Če je britanska vokalna zasedba Voces8 v prvem desetletju svojega delovanja prepoznavnost in ugled gradila na vrhunskih in raznovrstnih izvedbah a cappella del, je drugo desetletje močno razvejalo njihovo glasbeno dejavnost, predvsem na področju zborovskega izobraževanja. Njihova istoimenska fundacija, ki sicer še vedno daleč v ospredje postavlja delovanje kar treh profesionalnih vokalnih zasedb (Voces8, Apollo5 in novonastale ameriške ženske skupine Lyyra), danes upravlja s svojim glasbenim centrom v Londonu, z lastno snemalno produkcijo (Voces8 Records) in digitalno notno založbo (Voces8 Publishing), organizira zborovske festivale, kot sta poletna šola in festival Milton Abbey ter odmevni spletni festival Live from London (V živo iz Londona). Kot vodilni mednarodni pedagogi pa so s svojo inovativno izobraževalno metodo Voces8 Method ustvarili tako imenovano vozlišče znanja in priložnosti za mnoge zborovske pevce vseh starosti. Voces8 Scholars (Študentje Voces8), Digitalna akademija in Students Hubs (Študentski centri v različnih ameriških mestih) so poglavitni izobraževalni programi organizacije, katere namen ni zgolj razvijati raznovrstne profesionalne umetnike na začetku njihove poklicne poti, temveč se z zborovsko pesmijo, predvsem po močnem upadu njene prisotnosti in kakovosti v času pandemije in po njej, dotakniti čim večjega kroga ljudi ter ji vrniti njeno mesto v šolah, skupnostih in družbi nasploh.
Glasovno izjemno uravnotežen oktet, nominiran za nagrado grammy 2023, se po devetih letih ponovno vrača v Ljubljano. Na odru Cankarjevega doma bodo 27. maja ob 19.30 z glasbenim sprehodom od renesanse prek del romantike pa vse do sodobnih jazzovskih priredb svoj jubilej zabeležili in proslavili tudi pri nas.
O svetovnem uspehu in razsežnostih dobrodelne fundacije Voces8 smo se pogovarjali z očarljivim kontratenoristom, dirigentom in umetniškim vodjem skupine, Barnabyem Smithom, ki brez zadržkov spregovori o malih skrivnostih velikih mojstrov a cappella glasbe.
Letošnje leto predstavlja pomemben mejnik vašega poustvarjanja. Natanko pred dvema desetletjema ste se javnosti prvič predstavili kot a cappella vokalna zasedba Voces8. Če bi vas takrat vprašala, kje se vidite čez 20 let, bi vas domišljija ali pa morda celo vizija peljala tako daleč, da bi se ugledali ne le kot pevec, temveč kot dirigent, producent, umetniški vodja svetovno znanega okteta, ki ima svoje založništvo, snemalni studio, lastno metodo poučevanja in nešteto nagrad ter zgoščenk. Navsezadnje pa v snemalni studio stopate tudi kot solist, posneli ste že tri albume z baročnimi arijami.
Ne, nikakor si tega v celoti nisem predstavljal, čeprav je petje moje osrednje delovanje že od malih nog, ko sem se kot deček uril v deškem zboru katedrale Westminster Abbey v Londonu, petje pa kasneje študiral na glasbeni akademiji v Baslu. Po študiju smo se s prijatelji srečevali pri nas doma, kjer smo poleg študentskega druženja zelo radi tudi kaj zapeli. Z bratom Paulom (Paul Smith je baritonist in soustanovitelj skupine, danes pa direktor Voces8 organizacije in avtor poučevanja Voces8 Method; op. a.) imava sicer podjetniško žilico, razmišljala sva, da bi to lahko pretvorila v posel, nikakor pa nisva mogla predvideti uspeha in razsežnosti le-tega. Do mnogih priložnosti, s katerimi se srečujemo v naši organizaciji, so nas pripeljale življenjske okoliščine, kot je bila na primer pandemija. Cel svet se je iz analognega prostora nenadoma preselil v digitalnega in tako se je leta 2020 rodila zamisel za trenutno zelo uspešno Digitalno akademijo, ki ponuja široko paleto različnih učnih orodij. Pandemija je botrovala tudi nastanku digitalnega festivala V živo iz Londona (Live from London), kjer sodelujejo mnogi priznani glasbeni umetniki, poslušalci pa lahko temu raznovrstnemu dogodku prisluhnejo kar iz domačega naslonjača. Vse stvari se razvijajo v nekem naravnem življenjskem toku.
Foto: arhiv Voces8
Verjetno si niste predstavljali, da vas bo ob vsem uspehu ves čas spremljalo ime Voces8, kajti kolikor mi je znano, je v ozadju precej impulzivna, a simpatična zgodba o izbiri imena.
Lahko bi tako rekli (smeh). Kot sem omenil, smo se kot dvajsetletniki zbirali pri nas doma, peli in včasih tudi nastopili v lokalni katedrali. Nekega dne smo bili povabljeni v Italijo. Mislili smo, da gremo na festival v Gorico, nakar se je na naše presenečenje izkazalo, da je to pravzaprav tekmovanje, na katerem smo mimogrede osvojili prvo nagrado. Temu so takoj sledila razna povabila na koncerte. Ker uradno nismo bili skupina, le kup prijateljev, ki skupaj poje, imena nismo imeli. Sedeli smo v piceriji in si na hitro morali izbrati naziv, iskali smo latinsko oziroma italijansko zveneče ime. Voces je zvenelo tako, domišljali smo si, da to pomeni glasovi. Sicer pomeni, a ne v italijanskem, temveč v španskem jeziku in ga zato še danes napačno izgovarjamo.
Ste razmišljali, da bi ga spremenili?
Smo, kar precej smo se pogovarjali o tem. A takrat je skupina delovala že tretje leto, vstopila je v svet profesionalizma in smo bili za menjavo imena malce prepozni. Svojim varovancem pa vendarle svetujem, da v imenu ne uporabljajo številke.
Vaša praznična turneja je že v polnem zamahu – po obisku različnih glasbenih prizorišč na ameriških tleh trenutno nadaljujete s koncerti po Evropi. Kaj vse lahko poleg koncertov pričakujemo od tega jubilejnega leta?
Imam občutek, da že poznate odgovor (smeh). V okviru jubilejnega praznovanja smo obiskali naša tako imenovana študentska središča (Students hubs) v različnih ameriških mestih in priredili serijo dogodkov za študente, nato pa nadaljevali s koncertno turnejo po ZDA in Kanadi. Trenutno smo v Pragi, čaka pa nas še približno dvajset koncertov v maju, vključno z nastopom v Cankarjevem domu. Posebno in uradno slavje se bo odvijalo 8. junija v Londonu z ljudmi, ki so del naše organizacije, začenši z nastopom ansambla Apollo5, skupnega petja, ki ga bo vodil Paul Smith, sledil pa bo naš večerni koncert z gosti, kot so npr. BBC Singers. To bo naša prava rojstnodnevna zabava, ki jo bomo tudi posneli in predvajali na digitalnem festivalu Live from London. Vse našteto so pravzaprav stebri našega delovanja, medtem ko s poletjem prihaja na prodajne police tudi naš novi album z naslovom Twenty, ki bo z 32 skladbami razkrival delovanje in razvoj skupine skozi vsa leta, na ta način pa bomo počastili tudi vse naše nekdanje člane. Na albumu bodo namreč nekatere naše najljubše že posnete skladbe, kar tretjina jih je bila posnetih v letošnjem letu. Resnično navdušujoče obdobje za nas, ampak če sem iskren, v mislih sem že pri naši 30-letnici (smeh).
Običajno vaši koncerti prikazujejo prerez in raznolikost vašega repertoarja, medtem ko so albumi bolj tematske narave, skladbe pa vodi rdeča nit. Vaš zadnji album Nightfall je izrazito meditativen, z dolgim zadržanim fraziranjem v subtilni dinamiki. Kar težko si predstavljam tako zahtevne skladbe na vsakodnevnem programskem sporedu večmesečne turneje. Nastopate namreč skorajda vsak dan. Ali morda določene skladbe sodijo le na zgoščenko in ne doživijo žive izvedbe na odru?
To je zelo pronicljivo vprašanje. Drugače pristopamo k snemanju kot h koncertiranju. Poslušalci koncertov namreč v 80 % dojemajo in izkusijo to, kar vidijo, to je znanstveno preizkušeno in potrjeno. So glasbeniki, vključno z mano, ki do zadnjega trenutka obsesivno vadimo, da bi zvenelo čim bolje, a nam dobra izvedba pravzaprav ne pomaga kaj dosti (smeh). Pri poslušanju posnetkov pa odvzamemo vidno izkušnjo in le poslušamo. Močno vzamemo v obzir tudi dejstvo, da prihod na koncert ljudem predstavlja neki ritual, druženje, večerni izhod, zabavo, zato si želimo, da je naš koncert celovito doživetje – smeh in jok, katarza in zabava. Medtem ko posnetke poslušalec v večini uporablja za sprostitev, meditacijo, miselni pobeg iz sveta, zato si v studiu privoščimo stvari, ki jih v živo ne zmoremo.
Kot so?
Skladbo seveda nekajkrat prepojemo, delamo sprotne korekture, vajo pa ves čas snemamo in izrežemo najboljše delčke posamezne skladbe. Končni posnetek je pravzaprav rezultat več vaj. Poigravamo se tudi s podaljševanjem posamezne fraze, lahko bi rekli, da malce goljufamo. Vse skladbe so, seveda, pisane na način, da pevcu omogočajo dihanje v razumnem časovnem intervalu, vendar nekatere linije zvenijo lepše, če vdiha ni. Posnamemo na primer prvih deset taktov brez vdiha, nato pa frazo zapojemo še enkrat, a tokrat od npr. tretjega takta in jo peljemo prek običajnega vdiha. Ne bi rekel, da manipuliramo s posnetkom, kot to počnejo v pop glasbi, saj gre še vedno za naše naravne glasove in resnične izvedbe.
Za snemanje pa smo razvili tudi poseben način petja – zelo tiho in mehko. S takim načinom nas na koncertu ne bi nihče slišal. Mikrofone si približamo povsem k ustom, se pa le-ti izklopijo, ko Andrea odskoči v višino, zvok pa se ujame v preostale mikrofone, ki zaobjamejo tudi akustiko cerkve. Današnja tehnologija nam omogoča, da uporabimo tudi do 16 mikrofonov – po enega za vsakega pevca posebej, dva nad glavo, dva oddaljena od zasedbe in štiri na stenah studia. Največkrat pa sta v rabi le dva mikrofona, ki ustvarjata zelo naraven zvok.
Če bi postavili snemalne termine ob bok napornim turnejam, kako bi primerjali zahtevnost? Kot ste že sami nakazali, ojačevalci na snemalnih napravah običajno zahtevajo od pevca, da poje z manjšo kapaciteto svojega glasu, a enako zdržano, podprto in kvalitetno, kar pa je fizično in glasovno precej naporno. Nič manj utrujajoči niso koncerti in z njimi povezana potovanja, navsezadnje pa poskok adrenalina ob nastopanju v živo človeka prav tako izčrpa.
Gre za povsem različni veščini, saj ste v koncertni dvorani v interakciji z ljudmi, ki jih poskušate zabavati, angažirati. Menim, da industrija klasične glasbe tega še ni povsem dojela. Povečini namreč še vedno velja poslovni model, da je potrebno svoj koncertni repertoar zabeležiti na zgoščenki, le-ta pa je izhodišče za morebitna povabila na koncertna prizorišča. Ja, morda je dober poslovni načrt, ne boste pa z njim prodajali zgoščenk. Sicer dandanes ne gre več za zgoščenke, temveč za takoimenovane hite, single, ki se bodo uvrstili na sezname predvajanja, še bolj pa so trenutno v porastu videi. Era zgoščenk se je zaključila približno leta 2010, nato je prišlo obdobje Spotifya, zdaj pa prednjačijo YouTube, TikTok, Instagram. Te platforme zahtevajo različne pristope in dandanes je potrebno obkljukati vse prostorčke.
Da se vrnem k vašemu vprašanju, snemalni termini so glasovno precej zahtevnejši. Morda zame niti ne, ker sem se tega privadil. Za nove člane pa je potrebna rast na obeh področjih: zavedanje, da moraš biti v živo na odru večji, bolj karizmatičen in se iz zborovske naravnanosti preleviti v solista, ki bo s svojim glasom napolnil dvorano; na drugi strani, na snemalnih terminih, pa je potreben popoln nadzor in vzdržljivost glasu v sotto voce maniri ter najnižji dinamiki za vsaj šest do osem ur na dan. Če pevec to znanje in uravnoteženost usvoji, postanejo delovni dnevi lažji. V daljšem časovnem obdobju pa je tovrstno petje precej utrujajoče, zato se je veščine preprosto treba naučiti.
Foto: arhiv Voces8
Včasih se morda ne zavedamo, koliko tehnične dovršenosti potrebuje vrhunski zborovski pevec ali pevec v vokalni skupini, kot ste sami. Iskanje popolne harmonske vertikale zahteva nenehno vokalno prilagajanje ostalim članom, ne da bi ogrožali lastno glasovno zmogljivost. Solist je v tem pogledu vendarle svobodnejši …
Včasih smo res kot atleti. Ko pojem kot operni pevec, npr. arije Händla, Bacha, se počutim kot šprinter, torej prisotna je visoka intenziteta glasu v kratkem časovnem obdobju. Ko sem npr. na turneji z Voces8 in se za en teden vrnem domov, me največkrat čaka kak recital, zato moram na turneji redno raztezati svoj glas in ohranjati visoko intenzivne, a kratke vaje. Le tako lahko ostanem pripravljen za arije, kot je Bachov Erbarme dich.
V skupini je ravno obratno – smo kot multidisciplinski atleti v peteroboju. Teka na 100 m ne dosežemo v 9 sekundah, temveč v 11, kar je prav tako izvrstno, a poleg tega izvedemo še ostale discipline. Treniramo telo, da je vsestransko in ne le odlično v eni sami disciplini. Veliko je raziskav na področju vokalnega zdravja, ki celo opernim pevcem svetujejo, naj za vsaj 10 minut na dan uporabljajo svoj prsni register, ki okrepi mišice. Menim, da kot solist glasovno veliko pridobim ravno zaradi raznovrstnosti žanrov, ki jih pojem.
Kako bi torej mlajšim generacijam pokazali pot do tovrstnega ravnotežja? Vibrato je zagotovo največkrat krivec za to, da je glasovno prilagajanje tako zahtevno.
Vibrato je prav gotovo ena izmed najzahtevnejših in najočitnejših elementov, ki loči tipe izvajanja. A obstaja zato, da bi lahko mišice prenesle pritisk, ki ga ustvarjamo med petjem. Tudi, če dvignete stol nad glavo, se bo roka začela tresti, da nam olajša napetost, kajne? Seveda si želimo, da je estetski in prijeten, a moramo biti previdni in vedeti, kako to varno narediti. Vibrato je simpatični odziv prepone, zato mnogi želijo zaustaviti oscilacijo mišic v predelu grla, dejansko pa to počnemo v telesu in preprečimo preponi, da bi sploh nihala. Petje popolnoma brez vibrata na dolgi rok vas bo uničilo. Če pa že prakticirate ta način, ga moramo potem znati tudi vzpostaviti nazaj. Lepota zborovskega petja je tudi v tem, da ne pojemo ves čas s polnim glasom.
Ko pevec postaja starejši, so vsa ta prilagajanja zahtevnejša, mišice so okornejše in manj odzivne. Pevcem, ki so 15 let mlajši od mene, poskušam že sedaj pomagati premostiti ta prehodna starostna obdobja. Ko si mlad, lahko celo noč prebediš, zjutraj pa poješ kot slavček, sam tega danes več ne zmorem. Tudi naša dva člana, ki se približujeta tridesetim, opažata, da z leti glas sicer raste in zori, telesu pa začne primanjkovati moči, zato moramo skrbeti za telovadbo. Ravnotežje je ključ. No, pa smo ponovno pri atletih (smeh). Ljudje včasih pričakujejo, da mora pevec preprosto biti sposoben poustvariti vse mogoče, pa vendar ne gre tako.
Foto: arhiv Voces8
V vaše vrste prihajajo mlade sile in pravi val sopranske svežine. V začetku leta se je skupini pridružila Eleonora iz Švedske, jeseni pa bo Andreo nadomestila ameriška sopranistka Savannah. Priznam, da sem si vsaj na prvi pogled težko predstavljala zlitost tipično ameriškega zvoka, sploh na najbolj izpostavljenih legah, z vašim. Andrea je vendarle močno pripomogla k definiciji zvočne čistosti skupine. No, pa vendar, izbrali ste več kot odlično sopranistko.
Andrea je resnično ustvarila pravo zapuščino, o tem ni dvoma. Navsezadnje je velikokrat prevzemala odgovornost lepe melodične linije, medtem ko ostali skrbimo za harmonijo. Poslušalce je izrazito navdušila s svojo čistostjo in mehkobo glasu, sam pa cenim njene glasbene estetske ideale, ki jih izraža predvsem skozi besedilo. Ampak kot sva že prej govorila, leta ne prizanašajo nikomur, višine in lahkotnost niso samoumevne, zato si je Andrea želela zaključiti, ko je še na vrhuncu svojih pevskih moči. Savannah je dobesedno odraščala s poslušanjem Andree in njenih zmožnosti. To v človeku pusti svoj pečat. Ne bi sicer trdil, da jo Savannah imitira, navsezadnje je v zadnjih petih letih pela z najboljšimi ameriškimi sestavi. Vokalnotehnično so Američani prej bolj usposobljeni od Angležev in Savannah je na tem področju fenomenalna, Andrea bo prva v vrsti to priznala. Na drugi strani pa se mi zdi, da pri angleških zborih prednjači podedovana zborovska muzikalnost. Andrea jo je razvijala vse življenje in zadnjih 17 let v Voces8. Naše nekajmesečno obdobje primopredaje ponuja Savanni idealno priložnost, da od blizu doživi Andreo in njen edinstven način petja. Privajamo se na nekaj novega in drugačnega, ampak ostajamo v istih idealih. Vsi jo imajo zelo radi in verjamem, da za poslušalce ta prehod ni ravno prijeten, vseeno pa raje proslavimo njenih sedemnajst pevsko kreativnih let in pustimo žalost ob strani.
Glede na besede vaše altistke Katie, je zadnji krog avdicij najbolj stresen in naporen. Priredite namreč tako imenovani mini koncert pred specialisti tovrstne glasbene industrije. Kaj je pravzaprav namen tega preizkusa, morda ultimativen test živčnega sistema?
Najbolj stresen je za člane Voces8 in ne za kandidata, saj oni ne vedo, kdo sedi v poslušalstvu (smeh). Naj le na hitro pojasnim avdicijski proces. Najlažje bi bilo iskati nekoga, ki zveni enako kot mi, se obnaša tako kot mi in se v popolnosti ujema s skupino. A vendar iščemo čudovit glas, muzikalnost in lepo osebnost. To nam daje priložnost, da ustvarimo nekaj lepega. Npr. Eleonora in Savannah sta popolnoma raznoliki osebnosti, a izjemno podobni, kadar sodelujeta. Ena najpomembnejših vrlin vsakega člana je, da se z veseljem predaja skupini in zavestno odloča za dobrobit ansambla, obenem pa v njem vedno pušča delček sebe.
Na začetku avdicijskega procesa preživim 15 minut z vsakim kandidatom, preverjam, kaj zmore in česa ne. Če slišim potencial, sledi še 20-minutno petje s skupino, nakar oblikujemo ožji izbor kandidatov, z njimi opravimo intervju, za konec pa sledijo tridnevne intenzivne vaje z Voces8 za 15-minutni recital pred elitnimi glasbeniki. Kandidati so običajno res živčni, ampak nekateri v tej atmosferi zasijejo, drugi poniknejo. V obzir vzamemo tako mnenje žirije kot članov Voces8, z bratom Paulom pa skleneva končno odločitev.
Ali ste pod pritiskom, da mora vsak vaš naslednji korak bodisi v obliki projekta, albuma ali zgolj ideje preseči prejšnjega? Ali se preprosto prepustite trenutnemu toku in navdihu?
Pravzaprav je kombinacija obojega. Če sem iskren, sem te dni bolj osredotočen na kakovost posameznega projekta kot pa na kakovost v primerjavi s prejšnjimi. Gonilna sila oblikovanja tako koncertnih kot snemalnih programskih sporedov je sama vsebina in kako se bo le-ta dotaknila ljudi. Smo v nenehnem iskanju uravnoteženosti, česar si občinstvo želi ali pa misli, da si želi, ter tistih skladb, ki si jih želimo sami in za katere menimo, da bi jih občinstvo moralo, želelo ali zmoglo slišati. Opazil sem, da si v glasbenem svetu organizacije mnogokrat zamislijo program, ki ga želijo približati ljudem, a menim, da bi morali pristopati ravno obratno, sploh če želimo privabiti poslušalstvo v koncertne dvorane. Naš koncertni program je sestavljen iz kar 80 % glasbenih del, za katera vemo, da si jih poslušalstvo želi, in zgolj 20 % skladb, ki si jih želimo izvesti sami.
Torej bi lahko brez zadržkov trdili, da je repertoarni nabor eden najtrših strateških izzivov umetniške vodje skupine?
Absolutno. Ni veliko glasbe, ki ima takšen vpliv na poslušalstvo kot npr. Allegrijev Miserere ali Barberjev Agnus Dei. Tovrstne skladbe se ljudi dotaknejo in jih nikoli ne puščajo ravnodušnih. Če sem prvih deset let poustvarjanja s skupino iskal brezhibno izvedbeno popolnost in kakovost – no, tudi danes to iščemo, a na podlagi izkušenj in talentiranih ljudi –, danes bolj iščem načine, kako bi se povezal z ljudmi. Ob koncu dneva se mi to zdi edini način za uspeh in da kot skupina ostanemo nad gladino. Če samo pomislite, kako se mama in komaj rojeni otrok povezujeta in odzivata prek zvoka in barve glasu, besede tu niso v ospredju. V glasu se skriva naša humanost. Če se vrnem k razmišljanju o snemanju, je razlog za naše tišje petje tudi ideja, da v posnetek ne vnašamo preveč glasovne barvitosti in se ne oddaljimo preveč od intimnega pogovora s poslušalcem.
Zdi se mi, da redki pevci razmišljajo na način, ki bi poslušalca postavljal na prvo mesto, pri Voces8 pa ta kakovost resnično stopi v ospredje. Spomnim se, da ste ob zadnjem obisku v Ljubljani takoj po koncertu odhiteli med ljudi in jih pozdravili. Z raznovrstnimi spletnimi vsebinami (festivali, učne vsebine, videospoti itd.) ste stopili še korak bližje in omogočili, da vas spremljamo kar iz domačega naslonjača. Sodelujete tako z otroki, študenti kot širšo množico, kot je npr. delavnica z zborom brezdomcev v Dallasu (Dallas street choir). Zakaj vam je tako pomembno, da izkušnjo zborovstva delite s komerkoli le lahko?
Zelo sem zadovoljen, da je cenjen tudi ta vidik našega poustvarjanja. Svet, v katerem trenutno živimo, bolj kot kadarkoli prej potrebuje občutek skupnosti in umetnost ima to moč, posebna lepota pa je v skupnem petju. Verjamemo v moč glasu kot izrazno orodje za sodelovanje, ne glede na to, ali gre za koncert ali kaj drugega. Resnično smo hvaležni za vse priložnosti, ki so nam bile ponujene, ko smo odraščali, in zdaj je čas, da začnemo vračati, pa naj bo to nudenje priložnosti mladim za razvoj in učenje, izražanje čustev, razumevanje poklicnega sodelovanja oziroma vstopanje v svet profesionalizma itd. Izkušnje, kot je sodelovanje z zborom v Dallasu, in takšnih je kar nekaj, res dokazujejo, s kako pomembnim sredstvom operiramo – petje nedvomno povezuje ljudi.
