Zgodbe o nekdanjih pevskih zborih (2. del)

Petje tudi v manjših klubih

Poleg številnih pevskih društev, ki so delovala samostojno, in pevskih zasedb, ki so bile sestavni del drugih kulturniških organizacij, je na Kranjskem tja do prve svetovne vojne prepevalo tudi veliko nestalnih skupin, ki so sebe nazivale kot pevski klubi. Ti so delovali v okoljih, kjer za redno društveno dejavnost ni bilo pravih pogojev oziroma tako ali drugače niso dosegali meril, ki bi bila potrebna za ustanovitev pravega pevskega društva. Lahko pa da se pevcem enostavno tudi ni ljubilo ukvarjati z »uradnimi« zadevami in so raje nastopali le v ožjih prijateljskih krogih.

Pevski klubi so v deželi Kranjski navadno šteli le po nekaj pevcev, morda za kak kvartet ali kaj podobnega, ponekod pa se je njihovo članstvo povečevalo, tako da so sčasoma prerasli kar v pravi pevski zbor.

Pevski klubi so delovali priložnostno in »neuradno«, torej brez posebne priglasitve oblastem, saj zanje niso veljala pravila društvenega nastopanje v javnosti. Zaradi tega navadno tudi niso imeli »uradnih« imen. Nekateri pa so se kljub temu odločili za posebna poimenovanja, ki so omogočala njihovo prepoznavnost. Dijaki novomeške gimnazije so si tako za svojo pevsko zasedbo nadeli ime »Krka«. Pevci nekdanjega tamburaškega kluba v Ilirski Bistrici, ki je razpadel, so delovali pod svojim prejšnjim imenom, torej kot »Ilirska vila«. Precej številčna zasedba v Zagorju ob Savi pa se je imenovala kar po kraju delovanja: pevski klub »Zagorje«. In še bi lahko naštevali …

Pevski klub »Zagorje« v istoimenskem kraju je imel kar veliko članov in se je ponašal tudi z lastno razglednico. Foto: arhiv avtorja

Pevski klub »Zagorje« v istoimenskem kraju je imel kar veliko članov in se je ponašal tudi z lastno razglednico.
Foto: arhiv avtorja

 

Živahno v Trstu in okolici

Delovanje slovenski pevskih društev na Kranjskem je bilo dokaj neovirano, saj je bila večina prebivalstva v deželi slovenske narodnosti in tako pri oblasteh in odzivu občinstva niso imeli težav. Povsem drugače pa je bilo v drugih delih Avstro-Ogrske monarhije, kjer so živeli Slovenci skupaj z nemškimi ali italijanskimi sodeželani. Tam so nastajale težave, ker se nekateri prebivalci niso smeli ali niso hoteli izpostavljati v narodnostnem oziru.

Na Tržaškem, Goriškem, Spodnjem Štajerskem in Koroškem bi torej pričakovali, da bodo slovenski pevci delovali bolj v zaprtih krogih, omejenih le na občinstvo, sestavljeno iz rojakov, domačinov. Dejansko pa so tudi v teh deželah Slovenci razvili prav živahno pevsko društveno delovanje in si tudi pri izbiri imen niso pustili kratiti narodnih pravic.

V tem pogledu še posebej izstopa mesto Trst s svojim zaledjem proti Goriški in Krasu. Trst se je izkazal že leta 1861, ko je bila tam konec januarja ustanovljena prva narodna čitalnica na Slovenskem. V njej so sodelovali tudi drugi Slovani in zato si je nadela ime »Slavjanska čitalnica«. Kajpada si je omislila tudi pevski zbor. Ta je še posebej uspeval v 70. letih, ko ga je vodil priznani skladatelj Anton Hajdrih, ki je bil sicer po rodu Nemec (Anton Wenzel Heidrich) iz Ljubljane.

Ker pa je Hajdrih kmalu umrl, star šele 36 let, so leta 1887 po njem poimenovali pevsko društvo v Proseku nad Trstom. V tistem času so se tudi v drugih vaseh v tržaški okolici zganili rodoljubi in tako je do prve svetovne vojne tamkaj cvetela posebna »pevska pokrajina«. V mestu samem je leta 1895 začelo delovati pevsko društvo »Kolo«, še prej pa »Slovansko pevsko društvo«. Pozneje je zaživelo »Slovensko glasbeno društvo«, ki je bilo podružnica »Glasbene matice« v Ljubljani, njegov temelj pa je bil pevski zbor. V Škednju sta prepevala »Slovanska vila« in »Velesila«, v Trebčah »Primorec«, v Banih pri Trebčah »Gaj«, pri sv. Jakobu »Ilirija«, pri sv. Mariji Magdaleni spodnji »Slovanska lira« in »Slava«, pri sv. Ivanu »Zora« in »Zvezda«, pri sv. Križu pa »Skala«. V Bazovici je občinstvu lepoto petja predstavljala »Lipa«, v Padričah »Slovan«, v Kontovelu »Danica«, v Rojanu »Zarja«, v Boljuncu »France Prešeren«, v Dolini pri Trstu »Valentin Vodnik«, v Barkovljah pa »Adrija«. Repentabor se je ponašal s pevskim društvom »Dom«, Lonjer z »Zvonom« in »Zastavo«, Opčine z »Zvonom«, Ricmanje s »Slavcem«, Vrdela z »Zoro«, Rocol s »Svobodo« in»Zvonimirom« in Gropada s »Skalo«. Frdenič so zastopali pevci« Slovenske mladine«, v Devinu je prepevala »Ladja«, v Mačkovljah »Primorsko«, v Borštu »Slovenec«, v Konkonelu »Višava« ter »Zvezda« v Podlonjerju. Nabrežina pa je imela pevsko društvo z imenom svojega kraja.

Ob vsem tem pevskem vrvenju je skladatelj Emil Adamič v članku za revijo »Novi akordi« nekoč zapisal, da imata Trst in okolica več pevskih društev kot vsa dežela Kranjska skupaj. Malo se je sicer pošalil, a njegova ugotovitev ni bila daleč od resnice.

Trstu najbližje obalno mesto Koper pa se je ponašalo s pevskim društvom »Zvezda«.

V Trstu je bilo veliko slovanskega prebivalstva, zato je tudi slovensko pevsko društvo prevzelo ime »Kolo«. Delovalo je uspešno in ob svoji desetletnici izdalo tole razglednico. Foto: arhiv avtorja

V Trstu je bilo veliko slovanskega prebivalstva, zato je tudi slovensko pevsko društvo prevzelo ime »Kolo«. Delovalo je uspešno in ob svoji desetletnici izdalo tole razglednico.
Foto: arhiv avtorja

 

Na Goriškem in v okolici

Gorica je imela svoje »Pevsko in glasbeno društvo«, ki je bilo podružnica ljubljanske »Glasbene matice«. Še pred njim so meščani prepevali v zboru narodne čitalnice in leta 1875 ustanovljenem pevskem društvu »Slavec«.

V Trnovem je nekdaj delovalo pevsko društvo »Orel«, v Čepovanu »Vila«, v Preserju pri Braniku »Venec«, v Opatjem selu »Kras«, v Avberju »Kraški vrh«, v Gorenji Vrtojbi »Napredek«, v Sovodnju »Nada«, v Šempetru »Prešeren«, v Mirnu »Vipava«, v Pliskovici »Škrjanček«, v Kobjeglavi »Kraški slavček«, v Lokvi »Tabor«, »Draga« pa v Orleku pri Sežani. Popularno ime »Lira« so si poleg Kamnika na Kranjskem nadela tudi pevska društva v Komnu, Tomaju in Skopem pri Sežani. Sveto pri Komnu je zastopala »Draga«, Kubed »Skala«, Pevmo »Naš prapor«, Vogrsko »Lijak«, Vrh pri sv. Mihaelu »Straža«, Renče »Svoboda«, Barko pri Divači »Balkan«, Salež pa pevsko društvo »Bratski slog«.

Nekatera društva so bila bolj kratke sape, druga pa so vztrajno delovala tja do srede dvajsetih let, ko so bila vsa po vrsti ukinjena.

Tudi tako odročna vas, kot je Avber na Krasu, se je odločila za ustanovitev pevskega društva. Imenovali so ga »Kraški vrh«. Tudi to se je odlikovalo po živahnem delovanju in si tudi omislilo lastno razglednico. Foto: arhiv avtorja

Tudi tako odročna vas, kot je Avber na Krasu, se je odločila za ustanovitev pevskega društva. Imenovali so ga »Kraški vrh«. Tudi to se je odlikovalo po živahnem delovanju in si tudi omislilo lastno razglednico.
Foto: arhiv avtorja

 

Puščoba na Spodnjem Štajerskem

Pevsko delovanje na nekdanjem Spodnjem Štajerskem, ki obsega območje današnje Štajerske v okviru Republike Slovenije, so povsem obvladovale nemške zasedbe v Mariboru, Celju in Ptuju. Od leta 1861 pa so se jim pridružili tudi pevski zbori slovenskih narodnih čitalnic v teh mestih ter skupaj z bralnimi društvi tudi pevci v drugih krajih.

Že leta 1884 se je v Ptuju ustanovilo še samostojno »Slovensko pevsko društvo«. Ker pa je imelo premalo članstva in izredno slabe pogoje za samostojno delovanje, je enkrat letno prirejalo koncerte po različnih krajih, koder so ptujskim rodoljubom pomagali še člani drugih slovenskih pevskih skupin. V 90. letih pa sta nastali še pevski društvi v Mariboru in Celju.

Od ostalih štajerskih mest in trgov pa sta slovensko petje še najbolj proslavila »Vranska vila« na Vranskem, ustanovljena pozimi leta 1897/98, in »Edinost« v Žalcu. Pevsko društvo z imenom »Škrjanček« pa so imeli tudi v Zgornji Kungoti nad Zrečami (današnjim Gorenjem).

V nemškem mestu Graz (po naše Gradec), prestolnici dežele Steiermark, je vlada leta 1898 odobrila pravila pevskega društva s slovenskim imenom. Bila je to »Vranska vila« iz trga Vransko na Spodnjem Štajerskem. Foto: arhiv NUK

V nemškem mestu Graz (po naše Gradec), prestolnici dežele Steiermark, je vlada leta 1898 odobrila pravila pevskega društva s slovenskim imenom. Bila je to »Vranska vila« iz trga Vransko na Spodnjem Štajerskem.
Foto: arhiv NUK

 

Na drugi strani Karavank

Rojaki onstran Karavank so se za ustanovitev samostojnega pevskega društva zanimali že v 80. letih 19. stoletja. Pred tem je petje cvetelo le med ljudstvom in v prostorih celovške narodne čitalnice.

Končno pa jim je uspelo šele leta 1895, ko je v Šmihelu pri Pliberku skupina navdušencev ustanovila svoj »Gorotan«. Poleg njega so do vojne na Koroškem prepevala še samostojna pevska društva s poetičnimi imeni, kot denimo »Drava« v Glinjah, »Slavček« v Škofičah, »Zvezda« v Hodišah, »Rožica« v Šentjakobu v Rožu ter »Dobrač« v Brnci, kjer so bili pevci hkrati tudi tamburaši. Sicer pa je bilo živahno prepevanje tudi v odsekih tamkajšnjih katoliških izobraževalnih društev, kjer so pevci delovali pod imenom teh matičnih organizacij, kot denimo pri »Bilki« v Bilčovsu in podobno.

(Se nadaljuje …)

Koroški pevski zbor »Drava« v Glinjah je dobil ime po tamkajšnji priljubljeni reki. Na razglednici pa je objavil tudi društveno geslo. Foto: arhiv avtorja

Koroški pevski zbor »Drava« v Glinjah je dobil ime po tamkajšnji priljubljeni reki. Na razglednici pa je objavil tudi društveno geslo.
Foto: arhiv avtorja