Tekmovanje je velika učilnica

Pogovor z dirigentom, tenoristom, profesorjem in žirantom 1. Državnega tekmovanja slovenskih zborovodij Holgerjem Speckom

Foto: arhiv dirigenta

Foto: arhiv dirigenta

 

Dirigiranje je umetnost vodenja glasbenega nastopa, ki služi kot neverbalno komunikacijsko sredstvo med umetniško vizijo dirigenta in instrumentalistom oz. pevcem. V osnovi dirigent določa tempo in jasen ritem, oblikuje zvok ansambla, izraža lastne interpretativne ideje in čustva, ki jih z gestami spreminja v glasbo, poleg tega pa njegov nastop nevidno okrepi in povezuje skrivnostna zmožnost projeciranja osebnostne moči – karizma. Karizmatično vodenje običajno pomeni sposobnost jasne komunikacije, motiviranja in razvijanja predanosti sodelujočih, ki se prek ansambla zrcali v navzoče poslušalstvo, zato je pri dirigentu ta lastnost ključnega pomena.

S sintezo objektivnega študija notnega materiala in subjektivne glasbene vizije so se lahko udeleženci 1. Državnega tekmovanja Mateja Hubada za slovenske zborovodje predstavili mednarodni žiriji (Karmina Šilec, Urša Lah, Marko Hribernik, hrvaški dirigent Tomislav Fačini, nemški dirigent Holger Speck) in visoko pričakujoči glasbeni javnosti. Dogodek, ki se je uresničil na podlagi sodelovanja treh nosilnih kulturno-glasbenih institucij, Akademije za glasbo, Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in Slovenske filharmonije, je za Slovenijo kot izrazito zborovsko sredino postal nov temeljni kamen glasbenega udejstvovanja in usmeril zasluženo pozornost na mlade perspektivne zborovske dirigente. Kandidati so se s pomočjo treh izbranih demonstracijskih sestavov (Dekliškim pevskim zborom Akademije za glasbo, Komornim zborom DEKOR in Zborom Slovenske filharmonije) lahko preizkusili v treh etapah, vsaka od njih pa je prinašala raznovrsten glasbeni in psihološki izziv.

Tik pred zaključnim koncertom treh finalistk (Monike Fele, Petre Grassi, Alenke Podpečan) smo se pogovarjali z enim izmed žirantov letošnjega tekmovanja, nemškim dirigentom in predvsem poznavalcem baročne izvajalske prakse Holgerjem Speckom, ki slovi po svoji odrski prezenci in spretnem prenašanju čustvene vsebine na poslušalca.

 

Glasbena tekmovanja služijo kot učinkovita odskočna deska marsikateremu izvajalcu tovrstne umetnosti. Poleg lastne promocije in dodelitev bodisi finančne ali drugih oblik nagrad, kaj lahko dirigent v razvoju z udeležbo na tekmovanju pridobi v glasbenem smislu?

Glasbena umetnost ni športna aktivnost, da bi lahko z njo tekmovali, a vseeno takšen dogodek služi kot pokazatelj državne ravni in znanja posamezne discipline. Namen tekmovanja bi moral biti predvsem samovrednotenje lastnih sposobnosti v primerjavi z ostalimi kolegi. Pravzaprav je takšen dogodek ena sama velika učilnica, če so vaše oči in ušesa pozorna.

Je pošteno in ali ima sploh smisel primerjati tako subjektivno stvar, kot je glasbeno izražanje?

Seveda ni, a objektivnost v glasbi ne obstaja. Vse odločitve, ocenjevanja so subjektivne narave, temu ne moremo ubežati. So primarni glasbeni parametri, ki jim sledimo in s katerimi kandidate primerjamo, a sama glasba se tu šele pričenja in s tem tudi naša subjektivnost. Iz svojih tekmovalnih izkušenj sem spoznal, da so tovrstne preizkušnje vedno dobrodošel pokazatelj lastne psihične moči; tako stresne situacije v lastnem domu ni mogoče simulirati, izzovemo jo lahko izključno na odru, in dokler se to ne zgodi, ne smemo preceniti svojega znanja in sposobnosti. Tudi sam v lastni kopalnici zmorem marsikaj, a na odru tudi marsikaj zvodeni.

Zdi se, da se naši kandidati tega zavedajo oziroma vsaj upam, da jim tekmovanje služi kot preverjanje lastnih sposobnosti in iskanje dodatnih nasvetov izkušenih glasbenikov. Seveda pa, kdor si srčno želi postati dirigent, bo to postal s tekmovanji ali brez njih.

 

Na kateri glasbeni parameter ste bili kot žirant najbolj pozorni?

Že po nekaj minutah lahko uvidimo glavne pomanjkljivosti oz. prednosti kandidata, a kljub temu nepopolnemu paketu lahko posameznik poustvarja čudovito glasbo. S takšnim razumevanjem iščem predvsem muzikalno osebo s posebno voljo in žarom, ki ju je nemogoče prezreti. Dober dirigent to energijo s seboj prinaša tudi na vaje, in ne le, ko pred množico stopi na oder. Naši kandidati so v strokovnem pogledu še zelo mladi, za poklic dirigenta pa so potrebne večletne izkušnje. Medtem ko instrumentalist opravlja avdicije za orkestre pri rosnih 20 letih, se takrat kariera dirigenta ali pa pevca šele dobro začenja.

Malo dirigentov je, ki so postali poklicni dirigenti brez formalnega šolanja. Gre predvsem za renomirane glasbenike, ki so se specializirali na nekem drugem področju, npr. René Jacobs na vokalnem področju, Nikolaus Harnoncourt kot profesionalni čelist …

To dejstvo me prav nič ne zmoti, pa veste zakaj? Ker so to glasbeniki z vso dušo in srcem, vedo, kaj delajo in kaj čutijo. Seveda ne trdim, da dirigentska izobrazba ni potrebna, je vsekakor dobra opora, a primarno mora dirigent glasbo čutiti v sebi in jo s svojo prisotnostjo izžarevati ljudem, ki sedijo pred njim. Dirigenti smo mediatorji ali pa katalizatorji, ki omogočamo, da glasba zaživi tako na odru kot v publiki. Takšna situacija pravzaprav rojeva velike trenutke, in ne naziv, ki krasi vaše ime.

Dirigent potrebuje veliko mero notranje energije in fantazije, da bi lahko notnemu materialu vdahnil življenje. Na primer Scarlatti in Monteverdi ne vnašata v partituro nikakršnih artikulacijskih, dinamičnih oznak za razliko od Brahmsa, ki zapiše vse. Pri izvajanju stare glasbe morate dovoliti glasbeni domišljiji prosto pot, pred tem pa potrebujete veliko znanja o historičnem, političnem, filozofskem okolju, v katerem je skladba nastala. Preleviti se moramo v igralca in vstopiti v vlogo, v emocije in izraznost tedanjega časa. Šele takrat na dan privre umetnost. Tu tudi opažam razliko med mladim in izkušenim dirigentom; medtem ko prvega vodi zunanja motivacija, kot je partitura mogočnega dela, drugi sledi notranji motivaciji – lastnemu doživljanju glasbene umetnosti. Naši kandidati imajo še ogromno manevrskega prostora za tovrsten pristop, a verjamem, da se bo ta na današnjem zaključnem koncertu še dodatno razširil.

Foto: Darja Štravs Tisu

Foto: Darja Štravs Tisu

Foto: Darja Štravs Tisu

Tega sugestivnega jezika dirigentskega telesa ni zlahka obvladati, še težje se je verjetno naučiti ravnanja s kritičnimi ljudmi, ki kolektivno sedijo pred vami. Preden glasba doseže poslušalstvo ta opravi dvojno pot – od mediatorja prek neposrednega izvajalca do publike. Koliko informacij se na poti izgubi in ali lahko na podlagi tega realno ocenite kakovost dirigentskega vodenja?

Ob gledanju in poslušanju pevcev vidite in slišite prisotnost dirigenta. To, kar vidite, tudi slišite in seveda obratno. Ne govorim o fizični prisotnosti, temveč o usmerjanju pozornosti: ali dirigent predstavlja sebe ali glasbo, ki jo izvaja. Za slednje ni potrebno veliko gibanja, skakanja … ravno obratno. Zame je dirigentski prostor zelo majhen, v okviru lastnega solarnega pleksusa. Seveda je prej potrebno urediti določene elemente (dinamika, vstopi, artikulacija …), a urejanje not ne sme nikoli postati glavno vodilo. Je zgolj prvi korak k realizaciji partiture. Ta preskok bo vedno čutiti in bo odseval v pevcih.

O pomembnosti karizme je govoril že Aristotel; človek naj bi z močnimi argumenti vzpostavil osebno in moralno kredibilnost in v ljudeh prebudil čustva in strasti. Takšnega vodenja se domnevno lahko naučimo oziroma izboljšamo, a skorajda se zdi, da je to sposobnost, ki jo posameznik ima ali pa nima …

Staro in večno vprašanje. (smeh) Če bi se res tega dalo priučiti, bi profesorji vse posameznike z lahkoto oblikovali v vrhunske glasbenike in vodje. Te spretnosti se lahko seveda učimo razvijati, a če zametek ni zasejan v vašo osebnost, nam ne preostane nič za razvijanje. S pedagoškega vidika lahko uporabim frazem: lahko pripeljete konja k vodi, a piti mora sam. Tega se ne da predati dalje.

Kandidati so v polfinalu tekmovanja izdelovali znan Bachov pogrebni motet Jesu meine Freude. Zakaj je to primerna tekmovalna kompozicija oziroma zakaj Bach in barok na splošno?

Zakaj natanko ta skladba, ne vem. Predvidevam, da je bil Jesu meine Freude izbran predvsem s praktičnega vidika oz. iz repertoarja demonstracijskih zborov. Sicer pa je barok odličen pokazatelj stilistične adaptacije dirigenta in Bach, kot eden najzahtevnejših baročnih skladateljev, še toliko bolj. Barok izpostavi dirigenta kot igralca in, kot sem že prej omenil, njegovo fantazijo, saj ne gre za glasbo sodobnega časa. S tem, kako kandidat obudi več stoletij stare melodije prek izbranega tempa, artikulacije, ideje fraziranja, razkrije svoje razumevanje povezave med toni oz. melodijo in besedilom.

Kolikor mi je znano, Slovenija nima močne tradicije izvajanja baročne glasbe, in sem posledično v izvajanju Bachove partiture slišal stilistiko Brahmsa in Brucknerja. Kandidati so se preveč osredotočali na melodično linijo in izraznost le-te, ki je v večini bila izvedena v pretirano legato maniri. Baročna glasba je predvsem retorična umetnost, izhajati je treba iz melodije in ritma besedila, in ne samo glasbe. S tega vidika barok prinaša stroga in dosledna pravila. Sem zelo simpatično ganjen, da Slovenci čutite Bachovo glasbo tako romantizirano in senzibilno, a je pristop popolnoma napačen in nima zveze s stilom, ki ga njegova glasba predstavlja. Ključ do baročne glasbe se vedno skriva v generalnem basu, ki je temeljni pulz tega stila. A cappella glasba v tem času ne obstaja.

Je napačnemu pristopu izvajanja baroka botrovala tudi neprimerna zasedba za tovrstno glasbo? Motet, ki ga ponavadi izvaja le nekaj glasov, je tokrat izvajala 30-članska mešana zasedba.

Sem zagovornik dejstva, da se vsakršno glasbo izvaja na avtohtoni način in stilno njej primeren pristop, tako kot smo lahko v polfinalu slišali Gallusov motet v 12-članski zasedbi. Pa vendarle je prilagodljivost posameznega kandidata v polfinalu in finalu lahko toliko bolj izrazita, saj sodelujejo s količinsko podobno zasedbo, a z različnimi stili. Navsezadnje lahko dirigentovim idejam in nameram sledimo kljub stilno nezadovoljivim okoliščinam.

Pretirano tonsko okrasje kot način glasbenega izraza je zagotovo najbolj prepoznavna značilnost baročne glasbe, a si je nihče od kandidatov ni drznil predlagati. Ste kot poznavalec baročne glasbe pogrešali ideje ornamentiranja?

Res je, ne vem, čemu strah pred okraševanjem. Morda je botrovala mera previdnosti, da ne bi kandidati predlagali stilno neprimernega ornamenta. Zavedam se, da niso specialisti baročne glasbe in navsezadnje to ni baročno tekmovanje, zato ta historična komponenta kljub temu ni bila odločilnega pomena. Ornamentiranje je le češnja na torti in verjamem, da so kandidati raje usmerili pozornost na pomembnejše stvari, priznam pa, da bi z veseljem in zanimanjem prisluhnil kaki ornamentacijski ideji na kateri izmed kadenc. Spoštujem dirigente, ki tvegajo, čeprav niso stoodstotno prepričani v funkcionalnost svojega napotka. Dejansko vam nihče ne more očitati napačnega pristopa – nihče od nas ni bil postavljen v tisti čas. Danes zaupamo notnim založbam, a dober argument, ki temelji na študiji, lahko spodrine marsikatero napisano trditev. Bodite drzni! Na primer tenorist Christoph Pregardien je baročno ornamentiral Schubertove samospeve, saj je te napotke zasledil v njegovih pismih.

Pred leti ste s Komornim zborom RTV Slovenija izvedli celovečerni koncert Gallusovih motetov. Vaš pristop k njegovi glasbi je bil prav tako na neki način drzen, predvsem v smislu tempa in metruma, in je prinašal precej svežine v slovenski prostor. Glede na to, da je v njegovi glasbi opaziti sledi zgodnjebaročnih motivov beneške šole (npr. cori spezzati), nanj še vedno gledate kot na izrazito renesančnega skladatelja?

Gallusova glasba je bila takrat zame še popolna neznanka in sem jo dejansko šele odkrival. Res sem izvajal renesančne motete v precej hitrejšem tempu, kot ste mogoče vajeni, a zame bolj bele note, torej daljše vrednosti, pomenijo hitrejši tempo. Ideja izhaja iz humanistične renesančne vede in po Vitruvijevem načelu proporcev človeškega telesa, zato sem za metrum skladb vzel srčni utrip. Gallus je zelo aristokratski, z visoko kakovostjo renesančne glasbe, zato k njegovi glasbi nikakor ne morem pristopiti z baročno miselnostjo. Barok prinaša vse več individualnosti, pomemben postane subjekt, in ne struktura skupine, vse izhaja iz človeške podobe, zato pripovednost besedila stopi v ospredje (prima le parole). Tega Gallus zagotovo nima.

Bi mladim dirigentom priporočali, naj razvijejo smisel za vse stile ali se specializirajo zgolj za eno obdobje in to opravljajo odlično?

V osnovi se morate najprej spoznati s čim večjo količino raznolike glasbene literature, ki bi vas vpeljala v spoznavanje različnih stilov. Šele ko prestopite to osnovno stopnico, lahko izluščite obdobje, ki vas najbolj navdihuje. Je pa danes marsikaj odvisno od tržišča. Pred 30 ali 40 leti so agenti in publika hrepeneli po generalno odličnih glasbenikih, danes pa se mlade vzpodbuja, da najdejo svojo nišo, ki bi jih oblikovala v zanimive posameznike. Carl Richter je en večer nastopal z Brucknerjevo glasbo, naslednji dan z Bachovo, danes pa velikokrat zasledimo spogledovanja in pritajena vprašanja: »Tale bo izvajal baročno glasbo?« Kot da človeku ne preostane drugega, kot da postane enostranski. Precej zastrašujoča mentaliteta.

Je v nemško govorečih deželah prostor odprt za mlade dirigente?

Na žalost organizatorji dogodkov in festivalov iščejo specifične renomirane izvajalce, saj se zavedajo, da prominentna imena klasične glasbe prinašajo dobiček. Neradi tvegajo z mladimi dirigenti in zdi se, da je glasba v domeni privilegiranih, pravi luksuz. V Nemčiji je ogromno kakovostnih ansamblov, predvsem baročnih izvajalcev, a priložnosti zanje ni, saj je koncertni in snemalni trg popolnoma nasičen. Prostor za mlade umetnike je vse manjši in manjši, raven pa nenehno vratolomno raste zaradi dostopnosti posnetkov, ki jih ustvarijo profesionalni glasbeniki.

Izvajanje baročne umetnosti izhaja iz naših korenin in tradicije, zato vsak ambicioznejši cerkveni zbor izvaja Bachove motete. Izvedbe so vsakršne in jih je z ušesom poklicnega glasbenika včasih težje poslušati, a glasba je pisana za ljudi in ni treba, da je vedno predstavljena na najvišji možni ravni. Ljubiteljski glasbeniki to počno z veliko zavzetostjo in srčnostjo, kar doda nastopu večkrat zanimivejšo konotacijo kot tehnično popoln nastop brez esence.

Nekoč je bila v enem od nemških časopisov nagradna igra, kjer so bralce spraševali po letnicah rojstva nekega skladatelja. Kdor je pravilno odgovoril na vprašanje, je prejel vstopnico za naš koncert. (Op. a.: Holger Speck je ustanovitelj in umetniški vodja Vokalnega ansambla Rastatt in instrumentalne zasedbe Les Favorites.) Po koncertu je k meni pristopila starejša gospa, ki je bila čistilka v nekem avtomobilističnem salonu, in čeprav ni znala obrazložiti, kaj vse je slišala, je bila izredno ganjena in navdušena. Postala je naša redna spremljevalka, s seboj pa je vedno pripeljala prijatelje. In to je cilj in bistvo vsega: dotakniti se morate najprej srca, in ne razuma.

Kako ste zadovoljni z izvedbo in ravnjo prvega slovenskega dirigentskega tekmovanja? Vas preseneča dejstvo, da bodo nocojšnji finalni koncert izvedle izključno ženske predstavnice dirigentskega poklica?

Ne, nisem presenečen. Res, da je zgodovina generalno tlakovala precej težjo pot za ženske, a danes biti dirigentka ni nikakršna posebnost. Zakaj bi to dejstvo sploh še izpostavljali?

Glede samega tekmovanja pa sem zelo zadovoljen. Čutiti je, da je ideja že nekaj časa krožila v zraku in tudi slovenska javnost je hrepenela po tovrstnem dogodku. Nisem pričakoval, da bo dvorana praktično polna v začetnih etapah, in kolikor vem, je tudi nocojšnji koncert popolnoma razprodan. Resnično je za mano čudovit vikend, z organizacijske plati je vse potekalo brezhibno in na visoki ravni, odlično pa so bili pripravljeni tudi vsi kandidati in sodelujoči demonstracijski zbori. Atmosfera tekmovanja je zelo odprta in zdi se, da so tudi kandidati medsebojno prijateljsko naravnani. Upam le, da bo vaša politična elita uvidela prisotnost zborovske kvalitete in bodo s svojim finančnim vložkom dvignili dogodek še stopnico višje.

Nam lahko zaupate še zadnjo popotnico, namenjeno glasbenikom, ki stopajo v poklic dirigenta?

Predajam zelo preprost in splošen nasvet: če je energija v vas dovolj močna in strastna, poiščite način, ki vam jo bo pomagal tudi izraziti. Oblikujte svoj krog notranje motivacije, od tu dalje pa so možnosti neskončne.