Novitete … iz 17. stoletja

Glasba Hrenovih kodeksov s skupino Ingenium na Festivalu Radovljica

Ingenium Ensemble
Foto: Andrej Grilc Photography

 

Festivali imajo neko »raziskovalno dolžnost«: od njih pričakujemo nova odkritja, presenečenja, ekskluzivna doživetja. To je na poseben način res za festivale stare glasbe, kjer neskončno arhivsko bogastvo čaka na preporod in vrednotenje. Festival Radovljica se ne omejuje na staro glasbo, a ima dolgo in pomenljivo tradicijo na tem področju. Letošnja, 35. izvedba je na poseben način usmerjena v vrednotenje redkosti iz preteklih stoletij in to počenja skrbno in strokovno, pod umetniškim vodstvom Domna Marinčiča in s prisrčnim angažmajem predsednice Društva ljubiteljev stare glasbe Radovljica Marije Kolar.

Glasbeni svetovi, ki jih festival odpira letos svojim obiskovalcem v radovljiški graščini, so povabilo na čarobna doživetja in odkritja, ki jih zainteresirani lahko poglabljajo tudi na spremnih tečajih. 14. avgusta bo na primer pevska delavnica s Harryjem van der Kampom, nizozemskim basistom, ki je nastopil kot operni, koncertni in ansambelski pevec po vsem svetu z vodilnimi specialisti za renesančno in baročno glasbo (tudi kot član skupin Cappella Amsterdam, The Hilliard Ensemble, Les Arts Florissants, Huelgas Ensemble). Znameniti gost bo pevec in vodja osrednjega glasbenega projekta s prvimi sodobnimi izvedbami skladb iz Hrenovih kodeksov, ki bo v nedeljo, 13. avgusta ob 20.00 v cerkvi Marijinega oznanjenja v Velesovem (Adergas). Ingenium Ensemble v osemčlanski zasedbi, pet pozavnistov in orglavec bodo izvedli glasbo iz kodeksov, ki jih je sestavil ljubljanski škof in velik ljubitelj glasbe Tomaž Hren, notranjeavstrijski deželnoknežji namestnik v Gradcu v letih 1614–1621. Koncert bo vrhunec vrste »novitet« iz preteklih stoletij, ki bodo sestavljale letošnji program Festivala Radovljica, kot nam je povedal umetniški vodja Domen Marinčič:

 

Že lani je bilo med desetimi programi kar šest takšnih, ki so bili prvič predstavljeni na festivalu. To je z organizacijskega vidika veliko bolj zahtevno, a je tudi zelo pomembno. Festival spodbuja k nastanku novih projektov, ki se potem lahko razvijajo naprej na drugih odrih. Letos imamo pet prvih izvedb, ki so premierne iz različnih razlogov. Schubertov cikel Lepa mlinarica je krstil novo umetniško sodelovanje Aca Aleksandra Bišćevića in Wolfganga Brunnerja. Zanimivost tega večera je tudi uporaba fortepiana, ki omogoča pevcu več nians, predvsem v pianih. Poklon Georgu Philippu Telemannu ob letošnji obletnici smrti pa ni nov le zaradi zasedbe, temveč je tudi sam program nastal posebej za radovljiški festival. Osrednje mesto ima spored polifonih skladb iz Hrenovih kodeksov, na katerem bodo nekatera dela izvedena prvič po več stoletjih. Program je povsem nov in sestavljajo ga same redkosti. Sestavila sva ga s Klemnom Grabnerjem, ki je doktoriral iz tega repertoarja in je prepisal veliko še neizdanih skladb. Potovanje v deželo čustev pa je izvirna zamisel Jerice Pavli in njene novoustanovljene skupine Noumenon, prav tako zasedba sklepnega koncerta s strunsko lajno in francosko baročno glasbo.

Med nove programe ne štejem glasbenih rekonstrukcij spevov iz staroislandskega epa Edda, čeprav imajo za seboj le premiero v skoraj zasebnem okviru, ne koncerta glasbe iz beležnice beneškega trobentača iz 15. stoletja Zorzija, čeprav bo pri nas zazvenel v novi obliki.

Kaj je bila izhodiščna točka pri pripravi projekta Hrenovih kodeksov? 

Za ta repertoar vem že zelo dolgo. V sedemdesetih je izšla knjiga Glasbena umetost pozne renesanse in baroka na Slovenskem Janeza Höflerja. V tej knjigi so omenjene Hrenove zbirke, ne le korne knjige, temveč tudi glasovni zvezki in tiski. Leta 2001 je Edo Škulj izdal knjigo z naslovom Hrenove korne knjige, v zadnjih letih pa se je s tem ukvarjal Klemen Grabnar v sklopu doktorata iz parodičnih maš v tej zbirki. Prepisal je veliko maš, in ko mi je posredoval gradivo, sem se odločil, da je zdaj skrajni čas in da je treba organizirati kakšen koncert. V novejšem času skoraj gotovo niso izvajali glasbe iz kornih knjig že zaradi samega zapisa. Knjiga je stala na višjem stojalu, tako da so jo videli vsi izvajalci; v njej so bili zapisani vsi glasovi, vendar ne kakor v partituri, temveč na dveh odprtih straneh vsak glas posebej, eden za drugim.

Dejstvo, da je Hren prinesel te note v Gornji Grad in v Ljubljano, sicer še ne pomeni, da so jih tukaj izvajali v njegovem času.

Korne knjige so raziskovalcem na voljo v NUK, ostalo gradivo pa še vedno ni raziskano. Vokalna glasba ni moje primarno področje, zato sprva sploh nisem vedel, kakšna bi bila moja vloga v takem programu, a že več kot deset let govorim, da bi bilo treba to glasbo izvajati.

Od kod prihajajo rokopisi in tiski Hrenovih zbirk? So zbirke sad njegovega osebnega okusa ali upoštevajo skladbe in avtorje, ki so bili posebno priljubljeni na tistem območju?

Vse kaže, da se je Hren veliko zanimal za glasbo. Sam je poskrbel, da so te note prišle k nam iz Gradca, kjer je bil on deželnoknežji namestnik za notranjo Avstrijo na dvoru Ferdinanda II. Glasba teh zbirk je v glavnem povezana z Gradcem: Lambert de Sayve je bil nekaj časa vodja tamkajšnjega deškega zbora in tudi Orlando di Lasso je imel v Gradcu osebne povezave. Annibale Padovano, ki je izdal obe orgelski tokati na sporedu, je bil organist in pozneje vodja kapele na graškem dvoru. V zbirkah se pojavljata tudi Claudio Merulo in Francesco Stivori. Njuno instrumentalno glasbo uporabljamo v obliki mediger med deli maše. Maš se ni nikoli izvajalo od začetka do konca, ker je bila vmes seveda liturgija. Zato se nam je zdelo nujno, da razbijemo celoto.

V zbirkah razen Jacobusa Handla – Gallusa ni glasbe, ki bi bila neposredno povezana s slovenskim prostorom. Tudi v tem primeru pa ne smemo pozabiti, da je Gallus deloval drugje, da so rokopisi potovali veliko počasneje in da je sploh vprašanje, ali je kdo za časa Gallusovega življenja na območju današnje Slovenije izvajal njegovo glasbo.

Glasbeni vodja koncerta Harry van der Kamp
Foto: arhiv Festivala Radovljica

V teh zbirkah najdemo skladbe za 14 ali 10 glasov: lahko si predstavljamo, da so v Gradcu imeli zelo dobre pevske ansamble, ali pa, da prisotnost v zbirki ni nujno dokaz, da so te skladbe tudi izvajali.  

Tako je. Morda teh skladb za večje zasedbe sploh niso izvajali, Hrena pa so nemara fascinirale skladbe za toliko glasov. Tudi mene so najbolj pritegnile ravno te skladbe, zato sem jih izbral za koncert. Večina skladb v teh zbirkah je namenjenih štirim, petim ali šestim glasovom. Največje skladbe bodo zdaj zazvenele na enem samem večeru, kar je velika odgovornost tudi zato, ker jih bomo poslušali prvič po toliko stoletjih.

Ingenium Ensemble je povabil k sodelovanju še dva tenorista, deveti pevski solist pa je glasbeni vodja koncerta Harry van der Kamp. Ostale glasove bodo igrali pozavnisti. Taka je izvirna predpisana zasedba Sayvove maše, ki se je ohranila le v Hrenovih kornih knjigah: dva sedemglasna zbora v ločenih knjigah (se pravi en zbor desno, drugi levo, dve knjigi in dve notni stojali). V prvem zboru imajo vsi glasovi ves čas besedilo, v drugem sta peta le prva dva glasova, v petih glasovih za pozavne pa najdemo le nekaj začetnih besed. V enaki zasedbi bo zazvenel tudi Lassov Magnificat za deset glasov, le da bodo tam štiri pozavne podvajale pevce in le ena bo igrala samostojen glas. To je bilo v tistem času običajno.

Da je pozavna nadomeščala pevce, veliko pove o zvočnem idealu petja v cerkvi, ki je bil drugačen kot v komorni glasbi (večinoma so tam nastopali drugi pevci). V cerkvi so očitno peli močneje, v manjših prostorih pa je bila v navadi večja fleksibilnost v dinamiki, tempu in virtuoznih okraskih. Ko so glasove podvajale pozavne, je imel pevec gotovo manj svobode, a to ne pomeni, da je kantor vodil izvedbe metronomsko oz. »kakor ura svoje minute«, kot piše Friderici. Kakor potrjujejo dokumenti iz 17. stoletja, so tudi v cerkveni glasbi spreminjali tempo glede na besedilo in afekt. Madrigali zahtevajo več svobode, v cerkveni glasbi pa tempa ni priporočljivo spreminjati ne preveč ne prepogosto, kot pravi Praetorius.

Govorila sva o posebnem zapisu za »skupinsko« branje. Kakšne prepise bodo uporabljali izvajalci vašega koncertnega projekta?

Peli in igrali bodo iz sodobnih edicij. Deloma jih je pripravil Klemen Grabnar, predvsem Sayvovo mašo za štirinajst glasov. Prepisal in transponiral z upoštevanjem visokih ključev (chiavette) je tudi Lassov Magnificat. Obe skladbi sta se ohranili samo v Ljubljani. Lasso je bil že izdan in zato verjetno tudi izvajan, medtem ko bo Sayvova maša zelo verjetno doživela prvo sodobno izvedbo. Poudaril bi tudi šestglasni Gallusov motet Salve Regina, od katerega je v Gornjem Gradu ostal le altovski glas. Skladba se je ohranila tudi v Regensburgu, a nikoli ni bila izdana. Obstajajo samo rokopisni glasovni zvezki in te sem uporabil za lastno transkripcijo. Tudi to bo prva sodobna izvedba, kar utegne koga presenetiti, saj sem pred leti tudi sam mislil, da je celotni Gallusov opus že idan. Zanimivo je tudi dejstvo, da je bil Gallus zelo priljubljen v Nemčiji. Njegove motete so izvajali še v Bachovem času in nekatere izdajali celo z nemškim besedilom. To bi bil nekoliko drugačen pogled na Gallusa; tudi tega še nismo slišali.

Na koncertu 13. avgusta bodo prvič po več stoletjih zazvenele nekatere skladbe iz glasbenih arhivov ljubljanske stolnice in gornjegrajske sostolnice, tudi šestglasni motet Salve Regina JACOBUSA HANDLA – GALLUSA, ki so ga na Festivalu Radovljica transkribirali posebej za ta koncert. Ker so gornjegrajski glasovni zvezki ohranjeni nepopolno (zgoraj je slika prve strani altovskega glasu), so se oprli na edini drugi ohranjeni vir, rokopis, ki ga hranijo v Regensburgu.
Vir: NUK/arhiv Festivala Radovljica