Koncept brivske glasbe oziroma tako imenovanega barbershopa zagotovo mnogim vzbudi stereotipno predstavo moškega pevskega kvarteta, odetega v črtaste suknjiče, z nadetimi slamnatimi klobuki in prešernimi nasmehi. A ta kliše, ki nam ga je ameriška kultura v večini približala prek holywoodskih prizorov, mnogokrat preseneti. Osrčje sloga, ki se je skozi leta spreminjal in razvijal, resda zavzema melodična preprostost, pisana v gosti harmoniji (štiriglasje v ozki legi) in homofoni obliki, a iz njega veje tudi širša paleta glasbenega materiala, ki so ga nekoč in danes spretni glasbeniki prirejali in izvajali s prefinjeno uprizoritvijo, koreografijo in gledališkim pridihom. Posebnost barbershop glasbe je prav gotovo njen zven (ang. »ring«), ki ga tvorijo primerno zgrajeni akordi. Z njimi se pojavljajo alikvoti, ki dajejo občutek prisotnosti pêtega glasu. Ta skorajda endemični pevski žanr je sredi julija, zahvaljujoč letošnjemu mednarodnemu zborovskemu festivalu Europa Cantat, zasijal tudi na enem izmed osrednjih ljubljanskih trgov. Na zaključnem koncertu šestdnevnega pevskega druženja so slovenski oder premierno preplavili izjemni glasovi švedskega moškega kvarteta Ringmasters, zmagovalcev največjega mednarodnega tekmovanja brivske glasbe v organizaciji Barbershop Harmony Society 2012 (Društvo brivskih harmonij).
Svoje izkušnje in spoznanja o tem edinstvenem afriško-ameriškem glasbenem slogu so z nami v pogovoru tik pred ljubljanskim koncertom delili člani zasedbe: tenorista Jakob Stenberg in Rasmus Krigström, baritonist Emanuel Roll in basist Didier Linder.
Nekaterim med vami so slovenski glasbeni odri že poznani, kot je oder mariborske Unionske dvorane, a vendarle se kot vokalni kvartet slovenski javnosti predstavljate prvič. Kdo so pravzaprav Ringmastersi v in izven skupine?
JAKOB: Sem prvi tenorist, v zaodrju pa takozvan vizionar skupine. Običajno sem vir norih glasbenih idej, ki jih Rasmus nato priredi za našo skupino. Sicer pa kot oče štiriletne deklice le poskušam uspešno uravnotežiti zasebni in službeni čas.
RASMUS: Sem izobražen glasbenik, ki poskuša že vrsto let zaključiti študij (smeh) glasbene pedagogike in zborovskega dirigiranja. V skupini velikokrat prevzemam vlogo aranžerja in drugega tenorja, delujem pa tudi kot dirigent in umetniški vodja mnogih švedskih zasedb, kot so moški zbor Zero8, ženski zbor Pearls of the sound (Biseri zvoka), mešani zbor študentov medicine iz Stockholma, projektno pa sem mentor raznolikim barbershop vokalnim skupinam.
EMANUEL: Do nedavnega sem bil v skupini le baritonist v ozadju, dandanes pa mi dodelijo vse več solističnih vložkov. Moja odgovornost so naloge tehnične narave, saj imam studio, v katerem ustvarjamo kot skupina, posnetke pa sam potem tudi uredim.
DIDIER: Uradno sem mesto basista prevzel šele nedavno, čeprav se poznamo že iz najstniških let, ko smo obiskovali glasbeno gimnazijo Adolfa Friderika. Poleg zasedbe Ringmasters redno koncertiram z moško zasedbo Zero8, Švedskim radijskim zborom, Komornim zborom Erika Eriksona in drugimi.
JAKOB: Naj povem, da je Didier z nami že vrsto let sodeloval kot rezerva. Ko je Martin leta 2019 zapustil skupino, je bila Didierjeva uradna pridružitev povsem naravna. Všeč nam je bil tudi zvok, ki smo ga oblikovali z njim.
DIDIER: Lepo je slišati, da vendarle nisem bil tretja izbira (smeh).
Temelj vašega glasbenega znanja izhaja iz bogate švedske zborovske tradicije. Od kod potemtakem izhaja ljubezen do barbershopa?
DIDIER: Za vse je kriva serija Simpsonovi (smeh). Emanuel je namreč že v srednješolskih časih sodeloval v moškem barbershop kvartetu in sopevec te zasedbe je tovrstno poustvarjanje videl kot nadgradnjo naših dosedanjih bolj kot ne klasičnih pevskih izkušenj in znanja.
JAKOB: Na gimnaziji je bilo res priljubljeno, da se pevci formirajo v manjše klasične a cappella skupine, mnoge pa so žal sčasoma poniknile. Finančne podpore namreč ni bilo, vnema pa je posledično postopoma padala. Ko je v ospredje stopil tudi barbershop stil, se je izkazalo, da ima Švedska pravzaprav izoblikovano manjšo, a močno sredino, ki nudi zaledje raznolikim barbershop skupinam. Prav ta podpora nas je popeljala do zmage na mednarodnem tekmovanju Barbershop Harmony Society.
Ravno to tekmovanje vas je le po nekaj letih skupnega poustvarjanja okronalo za najboljši barbershop kvartet na svetu leta 2012. Povejte kaj več o sami izkušnji.
RASMUS: Tekmovanja pod okriljem Barbershop Harmony Society so res odlično organizirana. Zmagi so namreč sledila mnoga gostovanja po Ameriki, za nas je to pomenilo vsaj 40–50 organiziranih koncertov. Vseeno ima ta žanr zelo omejeno število poslušalcev oziroma smo bolj kot ne zaprta družba. Če bi si dejansko želeli širšo prepoznavnost, bi bilo morda pametno razmisliti o udeležbi na kakem klasičnem tekmovanju in tako stopiti iz svojega barbershop mehurčka.
DIDIER: Ko enkrat osvojiš omenjeno tekmovanje, se nanj kot skupina ne moreš več prijaviti. Enkrat zmagovalec, vedno zmagovalec.
EMANUEL: Na evropskih tleh prevladujejo klasični a cappella sestavi in glede na to, da barbershop vendarle ni tako široko razvejan, smo izredno veseli povabila festivala Europa Cantat, ki nam je omogočil, da tovrsten slog približamo širšemu občinstvu.
Glede na način vašega delovanja in dosežke vas lahko nedvomno označimo kot profesionalno vokalno skupino. Vaše turneje pred pandemijo pričajo o polni terminski zasedenosti zasedbe in razprodanih koncertih.
JAKOB: Stremeli smo k najvišjemu možnem dosežku tega glasbenega področja in želja po zmagi na največjem barbershop tekmovanju je v nas zbudila močno motivacijo za delo in napredek. Naš repertoar je postajal vse bogatejši, bolj raznolik, dodelan in nam je z lahkoto odpiral široke možnosti koncertiranja. Temelji so bili dobro postavljeni, postajali smo vedno bolj samozavestni, zato je bil prehod iz amaterske sfere v profesionalne vode povsem naraven in razumen.
Posvetimo se še samemu slogu. Kateri elementi uvrščajo skladbo med pristne barbershop kompozicije?
RASMUS: Najprej je treba ločiti tekmovalno brivsko skladbo od tiste, ki zvočno le deluje kot barbershop. Žanr se je namreč pojavil v Ameriki v 18. stoletju, nekaj desetletij kasneje pa dosegel svoj vrh. S pojavom barbershop društev so se nizala pevska tekmovanja, ki pa so zahtevala strukturirana pravila in uradno opredelitev samega sloga. Pravila velevajo, da se mora v skladbi pojaviti določeno število akordov, v veliki večini je to barbershop septima oziroma dominantni septakord. Poleg primerne akordične zgradbe skladbe zahtevajo primerno obdelavo, torej pisano za štiri glasove, ki tudi v večini pojejo v štiriglasju. Če zapustijo štiriglasje, je to dovoljeno le za kratek čas. Pomemben element je prav tako homofonija, kar pomeni, da morajo večinoma časa vsi glasovi izgovarjati besede hkrati. Melodija se skriva v drugem glasu, tako imenovani »lead« (vodilni glas), in ne v najvišjem, kot smo morda vajeni iz klasične zborovske postavitve. Harmonizacija se gradi nad in pod melodijo, torej v tenorju in basu, bariton pa poskrbi za dopolnitev akorda. Slog se izogiba verskim, domovinskim, političnim temam.
EMANUEL: V današnjem času se, poleg moških kvartetov, vse bolj oblikujejo ženski ali mešani sestavi, tudi barbershop zbori. Tekmovanja se tem trendom prilagajajo.
Kako pa je s terminologijo oziroma poimenovanji zvočno najbolj prepoznavnih in izstopajočih elementov barbershopa, npr. izrazito dolgo držanje zadnjega akorda skladbe?
EMANUEL: Na primer »hanger« ali »post« je od 10 do 30 sekund držana nota v enem izmed glasov in se največkrat pojavi v »tagu«. Tag je tako imenovana koda oziroma običajno spektakularen zaključek skladbe.
JAKOB: Tako je, tag je kot nekakšna znamka, ki povzema skladbo, poznavanje čim večjega števila tagov pa je resnično hobi znotraj hobija. Na festivalih oziroma srečanjih barbershop pevcev se večino tagov naučimo po posluhu, ideje pa si izmenjujemo kar v vežah hotelov, kjer lahko donijo pravi klastri tagov. Izvora poimenovanja pa žal ne poznam.
DIDIER: Skupno petje tagov je tudi način povezovanja z drugimi pevci. Festival Europa Cantat je morda programsko in slogovno vseeno preraznolik, da bi lahko takšna spontana povezovanja pevcev istih slogov zaživela.
Prihaja potemtakem v barbershopu tudi do ustvarjalnih improvizacij oziroma harmonizacij melodije v danem trenutku?
EMANUEL: Pravzaprav se to imenuje »woodshedding« (dobesedni prevod: cepiti drva; v glasbenem smislu: vaditi do najmanjše potankosti; v barbershop smislu: harmonizirati po posluhu). Dokler nekdo pozna osnovno melodijo, lahko ostali trije nekako harmonizirajo po posluhu. A to so preproste priredbe, ki jih na tekmovanjih ne bo zaslediti, saj so izvedbe zelo utrjena rutina do potankosti.
JAKOB: Ko smo imeli pogodbo s kako križarko, na kateri smo zabavali goste, smo si večkrat drznili pozvati ljudi h glasbenim željam. Če smo poznali vsaj osnovno melodijo, smo jo harmonizirali kar na mestu.
Ena izmed izstopajočih prvin tovrstnega sloga je zagotovo energičnost, usklajenost in dodelana koreografija. Tudi iz vašega nastopa veje prepričljiva izrazna materija, ki poslušalca popolnoma prevzame. Glede na to, da se z nekaterimi od vas poznamo še iz klasičnih zborovskih vrst, sem prepričana, da ste za ta preskok zelo garali.
JAKOB: Ko razmišljam v retrospekciji, se zavem, da so se izplačale vse možne priprave, ki smo jih imeli pred tekmovanjem leta 2012. Eden izmed pomembnih parametrov ocenjevanja je namreč tudi celosten nastop. Sodelovali smo z različnimi mentorji, ki so nas prek vaj in tehnik zmehčali na odru. Kot pravite sami, v večini smo zborovski pevci res precej okorni. Sicer načrtovano koreografijo redko prakticiramo, saj se hitro pojavi tista vkoreninjena nesproščenost. Zelo očitno postane, da nam je morda nelagodno in vse skupaj izpade precej nerodno. Vsakdo od nas ima svojo osebnost in najbolj pristno na odru delujemo, ko ji pustimo prosto pot in uživamo v svojstvenem izrazu.
Skratka, takšni in drugačni mentorji so v tovrstnih skupinah običajna praksa, čeprav danes mnogo postorimo kar sami. Eden posluša, ostali pojemo, dajemo si navodila itd. Zgradili smo močno toleranco in spoštovanje do medsebojne konstruktivne kritike in se vedno poskušamo prilagoditi.
EMANUEL: Lahko rečem, da smo vsi inteligentni pevci, zato je o vsaki korekturi vredno razmisliti. Četudi se nekdo z neko idejo ne strinja, jo vedno vsaj poskušamo izvesti. Včasih nepričakovano deluje, včasih pa vse skupaj ovržemo. A poskusimo vedno.
Pandemija je oklestila delovanje mnogih glasbenih zasedb, tudi sami imate že nekajmesečno pavzo, kajne? Ste vznemirjeni, imate morda celo tremo pred današnjim večerom? Delujete zelo mirno.
RASMUS: Običajno smo pred koncertom res zelo mirni in varčujemo z energijo. Zatišje pred nevihto, bi lahko rekli (smeh). Je pa ta koncert prvi večji po 16 mesecih, čeprav smo veliko časa preživeli v studiu.
DIDIER: Priznam, da sem navdušen in hkrati rahlo živčen. Vendarle gre za enourni koncert mešanih žanrov, od barbershopa do jazza, švedskega repertoarja … Res upamo, da se s takšnimi dogodki odpira postpandemični glasbeni svet.
Menjava različnih žanrov in slogov v istem večeru lahko pevcem povzroča preglavice. Kako poskrbite, da ostanejo vaši glasovi spočiti in da morebiten raznoliko oblikovan program ne terja prevelikega davka? Vprašanje je namenjeno predvsem tenorski sekciji, ki izrazito prilagaja zvok posameznim skladbam.
JAKOB: V prvi vrsti je treba smotrno razporediti skladbe, saj mešan program res zahteva večjo prilagodljivost. Poleg klasičnega pevskega nastavka namreč uporabljamo precej tudi tako imenovanega »beltinga« (specifična pevska tehnika, pri kateri pevec prenaša prsni register prek svojih prehodnih tonov tudi v višje lege; op. a.).
EMANUEL: Morda je treba omeniti, da vendarle sama menjava slogov ni tako zahtevna, kot je zahteven sam barbershop. Le-ta pevca energetsko izčrpa in celovečerni koncert tovrstnega petja bi bil preprosto preveč utrujajoč.
DIDIER: Naša čvrsta osnova ostaja klasična pevska izobrazba, na katero se lahko zanesemo ne glede na slog. Na srečo si lahko Jakob, Rasmus in Emanuel razdelijo solistične vložke in se tako medsebojno razbremenijo. Sam s tem nimam težav (smeh).
Hranite kake posebne spomine z glasbenih odrov oziroma izza odra? Kakšna so vaša pričakovanja od slovenskega občinstva?
RASMUS: Najlepše spomine hranim s koncerta v Tajpeju. Dva tisoč navdušenih poslušalcev pove več kot dovolj.
JAKOB: Najlepša izkušnja je vsakič, ko pridemo v mesto, kjer nas ljudje ne poznajo ali pa sploh ne poznajo tega žanra. Običajno obnemijo že pri prvi skladbi, saj ne pričakujejo takšne energije in polnosti glasov. Upam, da takšno doživetje podarimo tudi slovenskemu občinstvu. Koncerta se resnično veselim, saj smo predolgo časa ustvarjali digitalne koncerte in bili zaprti v studiu. Adrenalin in povezavo z občinstvom že močno pogrešamo.
DIDIER: Smo pa že slišali, da je atmosfera na letošnjem Europa Cantat čudovita, poslušalstvo odobravajoče in pozitivno.
Držimo pesti, da kmalu omejevanje kulturnega življenja ne bo več potrebno. Navsezadnje vas čaka prav posebno leto – praznujete svojo 15. obletnico. Kakšni posebni načrti ob jubileju?
RASMUS: Res je, jeseni praznujemo svoj 15. rojstni dan, vendar trenutno upamo le, da se ohranijo koncertiranja v živo. Menim, da ni ravno pravi čas za velike glasbene podvige, saj sta epidemiološka situacija in prihodnost še zelo nepredvidljivi. Načrtujemo pa božično turnejo po Nemčiji in z njo obeležimo tudi svoj praznik.
