Učne pesmi in gibalnice – nove zamisli za poučevanje in glasbeno sprostitev

UČNE PESMI – V PESEM UJETA SNOV

Zborovsko petje v osnovno šoli je zaradi uvedbe »mehurčkov« že drugo leto močno okrnjeno, zborovodje poročajo o upadu vpisa v pevski zbor. Zato je nujno otroke za petje navduševati tam, kjer je to edino mogoče, to je v matičnem razredu. Tudi priporočilo Zavoda za šolstvo RS za šolsko leto 2021/22 je, naj učitelji glasbe v osnovni šoli namenjajo največ pozornosti razrednemu petju. Učitelji pri razrednem petju običajno zajemajo iz zakladnice ljudskih in ostalih lepih slovenskih pesmi. Zdaj lahko prek učnih pesmi učencem predstavijo tudi večino snovi, ki je predlagana po učnem načrtu. Kratke učne pesmi so namenjene učencem od 4. do 9. razreda, dopolnjujejo pa se tudi z vsebinami za pouk teorije v glasbenih šolah in za pouk glasbene umetnosti v gimnazijah.

Učne pesmi so nekajtaktne pesmi, v katere je ujeta učna snov. Imajo preprosto melodijo, ritem največkrat sledi govorni metriki, veliko ponavljajočih se motivov in melodičnih fraz pa pripomore k hitremu usvajanju posamezne pesmi. Vsaka pesem obdeluje določeno področje, v njej se zvrstijo lažji in zahtevnejši glasbeni pojmi ali pa so v rimah opisani glasbeni pojavi ali značilnosti zgodovinskih obdobij. Poleg novoustvarjenih pesmi je za učitelje zanimiv tudi drugi del projekta, ki pred uporabnike prinaša digitalne pripomočke za učence in učitelje.

Učne pesmi so nastale kot odgovor na potrebe v razredu

Kako in zakaj so sploh nastale učne pesmi? Ob dolgoletnem poučevanju glasbene umetnosti v osnovni šoli sem spoznala, da si učenci mnogo lažje in prej zapomnijo nove glasbene izraze, če jih ozvočijo oziroma zapojejo. Besedo pentatonika si npr. brez težav zapomnijo, če jo nekajkrat zapojejo v sosledju pentatonične lestvice (navzgor in navzdol zapojemo pentatonika: C-D-E-G-A, A-G-E-D-C). Drugi primer so melodije znanih klasicističnih in romantičnih mojstrovin, ki učencem ostanejo v spominu za vedno, če jih zapojejo, in ne le poslušajo. A te instrumentalne melodije je težko, včasih nemogoče peti ob izvirnih posnetkih. Zato sem nekaterim znanim melodijam iz najznamenitejših glasbenih del dodala besedilo, ki govori o glasbenem obdobju, v katerem so bile napisane. Tako se učenec z novim znanjem sreča večplastno: prek besedila pridobiva novo teoretično znanje, prek melodije pa spoznava nova glasbena dela. Pri izboru melodij sem se morala omejiti predvsem na tiste dele inštrumentalnih skladb, ki imajo primeren pevski obseg in niso prezahtevni za petje v razredu. Razred je namreč pevska skupina, pri kateri moramo upoštevati vse danosti, ki to skupino označujejo in nam narekujejo, kako naj jo vodimo po pevski poti. Tako, kot pravimo, da je zborovodja krivec za vse dobro in slabo v svojem zboru, tako velja tudi za učitelja v razredu: od njega je odvisno, ali bo znal skupino primerno voditi k napredku in uživanju v skupnem razrednem muziciranju. Zato mu je treba v razredu pomagati, ga usmeriti in spodbuditi, da nad petjem v razredu ne obupa prehitro.

Razredno petje ima neprecenljivo vrednost

Pri razrednem petju moramo upoštevati dejstvo, da pred nami niso le izbrani pevci z dobrim posluhom. Mnogi učenci bodo ob petju le ritmično izgovarjali besedilo, melodija pa se bo spontano gibala v okviru njihovega govornega registra. Zanimivo je, da v razredu vedno prevzamejo glavno vlogo tisti, ki z dobrim posluhom uspejo potegniti tok pesmi v pravo smer. Ostali, pevsko manj samozavestni in manj glasni učenci se nevsiljivo prilagodijo večini in pojejo vzporedno ob pravi melodiji. Velik pomen ima tukaj ritmični potek v pesmi. Z gotovostjo lahko trdim, da so učenci s slabim posluhom precej boljši v ritmičnem dojemanju. Govorim seveda o preprostih ritmičnih shemah od ene do dveh poddelitev, kot se pojavljajo v tukaj predstavljenih učnih pesmih. Vsi učenci znajo iz spremljave razbrati, koliko dob traja uvod, kako dolga je medigra in kdaj morajo pričeti s petjem. Glavno vodilo je njihovo uho, malce pa lahko pripomore tudi učitelj s tem, da pravočasno nakaže trenutek, ko nastopi pevski vdih, ki omogoči pravočasen vstop.

Pri razrednem petju torej k petju vabimo prav vse učence, ne glede na dosežen razvoj melodičnega posluha. Že sam melodično-ritmični potek pesmi in večkratno izgovarjanje besedila ob petju celega razreda bo učencem s slabšim posluhom v veliko pomoč pri usvajanju novega znanja. Nemalokrat pa opažam, da taki učenci v skupnem petju skupine lažje najdejo pravo pevsko linijo. V skupini jih vodi njihovo uho, njihovo telo začne samodejno pravilno delovati in posnemati zvoke skupine. Včasih je za neaktivno petje posameznika krivo nepravilno ali preplitko dihanje, v skupini pa se posameznik nezavedno sprosti, pozabi na ustaljene vzorce in svoje pevske strahove ter začne spontano posnemati ostale. Lažje doseže tone, ki presegajo njegov govorni obseg in tako pravilno zapoje posamezne ali celotne dele melodije. Take okoliščine lahko nastanejo samo v primerno vodeni skupini. Učitelj ne sme izpostavljati pevcev s slabšim posluhom, lahko pa jih spodbuja, naj se čim bolj prepustijo pravi pevski liniji. Večkrat mora pohvaliti barvitost razrednega petja, ki sicer ni umetniško vrhunsko, ampak je ritmično trdno in melodično raznoliko, kot so raznoliki tudi učenci sami.

Nikakor pa učitelj ne sme pozabiti na del razreda, ki s posluhom nima težav! V vsakem razredu se najdejo navdušeni pevci iz mladinskega zbora, ki pa v razredu največkrat poniknejo in začnejo peti povsem neaktivno. Morda jim njihovo uho sporoča, da je to razredno petje pravi odklon od tega, kar oni štejejo za lepo petje. Seveda, saj se v zboru učijo vse kaj drugega. A motivirati jih je treba povsem drugače. S prijazno spodbudo jih povabimo k uporabi pevske tehnike, ki so se je naučili v zboru. S svojim znanjem lahko pomagajo ostalim do boljšega pevskega rezultata, oni morajo biti vlečni konji tega voza. Sama v razredu močno izpostavim magično vrednost tega, da pri petju lahko močno vplivamo eden na drugega, boljši pevci potegnejo za seboj slabše in tako lahko hitro vsi skupaj postanemo dobri, celo zelo dobri. Seveda ne bomo ocenjevali našega petja kot na pevski reviji, ampak bomo opazovali posebno pevsko barvitost, moč skupinskega sodelovanja in energijo celega razreda. Kot povsod, bo tudi tukaj najbolj zalegla učiteljeva neustavljiva navdušenost nad skupinskim dosežkom. Tako bo tudi največji pevski perfekcionist v razredu sprejel načelo: če je učitelj, ki ima tenkočutno uho, tako navdušen nad nami, pa že mora biti tudi to v redu. Zato je razredno petje neprecenljivo in nenadomestljivo v razvoju pevskega posluha.  

Učne pesmi in Učne pesmi 2, založba Glasbena delavnica Orfej, 2019, 2021

Uporaba učnih pesmi v razredu

Učitelji glasbene umetnosti v razredu sledijo učnemu načrtu. Vsebinam iz načrta sledijo tudi tukaj predstavljene učne pesmi, glavno pozornost namenjam vsebinam od 4. do 9. razreda devetletke.

Seznam pesmi iz obeh zbirk po razredih:

Večje število pesmi je napisano za učence od 4. do 7. razreda, saj predvidevam, da bodo učitelji pesmi, ki govorijo o osnovnih glasbenih temah, uporabljali tudi v višjih razredih. Npr. pesem Orkestri je sicer umeščena v 6. razred, kjer spoznavamo glasbila in glasbene skupine. Lahko pa jo zapojemo vedno, ko obravnavamo orkestrske skladbe različnih zgodovinskih obdobij. V tej pesmi je večkrat uporabljena beseda simfonično, ki je učencem precej tuja, zelo težko si jo zapomnijo. V pesmi pa se nekajkrat ponovi v različnih kombinacijah, zato jo kmalu usvojijo.

Omenim naj še pesem Gremo na koncert, ki nam s svojo vsebino nudi odlično izhodišče za pogovor o koncertnem bontonu. O tem se z učenci lahko pogovarjamo vedno pred skupnim obiskom koncertnih prireditev. In če se pesem naučimo v 4. razredu, bo v 8. ali 9. dovolj že samo to, da jo spet prepojemo in tako na hitro osvežimo vsebine koncertnega bontona.

GREMO NA KONCERT

Skupaj gremo na koncert tja v bližnji dom kulture,
nikdar ne zamujamo, vedno se držimo ure.
Vsi smo se lepo oblekli in se uredili,
to dogodek je kulturni, duše naše bomo napolnili.

Pred dvorano poskrbim, da je telefon ugasnjen,
da slučajno ne zvoni, da ne zmotim vseh ljudi.
Se žvečilka ne spodobi za dvorano fino,
kokice s pijačo pa so tu in tam primerne le za v kino.

Vstopnico ogledam si in poiščem svojo vrsto,
sedem le na pravi stol in pozdravim desno, levo.
Pa koncertni list preberem, v njem so vsi podatki,
da bom vedel, kdo nastopa, kaj bom slišal, kdaj bodo dodatki.

Med koncertom tiho smo, svoje misli umirimo,
a na koncu pa močno vse z aplavzom nagradimo.
Po koncertu prerojen sem, to je čarovnija,
lepi zvoki, harmonija, hrana so za mojo dušo in srce.

Podobno je tudi s pesmijo Prešeren in Premrl, ki jo lahko zapojemo vsaj dvakrat na leto, na »ta veseli dan kulture«, 3. decembra, ko obeležujemo Prešernov rojstni dan, in seveda ob slovenskem kulturnem prazniku 8. februarja.

PREŠEREN IN PREMRL

Zapojmo melodijo, ki vsak Slovenec jo pozna:
Prešernovi so verzi, a glasba je Premrlova.
Ko France pisal je besede sedme kitice,
kdo vé, če slutil je, da piše verze slavne,
v slovenski himni zdaj živé.

Pri snovanju priročnika sem imela v mislih, da želim učitelju čim bolj pomagati pri izpeljavi ure. Zato sem se odločila za posnete vsebine, ki so oddaljene samo en klik. V priročniku so objavljene spletne povezave, prek katerih lahko vsebine iz oblaka prenese na svoj računalnik in do njih dostopa tudi brez interneta ali prek drugih sodobnih elektronskih naprav. Ta način je posebno aktualen tudi sedaj, ko veliko pouka poteka na daljavo. Učitelju so na voljo  različne datoteke:
– video mp4: tekoči notni zapis, spremljava z vokalom,
– video mp4: karaoke, spremljava z vokalom, e-povezava za učence,
– video mp4: karaoke brez vokala,
– avdio mp3: spremljava in vokal,
– avdio mp3: spremljava,
– učni list z besedilom in novimi glasbenimi pojmi,
– datoteka vseh učnih pesmi po razredih.

Vsaka učna pesem je posneta v več izvedbah, saj to pomaga pri motiviranju učencev za večkratno ponavljanje posamezne pesmi. Tako se učenci z novimi glasbenimi pojmi srečajo čim večkrat: ob naši razlagi, ob branju besedila pesmi, ob prepevanju po karaokah in ob branju tekočega notnega zapisa.

Ko npr. prepojemo najlažjo verzijo, kjer učenci berejo besedilo v načinu karaok in zraven poslušajo posneto spremljavo in glas, jih povabimo k branju tekočega notnega zapisa, prav tako ob posneti spremljavi in glasu. Zatem poskusimo pesem zapeti ob učiteljevi klavirski spremljavi z branjem besedila z učnega lista, ki ga imajo nalepljenega v zvezku. Če je ta izvedba še prezahtevna, si pomagamo z avdioposnetkom pevke in spremljave ali pa se vrnemo na eno od videodatotek. Naš cilj je, da učenci pesem zapojejo čim večkrat in da jo na koncu znajo kot razred zapeti ob učiteljevi ali posneti spremljavi brez vodilnega pevkinega glasu.

Pri uvajanju nove snovi s pomočjo učne pesmi lahko učitelj izbere različne metodične postopke.

  • učitelj najprej obrazloži snov in nove pojme, nato učenci to snov utrdijo ob prepevanju učne pesmi;
  • učenci najprej pesem samo poslušajo, zatem izluščijo nove vsebine, ki jih učitelj obrazloži, nato zapojejo učno pesem;
  • učno pesem najprej zapojejo, nato izluščijo nove vsebine, ki jih učitelj obrazloži.

Učence pa motiviramo, da te vsebine utrjujejo tudi doma. V obeh priročnikih so na voljo spletne povezave za domačo uporabo. Učitelj lahko te povezave objavi v spletni učilnici, ki je obdobju v zaprtja šol zaradi epidemije postala učencem velika pomoč pri pridobivanju tekoče snovi. Tako lahko sedaj učenci ob petju učnih pesmi tudi doma spoznavajo nove glasbene vsebine, vadijo branje notnega zapisa, hitro branje besedila ob karaokah, pri mnogih pesmih pa lahko dodajo tudi svoje ritmične ali melodične spremljave. Ob tem uresničujejo več ciljev: spoznavajo nove pojme, izvajajo in ustvarjajo. Nenazadnje pa lahko učitelj s pomočjo učne pesmi pridobi tudi ustno oceno. Učenec lahko pesem zapoje ali pa obrazloži vsebino ali obravnavane glasbene pojme. O načinu preverjanja se lahko vsak učitelj sam odloči tako, da se bo učenec lahko najbolje izkazal.

Učne pesmi so uporabne tudi v glasbenih in srednjih šolah

Vsebine učnega načrta osnovnih šol se dobro povezujejo z mnogimi vsebinami v glasbenih in srednjih šolah. Zelo uporabne so učne pesmi, ki govorijo o glasbenozgodovinskih obdobjih, namenjene predvsem poznavanju znanih skladb in skladateljev. V enem razredu v glasbeni ali srednji šoli so zbrani učenci iz različnih osnovnih šol in prav lahko se zgodi, da so nekateri med njimi te pesmi že spoznavali v osnovni šoli. Ti učenci lahko izdatno pripomorejo k hitrejšemu usvajanju pesmi. Prav tako pa lahko izhajamo iz znanj, ki so jih predhodno pridobili pri pouku glasbene umetnosti tako, da učenci govorijo o vsebinah, ki jih že poznajo. Tako lahko s pridom uporabimo njihovo predznanje in te vsebine še nadgradimo. 

Učna pesem Romantika je primer ene od pesmi iz priročnika, ki govori o značilnostih glasbenega obdobja. Tukaj so kot osnova uporabljene znamenite melodije iz skladb romantičnih skladateljev. Učenci prek dodanega besedila spoznavajo lastnosti tega obdobja, spoznavajo pa tudi znane melodije, naslove skladb in skladatelje. Podobna metoda je uporabljena tudi v pesmi Klasicizem.

Glavna dejavnost pri glasbeni vzgoji bi moralo biti prepevanje, ki pa se zaradi usvajanja obsežne snovi pri pouku žal prevečkrat opušča. Z učnimi pesmimi pa si bodo učenci najprej širili znanje prek skupinskega razrednega petja, pri katerem bodo lahko sodelovali tudi učenci s slabšim posluhom. Tako bodo pri pouku glasbe o zahtevani snovi vsi prepevali, namesto da bi le poslušali razlago učitelja.

Z učnimi pesmimi želim dvigniti kakovost poučevanja učiteljev in kakovost znanja učencev. Utrjevanje snovi lahko prek učnih pesmi postane prijetno vsakdanje opravilo, ki ga učenec lahko opravlja v razredu pri pouku ali celo sam doma, ko si pomaga z datotekami v oblaku. Uglasbeni pojmi se bodo tako na igriv način s petjem še trajneje in globlje zapisali v njihov spomin, kar je cilj vsake dobre glasbene vzgoje.

GIBALNICE – 33 PESMI ZA IGRO IN USTVARJANJE

V preteklih dveh letih so bili zaradi dela na daljavo učni procesi na vseh nivojih močno ovirani. Tudi glasbena vzgoja je bila pri delu na daljavo omejena le na posameznikovo samostojno prepevanje ob računalniku in predvsem na spoznavanje glasbenozgodovinskih vsebin. Le-te so bile mnogim učiteljem najlažji način poučevanja glasbe na daljavo. Veliko sedenja pred računalnikom in kasneje zapiranje razredov v »mehurčke« je ustvarjalo razmere,  pri katerih so znanstveniki ugotavljali, da človekove motorične spretnosti nazadujejo in da veliko bolezni izhaja iz prekomernega sedenja. Vse to je tudi učiteljem glasbe narekovalo, dnaj v pouk vnesejo več gibalnih vsebin. Glasbeniki smo čutili potrebo, da pri tem sodelujemo z novimi in bolj dinamičnimi glasbenimi dejavnostmi. Tako so nastale gibalnice, kratke pesmice z dodanimi gibi, ki naj bi pripomogle k popestritvi skupinskega pouka na različnih stopnjah. Prek njih se priporočilo, naj v pouk vnesemo več gibanja, uresničuje na igriv način, čeprav je glavni cilj izvajanja gibalnicmožganska in telesna aktivnost. Gibalnice z gibanjem izvajalce sproščajo, aktivirajo, razvijajo mnoga področja možganskih funkcij in zraven še zabavajo. Urijo jih v mnogih glasbeno-ritmičnih, gibalnih in besednih spretnostih. Nekatere so ciljno usmerjene v zbujanje delovanja obeh možganskih polovic, kar je izjemnega pomena pri doseganju boljših učnih in drugih delovnih rezultatov.

Gibalnice so igriv način sproščanja za posameznika ali skupino

Gibalnice, zbrane v istoimenskem priročniku, so namenjene vsem starostnim skupinam oziroma vsem, ki se radi poigrajo v paru ali skupini: otrokom, mladostnikom, odraslim in starostnikom. Izvajamo jih lahko na dvorišču, v gozdu, na travniku, ob mizi po kosilu, v podjetju ali v razredu. Ob njih izvajamo določene gibe ali nas vodijo v igro na izpadanje. Dodani gibi so večinoma preprosti: ploski, tleski, koraki, poskoki itd. Vsaka gibalnica motivira udeležence k ustvarjanju novih gibnih, besednih ali ritmičnih kombinacij. Večina gibalnicje zasnovana tako, da je osnovna in najbolj preprosta vaja predstavljena v več različicah z višjo težavnostno stopnjo in je tako primerna tudi za starejše izvajalce. Pri tem je treba biti ustvarjalen, uporabljati domišljijo in premagovati vedno težje naloge. Gibalnice so torej pripomoček, ki dviguje sposobnosti za vsakodnevno delo.

Osnova gibalnic je ponavljanje

Melodije pesmi so preproste, da jih lahko pojemo kjerkoli in brez spremljave. Besedilo je zasnovano tako, da se v naslednjih kiticah večji del besedila ponavlja, spremeni se le posamezna beseda. To je za izvajalce v veliko pomoč, saj se ni treba veliko ukvarjati s pomnjenjem besedila, ampak lahko pozornost usmerijo k dodanemu gibanju. Nekatere melodije in besedila pa se dobesedno ponavljajo ves čas in tako postajajo motorično ogrodje za izvajanje zahtevanih gibov. Vemo, da je ponavljanje nekega obrazca, v našem primeru pesmice in gibov, kot nekakšna meditativna mantra. To ponavljanje izvajalcu pomaga, da se ob petju sprosti do te mere, da pozabi na to, da sploh poje. Med ponavljajočim se petjem se sprosti trebušna prepona, ki jo naše telo napenja v trenutkih stresa in ogroženosti. Ob petju se začnejo v možganih sproščati dobrodejne snovi, hormoni, kot sta oksitocin in serotonin, ki zmanjšujeta tesnobo, spodbujata dobro voljo in čustva, kot sta samozavest in občutek stabilnosti. Ponavljajoče se petje z gibanjem ima torej vrsto odličnih sprostitvenih učinkov in je lahko preprosta stalna pot do dobrega počutja. Za izvedbo nekaterih gibalnic porabimo le nekaj minut, zato jih lahko s pridom uporabimo v razredu, ko opazimo neaktivnost ali utrujenost učencev ali v podobni situaciji med seminarjem pri odraslih. Spet druge gibalnice lahko izvedemo na raznih skupinskih praznovanjih kot zabavni vložek, h kateremu povabimo čim več sodelujočih. Primerne so za uporabo v mladinskih društvih, kot so taborniki, skavti in podobne skupine. Nekatere od njih so uporabne tudi za t. i. »timbilding« ali krepitev tima v podjetjih, v krogu razširjene družine, pa tudi v domovih za varstvo starejših občanov.

Osnovno gibalnico lahko nadgradimo v višjo težavnostno stopnjo

Večina gibalnic je zasnovana tako, da je osnovna, najpreprostejša vaja predstavljena v več različicah z višjo težavnostno stopnjo in je tako primerna tudi za starejše izvajalce. Pri tem je treba biti ustvarjalen, uporabljati domišljijo in premagovati vedno težje naloge. S tem se dosežeta možganska in telesna aktivnost, ki sta glavni cilj tega izvajanja. Gibalnice so torej pripomoček, ki dviguje človekove sposobnosti za vsakodnevno delo v šoli ali službi.

Rada bi omenila metodični pristop v priročniku Gibalnice, ki uporabniku nudi podporo in razlago za uporabo na štirih nivojih: besedno, slikovno, zvočno in video. Voditelju ali izvajalcu je pri lastnem učenju na voljo več datotek:

  • notni zapis pesmi,
  • opis igre in gibov,
  • slike posameznih gibov,
  • posnetek pesmi s klavirsko spremljavo in vokalom,
  • posnetek pesmi s klavirsko spremljavo,
  • videoposnetek poteka igre.

Gotovo je največja pomoč voditelju videoposnetek poteka igre, kjer je prikazana ena od možnosti za izvedbo.  A te datoteke so namenjene izključno voditelju, nikakor pa ne izvajalcem. Pri učenju gibalnic je namreč najpomembnejši  postopen proces spoznavanja vsega, kar nam neka gibalnica ponuja. Pred učenjem nove gibalnice moramo izbrati pravilen metodični postopek. Izvajalci naj vsebino spoznavajo postopno: najprej besedilo, nato besedilo in gibe, sledi melodija in na koncu še pravila igre. Nekatere pesmice imajo na koncu najzanimivejši del ali gib, ki ga udeležencem odkrijemo šele takrat, ko vse drugo že dobro obvladajo. Zato moramo biti pri učenju iznajdljivi, včasih pa tudi skrivnostni, da pričaramo pravo razpoloženje. Voditelj pa mora imeti tudi dober občutek, kdaj se udeleženci naveličajo ene dejavnosti in jo znati pravočasno zamenjati z drugo. 

Pri snovanju priročnika sem imela v mislih predvsem učitelja v nižjih razredih osnovne šole, ki mora v eni šolski uri izvesti veliko glasbenih dejavnosti. Zato so vse gibalnice izvedljive brez spremljave, da se lahko uporabljajo kjerkoli in kadarkoli. Posnete spremljave pa lahko močno olajšajo začetno učenje ali popestrijo končno izvajanje. Zato sem pri vsaki gibalnici v priročniku dodala povezave do gradiva v oblaku. Do njih pristopamo prek QR kode ali prek vpisanih spletnih povezav. V priročniku so opisani tudi metodični postopki za učenje ter spodbude za nadgradnjo osnovnih gibalnic s pomočjo ustvarjanja sodelujočih. Zato je priročnik Gibalnice osnova za pravilno uporabo gibalnic,e-datoteke pa so praktična dopolnitev priročnika. Zanje so hvaležni predvsem inštrumentalno manj vešči uporabniki ali pa naprednejši voditelji, ki lahko skupino popeljejo po poti ustvarjalne nadgradnje.

Gibalnice so v prvi vrsti nastale kot dopolnitev učnih vsebin v osnovni šoli, kjer poučujem. A zaradi svoje prilagodljivosti so uporabne vse od otroških vrtcev do raznih mladinskih in odraslih društev. Skratka povsod, kjer se  lahko izvajalci družijo in zabavajo ob petju in izvajanju skupinskih iger, tudi na rojstnodnevnih praznovanjih, porokah, družinskih srečanjih in podobno. Uvrstimo jih lahko na urnik pri vsakem predmetu in v skoraj v vsak delavnik, saj nam vzamejo le nekaj minut in nas razpoložijo za nadaljnje delo. Tako se s pomočjo glasbeno-ritmičnih iger hitro sprostimo, naše delo v nadaljevanju pa postane kvalitetnejše. Glavni namen je, da se gibalnice uvedejo najprej med otroke, morda pa bodo kasneje s prenašanjem iz roda v rod postale del našega ljudskega izročila.

Priročnik Gibalnice, založba Glasbena delavnica Orfej, 2020

Katja Gruber je akademska glasbenica in deluje na raznih zborovskih področjih. Iz zadnjega obdobja je najbolj odmevno njeno delo na področju otroške in mladinske zborovske glasbe. Poučuje na Osnovni šoli Nazarje, kjer vodi pet pevskih sestavov. Vrhunska priznanja na domačih in tujih odrih potrjujejo njeno uspešno delo. Je tudi zunanja sodelavka JSKD kot strokovna spremljevalka revij, članica tekmovalnih žirij in mentorica izobraževanj. V samozaložbi je izdala več priročnikov in notnih zbirk. Več o tem najdete na njeni spletni strani https://katjagruber.wixsite.com/orfej.