Naša pesem 2022 – bolj »naša« kot kdajkoli prej, 3. del

Nadaljevanje 2. dela …

Domačin Naše pesmi, Akademski pevski zbor Maribor, je zbor z več kot polstoletno tradicijo. Zadnje desetletje je njihovim uspehom pod vodstvom skladateljice in zborovodkinje Tadeje Vulc razpelo krila. Pevci so vajeni tekmovanj in dobrih uvrstitev, Tadejin zborovski opus poznajo iz prve roke in sploh so v njihovih programih pogosto tudi dela ostalih slovenskih ustvarjalcev. Na letošnji preizkušnji je zbor nastopil v dvojni vlogi: kot demonstracijski zbor tekmovanja Zvok mojih rok in v konkurenci ostalih slovenskih zborov na tekmovanju Naša pesem.

Tadeja Vulc: Zelo zanimivo je bilo spremljati, kako drugi dirigenti izdelujejo iste skladbe. Največ razlik sem opazila pri izbiri tempov, nekaj podrobnosti je bilo tudi različnih, sicer pa, saj vemo, če se držiš partiture, naj bi bilo kar 90 odstotkov interpretacije že vnaprej določenih. Prepričana sem, da je oddati občasno zbor v druge roke zelo »higienično«, pevci so v tem primeru veliko bolj pozorni »na roko«, pazljivejši in bolj skoncentrirani in te – kot se rada pohecam – ob vrnitvi spet spoštujejo … (smeh) Vsekakor je laže slediti roki, ki si je vajen, ki jo dobro poznaš, gotovo se počutiš varneje, ko greš na oder in te tam vodi znan obraz. Ko sem jih poslušala v tej prvi vlogi, v finalu tekmovanja Zvok mojih rok, me je bilo zelo strah, kot bi imela otroka na odru in trepetala, ali bo izpolnil pričakovanja.

V tekmovalnem programu APZ Maribor je bila tudi vaša skladba, verjamem, da na pobudo pevcev, ki radi pojejo vaša dela.

TV: Res je, moji pevci zelo radi pojejo moje skladbe, nekako se poistovetijo z menoj, mogoče tudi zato, ker znam razložiti svoja dela na tak način, da jih res začutijo. Skladba In je krog je sicer nekoliko drugačna od prejšnjih, a so tudi to skrbno naštudirali.

Zaključek vašega nastopa je bil zelo atraktiven, novo delo skladateljice Klare Mlakar ste popestrili s posebno mizansceno, ne vem, če so bili ti gibi in premiki predpisani v partituri.

TV: Skladba Most Klare Mlakar je zmagovalka skladateljskega natečaja, ki smo ga razpisali v lanski sezoni. Zmagala je v kategoriji del na ljudsko tematiko. Zdelo se mi je pomembno, da dobi pravo mesto na tem odru, zato sem jo uvrstila na obe tekmovanji, Zvok mojih rok in Naša pesem. Pri izvedbi mi je pomagala koreografinja Mojca Kasjak, ki je dodala nekaj elementov proti koncu skladbe, nenazadnje tudi zato, da bi presenetili avtorico.

S svojim nastopom ste navdušili tako občinstvo kot žirijo. Ne prvič, imate bogate tekmovalne izkušnje na tem odru.

TV: To je res, vendar pa je vedno znova, kot bi stopili nanj prvič, vedno imam namreč zelo veliko pevcev, ki na tem tekmovalnem odru še niso nastopili.

Je za vas obremenjujoče ali spodbujajoče zapeti na Naši pesmi v Unionski dvorani?

TV: Včasih obremenjujoče, ko recimo še januarja izdeluješ zvok številnih novih pevcev, ki še ni oblikovan … Včasih pa je prav osvežujoče, ker pridejo nove, sveže moči, zbor se prevetri, starejša generacija pevcev vzgaja mlajše, mladi ji dajo zagon, to je čudovita kombinacija.

Domnevam, da sta se v koronačasu ti dve skrajnosti še okrepili.

TV: Ja, zdaj imam dve generaciji novincev hkrati, obe brez izkušenj. Z nami so bili že na več nastopih, ne pa še na tekmovanju. Prej smo namreč redno tekmovali, če ne tu, pa v tujini, zadnji dve leti pa tega žal ni bilo.

Čestitke za odličen nastop, upajmo na najboljše, tudi vi mislite tako? (Pogovor je potekal pred razglasitvijo rezultatov; op. a.)

TV: Ja, predvsem zato, da bi pevci čutili zadovoljstvo, ker so res garali in bili zavzeti. Lahko pa rečem, da je več od rezultata vredno zadovoljstvo, ko slišiš posameznega pevca, kako je v kratkih dveh ali treh mesecih po epidemiji pospešeno napredoval, to je pa res največje bogastvo.

Vokalna akademija Ljubljana, ki jo vodita Ana in Tine Bec, je podedovala ime in renome po odličnem moškem zboru, ki je pod vodstvom Stojana Kureta v pičlih desetih letih dosegel na zborovskem področju vse, kar je mogoče doseči. Nova zasedba je svoje prve obrise dobila v letu 2019, epidemija pa je začetek delovanja zamaknila za dve leti. Trije zbori te institucije so zapeli v revialnem delu Naše pesmi.

Ali je nova Vokalna akademija Ljubljana nastala na ostankih ali morda zgolj na spominu na legendarno, v evropskem prostoru prepoznavno Vokalno akademijo Stojana Kureta?

Ana in Tine Bec: Malo tudi na ostankih, ja, nekaj nekdanjih članov se nam je pridružilo, večina pa je res novih. Pripeljala sva jih iz znanih krogov, iz kroga družine, prijateljev in njihovih prijateljev … Razpisala sva avdicijo in nazadnje, v skladu z najinim prepričanjem, da je do določene mere vsakogar mogoče naučiti peti, sprejela kar vse. Začeli smo kot moški zbor, saj je bila prvotna zasedba moška, kasneje pa so se nam pridružila še dekleta in zdaj delujemo v vseh treh zasedbah, moški, mešani in ženski. Pevci imajo zelo različna predznanja, vsi pa imajo resno željo po petju in to se nama zdi dobra osnova.

Nastop moškega zbora se je zdel nekakšno posvetilo nekdanji zasedbi.

TB: Z Volaričevim Nosom in Mendelssohnovo Beati mortui smo se res spomnili na nekdanjo zasedbo, ki je imela ti skladbi v svojem repertoarju in s katerima se je večkrat pojavila na različnih odrih. Dodali smo renesančno skladbo, ker je to dobra vaja za urjenje pevcev. Z zadnjo pa sem želel predstaviti našo mladost, gre skorajda za »barbershop slog«, poleg železnega repertoarja si namreč želimo izvajati tudi skladbe zabavnejših žanrov.

AB: Za ostali dve zasedbi sva program našla bodisi na spletu ali v lastnih izkušnjah in znanju. Veliko sem pela v dekliških zasedbah, zato poznam veliko ženskega repertoarja, mi je pa poseben izziv poiskati dela, s katerimi se še nisem srečala.

AB, TB: Zdaj je v načrtu tudi naš prvi letni koncert, ki bo slonel na naših tekmovalnih programih, dodala pa bova še nekaj ljudskih in pesmi iz železnega repertoarja.

Zakaj nobena od zasedb ni zbrala poguma za tekmovalni del Naše pesmi?

TB: Ne gre za pogum, pevci bi radi nastopili na tekmovanju, midva pa ocenjujeva, da je za to še prezgodaj. Vadimo šele dobrega pol leta, kar je po najini presoji premalo za resen nastop, zato smo se odločili, da se bomo trudili v revialnem delu predstaviti se v čim boljši luči.

Mešani pevski zbor Viva Brežice slovi po pestrih in domiselnih programih svojih koncertov, v katere redno vključuje nove avtorje in zanimive tematike. Letos je zbor v sodelovanju z instrumentalisti in folklorno skupino oblikoval 30. jubilejni koncert na prav poseben način. V Mariboru je slavil z ostalimi zlatimi zbori.

Simona Rožman Strnad: 30. obletnica je tako zborova kot moja in tale zlata plaketa je res prava krona. Tako se še z večjim zanosom podajamo na praznovanje, ki ga obeležujemo s tridesetimi dogodki: ulično razstavo, Vivino rajžo po krajih, iz katerih prihajajo pevci, Vivinim gala plesom … Slavnostni jubilejni koncert pa bomo pripravili jeseni v Viteški dvorani v Brežicah, kjer bodo zazvenele predvsem avtorske skladbe, ki so bile v teh letih napisane za naš zbor.

Vaši koncerti so vselej prave zgodbe.

SRS: Sestaviti primeren program je vedno poseben izziv in morda najtežji del zborovskega »posla«. Res si lahko neizmerno kreativen in domiseln, včasih morda celo malce drzen, zdi se mi pomembno, da »zbudiš« iz nekih okvirov tako pevce kot občinstvo, morda tudi žirijo. Rada povezujem različna umetniškoustvarjalna polja, skušam se izogibati ustaljenih smernic. Zelo, zelo rada sodelujem z mladimi skladatelji in ustvarjalci, ker tudi oni v meni odstirajo kakšne neznanke.

No, in enega teh imate pravzaprav doma.

SRS: Sin Krištof je ravno v tem dveletnem koronskem času naredil neverjeten preskok. Ustvaril je krasna zborovska dela (ne samo za naš zbor), da ga komaj dohajam. Ima izjemne ideje. Ker je tudi odličen pevec, je to dobra kombinacija za nastanek kakovostnih zborovskih skladb. Vesna, boginja pomladi, ki smo jo izvajali na Naši pesmi, je odličen izdelek. Nastal je v sklopu treh novitet na temo staroslovanskih božanstev za naš jubilejni koncert. Ostali dve sta prispevala Klara Mlakar (Pramati Luna) in Matej Kastelic (Morana).

Menda se z jubilejnim koncertom poslavljate, zbor prepuščate mlajši generaciji.

SRS: Res je. Želim, da zbor dobi novo dirigentsko energijo. Tega smo se lotili načrtno, v sodelovanju s študenti Akademije za glasbo, a nam je epidemija preprečila plane. Tako sem se oprla na sina. Ima veliko izkušenj kot pevec z najboljšimi zborovskimi zasedbami pri nas, hkrati ima izjemen čut za interpretacijo, kar mislim, da se odraža tudi v njegovih muzikalnih kompozicijah. Zelo sem pomirjena in vesela, saj Krištofu zbor zaupa, ga spoštuje in mislim, da bo odlično nadaljeval ter nadgrajeval moje delo.

Občina Markovci šteje manj kot 5000 prebivalcev, pa vendar premore kar dva zbora, ki se že nekaj let umeščata med najvidnejše v državi. Prvi je Komorni zbor Kor, ki je letos v Mariboru prejel zlato plaketo, vodi ga Daniel Tement.

Daniel Tement: V času epidemije nismo imeli pevskih vaj, le nekajkrat smo se slišali na daljavo, peli pa nismo. To je imelo seveda svoje posledice, kar nekaj pevcev je svoj prosti čas namenilo drugim dejavnostim. Vsekakor smo se s trudom uspeli pobrati iz težav in naštudirati program na primerni ravni. Naš zbor se poleg rednih tekmovanj posveča tudi posebnim projektom, ti so povečini vokalno-instrumentalni, kar ustreza tako meni kot tudi pevcem. Velikokrat izvajamo moja avtorska dela ali priredbe, ki jih običajno umeščamo tudi v svoje tekmovalne programe. Na Naši pesmi smo bili letos tretjič, velikokrat smo tekmovali na mednarodni ravni in dosegli zlata priznanja, a vsi vemo, da je najžlahtnejše prav mariborsko zlato.

Drugi zbor iz Markovcev je Komorni zbor Glasis, ki je pod vodstvom Ernesta Kokota najžlahtnejšo plaketo za las zgrešil, zato pa je slab mesec prej navdušil na tekmovanju na Irskem.

Ernest Kokot: Ne morem reči, da nas je korona usodno prizadela. Kak mesec, dva smo imeli izpad vaj, sicer pa smo ves čas delali, seveda prilagojeno. Pred dobrim mesecem smo bili na mednarodnem tekmovanju v irskem Corku, kjer smo dosegli svoj vrhunec, zlato priznanje, sam pa sem prejel nagrado za najboljšega dirigenta tekmovanja. Takoj, ko smo se vrnili z Irske, nam je morala, energija, vse nam je padlo. Nemogoče je bilo to linijo držati do Naše pesmi. Kar precej težav smo imeli, da smo se v zadnjem tednu vrnili v formo, primerno za Našo pesem. Mednarodni zborovski festival Cork, kot se uradno imenuje prireditev, je uveljavljeno tekmovanje, eno najstarejših v Evropi, vsako leto tam sodelujejo slovenski zbori, letos smo bili mi edini. In kot nam je povedal organizator, so tam zelo navdušeni nad našimi zbori.

Ko sva se z zborovodjem Ernestom Kokotom pogovarjala, še nisva poznala rezultatov, oba sva upala, da bo … Gospod Kokot je izrazil veliko željo po žlahtnem odličju.

»Pevci so dali res vse od sebe in pokazali svojo dušo, a rezultati so subjektivna ocena. Kak’ bo, pač bo …«

In tako so dobili nov izziv za naslednjo Našo pesem.

Se nadaljuje …

Preberite tudi:

Naša pesem 2022 – bolj »naša« kot kdajkoli prej, 1. del

Naša pesem 2022 – bolj »naša« kot kdajkoli prej, 2. del

»V dobrega dirigenta zaupaš«