Glasbeniki, pevci, zborovodje, instumentalisti … občutimo moč glasbe. Doživljamo jo močno, silovito, osvobajajočo, pa tudi dotakljivo, nežno, blago. Otožni si zapojemo ali zaigramo nam ljubo skladbo, ob kateri potočimo solzo in obenem čutimo, da je naše življenje znosnejše in da se razpoloženje dviga. Na vajah prisedemo k sopevcu. Po urah vadenja skladba zazveni v harmoničnem večglasju. Uskladi se celo srčni utrip vseh zboristov, skladba se utelesi, začutimo jo v vsaki pori našega bitja. Dihamo skupaj, bijemo skupaj, zlijemo se in uživamo. Večkrat slišim koga, ki reče, da petje, glasba deluje terapevtsko, ali celo, da je to zanj terapija. Misel, ki je za tistega, ki jo izreče, še kako resnična.
Moč glasbe
Ni dvoma, glasba ima svojevrstno moč – združevanja, zbliževanja, prebujanja čutenja, tolažbe, vznesenosti.
Včasih je veljalo, da nas glasba spremlja od rojstva do smrti. Tudi danes ni nič drugače, le da zdaj marsikdaj mamino zapeto uspavanko zamenja posnetek instrumentalne glasbe s spleta, da v šolah opažamo potrebo po učenju (ne zgolj prepevanju že naučenih) otroških/ljudskih pesmi, da nekateri pevci po obdobju pandemije raje obsedijo v domačem naslonjaču, kot da bi šli na pevske vaje, da v domovih starejših – zaradi podhranjenosti kadra – namesto petja odmeva glasba s televizije ali radia.
Naše življenje je hitro, delovnik prepoln obveznosti. Hlepimo po miru in harmoniji, vsiljuje pa se nam hrup. V upanju, da bo »bolje«, ko mine naporno delovno obdobje življenja, da pride čas, ko bo tega na pretek, hitimo skozi življenje. Iz kaotičnega stanja nas morda zdrzne nepričakovan uvid, da bi bilo dobro pritisniti na zavoro in upočasniti drvenje ali pa bolezen, ki se prikrade.
Če je bolezen taka, da jo je mogoče pozdraviti, znamo na življenje pogledati drugače, mirneje. Izpustimo kako odvečno obveznost, izberemo to, kar resnično želimo. Če pa je bolezen kronična, če ne kaže povratka v prejšnje, zdravo stanje, je situacija bolj zamotana. V taki se znajdejo osebe z demenco in njihovi svojci.
Demenca
Demenca je med ljudmi precej domača tema. Ko se nam zgodi, da kaj pozabimo, se hitro izgovarjamo na demenco. V resnici pa je to hitro naraščajoča bolezen, ki bo v prihodnjih letih, desetletjih še bolj zaznamovala našo družbo. Ne gre zgolj za pozabljanje, občasno neprepoznavanje svojcev, ampak za odtujenost od sebe in drugih, vedenjske in duševne spremembe, hude čustvene stiske, agresivno vedenje … Pri osebah z demenco je ogrožena njihova identiteta zaradi telesne in duševne bolezni. Pogosto gresta lastno doživljanje sveta in doživljanje ali dojemanje drugih – vsaksebi.
Skrb za osebo z demenco, sploh v kasnejših fazah, je za svojce izčrpavajoča. Mnogi ne zmorejo te skrbi, zato veliko oseb z demenco živi v domovih starejših. Tam jih oskrbujejo ustrezno usposobljeni strokovnjaki, ki pa so večkrat preobremenjeni spričo visokih zahtev normativov. Zaradi staranja prebivalstva in hitrega tempa življenja je demenca svetovni problem. Vsaka država, skupnost išče rešitve zanjo. Nemško Ministrstvo za družino starejše, ženske in mladostnike je pred skoraj desetletjem (2016) izdalo priporočila za obravnavo osebe z demenco.
Glasbena terapija
Med podpornimi oblikami pomoči je tudi glasbena terapija. Gre za strokovno prakso. »Osrednjo vlogo v glasbeni terapiji ima trosmerni proces med terapevtom, klientom in glasbo. Uporaba glasbe nudi klientom varen prostor, kjer se lahko srečajo s svojo stisko, jo izrazijo, preoblikujejo in ozdravijo.« (Š. L. Knoll)
Glasbeni terapevti delamo s širokim spektrom klientov in smo z uporabo glasbenoterapevtskih tehnik osredotočeni na trenutne potrebe posameznika in razvoj njegovih sposobnosti na več ravneh (fizični, socialni, čustveni, intelektualni, komunikacijski in duhovni). Kaj to konkretno pomeni? Glasbeni terapevti delamo s klienti individualno ali skupinsko. Uporabljamo preprosta glasbila, na katera lahko vsak igra. Za sodelovanje v skupini ali v individualnem srečanju glasbeno predznanje ni potrebno. Glas in glasbila ne služijo prvenstveno učenju ali nekemu glasbenemu »izdelku«. Osnovni cilj glasbene terapije je uporaba glasbe znotraj glasbenoterapevtskega odnosa za zadovoljevanje neglasbenih, terapevtskih potreb klienta.
V Sloveniji se je mogoče za glasbenega terapevta izobraziti na Inštitutu Knoll, kjer študij traja tri leta. Glasbeni terapevt mora imeti oz. pridobiti znanja tako s področja glasbe kot tudi s področja psihologije, psihiatrije, sociale, medicine … Ker je izzivov veliko, je izobraževanje, tudi po zaključenem študiju, doživljenjsko. Glasbeni terapevti delamo v različnih okoljih: v vrtcih in šolah s prilagojenim programom, različnih centrih za otroke in mladostnike, varstveno delovnih centrih, v kliničnem okolju (na Pediatrični kliniki v Ljubljani), v domovih starejših.
Foto: arhiv avtorice
Projekt Pevske skupine
Ko se je porodila ideja, da bi izpeljali projekt, v katerega bi vključili osebe z demenco, smo v Združenju glasbenih terapevtov Slovenije zavzeto pristopili k sodelovanju s snovalcem te ideje – Javnim skladom za kulturne dejavnosti. Zakaj? Osebe z demenco se pogosto soočajo z izolacijo, socialno izključenostjo in pomanjkanjem aktivnosti, ki bi spodbujale njihovo kognitivno funkcijo, počutje in socialno vključenost. Kljub prizadevanjem nekaterih posameznikov in organizacij je v Sloveniji razmeroma malo ustreznih programov, ki bi bili prilagojeni specifičnim potrebam in izzivom oseb z demenco. Tradicionalni pristopi k oskrbi oseb z demenco se pogosto osredotočajo na medicinske vidike bolezni in se, nehote, premalo osredotočajo na psihosocialne potrebe obolelih.
Z glasbo, njenimi atmosferami in posebnimi možnostmi srečanja lahko glasbena terapija prevzame povezovalno funkcijo in vodi v doživljanje klienta, gradi mostove med znotraj in zunaj, med nekoč in danes. Obenem vemo, da so številne raziskave pokazale, da ima glasba izjemno pozitiven vpliv na osebe z demenco. Glasba lahko:
- izboljša kognitivne funkcije (spomin, koncentracijo, govor),
- zmanjša stres, tesnobo in depresijo,
- izboljša razpoloženje in počutje,
- spodbuja socialno interakcijo in vključenost,
- poveča kakovost življenja.
Tako smo prepoznali, da lahko projekt »Pevske skupine za osebe z demenco« predstavlja inovativen pristop k oskrbi, ki se osredotoča na spodbujanje kognitivnih funkcij, izboljšanje počutja in socialno vključenost obolelih. Inovativen tudi zato, ker je glasbenoterapevtski pristop drugačen od običajnejših, bolj utečenih pristopov pri delu z osebami z demenco.
Kot glavna cilja smo si zadali naslednje:
Projekt »Pevske skupine za osebe z demenco« bo lahko pomembno prispeval k izboljšanju kakovosti življenja ljudi, ki se soočajo z demenco. Z zagotavljanjem dostopa do inovativnega in vključujočega programa bomo spodbujali kognitivne funkcije, krepili mentalno zdravje, spodbujali socialno vključenost, krepili vezi med ljudmi in ozaveščali o demenci v lokalni skupnosti.
Projekt »Pevske skupine za osebe z demenco« bo udeležence izobraževanja usposobil za delo z osebami z demenco; usposabljal jih bo za izvajanje tovrstnih pevskih skupin, glasbenih aktivnosti z omenjenimi osebami.
Po eni strani smo torej pozornost usmerili na pevsko (in glasbeno) ustvarjanje s skupinami pevcev, obenem pa izobraževali zainteresirane glasbenike, zborovodje, pedagoge, zaposlene v domovih za vodenje tovrstnih skupin.
Foto: arhiv avtorice
Oblikovanje pevskih skupin – v treh slovenskih regijah
Na treh lokacijah v Sloveniji smo ustanovili tri pevske skupine z osebami z demenco: v osrednjeslovenski regiji v DSO Fužine, v Podravju v DU Ptuj ter na Primorskem v DU Idrija. Poleg soglasja domov starejših je bilo za nas pomembno, da je bilo v vsakem domu mogoče zagotoviti prostor, ki je dostopen za osebe z demenco, primerno velik za pevsko skupino (in sodelujoče udeležence izobraževanja) in akustično ustrezen za petje, igranje.
V Domovih starejših in Dnevnih centrih po Sloveniji smo izvedli anketo, s katero smo pridobili informacije o oblikah glasbenih dejavnosti za starejše, kdo takšne skupine vodi, kaj vodje potrebujejo. Na podlagi pridobljenih podatkov smo oblikovali podrobnejši načrt dela.
V sodelovanju s posameznimi domovi starejših smo oblikovali pevske skupine. Želeli smo skupine z največ devetimi pevci – osebami z demenco. Kasneje smo na vseh treh lokacijah v skupino sprejeli večje število pevcev (do 14). Zaradi večjega števila prijavljenih oseb na izobraževanje, smo v Ljubljani okrepili ekipo izvajalk.
Oktobra smo začeli z vodenjem pevskih skupin. Na vsaki lokaciji smo se s pevci srečevali enkrat na teden. Druženje je trajalo uro in petnajst minut, običajno pa se je podaljšalo, saj se pevci ob koncu kar niso mogli posloviti. Pesem jih je ponesla onkraj časovne dimenzije.
Srečanja sva vodili dve kvalificirani glasbeni terapevtki (oz. kvalificirana glasbena terapevtka in študentka glasbene terapije), ki sva skrbeli za strokovno vodenje pevske skupine, izbor primernih pesmi in vaj ter ustvarjanje prijetnega in vključujočega vzdušja za vse udeležence. V Ljubljani so, zaradi velikega števila pevcev in udeležencev izobraževanja, srečanje vodile glasbeni terapevtki in študentka glasbene terapije.
Foto: arhiv avtorice
Posamezno srečanje pevske skupine
Vsako srečanje se je začelo s pozdravno pesmijo za vsakega pevca, se nadaljevalo z ogrevanjem in upevanjem, različnimi vajami za prožnost telesa in pevskega aparata. Osrednji del je bilo petje znanih slovenskih ljudskih pesmi in drugih priljubljenih melodij. Za razliko od običajnega zborovodenja smo predloge za pesmi vodje sprejemale od pevcev. Naša naloga je bila predvsem podpora dogajanju (tako v glasbeno kot tudi čustveno, socialno, duhovno), podpora z glasbilom/glasom/dotikom. Po pesmi je ponavadi sledil kratek pogovor. Včasih se je razvil tudi daljši klepet, izmenjava različnih mnenj, pobuda za novo pesem. Slišali smo kako življenjsko zgodbo. Za vse to je bil prostor na našem srečanju, ki smo ga dopolnjevali tudi z igranjem na različna glasbila. Ker so bili med pevci tudi nekdanji poklicni ali amaterski glasbeniki, smo podprli ta njihov del. Tako je v eni od skupin že precej opešan posameznik ob zanj pomenljivi pesmi vstal in oddirigiral skladbo. Zanj smo priskrbeli dirigentsko paličico. Vsakokrat znova je tako spet postal živahna oseba, polna vedrine, smisla in upanja. Ali pa nekdo, ki je na kitaro zabrenkal nekaj akordov, kot nekoč v svojem bendu. Pa gospa, ki se je zaljubila v kraguljčke in tista, ki je zapela večkitično pesem, čeprav skoraj ne govori več. Vsi tisti, ki so se smejali kot že dolgo ne, tisti, ki so točili solze srečnega spomina ali pa ujetosti v praznino, tisti, ki so prvič v življenju igrali na orglice, tolkli na boben ali vrteli koshi zvončke, ki so spet in spet začeli svojo ljubo pesem.
Z glasbenoterapevtskimi intervencijami in dejavnostmi smo pristopale k njim in bile z njimi. Čas se je za tisto debelo uro tudi za nas ustavil in ni bil naše merilo. Koliko druženja in socialnega stika smo lahko zaznali v teh srečanjih. Vse to, kar je v vsakdanu teh pevcev tolikokrat izgubljeno. Srečanje smo zaključili z zaključno pesmijo, ki je bila, tako kot pozdravna, posebej skomponirana za določeno skupino. Z njo smo pevce pospremile v njihov vsakdan.
Izobraževanje za seminariste
V izobraževalni del smo povabili zainteresirane udeležence: animatorje, delovne terapevte, strokovne delavce v domovih starejših, ki se ukvarjajo z glasbenimi dejavnostmi, zborovodje, pedagoge, študente glasbe, ki bi jih vodenje tovrstnih skupin zanimalo.
Število udeležencev izobraževanja smo, glede na pogoje dela, omejili na devet na skupino, naposled pa sprejeli vse prijavljene. Teh je bilo 30, različnih profilov: od glasbenikov, pedagogov, dolgoletnih zborovodij do – na različnih delovnih mestih – zaposlenih v domovih. Zanje smo organizirali teoretična izobraževanja, ki so se jih lahko udeležili kot spletnega predavanja, ali kot enodnevno izobraževanje v živo v prostorih JSKD v Ljubljani. Štiri članice ZGTS so udeležencem ponudile štiri teme, ki so se nam zdele elementarne za vodenje take pevske skupine: o glasbeni terapiji, komunikaciji in vodenju, o demenci, o vokalni tehniki ter o glasbenoterapevtskih intervencijah v procesu dela s pevsko skupino. Tako predavateljice kot izvajalke smo, izhajajoč iz naše strokovne izobrazbe, seminaristom podale znanja tudi ali predvsem s področja glasbene terapije, nismo pa jih usposabljale za glasbenoterapevtsko delo. Zanj je potreben večleten študij. Določena pridobljena znanja pa bodo lahko lepa obogatitev strokovnemu delu seminaristov ali spodbuda za sovodenje take skupine.
Udeleženci izobraževanja so prihajali tudi na srečanja pevskih skupin, na eno od lokacij, ki jim je bila najbližja. Tam so se lahko, poleg opazovalnega dela, aktivno vključili v proces srečanja pevske skupine.
Projekt smo na dveh lokacijah zaključili tik pred božičem, na eni od lokacij pa sredi januarja letos. Povsod z zaključnim nastopom pevske skupine: za svojce, zaposlene in druge oskrbovance domov. O njih lahko pišemo in pripovedujemo z veliko hvaležnostjo in ganjenostjo.
Odmevi
Zaposleni v domovih, svojci pevcev so prepoznali in pripovedovali o smiselnosti srečanj, petja za osebe z demenco, potrdili izboljšanje kakovosti življenja teh oseb, seminaristi pa so svoje misli strnili v zaključno evalvacijo.
Mnogi so pisali, da si želijo, da si se projekt nadaljeval, in res nas veseli, da se na tem področju že kažejo nove poti. Želimo si, da bi – tako kot JSKD – tudi drugi, predvsem odgovorni v naši državi, prepoznali vrednost takih oblik dela z različnimi ranljivimi skupinami.
Delovanje naših pevskih skupin je kolegica Simona Kokot predstavila na prvem Dnevu slovenskih zborovodij novembra 2024 v Ljubljani, o njih pa so pisali tudi nekateri mediji. Kratke utrinke smo lahko videli v oddaji Ah, ta leta, nekaj, izpod peres seminaristov in zaposlenih v sodelujočih domovih, pa jih zapišimo namesto sklepne misli.
Sandra Nemec, fizioterapevtka, udeleženka izobraževanja: »Opažamo, da so pevci po obiskih pevskih skupin bolj sproščeni, odločeni bolj aktivni in veseli. Skupina je iz srečanja v srečanje bolj živa. Lepše poje in je vesela.«
Matija Puškarič, delovni terapevt, udeleženec izobraževanja: »Pevci se po hodniku pogovarjajo o treh gospeh (vodjih pevske skupine), ki hodijo pet in igrat. Povedo, da jim je všeč in sprašujejo, kdaj bodo spet prišle tiste tri gospe. Zanimivo mi je, kako oživi 92 letni gospod. Komaj ga dobim iz postelje, da vstane in gre na pevsko srečanje. Potem pa tako oživi, lepo poje in celo dirigira. Ta del lahko iz njega dobite le glasbene terapevtke, ki se imate čas ukvarjati z vsakim posameznikom bolj poglobljeno.«
Katarina Zajec, namestnica direktorja za socialno oskrbo, kakovost in zunanje dejavnosti: »V izredno zadovoljstvo nam je, da se je projekt tako lepo razvil in da je dosegel tako pozitivnem odziv, tako s strani udeležencev, kot njihovih svojcev. Želimo si, da bi se nadaljeval, a imamo izzive s pomanjkanjem kadrov. Trenutno imamo zaposlenega enega delovnega terapevta, zato za vodenje pevske skupine z demenco potrebujemo podporo od zunaj.«
Mija Lipušček, socialna delavka, udeleženka izobraževanja: »Spoznala sem, da glasba ljudi predrami, zanimivo se mi je zdelo, kako se ljudje spomnijo besedil in kako se besedila od kraja do kraja razlikujejo. Posebej se mi je zdelo zanimivo in dobro, da sledimo vzgibom udeležencev in zapojemo, kar oni začnejo, četudi štirikrat eno in isto pesem.«
Udeleženka izobraževanja: »Nekateri stanovalci so se sprostili, ‘odprli’. Srečanja so jim pustila prijetne občutke, ki so se v njih ohranili za dlje časa. Na vsakem srečanju se je čutila energija med udeleženci, vsak je na svoj način prispeval svoj del.«
Vesna Štumberger Kukovec, socialna gerontologinja, udeleženka izobraževanja: »Na srečanjih v živo je bilo zaznati mnogo pozitivne energije. Nekaterim osebam z demenco se je vidno izboljšalo razpoloženje, povezali so se tudi z ostalimi stanovalci, lažje so izrazili svoja čustva, tudi komunikacija je lažje stekla. S prepevanjem slovenskih ljudskih in narodnih pesmi se je marsikateri osebi z demenco na ta način priklical spomin iz preteklosti.«
Aleksandra Klemina Plemenič, profesorica glasbe, udeleženka izobraževanja: »Ta srečanja so bila zelo prisrčna. Kar je bilo povedano na teoretičnem delu, sem doživela v živo. Razumeš, zakaj se tako obnašajo, kako pristopiti, kaj je pomembno. Res je potrebno izhajati iz trenutka in začutiti tako energijo skupine kot posameznika. Izpostavila bi čut za delo z ljudmi, ki mora biti pristen in pomirjujoč. Veseliti se je treba drobnih stvari. Videl se je napredek posameznika na teh srečanjih. Glasba ima res neverjetno moč ter vpliv na telo, um in dušo človeka.«
Foto: arhiv avtorice
