Muzikolog in zborovodja dr. Mirko Cuderman, letošnji prejemnik velike Prešernove nagrade, najvišjega priznanja Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti, je pomembno zaznamoval slovensko glasbeno življenje. Njegov prispevek na področju zborovske ter vokalno-instrumentalne glasbe je enkraten in neponovljiv. S svojim delom je dvignil raven ljubiteljskega zborovskega glasbenega poustvarjanja na raven poklicnih glasbenikov, s svojim poklicnim zborovskim korpusom pa je oblikoval ansambel evropske ravni. Med sestavi, ki jih je vodil ali ustanovil, so Stolni pevski zbor sv. Nikolaja, Consortium musicum, Komorni zbor RTV, Slovenski komorni zbor in Slovenski oktet. Z njimi je izvedel številne koncertne programe, veliko snemal ter posnetke s slovenskimi glasbenimi deli izdal na ploščah in zgoščenkah. Temeljito se je posvečal izvedbam večjih najzahtevnejših vokalno-instrumentalnih del ter sodeloval z najrazličnejšimi priznanimi dirigenti in orkestri. Njegovo znanje je izjemno, predajal ga je tudi študentom ljubljanske Akademije za glasbo. V zgodovino se je zapisal z obsežnim opusom posnetkov (zbirki plošč Musica sacra Slovenica in Slovenska zborovska glasba) in jo s tem zaznamoval kot eden najpomembnejših poustvarjalcev slovenske zborovske glasbe na prehodu iz dvajsetega v enaindvajseto stoletje.
Prispevek je nastal na podlagi dokumentarnega portreta z istoimenskim naslovom Regens chori – portret dr. Mirka Cudermana, ki so ga ustvarili v uredništvu glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija in je bil predvajan oktobra 2011 ob slavljenčevi 80-letnici (urednica Danica Dolinar, scenarist in urednik filma Andrej Doblehar, režiser Marko Cafnik) ter ponovno februarja 2022 ob podelitvi Prešernove nagrade. Predstavlja njegovo osebnost in življenjsko pot, tudi intimnejša razmišljanja o otroštvu, duhovniškem poklicu in poslanstvu glasbenika. Posnet je bil v domačih Tupaličah in Preddvoru, v Ljubljani in na Dunaju. V film so med drugim vključeni tudi posnetki Cudermanovih zborov in nastopov, od najstarejšega iz leta 1978 pa vse do danes, ki jih hrani arhiv Televizije Slovenija, v zapisani prispevek pa slikovno gradivo iz osebnega arhiva Mirka Cudermana, arhiva zborov in TV Slovenija.
Prva srečanja z glasbo in zborovskim petjem
»Moja rojstna hiša stoji v Tupaličah. Ta vas leži ob cesti, ki pelje iz Kranja na Jezersko. Oče je imel trgovino in gostilno, in ker je bil tudi član cerkvenega pevskega zbora v Predddvoru, so imeli v naši gostilni parkrat na leto večerjo. Tam sem prvič slišal zborovsko petje. Kot mlad fantič sem sedel na stopnicah pred gostilniško sobo, dokler me niso nagnali spat, ko je bila ura deset. Spalnica je bila pa točno nad gostilniško sobo. Ni se dobro slišalo, zato sem se ulegel na tla, da sem slišal petje, še celo lepo z odmevom. In zjutraj sem se zbudil na tleh, kjer sem zaspal …
Z glasbo sem srečal, ko sem bil dovolj velik, da sem lahko začel hoditi v cerkev. Pozneje, ko sem bil že ministrant, sem šel vsako jutro ministrirat v Preddvor, pol ure daleč peš. V podružnični cerkvi sem nekoč, tam na stranskem oltarju, kjer je bilo bolj ozko, med prenašanjem knjige s pultom treščil v omet, ta se je odkrušil in na steni se je pokazalo sonce. Ugotovil sem, da so spodaj freske. To odkritje je moja zasluga, ker sem bil neroden …
Da sem lahko začel vaditi (na inštrument; op. ur.), pa sem moral z mamo narediti en ‘kontrakt’. Rekla je: “Lahko vadiš, samo najprej moraš vse narediti, kar je treba.” In potem sem lahko šel ob štirih v Osnovno šolo Preddvor, kjer sem se na starem harmoniju začel učiti abecede.«
Začetki ob orglah na cerkvenem koru
»V farni cerkvi Preddvor nad Kranjem sem leta 1947 začel svojo glasbeno pot. Poleg dobrih orgel je imel tam kor vedno dobre pevce, ker so imeli dobre organiste. Ko so leta 1941 Nemci naselili našo deželo, so izselili župnika in tudi organista. Tako je zbor ostal sam, brez vodje, brez organista in so peli brez spremljave. Primadona, sopranistka je dala glas, intonacijo, drugi pa so prijeli za njo …
Vedno sem stal zadaj v spoštljivi razdalji od pevcev, nakar so mi nekoč rekli: “Počakaj, počakaj po maši.” Počakal sem in so me vprašali: “Ali bi nam ti lahko dajal intonacijo?” “Lahko. Saj lahko tudi že kaj zaigram, malo že znam,” sem rekel. “Ja, kar hočeš! Kar ti izberi,” so bili takoj za. Odšel sem domov, to je bila maša ob šestih. Ob desetih sem prišel nazaj s svojim repertoarjem. Vse sem znal na pamet, kar so peli. Spomnim se, da sem sedel za orglami in so se mi kar kolena tresla. Ko sem jih prijel z rokami, sem se pa kar cel tresel. Drugače nimam treme, ampak takrat sem jo pa imel. Vsi so me gledali. Začel sem, šlo mi je v redu, malo so me povozili včasih, ker so hitreje peli, jaz sem malo spuščal … Moja sestra pa je spodaj poslušala, bila je stroga kritičarka. Vprašal sem jo, kako je bilo. ”O, kar dobro. Včasih je malo zacvililo, ampak drugače je bilo pa kar v redu.” No, to je bil moj začetek.« (Smeh …)
Odločitev za študij teologije
»Začetnik gledališkega dogajanja v Preddvoru je bil moj oče. Začelo se je takrat, ko so postavili prosvetni dom. Po vojni je malo zamrlo, ampak počasi smo se spet zbrali skupaj, leta 1947, jaz kot režiser, to je bila moja dobra izkušnja za delo z amaterji. Igrali smo na primer Gogoljevo Ženitev, burko Svojeglavček, višek sezone pa je bila uprizoritev Miklove Zale v priredbi Frana Žižka. Na tem odru sem igral Jurčka, ko sem bil star 12 let. Dogajanje smo popestrili s petjem, glasbo – Visoki rej, Pod lipo smo priredili; če je bila poroka, so pevci peli v cerkvi … Bilo je zelo pestro, ljudem je bilo všeč, imeli smo kar 13 ponovitev, za Preddvor nezaslišano!
Deske pomenijo svet. Ko sem se odločal, ali grem v bogoslovje, študirat teologijo, ni bilo tehtanja – celibat ja ali ne – to zame sploh ni bil nikoli problem. Ampak to, da se moram odpovedati dramatiki, ob tem sem pa kar malo okleval, vedel sem, da bom to moral pustiti. A prišla je glasba in to je bilo nadomestilo.
Vedno sem hotel pomagati ljudem, to sta bila zame dva poklica: zdravnik ali duhovnik. Krvi nisem mogel videti, zdravnik zato nisem mogel postati, sem rekel, bom pa duhovnik. Vpisal sem se na Teološko fakulteto, bil je ravno informbiro, Jugoslavijo je napadla Sovjetska zveza. Nekateri pri nas so hoteli dokazati, da so bolj komunisti kot Rusi, zganjali so še večji teror, posebno nad Cerkvijo. Od 16 vpisanih na Teološko fakulteto so nas zaprli 12. Bili smo po različnih zaporih, kjer so nas prevzgajali in prepričevali, da je to neumno, kar delamo, rekli so, naj gremo kaj drugega študirat. Precej časa sem presedel v zaporih. Potem sem rekel: Dobro, grem pa študirat pravo. Že naslednji dan sem bil prost, študiral sem pravo, a samo en dober semester. 27. aprila sem bil že spet v semenišču.
Zanimalo me je, kakšno je glasbeno življenje tukaj (v ljubljanskem semenišču; op. ur.). Imel sem srečo, da je takrat zbor bogoslovcev vodil dr. Franc Kimovec, skladatelj, velik entuziast in tudi strokovnjak na vseh možnih področjih. Pri njem sem se res veliko naučil – kako je treba delati z zborom, kako se ravna z glasom …, pa tudi, kako naj se pri pevskih vajah ne bi delalo. Dve leti je vodil ta zbor, potem je rekel, da je že star, da ne zmore več. Prevzel sem ga jaz, Franc Kimovec pa je predlagal, naj grem naprej študirat.
Zraven sem vadil še pri g. Premrlu, harmonijo, kontrapunkt in drugo. Nosil sem mu svoje skladbe, ki so se rojevale kar po tekočem traku, hodil pa sem k njemu z velikim strahom, ker je malo nerazločno govoril.
Po štiriletnem študiju teologije, ki je bil prekinjen z enoletnim služenjem vojaškega roka v Slavonski Požegi in Črni gori sem imel leta 1954 novo mašo.
Mislim, da je teologija skrivnostna veda in glasba še večja. Imata skupni imenovalec, tukaj ne more biti nobenega nasprotja, ampak se dopolnjujeta. Marsikatere stvari, povezane z mistiko, so povezane z glasbo.«
Na Dunaju
»Največja glasbena hiša v Evropi je bila takrat Musikhaus Doblinger. Edina trgovina, ki je imela na zalogi vse, kar je izšlo glasbenega za zbor in orkester. V to hišo sem zahajal vsa leta, vanjo sem nosil vse, kar sem zaslužil, vsak dinar, vsak tolar, lahko rečem, da sem znosil za kaka dva, tri avtomobile vrednosti vanjo. Danes poslujem že s tretjo generacijo.
Na Dunaj sem prišel študirat cerkveno glasbo leta 1956 in ostal do 1961., doktoriral sem 1960. leta. Ni ostalo samo pri študiju cerkvene glasbe, ker sem ugotovil, da je bolje, da vpišem še muzikologijo. Takrat sem se odločil, da se ne bom več ukvarjal s kompozicijo, ker se mi je zdelo škoda uničevati papir pri vsej količini dobrega, kar je bilo že napisanega.
Moj glavni profesor na muzikologiji je bil Erich Schenk. Poleg muzikologije si moral vzeti stranski predmet, to je bila pri meni umetnostna zgodovina. Dirigiranje je bilo pa na Akademiji za glasbo, kjer je bil odličen profesor Hans Gillesberger, ki je imel absoluten posluh, bil je izreden ritmičar, pri njem sem se veliko naučil. Hotel sem dobiti še znanje o orkestru in sem šel vprašat k profesorju Swarowskemu, ki je bil glavni profesor za dirigiranje, ali bi lahko pri njem hospitiral. “Pridete lahko, kadar hočete, zelo me bo veselilo,” je odgovoril in sem hodil tri leta še na njegova predavanja ter vaje z orkestrom. Štel me je, kot da sem reden študent, ravno tako mi je dal delati z orkestrom kot tistim, ki so bili njegovi redni študentje. Moji kolegi so bili Zubin Mehta, Claudio Abbado in Theodor Guschlbauer.
Študentje Dunajske akademije za glasbo imajo izredno lepo priložnost, da povečajo svoje znanje s poslušanjem različnih koncertov, ki jih mesto Dunaj ponuja. V mestu sta dve veliki koncertni hiši: Musikverein, ki ima tri dvorane, 100 metrov oddaljen Konzerthaus, ki ima tudi tri dvorane. Torej si vsak večer lahko deležen treh koncertov in lahko slišiš res najboljše izvedbe glasbenih del. Konzerthaus je zanimiv, ker tam gostujejo svetovno znani orkestri in dirigenti. Tam sem na primer slišal še Igorja Stravinskega, ki je imel koncert, svoj abonma baročne glasbe je imel tudi skladatelj Paul Hindemith in v tistem zboru sem celo sodeloval in pomagal pri projektih. Lahko rečem, da sem v svojem petletnem bivanju na Dunaju poslušal vsaj 1500 koncertov in predstav. To je lepa številka. Posebno pa je bilo to, da sem vse te predstave stal, moje mesto je bilo na dijaškem stojišču v dvoranah, včasih po tri ure stati je bilo kar naporno.
Treba je bilo dobiti tudi finančna sredstva za bivanje, ker štipendije nisem imel. Ljubljanski in dunajski škof sta se dogovorila, da mi dajo službo v tem času in s tem financiram študij glasbe. Tako sem prišel kot rektor Cerkve na Rennweg v šolo Sacre Coeur (danes Kampus Sacre Coeur Dunaj; op. ur.), kjer je bilo več kot 900 deklet. Zato sem imel še štiri pomočnike, kaplane, vsak je imel svoj oddelek: sam sem imel predvsem kolektiv redovnic, drugi je imel ljudsko šolo, tretji gimnazijo, četrti dom akademičark in tako smo si to delo razdelili. Dela je bilo ogromno in včasih mi je zmanjkalo časa ali za to službo ali pa za študij.
Med študijem so se zame zanimale tudi druge škofije, ker duhovnikov, ki so se ukvarjali z glasbo, niso imeli veliko. Dobil sem pismo iz Kölna, nato je prišel podoben dopis iz Augsburga, a sem odklonil. Odgovoril sem, da sem bil poslan od škofa, da pomagam slovenski cerkveni glasbi.«
Regens chori v ljubljanski stolnici
»Vrnil sem se po petletnem študiju leta 1960. Čakal me je dekret za delo v stolnici in sem bil nastavljen za stolnega vikarja ter pomočnika ravnatelju stolnega kora. To sem bil do leta 1968, ko sem postal regens chori po smrti gospoda Venčeslava Snoja. Poleg maš s spremljavo orgel smo skušali uvesti tudi nekatere maše s spremljanjem orkestra, približno šestkrat na leto, na največje praznike. Bil je pa velik problem dobiti orkestraše v tistih časih, ker so se bali igrati v cerkvi. Poleg rednih maš smo imeli vsako leto tudi en koncert z odličnimi skladbami: izvajali smo npr. Brahmsov Rekviem, Händlov Pasijon po Janezu, legendo o sv. Elizabeti Josepha Haasa. Za vsak koncert sva šla z g. Snojem k sodniku za prekrške, češ da smo izrabljali cerkveni prostor za neliturgične namene. Čeprav smo odgovorili, da je ta glasba tudi del liturgije, verskega obreda, ni nič pomagalo, vedno sva bila kaznovana. K sreči je bil g. Snoj tudi ekonom stolnice in je poleg stroškov za izvedbo pripravil tudi že denar za kazen. (Smeh …)
Najslovesnejši koncert, ki smo ga imeli, je bil ob 500-letnici Ljubljanske škofije leta 1962. Na tej slovesnosti je tenor solo pel g. Anton Dermota, najprej na koncertu in naslednji dan pri maši Mašo v C-duru L. van Beethovna. Mozartov Rekviem smo peli neštetokrat: ob smrti škofa Vovka, g. Snoja, Stanka Premrla, Angležev, ki so padli na Brniku, ko je bilo 160 mrtvih … Takrat je prišla delegacija sorodnikov iz Anglije in so prisostvovali pri slovesnem Rekviemu.
Na koru je bilo tako: Snoj je orglal, jaz sem pa dirigiral. On je moral mene ubogati in me je rade volje ubogal, moram priznati, da sva bila eno. Kar zadeva glasbo – repertorar in izvedbo –, sva bila zelo složna, bilo je prijetno sodelovanje. Žal pa je nenadoma zbolel in pri 56 letih umrl. Prišel je novi župnik, ki ni imel preveč razumevanja za tovrstno glasbo, in začeli so se nesporazumi. Vsega naj bi bil kriv drugi vatikanski koncil, ki naj bi prepovedal latinsko glasbo, a to sploh ni res … Ker ni bilo možno sodelovanje, sem odpovedal in sem šel svojo pot.«
Ustanovitev zbora Consortium musicum in Slovenskega komornega zbora
»V načrtu sem imel, da začnem snemati slovensko cerkveno glasbo, a s stolnim zborom tega nisem mogel, ker so bile v njem starejše gospe, ki so že vibrirale. Za cerkev je bilo še kar v redu, za snemanje pa ne, zato sem rekel, da je nujno, da se ustanovi nov zbor. To je bil Consortium musicum leta 1968, s katerim smo začeli snemati slovenske cerkvene pesmi in mislim, da je bilo to delovanje kar uspešno, za zborom je lepa doba. S tem zborom smo dosegli mejnik na slovenski zborovski sceni, ki ga dotlej ni dosegel še nihče. Vsako leto smo namreč imeli vsaj tri celovečerne koncerte, a cappella ali vokalno-instrumentalne. Predvsem sem izbiral stvari, ki jih v Ljubljani ni še nihče izvajal. To so bile slovenske prve izvedbe.
Bili smo registrirani kot društvo, a ko smo se hoteli registrirati tudi v Zvezi kulturnih duštev, nas niso sprejeli. Čakali smo skoraj deset let. Zbor Consortium musicum je prvič nastopil na Naši pesmi leta 1978 in potem šestkrat zapored osvojil zlato plaketo. To že nekaj govori o tem, da je bil kvaliteten.
Potem je prišel na vrsto radijski komorni zbor, to pa je posebna zgodba. To je bila edina napaka, ki sem jo naredil v življenju, da sem prevzel ta zbor. Po tem sem dobival vse življenje sama nasprotovanja in maščevalne ukrepe od določenih ljudi.
Z ustanovitvijo Slovenskega komornega zbora leta 1991 pa se je začela nova doba slovenskega zborovskega petja. Takrat sem dobil zamisel, da bi bil poklicni zbor nekaj drugega. Dopoldne ne bi bilo treba v službo, ampak bi šli takoj na vajo. Poleg Vokalnega abonmaja smo ogromno snemali. Posneli smo okrog 100 CD-plošč, sodelovali smo v vseh vokalno-instrumentalnih koncertih Slovenske filharmonije, skupaj z zborom Consortium musicum, in mislim, da je bila to idealna formacija, 20 let tega vokalno-instrumentalnega petja.
Do sodelovanja s Slovenskim oktetom je prišlo čisto slučajno. Stari oktet se je poslavljal, imeli so poslovilni zadnji koncert. Potem je nova skupina formirala zasedbo Novi slovenski oktet. Takrat sem zbral te pevce skupaj in jim rekel: “Kaj se to pravi, ‘Novi’ slovenski oktet? Slovenski oktet se je že večkrat kadrovsko menjal, pa ni postal ‘Novi’, če so npr. štirje novi prišli namesto prejšnjih. Treba je vztrajati pri tem, da je to nadaljevalec tradicije Slovenskega okteta.” In pri tem je ostalo. Nato sem jim umetniško pomagal deset let, da so se spet formirali in uveljavili.«
Snemanje antologij slovenske cerkvene in posvetne zborovske glasbe
»V veliki dvorani Slovenske filharmonije se počutim kot doma. V njej smo imeli ogromno število koncertov, npr. zadnjih 20 let, ko sem bil umetniški vodja Slovenskega komornega zbora, in v njej smo tudi ogromno snemali.
A prva snemanja so bila v Trnovski cerkvi z zborom Consortium musicum. Tam smo začeli snemati slovenske cerkvene pesmi, ki jih do takrat ni še nihče snemal, oziroma ni upal snemati. Snemanje je bilo tam sila težavno, ker cerkev stoji na križišču dveh cest in je bil velik promet, tudi zvečer po osmi uri. Ko smo najlepše peli, je snemalec (Rudi Omota; op. ur.) ustavil: “Avto …” Z zborom Consortium musicum smo tam posneli 16 plošč in 7 kaset. Dela za pripravo tega snemanja je bilo veliko, sploh notni material je bilo zelo težko dobiti. Prvič v zgodovini so zazvenele pesmi v izvirni verziji, kot so jih napisali skladatelji. Ljudje so plošče razgrabili, nekatere smo izdali tudi v 50.000 izvodih.
Drugič pa smo te pesmi posneli s Slovenskim komornim zborom, v razširjeni verziji – več Marijinih, več božičnih … Jedro slovenske cerkvene glasbe je na zbirki Musica sacra Slovenica Slovenskega komornega zbora, to je 30 plošč. Kdor ima to zbirko, ima vse, kar je bistvenega slovenskega cerkvenega petja.
Seveda sem imel v načrtu, da bomo posneli tudi posvetne pesmi. Začeli smo s slovensko zborovsko antologijo, ki je narasla na 56 plošč. Na njih smo pravzaprav posneli vse, kar je bilo skomponirano, kar je bilo vrednega, pa včasih tudi kaj manj vrednega, ker ne moreš vzeti samo tri, štiri dobre skladbe, ampak sem hotel s to antologijo prikazati tudi razvoj.
V slovenskem merilu je gotovo najboljši Emil Adamič. Drugi … včasih rečemo Lajovic, a on je zelo malo komponiral, 20 skladb. Kogoj tudi 20 skladb … To so bila iskanja sodobnega izraza. Ravno tako Osterc. Zame takoj za Adamičem pride Marijan Lipovšek, ker njegova zborovska govorica je moderna in pa slovenska obenem.«
Profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani
»Sredi osemdesetih let sem prišel na Akademijo za glasbo v Ljubljani na povabilo dekana Marijana Gabrijelčiča in nasledil dolgoletnega, uspešnega profesorja zborovskega dirigiranja Janeza Boleta. Na Akademiji sem poučeval predvsem zborovsko dirigiranje, partiturno igro, vodil sem tudi akademijski zbor. Treba jih je bilo naučiti najprej abecedo in potem so počasi, počasi pridobivali zborovodske veščine. Kar zadeva zbor, pa je bila stvar problematična, kajti poleg pedagogov so morali peti v zboru vsi študentje vseh oddelkov, razen solopevcev. Tako je zbor z okoli 140 člani imel npr. 20 sopranov, kakih 100 altov, 4 tenorje in 12 basov … Tako se ni dalo delati tehtne produkcije. Sčasoma sem prišel na misel, da bi naredil dva zbora: skupni zbor in komorni zbor, kjer bi bili glasovi enakovredno zastopani in izbrani boljši pevci.
Pri zborovski literaturi sem z raznovrstnimi posnetki različnih dirigentov hotel predočiti študentom različne stile: kako se poje renesansa, kako barok, romantika … Kdor je hotel sodelovati, je tudi marsikaj odnesel.
Tedaj Akademija ni imela oddelka za cerkveno glasbo. Trdil sem, da je škoda, da mora cerkveni glasbenik iz samostojne, visoko kulturno osveščene države oditi v tujino, da dobi visoko izobrazbo. Nato se je ta oddelek ustanovil in mislim, da še danes uspešno deluje. Od mojih študentov so mnogi danes uspešni zborovodje, mislim, da je delo dalo kar lepe rezultate.«
O lastnostih dobrega zborovodje
»Dober zborovodja mora biti predvsem skromen in preprost služabnik glasbene muze. Pridobiti mora toliko tehničnega znanja, da bo lahko razvozlal iz notnih zapisov, kaj je hotel skladatelj povedati, kakšna je skladba, naj bo moderna ali iz zaprašenih knjig, stara tisoč let. Kdor išče sebe v glasbi, je na napačnem mestu. Osnovno merilo je volja skladatelja.
Najboljša zahvala, ki jo lahko dobi zborovodja, je tista, ki pride od skladatelja. Če je skladatelju izvedba všeč in reče, da je bilo dobro. Če pohvali, je bil moj namen kot zborovodje dosežen. S Komornim zborom RTV Slovenija sem izvajal Lipovškove Pesmi o naši deželi, to je ciklus petih pesmi, izredno težke stvari. Izvedli smo jih prvič in nato dobili poslanico od skladatelja:
“Nočem govoriti čez mero, toda prav vaša interpretacija mi vzbuja upanje in marsikatera fraza, marsikatera nota in marsikateri zvočni izraz ni bil napisan v prazno. Ne govorim tega zato, ker bi svoja dela precenjeval, temveč zato, ker tako zelo cenim vaše delo in vaše pojmovanje teh zborovskih pesmi. Od mojih zborov ste peli tudi že precej težje. Toda tako blizu bistvu glasbene misli niste bili morda še nikoli. Lahko mi verjamete, da sem v svojem poustvarjalnem delu – tudi družno z zelo velikimi umetniki visokega mednarodnega formata – zares spoznal, kakšna stopnja znanja, pa tudi zavzemanja za nalogo, katere se lotimo, je potrebna, da se delo izvede, kakor ste ga vi. Bodite torej za to zahvaljeni. Marijan Lipovšek”«
_________________________
* Prispevek je nastal na podlagi dokumentarnega TV-portreta z istoimenskim naslovom Regens chori – Portret dr. Mirka Cudermana, ki so ga ustvarili v uredništvu glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija in je bil predvajan oktobra 2011 ob slavljenčevi 80-letnici (urednica Danica Dolinar, scenarist in urednik filma Andrej Doblehar, režiser Marko Cafnik) ter ponovno februarja 2022 ob podelitvi Prešernove nagrade. V film so vključeni posnetki Cudermanovih zborov in nastopov, od najstarejšega iz leta 1978 pa vse do danes, ki jih hrani arhiv TV Slovenija, v zapisani prispevek pa slikovno gradivo iz osebnega arhiva Mirka Cudermana, arhiva zborov in TV Slovenija. Zapis in priredba: Naši zbori.
Dokumentarni film o dr. Mirku Cudermanu:
