Pri Vresu so peli vsi – od kovača, čevljarja, do duhovnikov, direktorjev in doktorjev znanosti

Vres, piše SSKJ, je grmičasta rastlina z igličastimi listi in navadno rdečimi cvetovi. Že vse lepo in prav pri tem »tehničnem« opisu, a poglejmo še skozi drugačna očala. Vres je skupnost pokončnih življenj, ki so čvrsto pripravljena za kljubovanje vsem neprijetnostim in obenem se obdajajo z rožami. Zveni kar idilično. Kdo torej ne bi hotel biti vres(ovec)?

Ko smo se v začetku poletja dobili na virtualni kavici, na katero so se moji sogovorniki zelo dobro pripravili, nisem vedela, ali bom v dobri uri pogovora dobila tisto, kar iščem. Pravzaprav nisem vedela, kaj iščem, dokler ni stopilo pred moje oči. Pripadnost, trdnost, povezanost in lepota skupnosti. Prav zares jih ni težko primerjati z istoimenskim grmom, ki smo ga opisovali uvodoma!

V času, ko v eni uri na dan prejmemo 350 odstotkov več informacij kot pred tremi desetletji, nam je morda novica o tem, da neki ljubiteljski pevski zbor praznuje petdeset let, vsakdanja, nepomembna. Če ji posvetimo vsaj nekaj trenutkov razmisleka, pa bomo prišli na novo raven spoznanja – petdeset let pevskega zbora! Petdeset let tedenskih vaj. Petdeset let grajenja skupnosti, sestankov, fotokopiranja not, izbiranja programa, pripravljanja scenarija. Petdeset let volje in zagona. Ne, to ni novica, ki bi smela spolzeti v miselni (po)tok pozabe. Vsaj z mislijo lahko nagradimo vse posameznike, ki so življenje žlahtili z glasbo in svoj čas namenjali skupnosti. Tokrat jih boste nagradili z branjem tega prispevka!

»Imeli so koncert na naši osnovni šoli in že takrat je v meni gorela želja, da bi enkrat pel pri takem zboru!«

Moški pevski zbor Vres s Prevalj je svoj prvi nastop zabeležil 21. decembra 1970. Zbor ima korenine v Oktetu izpod Uršlje, to je bila skupina mladih fantov z odličnimi glasovi in voljo do prepevanja. »Prvi samostojni celovečerni koncert je bil maja 1972. Vodenje zbora je prevzel gospod Jožko Kert, medtem ko je idejo za ime podal dr. Franc Sušnik. Sam sem k zboru prišel na pobudo očeta,« pravi Sašo Hovnik, ki so mu po petnajstih letih članstva v Vresu sopevci zaupali vlogo predsednika kulturnega društva, v katero se združujejo.

Takih, ki pridejo v zbor na pobudo očeta, strica, bratranca … skratka sorodnika, je kar nekaj. A včasih so spodbude prihajale tudi od drugod. Andrej Kladnik, ki je zboru predsedoval štiri leta, je prišel na pobudo razredničarke. »To je bilo leta 1976, ko je do mene pristopila razredničarka in skorajda ukazala: ‘Gospod Jožko Kert hoče imeti v zboru mlade pevce! Da mi obvezno greste na avdicijo!’ No, šlo nas je šest, ostala sva dva. Dolga leta sem bil najmlajši član zbora, z leti pa sem postal skoraj najstarejši, pravzaprav se temu naslovu že bližam. Letos imam petinštirideset let delovanja pri zboru. A brez podpore in spodbude domačih ne bi šlo. Vaje dvakrat na teden tudi zahtevajo določeno mero odrekanja, za kar imam včasih pomisleke. No, pa me žena hitro pomiri, da je kar fajn, da grem na vaje, ker potem nisem tako siten!« Vresovci so bili »popularni«, sogovornika Petra Prikeržnika so prepričali na jesenskem koncertu in njihovim vrstam se je pridružil leta 1973. »Sedaj sem že v penziji, a ne pri Vresu! S tem, ko si enkrat vresovec, si vedno vresovec,« je ponosno povedal.

En izmed sogovorcev se je s petjem pri Vresu celo okužil! Tako je povedal Peter Čuješ: »Spomnim se Vresovega koncerta, ko sem bil v četrtem razredu osnovne šole. Imeli smo skupni koncert, naš mladinski zbor in Vres. Že takrat je v meni gorela želja, da bi enkrat pel pri takem zboru! K Vresu sem pristopil še kot pravi mulc, star sem bil trinajst let. Takrat sem pel še pri mladinskem zboru, pa me je ga. Rogina povabila k Vresu. Kakšna čast! Navadil sem se te rutine – dvakrat na teden vaje, prepevanje, družba … Zdaj teče moje triindvajseto leto.«

Jožko, Almira, Helena

Zbor trenutno vodi njegova tretja zborovodkinja, kar kaže na prepričljiv tek na dolge proge. Prvih dvajset let ga je vodil že omenjeni Jožko Kert. Ob koncu novembra leta 1991 so prvič nastopili pod novim vodstvom – taktirko je prevzela profesorica glasbe Almira Rogina.

Pa se je spet obrnilo dvajset let in od leta 2011 zbor vodi profesorica glasbe in socialna pedagoginja Helena Buhvald. Prizna, da začetki niso bili najbolj gladki: »Prvo leto sem nekako tiščala na zavore. Nisem vedela, kaj pričakovati. Kaj neki me tu čaka? Vstopiti v družbo tridesetih moških, ki jih ne poznaš ravno najbolje, je … samosvoja preizkušnja! A pošteno povedano, sem tip človeka, ki se dobro počuti v taki družbi. Fantje so me navsezadnje super sprejeli in mislim, da dobro funkcioniramo. Imamo dobro ravnovesje resnega, strogega dela in zabave. Med njimi se dobro počutim.«

Glavno poslanstvo zbora je prepevanje in ohranjanje zborovskih priredb koroške ljudske pesmi. To je sidro, ki drži Vres skozi vseh petdeset let. Kot svojo himno izpostavljajo pesem Tam dol za Dravó, ki v svojem besedilu omenja tudi vres.

Zbor odlikuje širok železni repertoar pesmi, s katerimi se lahko »postavijo, pogledajo in zapojejo«. Helena izpostavlja, da mlajši zbori nemalokrat menjajo svoj repertoar, kar pomeni, da ni kontinuitete pesmi, ki bi jih ob danem trenutku lahko zapeli res vsi. Pri Vresu pa je že v navadi, da po vajah ostanejo, poklepetajo in ob tem še kaj zapojejo. »Kot mlad pevec sem se največ pesmi naučil ravno po vajah. To so pač tiste pesmi, ki se ti nekako zapišejo v DNK in bi jih znal zapeti tudi ob polnoči,« razlaga pevec Peter Čuješ. Da je petje v sproščenem vzdušju brez not res nekaj posebnega in še posebej koristnega, so potrjevali vsi. Glede na njihove abrahamovske izkušnje temu ne smemo oporekati!

Tekmovanja niso merilo

Moški zbor Vres se je v svoji zgodovini kar osemkrat udeležil tekmovanja Naša pesem. V prvih štiridesetih letih so se tekmovanj nasploh redno udeleževali, zadnje desetletje pa so umirili tempo. Helena Buhvald pravi: »Zdi se mi, da še nismo toliko pripravljeni, saj se je zbor vseeno nekoliko postaral. Ne glede na to pa smo se redno udeleževali regijskih tekmovanj, kjer smo do zdaj vedno (razen enkrat) dobili zlato priznanje. Ne čutim pritiska zaradi neudeležbe na tekmovanjih, saj tekmovanja niso tisto merilo, ki bi držalo gor našo motivacijo ali da bi bila predpogoj za to, da bodo pevci obiskovali vaje, nikakor. Sama celo zagovarjam tak način dela – večjih tekmovanj se udeležujemo na približno tri ali štiri leta. Tudi v vmesnem času motivacija ne pade, saj so razlogi za članstvo v zboru tukaj povsem drugačne narave kot pri mlajših zborih, ki vsakoletno delajo za tekmovanja.«

V zadnjih letih so dvakrat tekmovali tudi izven Slovenije, in sicer v Bratislavi in Tuzli, kjer se lahko obakrat pohvalijo z zlatim priznanjem in veliko nagrado tekmovanja. Poudarjajo, da so bolj kot nagrade – ki sicer čudovito okronajo trdo delo in odrekanje – pomembna skupna doživetja.

Vresov repertoar ne zaobjema le koroških ljudskih pesmi, marveč tudi slovenske in tuje umetne. Helenina želja je zboru predstaviti raznolik repertoar vseh glasbenih obdobij – renesanse, romantike, tujih sodobnih skladateljev … Tekmovanja so od njih že zahtevala nekaj takega repertoarja, Helena pa se nadeja, da se temu v prihajajočih sezonah še bolj posvetijo. »V prihodnje si želim, da bi šli iz svojih okvirov in spoznali še kakšne drugačne skladbe, ki jim mogoče niso najbolj domače.«

Statistično gledano …

Moški pevski zbor Vres je izjemen primer skrbnega arhiviranja in vztrajnega zapisovanja, shranjevanja ter popisovanja vseh aktivnosti.

Po podatkih sodeč se je v zdaj že enainpetdesetih letih delovanja v vrstah Vresa sprehodilo kar 186 pevcev (to pomeni takih, ki so bili pri zboru aktivni vsaj eno sezono in so nastopili na letnem koncertu). Zabeležili so 1180 nastopov, od teh 1035 v Sloveniji. Ko so potovali v tujino, so glasbo razširili na kar štiri celine. Povprečni vresovec »služi zboru« deset let.

Posneli so eno LP-ploščo, dve kaseti, tri zgoščenke in en USB-ključek (sodobni časi, pač!). Cilj prihodnjih treh let je izdati novo zgoščenko.

Trenutno zbor šteje 28 članov, po pet do šest na glas. Kot vsi so tudi oni kadrovsko podhranjeni in si želijo novih članov. Ogrodje starejših pevcev je trdno in zanesljivo, v naslednjih petih letih pa je njihov cilj okrepiti in pomladiti celotno zasedbo.

Anekdota iz življenja vresovcev: »Bili smo na nastopu v Radencih, kamor so nas povabili pet. Dogovorili smo se, da mi poskrbimo za program, organizatorji pa za vabila, promocijo … Mi nismo imeli nič s publiko. Nekaj trenutkov pred začetkom je naš pevec pogledal izza zavese v dvorano in se osuplo obrnil: ‘V dvorani mrgoli gledalcev!’«

Pevcem in zborovodkinji želimo še obilo uspeha pri doseganju zadanih ciljev!

__________

Moškemu pevskemu zboru Vres lahko sledite tudi na Faceboku (https://www.facebook.com/Vressi/), zdaj pa je tudi pravi čas , da se jim pridružite.