Komaj se je končalo njeno snemanje Miklavževega koncerta z Mladinskim pevskim zborom RTV Slovenija, že so pod njeno roko zazvenele skladbe slovenskih skladateljev, ki jih je z motiviko legende o kralju Matjažu v najnovejši koncertni cikel Zven legend povezal Komorni zbor Dekor. Le kakšen teden zatem se je mešani zbor Ljubljanski madrigalisti pod novim vodstvom prvič predstavil ljubljanskemu občinstvu na koncertu Prek gora se sliši pesem, a sezona se za dirigentko Alenko Podpečan tudi s tem še ni končala.
Kako usklajuje svoje obveznosti in kaj si obeta od prihodnosti? Po pestrem letu – ki je med drugim vključevalo tudi obeleženje 12. skupne sezone z novomeškim Mešanim pevskim zborom Pomlad, okronano z zlato plaketo in drugim mestom na državnem tekmovanju Naša pesem aprila 2024, začetek ponovnega sodelovanja z Oddelkom za zborovsko dirigiranje na Akademiji za glasbo ter še en velik dosežek, prvo mesto na mednarodnem tekmovanju za zborovodje Magister inside v Arezzu, vse to ob rednem poučevanju in vodenju zbora ter orkestra na Gimnaziji Novo mesto – si je Alenka vendarle uspela vzeti trenutek tudi za naš pogovor.
Bo prihajajoče leto mirnejše ali že načrtujete nove projekte? Od kod izvira želja po tako raznolikem in intenzivnem delu z različnimi sestavi?
Prihajajoče leto se ne bo umirilo. Ne vidim razloga, da bi se. Prihajajo novi izzivi in projekti, ki se jih zelo veselim. Delo z zbori me že od nekdaj napolnjuje, me krepi in dela boljšo. V meni že od malega živi občutek za zborovsko glasbo, kar je zanimivo, saj nihče v moji ožji družini ni glasbenik niti amaterski pevec. To je hitro opazil tudi nekdanji zborovodja mladinskega zbora Glasbene šole Fran Korun Koželjski Matjaž Vehovec, ki je že pri mojih 14. ali 15. letih napovedal, da bom zborovodkinja, in rekel, da je moja roka posebna. Prav on mi je dal prvo priložnost za dirigiranje na revijalnem koncertu, ko sem bila stara 17 let.
Mladinski pevski zbor RTV Slovenija, ki ga je pred vami kar 20 let vodil Tomaž Pirnat in velja za institucijo v mladinskem zborovskem petju, sedaj vodite drugo sezono. Kako je delati z mladostniki – kakšne so prednosti, kakšni izzivi?
Tomaž Pirnat je z MPZ RTV ustvarjal res dolgo in hvaležni smo lahko, da je z izjemno vztrajnostjo vzgojil mlade v odlične pevce, ki prepevajo v odraslih zborih. Menim sicer, da je moška dirigentska energija drugačna od ženske. Pevci pri RTV so me sprva dojeli kot tečno mamo, Tomaž pa je bil zanje ‘skuliran’ oče. Potrebovali so nekaj časa, kot pri menjavi vsakega dirigenta. Zdaj so vaje prav prikupne in se imamo super, je pa delo s tem zborom drugačno od vodenja običajnega mladinskega zbora. Na RTV se zgosti več projektov v zelo kratkem obdobju, lani sem morala pripravljati nov program vsaka dva meseca. Pevci so se dodatno pripravljali doma, da so lahko v zelo kratkem času usvojili program za na oder ali snemanje. Posebnost je tudi ta, da povezuje otroke iz različnih krajev in zato pevci komaj čakajo, da se ponovno vidijo na vajah. Pomembno je, da vsaki generaciji omogočamo nepozabne prijetne zborovske izkušnje. Za otroke so te še toliko bolj pomembne, saj jih to zaznamuje za vse življenje. Zborovodje otroških in mladinskih zborov tako poskušamo ohranjati interes in zagotoviti, da mladi pevci s petjem tudi nadaljujejo.
Kakšne so prednosti kontinuiranega dela z zborom v primerjavi s projektnimi zbori?
MePZ Pomlad, s katerim redno delam že 12 let, sem prevzela pri 22. letih, še kot študentka glasbene pedagogike in zborovskega dirigiranja, in to je bil moj prvi resnejši ter zahtevnejši zbor. Na pevcih sem preizkušala vse znanje, pristope in drzne poteze, oni pa so preizkušali mene. Takrat sem tudi večkrat jokala, ker se ni vse izteklo po pričakovanjih. Z leti so me vzeli za svojo, obdobje po pandemiji pa nam je dalo nov zagon. Zastavili smo si nove izzive, tudi jaz sem postala bolj samozavestna. Tako so se koščki sestavljanke postavili na svoje mesto in letos smo v Mariboru dosegli največji uspeh zbora doslej. Delo z vsakim zborom ima svoje prednosti in slabosti, podobnosti in razlike. Zbor, ki vadi vsak teden, vzame pevcu ogromno časa, hkrati pa krepi predanost in povezanost, medtem ko mora pevec v projektnem zboru za uspeh toliko več časa vložiti sam. Zdi se mi, da se pri pevcih v projektnih zborih hitreje zgodi, da postanejo bolj asocialni in se neradi iskreno soočijo s svojimi pomanjkljivostmi, saj so perfekcionisti.
Z MePZ Pomlad ste prejeli posebno nagrado za noviteto skladatelja Jana Trilerja, za katero ste posneli tudi videospot. Kako pomembno se vam zdi sodelovanje z mladimi skladatelji? Se na račun naročanja novitet in nudenja priložnosti mlajši generaciji skladateljev kdaj zanemari ‘klasike’?
Seveda se je nujno povezovati s svojo generacijo skladateljev, hkrati pa raziskovati repertoar starejših in še živečih skladateljev. Mladi skladatelji potrebujejo živi ansambel, da se lahko naučijo, kaj zveni ali ne zveni dobro, kako postaviti akorde in izoblikovati idejo, da bo skladba delovala. Mislim, da je najboljše poiskati srednjo pot med novitetami in klasičnim repertoarjem. Seveda je to odvisno tudi od dirigenta, v katero smer ga vleče in katero področje želi v določenem obdobju z določenim sestavom raziskovati.
Foto: Janez Eržen
Jeseni ste prevzeli vodenje Ljubljanskih madrigalistov. Kako ste začrtali skupno pot?
Ljubljanske madrigaliste sem od nekdaj samo opazovala, nisem si mislila, da me bo pot kdaj zanesla k njim. Glede na pretekla meseca bi ocenila, da delamo kakovostno in hitro, kar je meni in pevcem všeč. Vsekakor želim nadgraditi določena področja, izkoristiti njihov potencial in jih popeljati tja, kamor tudi mene vleče – v skupno čarovnijo.
Kako je potekalo tekmovanje v Arezzu? Se vam zdi pomembno, da se zborovodje udeležujejo tekmovanj?
V nekem trenutku sem začutila, da potrebujem izziv, še enega, poleg udeležbe na Naši pesmi. Tekmovanje Magister inside je bilo zelo intenzivno. V dveh dneh je potekal prvi del tekmovanja, dvojni polfinale, finale in zaključni koncert. Spoznala sem nekaj zelo dobrih dirigentov, med 20 dirigenti iz Azije, Amerike in Evrope je z mano tekmovala tudi Hyonah Song, zmagovalka 3. mednarodnega tekmovanja zborovskih dirigentov Aegis carminis, ki bo marca 2025 izvedla nagradni koncert s Zborom Slovenske filharmonije. Zdi se mi, da sem z zmago dokazala, predvsem sebi, česa sem sposobna. Ne morem pozabiti solznih oči pevke iz vokalnega kvinteta (z njimi sem v polfinalu delala Monteverdijeve madrigale), ki mi je po mojem nastopu rekla: »Alenka, s tabo je bilo tako čudovito peti.« Tekmovanje je posebna preizkušnja, saj moraš le v nekaj minutah pokazati vse, kar znaš in lahko daš, šteje predvsem učinkovitost in znanje. Drugi dan tekmovanja nisem mogla niti jesti, saj sem se tako osredotočala na skladbe, da mi je v glavi odmevala vsaka linija. V tistem trenutku si kot v nekem transu, kot da ne bi bil prizemljen.
Kakšno znanje želite predati bodočim zborovodjem, sedaj ko ste se kot asistentka vrnili na Akademijo za glasbo?
Hitro sem ugotovila, kako sem pogrešala delo s študenti. Zaradi dodatnih izkušenj lahko predajam drugačno znanje kot takrat, ko sem prvič prevzela delo asistentke. Zdi se mi, da to cenijo. Predvsem želim, da bi bodočim dirigentom predala veščine, kako biti odprti, razgledani, komunikativni, pedagoško izpopolnjeni, predvsem pa v prvi vrsti – ljudje.
Delo s tako različnimi sestavi z vidika zasnove programov zahteva izjemno poznavanje zborovske literature in veliko ustvarjalnosti. Kako se lotevate oblikovanja programov?
Vsak od nas znanje išče in najde z vsakim dnem. Ideje dobivam, ko poslušam druge zbore ali ko kar tako raziskujem. Včasih se pri tem srečam s kakšnim vprašanjem, na katerega si želim takoj odgovoriti. Pogosto razmišljam med vožnjo v avtu ali pa me pritegne tema, s katero se ukvarja kak drug zbor oziroma me kakšna skladba spodbudi k raziskovanju. Ideja kdaj vznikne iz sosledja dogodkov v mojim življenju, iz debate s kakšnim zanimivim sogovornikom … Pri oblikovanju programa je treba prisluhniti zboru, njegovemu vodilu, interesom, pa hkrati vključiti vse to v svojo vizijo in načrte.
»Več zborov kot imam, bolj zanimiva je psihologija skupine in s to povezano prilagajanje. Različni pogledi odpirajo nova vprašanja in ponujajo nove odgovore. S tem pridobivam širino.«
(Alenka Podpečan)
Foto: Lenart Lukšič
Foto: Janez Kotar
Že več kot deset let kot pevka aktivno sodelujete z mednarodnim projektnim zborom Utopija & Realnost. Kako pomembno je, da dirigent ostaja aktiven tudi kot pevec?
Menim, da mora biti dirigent tudi odličen pevec. Odkar delam z otroki in srednješolci, opažam, da mi pevsko znanje pride zelo prav, saj me mlajši pevci neverjetno oponašajo in mi nastavljajo ogledalo. Pri petju v zboru, kot je Utopija & Realnost, me motivirajo težek zborovski program in pa priložnosti za petje po vsem svetu. To, da sem pela v demonstracijskem zboru na mednarodnem dirigentskem tekmovanju v Hong Kongu in na pomembnih zborovskih dogodkih na Irskem, Kitajskem, Norveškem, v Italiji, Rusiji, Grčiji, Turčiji, mi je dalo neprecenljive izkušnje. Tudi na pevskem področju ostajam zahtevna do sebe, zato želim ohraniti pevsko kondicijo, kar tovrstni projekti zahtevajo.
Če posplošimo, bi lahko rekli, da je v slovenskem zborovstvu več žensk, med bolj uveljavljenimi dirigenti pa je še vedno več moških. Bi se strinjali, da ste dirigentke v našem prostoru še vedno nekoliko v ozadju?
Mogoče so v preteklosti opaznejše in bolj uveljavljene sestave vodili moški, medtem ko so ženske prevzemale vodenje otroških in mladinskih zborov, pozneje pa se je to bolj uravnotežilo. Zdi se, da je to še vedno povezano tudi z usklajevanjem poklicnega in družinskega življenja, zaradi katerega se dirigentke v določenem obdobju umaknejo. Vprašanje, ali se bodo še kdaj aktivneje vrnile k dirigiranju, pa ostaja odprto. Mislim, da se vsi vedno bolj zavedamo, da je poklic vse prej kot preprost.
