Slovenija in Latvija – zborovski sestri

Pogovor z nagrajeno mlado latvijsko dirigentko Anastasijo Kildiša, ki bo v petek, 2. decembra, nastopila z Zborom Slovenske filharmonije

Foto: osebni arhiv dirigentke

V petek, 2. decembra 2022, ob 19.30 se bo na odru Slovenske filharmonije odvil že tretji koncert Pretežno vokalnega cikla (PVC), ki ga Zbor Slovenske filharmonije tokrat pripravlja v sodelovanju z nadarjeno mlado latvijsko dirigentko Anastasijo Kildiša. V slovenski zborovski ambient je vstopila z zmago na mednarodnem tekmovanju za mlade zborovske dirigente Aegis carminis v Kopru (2021) in si prislužila poustvarjanje z edinim koncertnim profesionalnim zborom pri nas. Kildiša pa ni le nagrajenka koprskega tekmovanja, temveč si je v svoj tekmovalni arhiv pripela še dve drugi nagradi z mednarodnih tekmovanj za zborovske dirigente, Romano Gandolfi v Parmi (2021) in Towards Polyphony (2019), ter posebno nagrado v kategoriji mešanih zborov na tekmovanju Akademije za glasbo Karola Lipińskega v Vroclavu. Na mednarodnem tekmovanju za mlade zborovske dirigente Imants Kokars (2016) je osvojila prvo mesto, letos pa je dobitnica nagrade Latvijske akademije za glasbo Jāzepsa Vītolsa.

Mlada umetnica je začetno učenje klavirja kmalu zamenjala za dirigentsko paličico in se leta 2014 vpisala na študij dirigiranja na Glasbeni šoli Jāzepsa Mediņša v Rigi, s hišnim zborom šole pa izvedla številne koncerte po Latviji. Od leta 2018 izpopolnjuje svoje znanje zborovskega dirigiranja v razredu Andrisa Veismanisa na Latvijski akademiji za glasbo Jāzepsa Vītolsa.

Je ustanoviteljica Pravoslavnega komornega zbora Adamant, s katerim je leta 2019 osvojila drugo mesto na Mednarodnem festivalu pravoslavne cerkvene glasbe Hajnówka v Białystoku na Poljskem. Od 2013 stoji na čelu Mešanega zbora Cerkve sv. Aleksandra Nevskega v Rigi, kot pevka in zborovodkinja pa sodeluje tudi s Komornim zborom Ave Sol iz Rige.

Naslov petkovega koncerta Baltski izbor za zbor že sam po sebi razkriva rdečo nit glasbenega večera. Vsebina dogodka nas bo vodila po prostrani sodobni baltski zborovski ustvarjalnosti, ki odseva v delih latvijskih skladateljev, kot so Selickis, Plakidis, Vasks, Ešenvalds, Zaļupe, Jančevskis, Garūta, obenem pa z naborom del uveljavljenih slovenskih glasbenih avtorjev (Lebič, Makor, Sojar Voglar, Čopi) vzpostavlja most med dvema vodilnima silama ljubiteljskega zborovstva v Evropi – Slovenijo in Latvijo.

Latvija namreč ni le dežela ravnin in tisočerih jezer, temveč pokrajina bogate pevske tradicije. Vsako peto leto pripravi vsedržavni latvijski Festival pesmi in plesa, ki se umešča v enega največjih in najvidnejših zborovskih dogodkov na svetu. 40.000-članska množica ljubiteljskih pevskih zborov, orkestrskih glasbenikov, folklornih, plesnih in ljubiteljskih gledaliških skupin, članov studiev likovne umetnosti ter drugih obrtnikov, ki se posvečajo ohranjanju ljudske tradicije, se v glavnem mestu Riga združi v en glas, da bi slavili svojo nacionalno kulturo in pomen latvijske folklorne dediščine. To globalno srečanje Latvijcev z edinstvenim kulturnim izrazom Baltika je vključeno na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine.

Anastasiji Kildiša je bilo torej močno kulturno zaledje položeno v zibelko in pravi veter v hrbet ob ustvarjanju lastne poklicne poti. Kam ta vodi in se razvija, pa nam je sogovornica zaupala v pogovoru na prvi dan gostovanja v Ljubljani.

Foto: osebni arhiv dirigentke

Za vami je prva vaja z Zborom Slovenske filharmonije. Kakšni so vaši prvi vtisi in občutki ter začetni koraki pri delu z zborom?

Sprva sem se bala, da bo prva vaja zame zelo naporna in da se bom težko osredotočila na delo. Večer prej sem imela namreč koncert v Rigi, ob štirih zjutraj pa sem krenila na pot proti Ljubljani, da bi lahko ujela dopoldansko skupno vajo. Potem pa sem vstopila v dvorano, kjer so me pričakali prijazni in topli pogledi pevcev. Zdelo se mi je, da sem med vajo naredila kar nekaj napak, a mi zbor tega niti za hip ni očital ali me kakorkoli ožigosal za površnega dirigenta. Čudoviti ljudje in prijetna atmosfera so poskrbeli, da je utrujenost zbledela. Prevzel me je njihov način dela; strokoven odnos s srcem in čutenjem ljubitelja. To je najboljša kombinacija in lastnost, ki jo lahko ima zbor.

Verjetno bi pričakovali, da se osredotočam predvsem na čiščenje intonacije, iskanje homogenosti in ostalih zborovskih parametrov, no, seveda se, vendar je najpomembnejši del mojega dela vzpostaviti očesni stik s pevci. Pogled razkriva manj očitne informacije, a izredno pomembne in nezanemarljive za dirigenta. Z zaznavanjem psihološkega ozadja posameznika, pa čeprav je včasih morda to le kratek stik med pevskimi kolegi, pomagam prek skupnega poustvarjanja preusmeriti misli stran od težav, ki jih pestijo, obenem pa uresničiti vse lastne izvedbene zahteve. S svojimi rokami predvsem želim povezati ljudi v glasbi.  

Foto: osebni arhiv dirigentke

Po pregledu vaših posnetkov z dirigentskih tekmovanj se mi zdi, da med dirigiranjem pevce povezujete in komunicirate z njimi tudi s svojim prijetnim izrazom. Vaša tehnika je sicer zelo jasna, natančna in mirna, a povednost vašega obraza in pogleda toliko močnejša.

Moram priznati, da ne posvečam veliko pozornosti svojemu izrazu, čeprav bi verjetno morala. Profesor na glasbeni akademiji me večkrat opozori, naj omilim svoj izraz in pojasnim svoje namere z rokami. Se strinjam z njim, da se je zelo nevarno prekomerno razdajati v izraznosti. Dirigirajo roke, in ne obraz.

Naj poudarim, da ste si ogledali posnetek s tekmovanja, kjer je koncentracija tako intenzivna, da si skorajda ne privoščim napake. V resničnem življenju bi opazili tudi manj prijetne plati mojega razpoloženja (smeh), sploh s pevci, s katerimi redno sodelujem.

V enem od intervjujev ste dejali, da je najtežji del dirigentskega poklica imeti rad svoje pevce. Zakaj tako čutite?

Z zborom, s katerim redno sodelujem, običajno vzpostavim zelo tesne vezi in spoznavam vsakega pevca od blizu, tako njegove dobre kot slabe plati, in ravno slednje včasih botrujejo kakim nesoglasjem, zameram ali pa negativnim opazkam, ki letijo name. Kot dirigent jim moram te nekako oprostiti in jih imeti rada tudi po tem. Seveda, enako morajo storiti tudi oni, vendarle sem le človek in nisem vedno stoodstotno čudovita in nasmejana vodja. Glasba je neke vrste mediator, ki ublaži še tako velika nesoglasja. Verjamem namreč, da glasba ni iz tega sveta, temveč prihaja iz nebeških sfer, in ko pojemo, smo bolj povezani med sabo in z Bogom ter se lažje približamo arhetipu angela – smo bolj skrbni, ljubeči in čuteči.

Foto: arhiv tekmovanja Aegis carminis

Če izvzamemo specifike vokalne tehnike, ki lahko odvzamejo naravno lepoto človeškemu glasu, ali vam zven pevca jasno razodene lepoto njegove osebnosti in duše?

Seveda. Glas razkriva notranje stanje pevca, njegovo psihološko naravnanost, morebitne turbulence in bolečine duše. Včasih se to navzven zelo jasno kaže in glas kar kriči na pomoč. Če na pevca gledaš celostno, torej zvok in sliko, mu lažje pomagaš.

Ne zgodi se pogosto, pa tudi ni samoumevno, da tako rosno mlad dirigent gostuje v tujini s profesionalnim sestavom. Sklepam, da ste zelo zgodaj v svojem življenju spoznali, kaj želite početi, in se ves čas svojega izobraževanja osredotočali na en in edini cilj – dirigirati.

Od svojega trinajstega leta vem, da je dirigiranje edino, kar želim početi. Z glasbo se namreč počutim bližje Bogu in dobrim platem življenja. Po devetih letih šolanja sem še vedno istega prepričanja. Pri tem je ključno vlogo imela tudi moja mama, ki je prav tako zborovodkinja, obenem pa moja vzornica in navdih za izbrano poklicno pot. Imam srečo, da rastem ob ljudeh, ki so mi blizu, in da imam priložnost oblikovati svojo poklicno pot z izjemni profesorji na Latvijski akademiji za glasbo. Nanje se lahko kadarkoli obrnem po pomoč in vedno se odzovejo z dobrim nasvetom. Nudijo nam možnost sodelovanja s profesionalnimi kolektivi, kot sta Ave Sol in Latvijski radijski zbor, s katerim sem imela lani priložnost pripravljati koncert. Dirigent zbora Kaspars Putniņš je med pripravami zbolel za covidom in tako smo bili še z nekaj izbranimi študenti pahnjeni v precej stresno situacijo. Za mladega dirigenta zna biti to razmeroma strašljiva stvar.

Foto: osebni arhiv dirigentke

Kako se na splošno spoprijemate s stresom in izzivi vašega poklica ter kakšne so psihološke priprave na odmevnejše prireditve in tekmovanja? Ali morda s tem pač nimate težav?

Oh, ne, imam težave s tem … (smeh), a se človek nauči z njimi spopadati, če se dovolj dobro (s)pozna. Kakovostna predpriprava od začetka do konca zame igra ključno vlogo. Včasih si celo zapišem vsako malenkost, stavek, ki ga bom izrekla skupini. Ne zato, da bi ga dejansko uporabila, ampak me navdaja z občutkom varnosti in pripravljenosti. Če se zgodi kaj nepredvidenega, kar mi zamaje tla pod nogami, se preprosto vrnem k dirigentskim osnovam. Sama se umirim tudi z molitvijo in, morda bo zvenelo nenavadno, z nasmehom in gledanjem pevca neposredno v oči. Na srečo se po uvodnih minutah z zborom adrenalin hitro pomiri. Nekateri moji vrstniki bi se najraje skrili za notami in se izognili očesnemu stiku s pevci, a menim, da je treba pevce tako rekoč pojesti s pogledom in vrnili ti bodo vso energijo, ki jo kot dirigent potrebuješ za vodenje.

Foto: arhiv tekmovanja Aegis carminis

Za vami je kar nekaj tekmovalnih izkušenj, tudi na slovenskih tleh. V kakšnem spominu vam ostaja koprsko tekmovanje za dirigente Aegis carminis in kako je udeležba vplivala na vaš nadaljnji razvoj oziroma pogled na vaše dosedanje in prihodnje poustvarjanje?

Koprska izkušnja je bila odlična: prijetno vzdušje, izjemna pripravljenost demonstracijskih zborov in nešteta poznanstva, s katerimi še sedaj vzdržujem stike. Priložnost za sodelovanje na tem tekmovanju je prišla ob pravem času. Predtem sem bila namreč na študentski izmenjavi v Salzburgu, kjer me je tamkajšnji profesor dirigiranja Jörn Hinnerk Andresen prvi opozoril na konkretne pomanjkljivosti mojega dirigiranja. Predtem so bile moje kretnje preizdatne, roke so krilile vsepovsod, s pomočjo Andresena pa sem postala precej natančnejša in jasnejša. Osvojena prva nagrada je izrazit napredek le potrdila.

Z dogodkom ste dobili vpogled v kar nekaj slovenske zborovske literature, ki ste jo umestili tudi v koncertni abonma Slovenske filharmonije. Kako se atmosfera obeh držav ujema v melodiji in besedilu?

Sem velika oboževalka del slovenskih skladateljev. Tudi sicer slovenska zborovska glasba uživa priljubljenost med latvijskimi skladatelji in dirigenti. Kar me posebej navdušuje, je dejstvo, da vaši študentje kompozicije in dirigiranja redno sodelujejo in prepevajo v vokalnih ansamblih in tako od blizu spoznavajo karakteristike vokala. Te izkušnje se zelo jasno odražajo v naravno zapisanih pevskih linijah. Pri nas ne boste videli skladatelja v zborovskih vrstah in posledično pišejo vokalno prezahtevne skladbe, njihova neizkušenost včasih porodi celo neizvedljive zapise.

Zame je kombinacija latvijske in slovenske glasbe zelo naravna, saj sta si v mnogih pogledih precej podobni. Zdi se mi, da nas spaja podobna nacionalna melanholična mentaliteta, ki izvira tudi iz naše zgodovinske podrejenosti tujemu okupatorju. V globini latvijskih skladb se odraža tako nemška kot ruska tradicija in genialno združuje najboljše dimenzije obeh vplivov.

Na primer izjemno zahtevna Vasksova skorajda desetminutna skladba Zīles ziņa (Siničino sporočilo) v svoji atmosferi zelo dobro ujame našo mentaliteto in zgodovinski kontekst. Tudi sicer so vse skladbe s petkovega sporeda vez s preteklostjo. Sodobne kompozicije predstavljajo sedanjost in s svojo narativnostjo, pripovednostjo vzpostavljajo vez s preteklostjo.

Foto: osebni arhiv dirigentke

Ēriks Ešenvalds in Pēteris Vasks sta med drugimi zelo poznana in priljubljena latvijska skladatelja. Bi morda priporočali in še posebej podčrtali kako ime, ki ne sme manjkati na zborovskem repertoarju?

Storila bi krivico, če ne bi priporočala kar vseh, pa vendar naj izpostavim skladatelja Andrejsa Selickisa, čigar dela boste lahko na ljubljanskem koncertu slišali prvič. Ukrajinsko-latvijski skladatelj v latvijski slog komponiranja vpleta elemente stare bizantinske glasbe. Njegove dela so zato nekaj inovativnega, drugačnega in svežega.

Foto: osebni arhiv dirigentke

Latvija je dežela, ki svoje prebivalce že od malih nog vzgaja v petju in plesu in tako sta si prek Festivala pesmi in plesa, ki naslednje leto praznuje svoj 150. jubilej, zborovsko petje in folklora utrla pot tudi do najmlajšega prebivalstva. Množično slavje je namreč v šestdesetih letih 20. stoletja še posebej spodbujalo šolsko mladino k sodelovanju v kulturni tradiciji. Ali je takšno glasbeno zaledje tudi vas oblikovalo kot glasbenico?

Zagotovo. Latvijcem je negovanje in ohranjanje ljudskega izročila in tradicije sila pomembno, zato se ne gre čuditi, da priljubljenost festivala vztrajno raste. Takšna miselnost sega tudi v profesionalne glasbene vode in na glasbeni akademiji se prva leta posvečamo izključno domači zborovski zakladnici. Zanimivo je, da so danes najstniki zelo »kul«, če pojejo v zboru. Še pred desetimi leti, ko sem bila najstnica, tega trenda ni bilo. Želela sem si dirigirati, a petje v zboru mi ni bilo nič kaj preveč privlačno. Danes v Latviji kar mrgoli ljubiteljskih zborov in njihova raven je res visoka.

Snovanje prihajajočega jubilejnega festivala je v polnem teku in raznoliki sestavi se nanj že intenzivno pripravljajo, saj je selektivno sito precej strogo. Zborom je v interesu vzdrževati svojo kakovost, čeprav je med covidom ta zelo padla. Zdaj se raven vrača v vsem svojem polnem sijaju in mogočnosti, zato naj izkoristim priložnost, da vaše pevce povabim, da si vsaj enkrat v življenju ogledajo ta spektakel. Festivala se lahko aktivno udeležijo le zborovski sestavi, vendar pa lahko kot posameznik spremljate dogajanje od blizu.

In vaši naslednji koraki …?

Moj trenutni cilj je predvsem končati študij in se morda udeležiti še kakega tekmovanja, dokler imam motivacijo. Hitro se namreč začnem dolgočasiti, če me obkrožajo vedno ene in iste stvari ali dogodki. Mikajo me tudi potencialne študentske izmenjave v Helsinkih, Amsterdamu, predvsem pa v Oslu, saj sem navdušena nad norveško dirigentko Grete Pedersen. Mnogi se namreč zgledujejo po moškem tipu dirigiranja, ki ga označujejo pridevniki kot so močno, lepo, korektno, sama pa želim poiskati v sebi ženske principe – milino, dostojanstvo in moč ženske narave –, zato bom leto posvetila sebi in upočasnila korak, da bi lahko hitreje napredovala.

»Spoznavanje sebe je začetek vsakega spoznanja,« pravi Sokrat.

Res je in v procesu dosedanjega učenja sem spoznala, da moraš biti pristen in iskren in se obkrožiti z ljudmi istih vrednot. Ko sem bila mlajša, sem bila sicer dobra zborovodkinja, vendar sem se pretirano skušala dokazovati, da sem lahko še boljša. Seveda je pomembno, da pokažeš, da imaš prostor za razvoj in napredek, vendar bistveno je, da to dokazuješ sebi, in ne drugim.

Foto: osebni arhiv dirigentke