je bil prvi razmišljanje na temo štirih elementov in dodatnega elementa človekove duše, drugi pa maratonska revija z naslovom Voyages of humanity, katere rdeča nit je bila ekološka ozaveščenost (navdih pa klasična grška pesnitev o razvoju človeštva). Oba koncerta sta prikazala različne vokalne izraze, žanre, pristope k zborovski in pevski dejavnosti, saj se »vodenje glasov« dotakne mnogih svetov. Ustvarjalno ekipo, ki je izdelala koncept, so sestavljali dirigenti, instrumentalisti, koreografi, vizualni umetniki. Glasovi pa so bili tisti profesionalnih in polprofesionalnih nizozemskih skupin in solistov (z nekaterimi gostujočimi umetniki) kot so Nizozemski komorni zbor, Državni ženski zbor, Študentski zbor iz Utrechta, ZO! Gospel Choir.
Dvorane centra TivoliVredenburg so vsak večer privabljale udeležence z dvojnim koncertom. Tudi v tem primeru je bila vodilna zamisel raznolikost pristopov in žanrov, od jazzovske a cappella skupine do ljudske glasbe. Levji delež je pripadal vokalnim skupinam. Člani mednarodnega moškega seksteta Accent so se spoznali pred leti na znani spletni platformi in se odločili za sodelovanje, ki se danes izraža v profesionalno izdelanem nastopu in zelo dobrem skupinskem sozvočju na osnovi izvirnih aranžmajev. Ljubitelji značilne britanske kombinacije stare in sodobne glasbe so uživali ob poslušanju vokalne skupine I Fagiolini, ki ima za seboj skoraj štirideset let pevskega življenja. Njihovo velikokrat z ironijo prežeto obravnavanje glasbene snovi v skoraj gledališkem stilu je navdušilo občinstvo, ki je sicer na vseh koncertih pokazalo svoje odobravanje z rednimi stoječimi ovacijami.
Iskanje performativnih podob sodobnega zborovstva je vodilo francoskega zbora Mikrokosmos, ki je predstavil svoj projekt The walking man. Zbor temelji na prepričanju, da je vsak pevec edinstveni soprotagonist pevskega, gibalnega in igralskega koncepta, vključno z dirigentom (Loïc Pierre). Tokrat je raziskoval dinamike premikajočega se zvočnega telesa v tesnem stiku s povezovalno in dialoško vlogo saksofona (Jean-Marc Larché). Sardinsko moško petje »a cuncordu« pa je odprlo specifično poglavje edinstvene mediteranske ljudske tradicije, kot je večglasno petje z internim vodenjem glasov v sklenjenem krogu. Različne postavitve in torej zvočne slike pa so spremljale najbolj »standardno« zborovsko podobo, in sicer koncert mednarodno priznanega latvijskega zbora Kamēr, ki je pod vodstvom Jurgisa Cābullisa in Patriksa Stepeja tokrat izbral »all hits« program sodobnih zborovskih klasikov.
Festival za strokovnjake zborovske scene je izpolnil svoj namen, saj je skušal raziskovati vesolje novih ali nenavadnih poti, ki jih bodo dirigenti in pedagogi mogoče prehodili v bližnji prihodnosti. Poglabljanj temeljnih tem je bilo razmeroma manj, in kdor se je prvič udeležil tovrstnega festivala, je izrazil deljena mnenja.
V predstavitvi, ki jo preberemo v vabilu k udeležbi, pa je večji del izkušnje nezapisan. Biti ali ne biti v središču dogajanja naredi razliko, saj vrtinec idej in izkušenj pusti sled v nadaljnjem načrtovanju, tako kot vse, kar se dogaja med stojnicami expoja, v pavzah med delavnicami, na kosilu ali v foajeju gledališča. Pravijo, da je pot pomembnejša od cilja. To velja tudi za zborovska potovanja.
Slovenci v Utrechtu
S 25 predstavniki na festivalu Leading Voices je Slovenija dokazala, da ji ni vseeno za umetniško področje, ki jo najbolj zaznamuje v mednarodnem merilu. Med enim in drugim tečajem, v foajeju gledališča pa tudi na zaključni evalvaciji sodelujoče skupine smo zbrali nekaj mnenj dirigentov. Je Leading Voices izpolnil pričakovanja?
Klara Maljuga:»Za razliko od festivalov, ki so namenjeni tako pevcem kot dirigentom, so udeleženci projekta Leading Voices v glavnem strokovnjaki, ki se zelo hitro odzovejo na zahteve mentorjev. Dogajanje je bilo raznoliko in po vsebinah zelo specifično. Odkrila sem nekaj novega tudi v stvareh, ki naj bi jih poznala, saj sem spoznala drugačne poglede in dodatne vidike. Tudi ko sem se znašla na predavanju, ki me na prvi pogled ni pritegnilo, sem vsekakor dobila veliko več, kot če bi ostala doma. Veselila sem se odkrivanja novih smeri, opisi delavnic pa bi morali biti bolj jasni in delavnice bi morali vnaprej definirati po zahtevnosti. Tako bi vsak lažje izbral najprimernejšo. Na naslednji izvedbi bi si želela nekaj več strokovnih tem, dela s posnetki, analize partitur, vokalne tehnike, mogoče tudi nasvetov za izvajanje vokalno-instrumentalne glasbe.
Udeležba je zaradi samih ciljnih uporabnikov manj »masovna«, kar ponuja dragocene priložnosti srečevanja z mentorji iz višjih zborovskih krogov. Vsi so dostopni in so se zaradi tega ustvarili lepi stiki. Ob tem nisem pričakovala, da bo ena največjih vrednosti tega festivala dejstvo, da sem bolje spoznala tudi slovensko ekipo. Čeprav zveni bizarno, bi bilo v Sloveniji veliko težje …«
Foto: Rossana Paliaga
Mirko Ferlan: »V programu festivala je iskanje novih glasbenih izrazov prevladovalo, zato ni bilo ravno to, kar sem pričakoval. Koncertne dvorane in učilnice pa so bile sijajne in organizacija zelo dobra: pohvalil bi na poseben način točnost in prijaznost. Mogoče je bilo preveč izbire in vsebine posameznih delavnic ali predavanj niso bile predstavljene dovolj jasno, kar v takem kontekstu pomeni, da lahko med mnogimi sočasnimi dogodki zamudiš ravno delavnico ali predavanje, ki bi bilo najbolj koristno za tvojo dejavnost. Pogrešal sem predvsem predstavitev repertoarja iz raznih držav; založbe so sicer predstavile svoje publikacije, dirigent pa potrebuje širši vpogled v določeno, nacionalno zborovsko literaturo.«
Tina Hostnik: »Bilo je izjemno, res intenzivno. Nameravala sem na tečaj Grete Pedersen, a sem se morala preusmeriti in sem izbrala masterclass o skupnem petju (open singing), ki sta ga vodila Jan Schumacher in Merzi Rajala. Vsak dan se je začel z delavnico, popoldne pa je sledil open singing, na katerem so morali tudi učenci preizkusiti svoje sposobnosti. Bil je dinamični ustvarjalni proces, v katerem je vprašanju sledil odgovor, aktivnosti pa refleksija. Meni je bilo vse to izziv, ker želim sprostiti kreativnost. Merzi Rajala ustvarja glasbo v momentu in ne utegneš veliko razmišljati o tem, zahteva proaktivnost. Ravno to, kar sem želela preizkusiti in spoznati.
Nisem pričakovala, da bom v Utrechtu spoznala toliko Slovencev. Zdi se mi zelo pomembno, da se tudi mi povežemo in glede na to, da hitro občutim domotožje, so bili stiki z ostalimi slovenskimi udeleženci zelo dobrodošli tudi v tem smislu.
Verjamem, da sem maksimalno izkoristila spoznavno funkcijo: bila sem na različnih delavnicah, tudi prepuščena sebi in svoji socializaciji, kar je zelo koristno. Škoda, da je bil program tako natrpan: moram pa pohvaliti aplikacijo festivala, ki je delovala učinkovito in je pomagala pri načrtovanju.«
Aljaž Bastič: »Prijavil sem se, ker gre za prvi tovrstni festival in me je zanimalo, kako Evropska zborovska zveza gleda na prihodnost dirigentov in njihovo izobraževanje. Kotizacija je bila finančno dostopna in Nizozemska je država, ki me je zanimala tudi v turističnem smislu. Pomemben razlog za prijavo je možnost spoznavanja mednarodnih pristopov k učenju dirigiranja, vodenju zborov in ansamblov, h kulturnemu menedžmentu. Mogoče nisem dobil čisto vsega, česar sem si želel; v splošnem se mi zdi, da so se delavnice poglabljale bolj v neke nišne specifike kot v temelje. Na eni strani so bile namenjene bodočim profesionalnim dirigentom (masterclass), na drugi tistim, ki so mogoče manj željni večjega dela in uspehov. Pogrešal sem srednji nivo zahtevnosti.
Pri slovenski udeležbi se mi zdi odlično, da je prišlo do izmenjave in sodelovanja med različnimi generacijami, vendar bi pričakoval več dirigentov srednje generacije, ki delujejo v okolju amaterskih zborov.
Kot mnogi sem se ukvarjal z dilemo izbire med delavnicami in sem razumel, da se je ob branju opisov in naslovov, ki so lahko zavajajoči, koristno pozanimati za način dela predavateljev – tudi s preprostim brskanjem po spletu (čeprav dejansko ne veš, kaj boš dobil od delavnice, dokler nisi tam).
Glede slovenske prisotnosti na festivalu, je lanska izvedba Europe Cantat spodbudila zanimanje za mednarodno udejstvovanje in pri tej aktivaciji ima veliko zaslug JSKD. Želim si, da bi se ta zagon ohranil tudi v bodoče.«
Jakob Ivačič: »Razlogov na udeležbo na tovrstnem festivalu je veliko: najpomembnejši so povezovanje, mreženje, spoznavanje novih ljudi, saj se mi zdi, da na koncu to največ prinese. Na prvem mestu je seveda znanje, ki ga pridobiš od strokovnjakov z vsega sveta. Tečaje sem izbral z upoštevanjem veščin, ki bodo verjetno najbolj relevantne za kariero, ki jo želim ustvariti. Ob tem sem poslušal zanimive koncerte in sem spoznal veliko novih ljudi, ki se ukvarjajo z zborovskim ustvarjanjem v različnih državah, kar se mi zdi izjemno koristno za naprej. V vseh delavnicah sem dobil neko sliko o različnih vidikih poklica dirigenta.
Slovenci smo na tem področju zelo aktivni, tudi na evropski zborovski sceni, in naša prisotnost je indikacija, da izkoriščamo tudi dragocene izobraževalne priložnosti kot je Leading Voices. Odločil sem se samostojno, a sem vedel, da bom v Utrechtu srečal nekaj že znanih obrazov. Po drugi strani pa se mi zdi hecno, da sem moral na Nizozemsko, da sem spoznal nove slovenske kolege!«
Lucia Haab: »Lani sem prvič slišala o tem festivalu, ko sem bila na Europi Cantat kot članica zbora Eurochoir. Glede na to, da študiram glasbeno vzgojo in zborovodstvo, sem pomislila, da se v Utrechtu lahko naučim veliko novega, dobim nove poglede in spoznam nove ljudi, kar se je tudi zgodilo. Najraje bi se udeležila prav vseh delavnic, kar seveda ni možno, ker je bilo veliko predavanj in delavnic sočasno. Najtežje je bilo ravno izbirati med vsemi možnostmi. Drugače se mi zdi, da v delavnicah dobiš vpogled v določeno temo, nakar se sam lahko dodatno poglobiš v vsebine v drugem okolju. Navdušuje me, da se ob takih priložnostih tako hitro povežemo, ker nam je skupna ljubezen do poklica in razlike med našimi pristopi niso pomembne, saj predstavljajo le vzajemno obogatitev. Veselim se tovrstnih srečanj, saj se iz njih velikokrat rodijo trajne vezi.«
