Foto: Tatjana Splichal
Letošnji prejemnik zlate plakete Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti (JSKD) za življenjsko delo je Tomaž Faganel, ki je, kot so zapisali v utemeljitvi nagrade, »ena izmed najpomembnejših osebnosti slovenskega zborovstva«.
Pomembno področje delovanja Tomaža Faganel predstavlja cerkvena glasba, ki jo soustvarja od gimnazijskih let, ko je pri ljubljanskih frančiškanih začel prepevati v zboru in prvič sedel za orgle. Te so poleg muzikologije postale njegova druga študijska izbira, ki jo je pozneje dopolnil še s tretjo, študijem
Tomaž Faganel je poučeval v pisani pedagoški vertikali. Kot sodelavec Muzikološkega inštituta ZRC SAZU (1986–2008) se je osredotočal na raziskovanje starejše slovenske glasbe, predaval in objavljal. Sodeloval je pri kritičnih izdajah slovenske glasbene dediščine, tudi kot urednik Monumenta artis musicae Sloveniae. Kot poznavalec slovenske cerkvene zborovske glasbe je 12 let urejal revijo Cerkveni glasbenik in sodeloval z revijo Naši zbori. 12 let je bil sodelavec Orglarske šole sv. Jožefa v Celju. Po oživitvi Slovenskega Cecilijinega društva leta 1996 je bil dva mandata njegov predsednik.
Vodil je različne zbore, več sezon APZ sv. Cecilije, pozneje Ljubljanski oktet, nato 15 let APZ France Prešeren Kranj, zbor Slovenicum/Chorus N’omen, sodeloval z zboroma RTVS in Slovenske filharmonije ter 16 let vodil Mešani zbor sv. Antona Padovanskega v župniji Ljubljana Vič. Tesno je bil povezan s švedsko zborovsko sceno in z nemško vokalno skupino Singer Pur, ki je posnela tri zgoščenke s 100 latinskimi posvetnimi pesmimi velikana renesančne glasbe, Kranjca Jakoba Handla – Gallusa.
Iskrene čestitke za prejeto priznanje – predvsem za številne in raznotere dosežke, zapisane v utemeljitvi nagrade …
Kaj vem, najbrž so to priložnosti: kakor železniška postaja, po kateri vozijo vlaki; sedeš na vlak in če ni čisto pravi, samo malo poklepetaš in presedeš. Na vlaku so tudi sprevodniki in če te zalotijo brez vozovnice, moraš včasih celo izstopiti z vlaka. Najpomembnejši pa so v glasbi sopotniki – brez njih se nič ne zgodi.
Katere bi posebej izpostavili?
Najprej domačo družino, kjer smo veliko peli, oče je včasih zraven igral kitaro. Ob posebnih priložnostih, npr. na sveti večer, sva z bratom na violino in klavir igrala vedno isto Haydnovo skladbo. Prav oče me je, petletnika peljal k profesorju Franu Staniču (1893–1979), učitelju violine. Tam sem videl, da je glasba nekaj posebnega – nekaj lepega. Profesor je od otrok večino, kar je želel, dosegel z igro. Verjel je, da lahko otrok naredi vse, če ga ne preobremeniš s sistemom. Sijajno je razvijal otroško spontanost! Nepozabno ostaja njegovo razpoloženje, ko smo nastopali. Pravi teater! In človek to nevedé odnese s seboj.
Profesor Stanič je verjel, da lahko otrok naredi vse, če ga ne preobremeniš s sistemom.
Po nasvetu prof. Staniča sem se po gimnaziji odločil za študij muzikologije in vzporedno še orgel pri prof. Hubertu Bergantu.
Kdaj pa ste vstopili v svet zborovske glasbe?
Na povabilo enega od maminih bratov sem že v gimnazijskih letih začel prepevati na koru pri ljubljanskih frančiškanih. Kot sveže mutirani basist sem tam spoznal legendarnega organista br. Kanizija Friclja. Do danes, se zdi, je bil eden redkih, ki je res znal množico v cerkvi z orglami pripraviti, da poje na vse.
Tam je bil tudi skladatelj Alojzij Mav, ki je živel v sobi zraven kora. Ker je bil vsako nedeljo na koru pri vsaj štirih, petih mašah – sam je maševal v samostanski kapeli –, je šel med pridigami na cigareto na slamnate fotelje tik zraven kora, kjer smo se mu pridružili še nekateri pevci. Žal sem bil takta kot »mulc« premalo radoveden – danes bi ga marsikaj vprašal. Tako pa sem mislil, da vse znam, saj že milijon let hodim v glasbeno šolo. A ko je petje štiriglasno in je tam 25 ljudi, ki obvladajo svoj glas, je zadeva drugačna. Trenutek osveščanja je bil zelo dragocen in počasi so se ob rutiniranih pevcih – nekateri, takrat že upokojenska generacija, so kot pevci začetniki sodelovali še s p. Hugolinom Sattnerjem – stvari začele sestavljati. Postalo mi je jasno, da se bom tako ali drugače ukvarjal z glasbo.
Potem preskoči iskra in ugotoviš, da je to grozno zanimivo; predvsem prostor med izvajalcem in teboj, ki sprožiš glasbeni promet oziroma zaigraš na nekoga drugega.
In kako je prišlo do odločitve za dirigiranje?
Prepevati sem začel tudi v APZ sv. Cecilije, ki ga je takrat vodil Tomaž Tozon. Nekoč je bil v nedeljo dopoldne službeno zadržan in mi je telefoniral: »Jutri bi pa ti dirigiral, ker me ne bo.« Sam sem sicer stal med basi, včasih na vajah kaj asistiral izza harmonija, dirigiral pa nisem še nikoli. Bil je skok v bazen. In … kakor plavalci si tudi tu pomagaš z rokami. Potem preskoči iskra in ugotoviš, da je to grozno zanimivo; predvsem prostor med izvajalcem in teboj, ki sprožiš glasbeni promet oziroma zaigraš na nekoga drugega – in to ne na kos izbranega lesa ali bleščeče pločevine.
Pomemben mejnik je bil, ko me je Uroš Lajovic srečal na Komenskega ulici in mi rekel: »Poleti boš šel na Osojsko jezero, tam ima moj učitelj (Hans) Swarowsky (1899–1975) dirigentski tečaj in boš videl, kako je to fajn!« Vedel sem, da gre za nekaj posebnega, a šele ko sem prišel na prizorišče tečaja v znameniti osojski – že takrat opuščeni – samostan, sem videl, da je to res zelo drugače. Predvsem popolnoma in hudo zares. Spominjam se, da sem premišljeval: »Tole zahtevno zgodbo boš preživel, počakal do konca, potem se boš pa vpisal na pravo in boš v sodniškem orkestru igral violino.« Potem se, hvala Bogu, nisem tako odločil. Spoznal sem, da brez dirigiranja ne bo šlo.
Foto: Janez Eržen
Kako se je pot odvijala naprej?
Dirigiranja sem se resno lotil po koncu študija muzikologije in po spletu okoliščin pristal v Gradcu pri sijajnem učitelju Milanu Horvatu, ki smo ga seveda poznali z našega filharmoničnega odra.
Vmes je pribrzel na Dunaj še en poseben vlak in sem sedel nanj: Eric Ericson je poleti 1977 prvič v južni Evropi vodil tečaj za dirigente. (Takrat sem ugotovil, da je za Skandinavce to res južna Evropa, brez slabšalnega prizvoka, Južna Evropa pač.) Trije tedni z njim in zborom Stockholmske akademije, v katerem so odlično peli mnogi poznejši uveljavljeni glasbeniki, skladatelji, karierni dirigenti in znani pevci, so bili nepozabna izkušnja. Eric Ericson je z nami delal brez razlikovanja glede na našo takratno našo dospelost v dirigiranju, tako da smo si baterije res še in še polnili. Takrat sem prvič doživel, da mi je tako pomemben mož predlagal, da se tikava. Skandinavci se dejansko tikajo mnogo prej kakor mi. Vsekakor sva navezala oseben odnos in stik obdržala, dokler se ni leta 2013 poslovil.
»Osebno nisem prepričan, da Bog našo (cerkveno) glasbo potrebuje; potrebujemo jo mi, da nam sporoča o večni lepoti.« (Tomaž Faganel)
Zakaj so ti stiki pomembni?
Tako je prišlo tudi do raznih priložnosti, kot je bil na primer Evropski simpozij za zborovsko glasbo leta 1995 v Ljubljani. Leta 1987 sem povsem slučajno izvedel za Mednarodno zborovsko združenje in da bo čez deset dni na Dunaju prvi svetovni simpozij te zveze, kjer se bo zbrala zborovska elita. Bilo je poletje in lahko sem vzel dopust, šel na Dunaj, kjer sva se po desetih letih spet srečala z Ericsonom. Povabil sem ga na dirigentsko gostovanje k svojemu zboru v Kranj. To je bilo pravzaprav zelo drzno vprašanje, ne glede na to, da smo bili za takratne razmere pravzaprav zelo soliden, no, dober zbor. Čez tri leta je Ericson kot dirigent gostoval v Kranju, vaje so bile javne, kot seminar za zborovodje, za sklep pa trije nepozabni koncerti. S prijatelji iz kranjskega apezeja smo dodatno organizirali, da je s svojim legendarnim komornim zborom dvakrat koncertiral v Ljubljani; zelo redko in posebno umetniško doživetje. Pozneje je gostoval tudi pri Zboru Slovenske filharmonije. No, tudi na evropskem zborovskem simpoziju leta 1995 je gostoval in vodil tečaj za dirigente.
Primarna naloga cerkvenega zbora pa je v nedeljo na koru – ves čas si na strokovni preizkušnji, da boš svojo glasbeno nalogo opravil dobro.
Simpozij je bil gotovo pomemben mejnik v razvoju slovenskega zborovstva. Kako je prišlo do zamisli zanj?
S skupino nekdanjih dijakov, že kolegov zborovodij, sem se slučajno udeležil simpozija tega združenja v Vancouvru. Tam smo spoznali pevsko izročilo obeh Amerik, Azije, celotne južne poloble. Slišali smo neverjetne stvari in začeli razmišljati, da bi kaj podobnega priredili v Ljubljani. Takratni predstavniki združenja so misel poprijeli, razmišljali (v neslabšalnem smislu) »lokalno«, z vsemi poudarki in posebnostmi evropske zborovske glasbe. Sledili so prvi stiki s Cankarjevim domom in tedanjo ne samo kulturno oblastjo, ki je prireditev podprla …
Po trdem delu majhne, a nadvse uglašene skupine je prireditev uspela. In to v primerjavi z velikostjo vsebine z danes nepredstavljivo nizkim proračunom, v katerem pa so bili dovolj spodobno zastopani vsi sodelujoči in nastopajoči. Bil je ne le glasbeno, tudi organizacijsko zajeten podvig. Udeležilo se ga je zelo veliko slovenskih glasbenikov. In vse te informacije so si ljudje nato predajali, jih uresničevali in še naprej hodili po svetu odprtih oči in ušes. Tak pomemben stik s stroko pač pusti posledice.
V Sloveniji je zborovska piramida lepo razvita. Pomembni za njen razvoj so tudi cerkveni zbori. V čem vidite posebnost njihovega utripa?
Drugače kot pri pevskem zboru, ki deluje kot društvo, vadi, je imeniten, ima koncerte, gostuje, se potrjuje …, cerkveni zbor praviloma živi vsako nedeljo. Gre pravzaprav za pomembno sodelovanje v liturgiji, za sodelovanje z glasbo, za duhovno doživetje, ki si ga želiš na kar najboljši ravni, vsako nedeljo, vsak praznik. Posvetni zbori tega posebnega občutja ne poznajo. Koncerte prirejajo, nastopajo, ko je program pripravljen, zrel za oder. Primarna naloga cerkvenega zbora pa je v nedeljo na koru – ves čas si na strokovni preizkušnji, da boš svojo glasbeno nalogo opravil dobro.
Že to, da glasbeniki skupaj, iskreno in zavzeto težimo za nečim lepim, je doživetje, je dogodek.
Gre za način odgovornosti za nekaj lepega, v domači cerkvi, v Božjo slavo, na koru; a z zborom, lahko istim, tudi na koncertu nič manj v Božjo slavo, prav tako v prizadevanju za nekaj lepega. Obstaja sicer različnost v namenih, a že to, da glasbeniki skupaj, iskreno in zavzeto težimo za nečim lepim, je doživetje, je dogodek. Ob tem se spomnim misli papeža Benedikta XVI., ki je opominjal na duhovno razsežnost in vrednost poslušanje glasbe v cerkvi. Enako odgovorno je za sklep velikonočne vigilije dvigniti z roko za začetek Klemenčičeve Poglejte, duše kot na koncertu pred Krekovim Samotnim ugibanjem, dveh skladb posebnih sporočil in duhovne moči. Prevečkrat bi radi lépo in duhovno delili na različna področja, čeprav gre za isto univerzalno lepoto. Osebno nisem prepričan, da Bog našo (cerkveno) glasbo potrebuje; potrebujemo jo mi, da nam sporoča o večni lepoti.
Ob tem bi rad poudaril še nekaj: marsikdo misli, da je z glasbo pri maši, kakor bi v slovesnem trenutku vključil radio ali cedejko in mora biti vse krasno. A za glasbo s kora je treba delati, zbrano in posvečeno. Kdor ni izkusil, kaj pomeni prizadevati si in uresničiti, da se nekaj lepega v glasbi zares zgodi, si to težko predstavlja.
Dirigent je pravzaprav samo usmerjevalec – »koordinator prometa«.
Foto: posnetek zaslona TV Slovenija
Stvari pa se tudi spreminjajo …
Zelo zanimivo je opazovati, kaj vse se dogaja na korih in pri drugih zborih. Ta razvoj, ta crescendo je neverjeten. Danes lahko slišimo vse, mislimo, da lahko skoraj vse tudi izmerimo – razvoj je bil v zadnjih desetletjih velikanski. A nikakor ne smemo zmanjševati vrednosti preteklega dela v zborovstvu: nekateri zbori, ansambli so ogromno dali od sebe. To so trdne korenine našega prepevanja. Sedanji »prepih« je lahko pozitiven, lahko pa se obrne tudi malo proti glasbi, ker je marsikaj preveč »na prvo žogo« – s premalo gledanja v note, premalo premišljevanja, študija, kaj me vprašuje tisti, ki je to glasbo zapisal. Danes glasbenik pogosto raje posluša posnetek in nato poustvari neke vrste repliko. Današnja generacija si včasih premalo prizadeva priti do lastnih spoznanj.
Note moramo vzeti v roke z odgovornostjo, radovednostjo in dvomom, ali je to, kar želimo slišati in kar nato zares zaslišimo, res tisto, kar je želel sporočiti skladatelj.
Da ne bo pomote: seveda si tudi sam navijem posnetek, a skladbe, ki sem jih že izvajal – za informacijo, kako jo razume skladbo nekdo drug. In potem se prikažejo vsa stara ortodoksna pravila, učitelji, ki so nam oblikovali pogled na glasbo, nas opozarjali, kaj se je pravzaprav bistveno vprašati: »kaj«, »zakaj« in »kako« bom nekaj naredil. Skladatelj konča svoje delo, ko naredi zadnjo piko, mi pa moramo note vzeti v roke z odgovornostjo, radovednostjo in dvomom, ali je to, kar želimo slišati in kar nato zares zaslišimo, res tisto, kar je želel sporočiti skladatelj. Pa če gre z največja imena v glasbi ali za najpreprostejšo skladbo.
Predhodno nastopanje v različnih vlogah – kot pevec, solist, organist – je za dirigenta najbrž dragocena izkušnja?
Pri dirigiranju zbora je pomembno, da ima vodja tudi pevsko izkušnjo, da ve, kaj pomeni biti del ansambla, podobno kot je za dirigenta orkestra velika prednost, če je kdaj igral v orkestru. Glasbo tako laže posreduje, laže upošteva zelo zapleten utrip velike skupine glasbenikov in posameznika v njej. S poznavanjem kolektivnega utripa in življenja »od znotraj« je različnosti vseh sodelujočih laže uglasiti na isto valovno dolžino in glasbo krmariti do skupnega sporočila in uspeha. Delo s toliko in tako različnimi ljudmi je poseben izziv, zelo zanimiva izkušnja. Hkrati pa je dirigent pravzaprav samo usmerjevalec – »koordinator prometa«. Ko nekaj želi, mora to s razumljivo kretnjo utemeljiti, sicer ne bo dobil nazaj, kar želi v skladateljevem imenu sporočiti.
V čem vidite pomen aktivnega ukvarjanja z glasbo?
Izražanje z glasbo je tudi odpiranje lastne osebnosti in značaja navzven: po eni strani potrjevanje, da nekaj zmoreš, po drugi strani pa je to dejavnost, ki pri kateri si osebno do te mere angažiran, da zraven, ob njej, ne moreš početi ničesar drugega. Biti dejanski izvajalec je nekaj posebnega. Nate sicer v zboru ali orkestru »igra« dirigent, a če sta uglašena, če drug drugega razumeta, če se začutita, in če je dirigent moder in se v pravem trenutku »umakne«, dobiš kot pevec ali inštrumentalist celo prvo besedo. To je poseben užitek, popolnoma drugačen od še tako predanega in zavzetega poslušanja še tako dobre glasbe.
Pomembno je – a ne le pri petju – sprejemanje lastnega glasu, slišanje samega sebe.
Petje v zboru človeka osebnostno pomembno oblikuje. Kot izkušnja skupinskega duha, ki vključuje osebno odgovornost, je pomembna tudi za otroke ali mladostnike, ki pozneje v življenju s pevsko izkušnjo drugače delujejo.
Vendar je predpogoj za ukvarjanje z glasbo posluh …
Že kar dolgo ne verjamem, da so nekateri ljudje brez posluha; mislim, da gre za nezadostno razvito prepoznavanje lastnega glasu, za še ne razvito slišanje samega sebe. Pomembno je – a ne le pri petju – sprejemanje lastnega glasu, slišanje samega sebe.
Tomaž Faganel:
Govor na podelitvi priznanj JSKD
Skoraj prezahtevno se zdi, spoštovani zbrani, in preodgovorno, po nocojšnjih slovesnih trenutkih naglas o lepem razmišljati z besedo, kar doživljamo, kar je del nas, kar delamo, o različnem lepem nocojšnjega večera – o še neoprijemljivi, gnetljivi snovi, ki to postane, o spontani črti, ki spregovori, o lepem našega prostora bivanja, o energiji, ki zanimanje za lepo in umetnost spodbuja, povezuje in usmerja, ter nenazadnje o slišnem lepem, o glasbi.
Najbrž gre za privilegij. Vseh nas, »nocojšnjih«, da se lahko posvečamo vsak svoji lepoti, da jo začutimo, jo prepoznamo, zanjo vemo, smo jo živeli, jo živimo, želimo posredovati in da smo za to svojo notranjo nujo hvaležni.
In malo drugačen, zelo poseben privilegij, ko nam je glasbenikom poustvarjalcem dano govoriti v imenu drugega, v imenu skladatelja, davnega ali sodobnika, v imenu umetnika, čigar misija je po njegovi zadnji potezi, do nedavnega radirke ali zadnji piki davnega gosjega peresa, sklenjena. Takrat smo na delu izvajalci, ko gre za glasbo oddaljene preteklosti, tudi raziskovalci. Ampak ali ni sleherni glasbenik, pevec, instrumentalist, dirigent, kakorkoli in vsaj posredno tudi raziskovalec? Glasbo, s katero se ukvarjamo, raziščemo, davno in današnjo, postane moja, naša, najdem se v njej, najdem ji prostor v našem času, njeno utemeljeno podobo, skrito sporočilo in nazadnje njen zven. Privilegij posebne odgovornosti.
V svojevrstnem trikotniku živimo glasbeniki: skladatelj, ki je glasbo zapisal, izvajalec, no, na primer dirigent, in tretji kot tega magičnega lika – poslušalec, občinstvo. Prostovoljni ujetniki tega trikotnika smo, želimo in moramo biti. Dirigenti ne igramo – prednost ali pomanjkljivost, kdo ve? –, a imamo svoj dodatni privilegij. Dano nam je krmariti še neslišano, spodbuditi, oživiti zapisano, z našo kretnjo postane zapis živa in slišna zgodba drugih, pevcev, instrumentalistov in za našim hrbtom občinstva.
Naš medij ni bleščeča pločevina, slonokoščena tipka, ta ali oni plemeniti les, naš medij so ljudje, »igramo« nanje, na naše, na moje soglasbenike, ko se mi utrne misel, napotek legendarnega Erica Ericsona: »Naj ti ne mine vaja, koncert, niti maša, da se z očmi ne srečaš s slehernim od pevcev.«
In v tem trikotniku dirigent, v vlogi neslišnega, samo vidnega posrednika na poti skladatelja prek izvajalca do občinstva, z nenehno mislijo na vse tri. Nato zbranost pred začetkom glasbe, napetost pred prvo, najpomembnejšo kretnjo. Kaj se bo zgodilo, ko zamahnem? Kaj bom po vzmahu desnice zares zaslišal? Kako ga bo razumel glasbenik pred menoj? Kako bo spodbudo moje roke doživel poslušalec? Napetost posebne vrste, trenutek poustvarjalnega dvoma, čaroben in radoveden, veselim in bojim se ga, oboje hkrati.
Nato zazveni glasba, na moji poti večinoma zborovska, prišla je mimo, preprosto – zgodila se je. A če pogledam nazaj, ko o naključjih življenja še nisem razmišljal, mogoče še ne desetletnik svojega blagega učitelja violine Frana Staniča nisem razumel, ko je k moji violini večkrat dodal – bil je namreč koncertni mojster v Operi: »Veš, Tomažek, najlepše v glasbi je človeški glas.« Čeprav sem tudi takrat rad pel, tudi sredi gozda, na ves glas, učiteljevega sporočila še dolgo nisem razumel. Pa se je zgodilo, da me prav človeški glas, neposredno in posredno, že vse življenje nagovarja in vprašuje. Nenavaden, poseben privilegij.
Več kot želja je, glasba, je nuja, je strast. Kako poetično jo imenuje akademik Lojze Lebič: »Sonce med planeti, harmonija med nebom in zemljo, med dušo in telesom …« Ko vstopimo vanjo, postane naboj, prihaja iz neznane, radovedne tišine, njena moč zazveni, se sliši daleč naokrog. Pravo mero in okvir ji rišeta predvsem razmislek in dvom. Kot v Krekovem Samotnem ugibanju, »Kdo ve, ali v budnih sanjah neki pevec poje …« Nagovori in se dotakne, glasba, ko na njena vprašanja nikoli dokončno ne odgovorimo. A šele takrat zazveni, osvobojena časa in vsakdanjosti, kot dar, priložnost za iskanje nikoli zares znanega, dokončno lepega in doseženega.
In ko razmišljamo o glasbi, kako pravzaprav z njo, ne morem mimo spomina na zadnje pismo znamenitega dunajskega učitelja dirigiranja Hansa Swarowskega zadnji generaciji svojih študentov – vedel je namreč, da se ne bodo več srečali: »Vprašujte se, kaj in zakaj. Zavedajte se, da temelji glasba na duhovnih temeljih. Brez njih in odgovorov na obe vprašanji je glasba prazno zvončkljanje.« Kakšna duhovna oporoka!
________________________
* Pogovor, ki ga je pripravila Tadeja Petrovčič Jerina, je nastal v uredništvu revije Družina in je prvotno objavljen na tej povezavi.