Slovenskemu oktetu ob sedemdesetletnici

»S svojim čarobnim zvokom so vedno proniknili v najbolj skrite kotičke ne samo slovenske duše, temveč tudi slehernega poslušalca širom po svetu.«

Slovenski oktet 2022
Foto: Janez Kotar

Slovenski oktet – ena naših najznamenitejših in mednarodno najprepoznavnejših pevskih zasedb – praznuje sedemdeset let delovanja. Ustanovljen je bil jeseni 1951, prve nastope pa so imeli spomladi 1952. Ob jubileju bo Slovenski oktet v ljubljanskih Križankah izvedel niz sedmih koncertov, kar je v zgodovini ansambla prvi tovrstni glasbeni abonma.

»Slovenski vokalni oktet je najbrž najidealnejša pevska enota, ker jo sestavljajo pevci visokih kvalitet in nam bo zapel v prvem delu spored umetnih pesmi, ki so nam po veliki večini znane, a bodo izvajane prav gotovo tako svojstveno, kot jih nismo čuli še nikoli.« Tako so junija 1952 v Primorskem dnevniku napovedali prvi koncert Slovenskega okteta v tujini – v Trstu, kjer so gostovali na povabilo Glasbene matice, po koncertu pa je kritik v istem časniku med drugim zapisal: »Zbor je pel z lagodnostjo in neprisiljenostjo, poleg tega pa z gotovostjo in umetniškim dognanjem, ki dopušča navzočim, da z zaprtimi očmi samo poslušajo in uživajo ali pa z zadržanim dihom sledijo pevskim frazam ter držijo pripravljene roke, da dajo s ploskanjem duška svojemu odobravanju.«

Že od samega začetka je bil Slovenski oktet poseben pevski in kulturni fenomen, ki je vzbujal navdušenje poslušalcev, razlogi za njegovo ustanovitev pa so še posebej zanimivi. Slovenski oktet je bil uradno ustanovljen konec septembra 1951 z namenom gostovanja v Združenih državah Amerike, na katerem bi v mestih s slovenskim prebivalstvom (še posebej v Clevelandu) izvedli koncerte z repertoarjem slovenskih pesmi. Namen gostovanja je bil poživitev slovenske narodne in kulturne pripadnosti ob menjavi generacij izseljencev in vzpostavitvi dobrih stikov med Jugoslavijo in ZDA. Ustanovitev reprezentančnega moškega pevskega sestava je bil skrbno načrtovan dogodek: 27. septembra 1951 so v mali dvorani Slovenske filharmonije izvedli avdicijo, komisijo pa so sestavljali Rado Simoniti, Valens Vodušek, Radovan Gobec, Zorka Peršič in pri klavirju Dana Hubad. Na avdicijo so povabili osemintrideset pevcev iz Komornega zbora Radia Ljubljana, zbora Slovenske filharmonije, Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič in še nekaj posameznikov. Izbrana je bila zasedba: prva tenorista Janez Lipušček in Gašper Dermota, druga tenorista Božo Grošelj in Marij Kogoj (sin skladatelja Marija Kogoja; op. ur.), baritonista Tone Kozlevčar in Roman Petrovčič, druga basista Artur Šulc in Tone Petrovčič, za umetniškega vodjo pa so izbrali Janeza Boleta. Na avdiciji so po preizkušanju mnogih kombinacij zasedb in glasov omenjeni pevci zapeli pesem Pri farni cerkvici, bojda edino, ki so jo znali vsi izbrani pevci, ter navdušili komisijo – rodil se je Slovenski oktet!

Prva zasedba Slovenskega okteta leta 1955, izbrana je bila na avdiciji 27. septembra 1951, prve koncerte pa so imeli spomladi 1952.
Foto: arhiv Slovenskega okteta

V obdobju od oktobra 1951 do maja 1952 je oktet pod Boletovim vodstvom naštudiral dva celovečerna sporeda najlepših slovenskih umetnih pesmi in priredb ljudskih pesmi za moško zasedbo. Prvi krajši javni nastop so pevci imeli sicer v ljubljanski Kazini za Društvo slovenskih skladateljev, prvi uradni celovečerni koncert pa je bil na velikonočni ponedeljek 1952 v Šentvidu pri Stični. Junija so nastopili na že omenjenem prvem gostovanju čez mejo na treh koncertih v Trstu, Dolini in Nabrežini. V letu 1952 so se zvrstili še številni koncerti in priložnostni nastopi ob različnih kulturnih in političnih dogodkih, med njimi gostovanje med zamejci na avstrijskem Koroškem in koncert v atriju ljubljanskega Magistrata za slovenske izseljence iz ZDA, ki so bili na obisku v domovini.

S tem je Slovenski oktet začel utrjevati svojo glasbeno pot na Slovenskem in v zamejstvu s programsko usmeritvijo v slovenski repertoar z namenom utrjevanja narodne zavesti. To so bile hkrati tudi priprave na veliko turnejo Slovenskega okteta v Združenih državah Amerike, ki so jo tako doma kot čez lužo skrbno načrtovali in so jo v Slovenskem poročevalcu januarja 1953 pospremili z naslednjimi besedami: »Turneja slovenskih pevcev v Ameriki mora postati čast in ponos slovenske pesmi in slovenskega naroda sploh.« A turneja je zaradi napetosti med Jugoslavijo in ZDA odpadla in posledično se je oktet resno spraševal o smislu obstoja. Obstali so ter kljub spremembam in prelomnicam v sedemdesetletni zgodovini ansambla trdno stojijo še danes.

Slovenski oktet je v sedemdesetih letih obstoja gostoval v številnih državah na vseh celinah.
Foto: arhiv Slovenskega okteta

Takšni so bili organizacijski in pevski začetki Slovenskega okteta, naštevanje vseh dogodkov in  dosežkov, ki so se zvrstili v sedemdesetletnem obdobju, pa bi zahtevalo samostojno monografsko publikacijo. O pogledu na oktet, njegovo zgodovino in pomen z današnje perspektive smo se pogovarjali z umetniškim vodjem in predsednikom Jožetom Vidicem ter z avtorjem monografije o Slovenskem oktetu, Borisom Pangercem, ki je leta 2007 izšla ob petinpetdesetletnici ustanovitve.

Kako se je skozi desetletja spreminjal Slovenski oktet – v smislu zasedbe, repertoarja in mesta v slovenski zborovski kulturi?

Pangerc: Slovenski oktet je leta 1951 nastal s točno določenim namenom in jasno začrtanim ciljem, temu primerno je njegov prvi umetniški vodja Janez Bole zasnoval spored, ki je za načrtovano turnejo med Slovenci v Ameriki slonel na domoljubni vsebini in je spominjal na pesmi »iz starega kraja«. Člani prve zasedbe, ki so bili tudi po značajih izjemni ljudje, so se v neobičajno situacijo, ki se je ustvarila izven vseh dotlej poznanih kanonov zborovskega petja, močno vživeli in se z neobičajno zasedbo poistovetili, tako da so že od samega začetka ustvarili pojem: Slovenski oktet. Ansambel je že od samega začetka zasledoval najvišje vokalnointerpretativne cilje in postal vzor za dovršeno petje.

Kako pa je bilo ob menjavah pevcev, to je bil gotovo izziv za ohranjanje pevskega nivoja?

Pangerc: Seveda! Takšno držo je Slovenski oktet ohranjal iz generacije v generacijo, zato je morala vsaka zamenjava v zasedbi predstavljati najboljšo možno rešitev. Prva skrb pri novem članu ali novih članih je bila posvečena glasovnim vrlinam in glasbeni izobraženosti, nezanemarljiva pa je tudi skladnost v značaju z ostalimi pevci v ansamblu. Oktetovska zasedba ne trpi »solistov«; če do tega pride, se neusklajeni član sam izloči, ali pa ga odslovi skupina.

Vi ste že vrsto let eden temeljnih stebrov Slovenskega okteta, ki pa se je v smislu zvoka ansambla, zlitosti glasov in načina petja skozi desetletja vendarle spreminjal – v kakšni smeri?

Vidic: Zanimivo je, da zvok okteta skozi generacije ostaja zelo podoben, seveda pa so se zlitost in tudi barva kot tudi temperament ansambla spreminjali ob menjavah generacij. Prva generacija je postavila mogočen zvok, ki je interpretacijsko in zvočno močno slonel na tedanjem prvaku ljubljanske opere, tenoristu Janezu Lipuščku. Le-ta je s svojim lepim glasom in izjemno interpretacijo postavil okvire zvoka ter v izvedbah nadgrajeval delo prvega umetniškega vodje Janeza Boleta. Ostali so enostavno sledili njegovi naravni muzikalnosti in ga dopolnjevali v zvenu ansambelskega muziciranja. Ob Lipuščku so bili tudi drugi odlični pevci, ki so močno zaznamovali prvo generacijo in postavili temelje vsem, ki so kasneje vstopali v ansambel. S prihodom novih umetniških vodij in pevcev se je zven spreminjal, vseskozi pa je trdno slonel na tradiciji prve generacije. Tudi danes je podobno. Ansambel mora znati zapeti ljudsko pesem kot tudi renesanso ali glasbo naših sodobnikov. Stilno čisto in predvsem predano izrazu in sporočilu vsebine skladbe. In to je izziv tudi za današnjo zasedbo.

Pangerc: Naj dodam, da je fenomen Slovenskega okteta težko stisniti v en stavek ali zapisati v formuli. Po mojem mnenju je vsaka zasedba znala najti izvrstno medsebojno sožitje predvsem na osnovi predanosti petju, kajti značaji so bili večkrat zelo raznoliki med sabo. Vsak je našel  znotraj okteta svoje mesto in vsak zase je nekaj pomenil, vsi skupaj pa so navzven delovali kot trdno jedro z nekim notranjim izžarevanjem, ki ga ni premogla nobena druga skupina; to izžarevanje je izviralo že iz samega imena Slovenski oktet. S svojim čarobnim zvokom so vedno proniknili v najbolj skrite kotičke ne samo slovenske duše, temveč tudi slehernega poslušalca širom po svetu. Tudi v imenu samem je neka kemija, ki deluje proti temu, da bi ansambel iz katerega koli razloga razpadel. Te možnosti v slovenski zavesti preprosto ni, ker je Slovenski oktet ikona slovenske biti, kot so ikona slovenstva na primer Cankar, Triglav, Bled, Avsenik ali Lojze Slak. Ne samo zborovski pevci, temveč celoten narod se poistoveti z njim. Ko se oglasi in ko zazveni akord, poje slovenska duša in takšnega ga dojemamo vsi, pa najsi gre za kakršen koli repertoar: renesančni, ljudski, umetne skladbe ali sodobno modernistično zborovsko literaturo. Pa naj nastopa na odru Cankarjevega doma ali na skednju v mali zakotni slovenski vasici. Slovenski oktet je Slovenski oktet!

Izbor iz bogate diskografije Slovenskega okteta, posneli so 61 vinilnih plošč, kaset in zgoščenk.
Foto: A. Doblehar

Kako na Slovenski oktet gleda zvesta publika, gotovo so se razmere v koncertni ponudbi in številu pevskih zborov, tudi moških oktetov, pri nas spremenile? Lahko trdimo, da je bil Slovenski oktet tu vzor in spodbujevalec sprememb?

Pangerc: Menim, da je Slovenski oktet »okužil« (po besedah Mitja Gobca) zborovsko udejstvovanje na Slovenskem in med Slovenci, ki živijo izven meja matične domovine, in je po njegovem zgledu nastalo na Slovenskem in izven na desetine oktetovskih sestavov. Petje v oktetu je dokaz neke večje zmogljivosti in višje ravni prenašanja; oktetovski sestav pa zahteva neka življenjska pravila in etično prečiščenost, lastno samo sožitju in preživljanju v takšni zaključeni pevski enoti, ki preživi skupaj ogromno časa in je pogosto na gostovanjih ali napornih daljših turnejah. Zato osem pevcev na kupu ne pomeni vedno, da je to oktet. Da si oktet, je potrebna tudi posebna oktetovska miselnost.

Vidic: Res je bil Slovenski oktet vse od svojega začetka delovanja vzor podobnim skupinam moških vokalnih sestavov, ki so po njegovem zgledu pričele z delovanjem in ga poskušale posnemati v izboru repertoarja in tudi v interpretacijah. Zagotovo je oktet v različnih obdobjih svojega delovanja močno vplival na izbor koncertnih sporedov moških pevskih zborov in skupin.

Kako pa ste osebno dojemali ansambel v času začetkov vašega prepevanja in kako danes, ko ga tudi vodite? K čemu kot umetniški vodja stremite?

Vidic: Biti član Slovenskega okteta je neki poseben privilegij. Sam sem bil ob sprejemu v ansambel pred petindvajsetimi leti ponosen, da sem postal del tega odličnega ansambla. Starejši kolegi, predvsem tedanji umetniški vodja, maestro Anton Nanut, so me sprejeli kot sebi enakovrednega glasbenika in pevca ter mi že tedaj zaupali glasbeno vodenje skupine. Oktet, kot se ga spominjam iz let pred svojim delovanjem, je bil vseskozi del slovenske vokalne elite. Njegova dovršenost in predanost muziciranju kot tudi poslanstvu je bila vedno vzorna.

Pa vendar lahko omenimo, da je v sredini devetdesetih let oktet želel zaključiti svoje delo, imeli so vrsto poslovilnih koncertov, tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani 20. februarja 1996 …

Vidic: Sam sem vstopil v ansambel v času, ko se je zamenjala celotna generacija pevcev in smo na neki način začenjali iz nič. Pogosto so nas primerjali z našimi predhodniki in moram reči, da nismo imeli lahkega dela. Skozi čas se je naklonjenost začela obračati nam v prid, vendar so nam vedno dajali občutek, da se bo treba še dokazovati. Ko danes gledam na prehojeno pot v ansamblu, ugotavljam, da smo naredili veliko. Ansambel smo ponovno postavili na noge in ga naredili prepoznavnega. Vanj smo vložili ves svoj čas in ga pogosto postavljali na prvo mesto. Mnogokrat na račun družinskega življenja in dela v naših poklicih. Ampak vse to z zavedanjem, da lahko samo popolna predanost vodi k uspehu.

Programska prepoznavnost Slovenskega okteta doma in na tujem je bila slovenska ljudska pesem, bili sta ambasadorji slovenskega petja, a tudi božičnih pesmi, ko jih drugi ansambli še niso prepevali. Vendar ste prav v vašem času razširili repertoar. Kako ste to zastavili?

Vidic: Res je, prav Slovenski oktet je prvi v Sloveniji posnel in izdal ploščo z božičnimi napevi. Tudi z Gallusom je bilo podobno. V našem času smo veliko pozornosti posvečali prav novim delom slovenskih skladateljev, ki smo jih pogosto umeščali v naše koncetne programe. Teh praizvedb je bilo v zadnjih štirinajstih letih, odkar vodim ansambel, več kot sto. Pogosto je bilo tako, da je bilo potrebne kar nekaj energije in volje, da so skladbe zaživele na koncertnih odrih. Lažje bi bilo ostati v varnih okvirih preverjenega repertoarja. Ampak sam menim, da je zelo pomembno, da ansambel išče pot naprej tudi v sobivanju z avtorji, ki pišejo danes.

Pangerc: Ugotavljam, da je v sedmih desetletjih repertoarna politika Slovenskega okteta doživela izjemen razvoj in je Slovenski oktet vseskozi dokazoval, da je korak pred časom. S svojimi sporedi je bil vedno kažipot in zgled domačim in pogosto tudi tujim zborom. Njegove vrhunske izvajalske kapacitete pa so nenehno spodbujale slovenske skladatelje, da so se pri ustvarjanju novih skladb lotevali novih in novih prijemov in pisali novitete – kot je povedal Jože Vidic – tako za oktet sam kot za samo zakladnico zborovske literature.

Ob jubileju je izšla nova zgoščenka, na kateri aktualna zasedba izvaja bisere iz zakladnice slovenskih ljudskih pesmi za moški zbor.

Kakšen pa je bil pomen nastopov okteta za Slovence v zamejstvu in po svetu? Sami namreč živite izza državne meje, na Tržaškem, in ste še posebej pozorni na vprašanja enotnega kulturnega prostora in kulturne izmenjave …

Pangerc: Nastopi Slovenskega okteta v zamejstvu (Trst, Gorica, Čedad, Celovec …) niso (bili) samo koncerti, temveč pravi obred, liturgija petja. Slovenski oktet je zgled in vzor tudi pri nas. Včasih smo kritični tudi do Slovenskega okteta, a njegova vrednost in visoka poustvarjalna moč, ki te enostavno »zaštriga« (začara), sta nesporni. Vsak njegov koncert je za naše občinstvo praznik. Uživamo ne samo ob petju, ampak tudi ob stiku z njegovimi člani, ki so zelo priljudni in po koncertu radi pokramljajo s svojimi poslušalci ter ustvarjajo tudi topel človeški stik. Naša srčna želja je, da bi se pandemično obdobje, ki nas nemalo tlači, čimprej dokončno uneslo, da bi lahko Slovenski oktet spet prišel v naš objem in nas spet ogrel s pesmimi, ki segajo tudi v naše korenine in so del tudi naše zemlje, naše ljudske in kulturne dediščine in naše umetniške ustvarjalnosti, kakor nam izpričujejo Ubald Vrabec, Ignacij Ota, Marij Kogoj, Vasilij Mirk, Pavle Merkù, Pavle Kernjak, Luka Kramolc in še mnogi drugi skladatelji, ki spadajo v železni repertoar Slovenskega okteta.

Sedemdeset let intenzivnega delovanja Slovenskega okteta zaznamujejo tudi številne zgodbe. Se spomnite kakšne posebne pevske anekdote iz svojih let prepevanja, ki bi jo delili z nami?

Vidic: V vseh letih se je pripetilo mnogo zanimivih stvari in težko bi bilo izluščiti tiste najbolj zanimive. Ko smo na Koroškem prepevali naše uspešnice, med njimi tudi Mojcej, so me po koncertu zasuli s komplimenti in me spraševali po Božu Grošlju ter govorili: saj ne more biti drugače kot odlično, če ste pa njegov sin. Sam sem jih začudeno gledal in prepričeval, da ni tako, vendar se niso dali motiti in so vztrajali pri izrečenem. No, za tisti večer sem bil Božo mlajši …

Kaj pa spomin na kolege in katerega izmed umetniških vodij?

Vidic: Maestro Nanut je bil znan po tem, da ni »šparal« pevcev. Ko je nekoč delal z radijskim zborom in jih pred vajo upeval, je začudeno pogledoval k tenorjem in jim govoril: »Pojte, pojte ljubčki. Veste, to ni še nič. V oktetu mi baritona pojeta vse te tone. Gremo še malo gor!« In res, s tedanjim kolegom Pergerjem sva se v oktetu upevala dokler so zmogli tudi tenorji. Zdravko pa je za dobro mero rad dodal še C2. No, z Zdravkom sva nekoč na oder prišla vsak s svojim kompletom bergel. On zaradi zlomljenega gležnja, jaz pa zaradi natrgane tetive. Bilo je kar nekaj muzanja med občinstvom, vendar ni šlo drugače, kot da prideva na koncert in odpojeva. In koncert je res odlično uspel.

Ob letošnjem kulturnem prazniku in ob 30-letnici vzpostavitve diplomatskih odnosov je Slovenski oktet prepeval tudi pri slovenski maši v vatikanski Baziliki sv. Petra.
Foto: Ksenja Hočevar

V jubilejni sedemdeseti sezoni je Slovenski oktet ob letošnjem kulturnem prazniku 7. februarja gostoval v Rimu in v Vatikanu. Na obisku pri papežu Frančišku se je ob tridesetletnici vzpostavitve diplomatskih odnosov med Slovenijo in Vatikanom mudil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore pa je v vatikanski Baziliki sv. Petra na grobu svetega papeža Janeza Pavla II. daroval mašo, ki jo je s petjem obogatil Slovenski oktet. Samostojen koncert so imeli še v eni osrednjih rimskih cerkva – v Baziliki sv. Marije Velike (Santa Maria Maggiore), ki ga je organiziralo veleposlaništvo Republike Slovenije pri Svetem sedežu. Poslušalci, ki so napolnili mogočno cerkev, so prisluhnili sporedu sakralnih pesmi slovenskih skladateljev, zlasti Marijinih pesmi.

V sredo, 9. marca, pa bo Slovenski oktet začel cikel sedmih koncertov z nazivom Po aleji skladateljev, ki bo v organizaciji Festivala Ljubljana potekal v križevniški cerkvi in prenovljenem poletnem avditoriju Križank. Na koncertih bodo predstavili železni pevski repertoar iz arhiva Slovenskega okteta, kar bo prvi samostojni koncertni abonma v njihovem delovanju, posvečen pa bo sedemdesetletnici Festivala Ljubljana in Slovenskega okteta. Ob tem v oktetu še napovedujejo, da bo v jubilejni sezoni – kolikor bo možno – potekala njihova koncertna dejavnost doma in v svetu.

V okviru gostovanja v Rimu in Vatikanu je Slovenski oktet 7. februarja imel samostojen koncert v eni osrednjih rimskih cerkva, Baziliki S. Maria Maggiore.
Foto: Ksenja Hočevar
Slovenski oktet, današnja zasedba od leta 2019, zadaj z leve: Andrej Oder (1. tenor), Janez Triler (2. tenor), David Jagodic (2. tenor), Darko Vidic (bariton), Rok Ferenčak (1. tenor), Matej Voje (bas); spredaj z leve: Janko Volčanšek (bas), Jože Vidic (bariton, umetniški vodja) (Foto: arhiv Slovenskega okteta)

STATISTIKA SLOVENSKEGA OKTETA: Število pevcev: 40 pevcev (ob njih pa še nekaj stalnih  gostov, ki so nadomeščali redne člane v primerih bolezni ali službenih obveznosti) | Število umetniških vodij: 6 umetniških vodij (Janez Bole, Valens Vodušek, Darijan Božič, Anton Nanut, Mirko Cuderman, Jože Vidic) | Število nastopov: nešteti samostojni koncerti in nastopi v Sloveniji, Jugoslaviji, po Evropi in na vseh kontinentih sveta | Diskografija: 61 vinilnih plošč, kaset in zgoščenk | Nagrade: dvakrat Prešernova nagrada (1957, 1964), nagrada Društva slovenskih skladateljev (1971), Drabosnjakova nagrada (1975), nagrada Orlanda di Lassa (1984), veliki zlati znak svobode Republike Slovenije (1996), častno priznanje Svetovnega Slovenskega kongresa (2016)

Boris Pangerc:
SLOVENSKI OKTET

Tisoč poti smo spletli doma,
tisoč vezi po poteh sveta,
tisoč vezi med ljudmi
vseh petih celin od srca do neba.

Mi sanjamo pesem žlahtnih širin,
najraje z glasovi vse vas bi objeli,
želimo preseči vse meje globin,
da bi ogenj ljubezni z akordi preželi.

Osem duš – vsak zase je svet.
Osem src – kakor cvet na cvet.
Osem glasov v mavrični splet;
kot klas, ki se sklanja, kot val, ki te sanja,
kot veter, ki žanje, in sonce, ki vzhaja.

Vse više in više se pesem vnema,
pesem drhti in pesem odzvanja:
razpet čez modrino zvestih let
od prvega zgiba do današnjega dne
vaš je in vam se predaja,
vaš je in vaš ostaja Slovenski oktet.