»Devetdeset odstotkov dela in deset talenta, to je za glasbenika ključ do uspeha,« je večkrat izjavil mojster Adi Danev. Neverjetno bogate in uspešne zgodbe o proseškem dečku, ki je odraščal v težkih časih pred in med drugo svetovno vojno, je zdaj konec: mojster je za vedno zatisnil oči, zapustil pa kopico spominov, ki bodo še dolgo živeli med sorodniki, prijatelji in glasbeniki z vseh koncev sveta, ki so z njim delili vsaj del dolge poti.
Kratka obnova je skoraj nemogoča, kajti profesionalna pot je zaobjela res široko področje: korepetitor in zborovodja v opernem gledališču Verdi, profesor na konservatoriju, zborovodja v beneškem gledališču La Fenice, torinskem gledališču Regio, v Palermu, San Franciscu v ZDA, v argentinskem gledališču Colon, veronski Areni, pa tudi zborovodja, ki se je več let posvečal proseškemu zboru Vasilij Mirk, po upokojitvi pa nabrežinskemu zboru Igo Gruden; globok poznavalec pevske umetnosti, pri katerem so se pilili sijajni pevci, med vsemi Carlo Cossutta, ki ga je z mojstrom povezovalo prisrčno prijateljstvo. Pa seveda tudi skladatelj, ki je tudi v zadnjih mesecih pred smrtjo bogatil svoj opus s samospevi, zapustil pa veliko dragocenosti, če naj omenimo le kantato Razpršeno cvetje, poleg kopice zborovskih, solističnih in simfoničnih del kot je kantata Four notes for Europe – Štiri note za Evropo, ki je leta 2017 doživela odmeven uspeh pod vodstvom Simona Perčiča.
Veliko dragocenih informacij je mojster strnil v svoji knjigi Belkanto ali sla po petju, ki je pri Založbi tržaškega tiska (ZTT) izšla leta 2008, za Deželni sedež RAI pa je Tamara Stanese leta 2015 posnela čudovit dokumentarec z naslovom Adi Danev – Duša, telo in srce. Sijajna leta beneškega gledališča La Fenice, ko je mojster vodil operni zbor, so se zapisala v trajen spomin z vrhunskimi predstavami s smetano svetovne pevske elite: Marilyn Horne, Samuel Ramey, Peter Hoffmann, June Anderson in vrsta odličnih umetnikov, med katerimi so Tržačanka Nora Jankovič, vrhunski dirigenti kot Eliahu Inbal, med njimi pa naš mojster Danev, ki je večkrat dirigiral zboru in orkestru. Mojster je bil tudi del magije, ki jo veronska Arena vsako leto obnavlja s predstavami, na katerih sodeluje prek dvestočlanski zbor: že samo obvladanje take mase pevcev zahteva karizmatično osebnost, kar je mojster nedvomno bil. Bil pa je tudi sijajen pripovedovalec neštetih anekdot, ki jih je znal začiniti s pristnim kraškim humorjem, večkrat pikrim; svoja doživetja je do zadnjega zapisoval v dnevnik v obliki stripov, pri katerih so risbe ravno tako prikupne in duhovite kot besedilo – nekaj primerov je objavljenih v knjigi Belkanto –, svojci pa hranijo res bogato zapuščino, ki bi bila vredna objave. Poleg tega je v hiši ostal bogat arhiv posnetkov, ki jih je mojster s kamero vestno nabiral in v njih ovekovečil sodelovanja z vrhunskimi umetniki: utrinki iz garderob slavnih pevcev, posnetki opere Samson in Dalila, pri kateri je v argentinskem gledališču Colon posnel Carla Cossutto in Placida Dominga, ki sta izmenično pela Samsonovo arijo. Med predvajanjem je opozarjal na lahkoto, s katero je naš tenorist izpeljal vlogo, medtem ko se je Placido ob tem vidno trudil – to je že druga zgodba, ki je kriškega in mehiškega tenorista peljala po istih odrih, igrice agencij pa so našega umetnika puščale bolj v senci.
Pa ne samo glasbene anekdote: Adi Danev je rad obujal spomine na otroštvo, ko se je z vrstniki potepal po skrajno nevarnih vojaških objektih, znal je izrisati like vaških posebnežev, ki bi jih pisatelj težko ujel v njihovi enkratnosti, pripovedoval pa je tudi o svojih prvih »koncertih« s harmoniko, ko je šest let star začel služiti prve denarce z igranjem na porokah in podobnih slavjih. Pripovedoval je o neprespanih nočeh, ko se je ob klavirju trudil, da bi se čimbolj neoporečno pripravil na delo v teatru: natančnost in dovršenost, s katerima je izpolnjeval svojo poklicno dolžnost, sta ga pripeljali na najprestižnejše svetovne odre, zato pa je globoko iz duše sovražil vsakršen površen pristop in tudi pri delu z amaterskimi skupinami zahteval natančnost in predanost. Izjava, ki smo jo citirali v začetku, bi potrebovala dopolnitev: res je trdno in vztrajno delo nepogrešljiva sestavina uspeha, ne gre pa omalovaževati talenta, ki ga je mojster dokazal, ko je komaj štiri leta star kot samouk začel igrati na orglice, nato na harmoniko. Adi Danev, italijanski in širši javnosti znan kot Aldo Danieli (mojster je večkrat izjavil, da bi morala sama italijanska država Slovencem vrniti poitalijančene priimke v izvirno slovensko obliko), je leta 2018 od predsednika italijanske republike prejel odlikovanje viteškega reda, povsem zasluženo priznanje karieri, ki sta jo talent in delo pripeljala do vrhunca.
