»… Kateregakoli mesta bi bila vesela, bolj kot sama nagrada me je razveselila uvrstitev v finale, ker je to pomenilo, da bom tekmovanje izpeljala do konca,« je po razglasitvi rezultatov povedala Alenka Podpečan, ki jo je strokovna žirija 1. Državnega tekmovanja Mateja Hubada za slovenske zborovodje postavila na nehvaležno 2. mesto. »Vsako mesto ima lahko svoj čar ali pa izziv, če hočete: 3. in 2. si lahko razlagamo kot spodbudo, da bo treba še delati, 1. mesto pa si vsak razlaga po svoje, jaz bi se verjetno spraševala, ali sem res najboljša …«
Ko sva se z Alenko po e-pošti dogovarjali za srečanje, je bilo to videti nekako takole: »Danes ne morem, sem v Kamniku, jutri lahko, a pred 18. uro, v soboto me ni, sem ves dan v Novem mestu, pa še koncert imam tam. Konec tedna ne, takrat sem v Velenju …« Dobili sva se tisti dan, ko je »lahko, a pred 18. uro«, na kavi v Dvornem baru, seveda, tam najdeš ta prave glasbenike, baje.
Alenka, koliko ur ima vaš delovni dan, kakšen je vaš delovni teden?
Sem neustavljiva, res, zelo rada delam, zelo rada si nabašem urnik, tudi če to ni nujno potrebno. Vaje imam s tremi različnimi zbori, včasih štirimi ali celo petimi: Kamnik – Novo Mesto – Ljubljana – Velenje, uživam v tem, da se premikam po Sloveniji in delam z različnimi zasedbami. Velikokrat si želim, da bi imel dan vsaj 36 ur. Na vaje se rada kvalitetno in temeljito pripravim, na vsaki vaji želim doseči cilj, ki sem si ga pred tem zadala. Od sebe in od pevcev zahtevam veliko, je pa res, da sem do sebe veliko bolj kritična.
No, pa vseeno, zakaj štiri zbore? Morda bi jih bilo smiselno imeti manj, navsezadnje imate še nekaj obveznosti na Akademiji, včasih pa si je treba tudi oddahniti.
To drži, ja, tako je naneslo: Zbor Pomlad iz Novega mesta sem prevzela pred štirimi leti na pobudo svojega profesorja Marka Vatovca, menil je, da bi bilo to zame koristno, k zboru Cantemus iz Kamnika sem prišla, da bi začasno nadomestila zborovodjo, pa so bili nad mano navdušeni in so prosili, naj ostanem. Zame je ta zbor predstavljal posebno motivacijo, ker sem kmalu ugotovila, da mi ponuja nove izzive. Komorni zbor Ave ima posebno mesto v meni; v tem letu, odkar ga vodi moj profesor, sem v njem spoznala krasne ljudi z veliko glasbenega entuziazma – s takimi ljudmi rada delam. Seveda sem počaščena, da mi je profesor ponudil vlogo korepetitorja, ki zahteva veliko odgovornosti in resnega dela, verjamem, da je to ena najdragocenejših priložnosti za mladega zborovodjo, ki želi posegati po še in še. Velenje je moj dom, tam sem začela peti in tja se rada vračam, tudi v pomoč karizmatični Danici Pirečnik v Šaleškem akademskem zboru, ki je odličen vokalni ansambel in dobra družba. No, s srcem sem seveda najbolj pri svojih dveh zborih, to je razumljivo. Saj res, tu je še akademijski zbor, s katerim prav zdaj pripravljam program za magistrski koncert, pa še kaj se najde občasno.
Peta sezona z Mešanim pevskim zborom Pomlad iz Novega mesta …
… druga sezona z Mešanim pevskim zborom Cantemus iz Kamnika …
… od lanske sezone asistentka dirigenta Komornega zbora Ave …
… pred tem pa Komorni zbor Krog iz Ljubljane (2014–2015) …
… in študentski medicinski pevski zbor COR iz Ljubljane (2011–2013) …
… »pa še kaj se najde občasno«.
Foto: Darja Štravs Tisu
Kako ste v ta konglomerat zborov, vaj, nastopov in koncertov, študija letošnjih repertoarjev vseh sestavov strpali še tekmovanje, ki – tako si vsaj predstavljam – zahteva celega človeka in nekaj mesecev poglobljenih, natančnih priprav.
Dobro vprašanje (smeh). Na tekmovanje sem se pol leta pripravljala tako študijsko kot tudi psihično. Ukvarjala sem se s pomisleki, dvomi in množico vprašanj, ki so se sukala predvsem okrog tega, ali bom sposobna prenesti ves ta pritisk in psihični napor. Sem namreč zelo občutljiva oseba in zelo samokritična. Nekatere življenjske izkušnje so v moj značaj prinesle željo po perfektnosti, po popolnosti, čeprav se prav dobro zavedam, da popoln res ni nihče. Profesor me je spodbujal, ljudje, ki jim zaupam, so me bodrili, navsezadnje sem se odločila, da si pač moram zaupati, da to, kar znam, znam dobro. S to mislijo sem se podala v to »enkratno avanturo«. Očitno uspešno.
Zdi se, da vam prva etapa ni najbolje uspela, z Bachom pa ste posebno navdušili, saj vam je žirija podelila nagrado za najboljše vodenje vaje v polfinalu, za oblikovanje Bachove skladbe, torej.
Tudi sama nisem bila najbolj zadovoljna s svojo prvo predstavitvijo. Po tem nastopu sem si rekla, draga moja, zdaj boš morala dati vse od sebe. Za Bacha sem se prav posebej pripravljala, ugotovila sem namreč, da nam, Slovencem, baročna glasba ni čisto blizu, da je pri nas ne izvajamo veliko, zato sem se ji še toliko bolj temeljito posvetila. To je opazila tudi žirija, posebno ponosna sem na pohvale prof. Holgerja Specka, ki velja za strokovnjaka na tem področju. Te nagrade sem izredno vesela, poplačala je ves tisti trud, da bi se moja samopodoba navzven zrcalila kot samozavest in odločnost.
Foto: Darja Štravs Tisu
Zbor Akademije za glasbo dobro poznate, to so nenazadnje vaši kolegi in prijatelji, ste z drugima dvema demonstracijskima zboroma že kdaj sodelovali?
Z zborom Dekor sem se tokrat prvič aktivno srečala, sem ga pa večkrat poslušala na koncertih prav z namenom, da ga bolje spoznam. Z Zborom Slovenske filharmonije pa sem se že srečala, z njim sva študentki dirigiranja nastopili na letnem izpitu.
Kako ste doživljali odzivanje zborov na svoje gibe oziroma svoje želje? Kako so vam sledili, kako so reagirali?
Vsi trije zbori so bili dobro pripravljeni. Ko sem stopila pred vsakega od njih, sem ugotovila, da vsak od mene zahteva oz. pričakuje nekaj drugega. Dekleta z Akademije za glasbo so zahtevale veliko jasnosti in izraznosti. Zelo dobro so bile pripravljene: če nisi pokazal nič posebnega, nisi nič dobil v zameno. Dekor je super skupina pevcev, zelo dobro se odzivajo na roko. Zelo me je presenetila hitrost njihovega reagiranja: karkoli sem pokazala ali rekla, v trenutku sem začutila spremembo. Zbor Slovenske filharmonije je prav tako odziven na roko, zahteva pa nekaj več: dirigent si mora ves čas upati in iti na vse, voditi, a tudi tvegati.
Foto: Darja Štravs Tisu
Tekmovati z zbori ali takole sam, je kakšna razlika? Kako občutite te trenutke? Vam predstavljajo zadovoljstvo ali obremenitev, kako je s tremo?
S svojimi zbori se velikokrat udeležujem različnih revij in tekmovanj na vseh ravneh od regijske do mednarodne, običajno smo uspešni, je pa res, da nikoli ne grem na zmago. Svojim pevcem vedno pravim: dobro smo pripravljeni, dali bomo vse od sebe, pokazati se gremo v najboljši luči, naredili bomo svoj maksimum, potem pa se bomo pustili presenetiti. Če nič ne pričakuješ, je vsaka nagrada lepa. S Pomladjo in Cantemusom smo prejeli že več prvih nagrad in zlatih priznanj, nazadnje na tekmovanju v Češkem Olomoucu. S prvim sem tekmovala pred dvema letoma, z drugim junija letos. Z obema zboroma sem nastopila v dveh kategorijah in z obema sem v »grand prixu« dosegla 2. mesto.
Trema? Ne, s tem nimam težav. Nastop pred občinstvom mi daje posebno energijo, to je poseben adrenalin. Tudi na tem tekmovanju je bilo tako.
2. nagrada na tekmovanju Mateja Hubada vam je prinesla nagradni koncert z enim od zborov Akademije za glasbo v sezoni 2016/2017 (nagrado podeljuje Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani), plačilo prijavnine na Svetovnem zborovskem simpoziju v Barceloni 2017 (nagrado podeljuje JSKD) in brezplačno udeležbo na seminarju za zborovodje Glasbene matice Ljubljana, ki ga bo vodil Tomaž Faganel (nagrado podeljuje Glasbena matica Ljubljana).
Vseh nagrad sem bila zelo vesela, od vsake bom lahko nekaj novega pridobila. V veliko spodbudo so mi, še posebej zato, ker sem jih prejela največ od vseh tekmovalcev. Zanimivo je, da ravno z zbori Akademije za glasbo v zadnjih dveh letih nisem sodelovala, tako da se ponovnega dela s tako zasedbo veselim. V čast mi je, da bova z zmagovalko tekmovanja Petro Grassi skupaj odšli v Barcelono, saj je res super oseba; med tekmovanjem sva ugotovili, da naju veliko stvari povezuje in da imava veliko skupnega. Bila mi je dodatna motivatorka, opazila sem, da je zaradi vseh dirigentskih tekmovanj, ki se jih je udeležila, bolj izkušena. Na seminarjih Glasbene matice sem sicer že večkrat aktivno sodelovala, res pa je, da z gospodom Faganelom še nisem, tako bom imela lepo priložnost spoznati dirigentsko osebnost, ki jo izredno cenim.
Tekmovanje je gotovo pustilo močno sled v vašem profesionalnem življenju, je vaš tedenski delavnik zdaj kaj drugačen, kot je bil predtem?
Rezultat tekmovanja je rezultat mojega šestmesečnega dela, pravzaprav vsega mojega zborovodskega udejstvovanja doslej, je motivacija za naprej, zdaj vem, kaj lahko na naslednjem tekmovanju izboljšam in kako, zdaj imam o sebi in svojih sposobnostih jasnejšo sliko. Moj zborovski teden pa ni nič drugačen kot pred tekmovanjem. Takoj po tekmovanju, že naslednji dan, sem imela vajo v Kamniku … Taka sem pač, ne znam počivati.
ALENKA PODPEČAN je maturirala iz klavirja na Umetniški gimnaziji. Nato se je vpisala na študij glasbene pedagogike na Akademiji za glasbo. Diplomirala je leta 2014 in prejela diplomo summa cum laude. Od leta 2011 študira tudi zborovsko dirigiranje, trenutno na magistrski stopnji pri izr. prof. Marku Vatovcu. Od leta 2012 je zborovodkinja MePZ Pomlad iz Novega mesta, s katerim je prejela regijski zlati priznanji in mednarodni zlati priznanji. Od konca leta 2014 do začetka leta 2016 je vodila KZ Krog. V sezoni 2015/2016 je prevzela MePZ Cantemus iz Kamnika. Je pevka in asistentka dirigenta v KZ Ave. Udeleževala se je raznih dirigentskih seminarjev v Sloveniji in na Nizozemskem pri znanih tujih dirigentih. Dirigirala je tudi v več abonmajskih koncertih Akademije za glasbo.
