Andre_Thomas_2_napis

André Thomas – mojster črnske duhovne glasbe

»Gospel glasba je vir mojega velikega notranjega veselja, zelo me osrečuje.«

21. in 22. decembra 2013 je v Ljubljani potekal zborovski seminar Spiritual & gospel z A. J. Thomasom. Z enim največjih mojstrov afroameriške zborovske duhovne glasbe je kot demonstracijski zbor sodeloval Zbor sv. Nikolaja Litija. Dr. André J. Thomas je v Slovenijo prišel na povabilo Zbora sv. Nikolaja ter njihove zborovodkinje Helene Fojkar Zupančič in skupaj so izvedli štiri zelo odmevne koncerte gospela in spirituala v Litiji, Radovljici in Mariboru. Na seminarju in koncertih je sodeloval tudi instrumentalni trio v zasedbi Jaka Pucihar (klavir), Aleš Avbelj (bas) in Vid Ušeničnik (bobni).

Dr. André J. Thomas, skladatelj, profesor in dirigent, je eden najprepoznavnejših ameriških dirigentov. Deluje kot vodja zborovskih aktivnosti ter profesor zborovske glasbe in izobraževanja na Državni univerzi na Floridi. V svojem dolgoletnem udejstvovanju je bil med drugim predsednik floridske ACDA, vodil je Svetovni mladinski zbor (World Youth Choir), redno predava na zborovskih simpozijih in konferencah (IFCM, ACDA idr.), deluje kot član mednarodnih ocenjevalnih žirij in je dobitnik številnih častnih priznanj in nazivov več ameriških univerz. Vodi delavnice in seminarje po vsem svetu, aktiven je kot skladatelj in aranžer spirituala in gospel glasbe za različne zborovske zasedbe. Je avtor ene najpopularnejših knjig s tematiko spirituala, Way Over in Beulah Lan’ (Understanding and Performing Negro Spiritual).

Z dr. Andréjem Thomasom smo se pogovarjali dan po božiču, po zaključku seminarja in po treh izjemno uspešnih, popolnoma razprodanih koncertih v Litiji in Radovljici.

Vsebina seminarja ter koncertov, ki ste jih v Sloveniji izvedli z Zborom sv. Nikolaja, je bila gospel glasba in spiritual. Kakšno je zgodovinsko ozadje teh dveh zvrsti ter kako se med seboj razlikujeta?

Ko govorimo o spiritualih, govorimo o pesmih, ki so jih ustvarili sužnji. Prvi spirituali so bržkone začeli nastajati že leta 1619, ko je na ameriških tleh, v državi Virginia, pristala prva ladja z afriškimi sužnji. Sužnji so na podlagi svetopisemskih zgodb, ki so jim jih na plantažah razlagali krščanski pridigarji, pričeli ustvarjati nove pesmi. To so torej ljudske pesmi, ki jim pravimo črnske duhovne pesmi oziroma spirituali. Sužnji so te pesmi peli na poljih, plantažah, po domovih, ob različnih shodih in ob verskem obredju. Peli so jih tudi v neposredni povezavi z dogodki, ki so se zgodili na posamezni dan, na primer, če je kdo izgubil otroka ali ostal brez staršev. To prakso so sužnji prinesli s seboj iz Afrike, saj Afričani še danes spontano prepevajo o najrazličnejših dogodkih, ki obarvajo posamezne dneve.

Zelo sem ponosen na Heleno, saj je pokazala, da izvrstno razume razliko med spiritualom in gospelom. Za razliko od spirituala se je gospel razvil šele po emancipaciji sužnjev. Po osvoboditvi so se nekdanji sužnji in njihovi nasledniki preseljevali v urbane centre, kjer je kot zmes vplivov spirituala in posvetnega bluesa zaživela gospel glasba. Številni zgodnji gospel pevci so bili blues pevci, ki so svoje glasbene ideje prinesli tudi v cerkve.

Andre_Thomas_1

Zbor sv. Nikolaja Litija in dirigent André J. Thomas na koncertu v Litiji
Foto: Gregor Požun

Kje v ZDA se danes izvaja gospel glasba in spiritual?

Gospel je prisoten skoraj v vsaki cerkvi, slišimo ga v baptističnih, metodističnih, prezbiterijanskih in celo v nekaterih katoliških cerkvah. Stari spirituali se sicer še izvajajo kot del liturgije v nekaterih cerkvah, ampak ne prav pogosto, saj se mladi bolj navdušujejo nad gospel glasbo, tudi nad njeno najmodernejšo različico hip hop gospel. Spirituali bolj živijo v šolah, v repertoarjih šolskih, univerzitetnih in profesionalnih pevskih zborov.

Se vam zdi, da se del vrednosti teh pesmi izgubi, če se jih izvaja v koncertnem okolju? Sami ste na seminarju ter na koncertih razložili pomen vsake pesmi posebej in uporabljali zelo nazorne primere za razlago o pomenu in izvoru besedila, da so pesmi pri poslušalcih zaživele v vsej duhovni razsežnosti. Bilo je skoraj kot pri doživeti maši.

Iz te glasbe seveda ne morete izvzeti verskega vidika. Je takšna, kot je. Ne predstavljam si, da bi lahko zaobšli duhovni vidik, saj bi s tem izgubili več kot polovico pomena glasbe. Takoj ko se ljudska glasba zapiše oziroma priredi, se le-ta spremeni. Te spremembe seveda niso povsem spontane. Zelo je pomembno, da se ta glasba postavi v kontekst. Poslušalci morajo razumeti ozadje, vsebino in sporočilo pesmi, da jih lahko doživijo v vsej polnosti. Tudi dirigent mora biti dovolj vešč, da v izvajanje vnese primeren delež svobode. Lahko ste videli, da sem v Keep Your Lamps, ki je zelo stara pesem, nekatere dele ponavljal dvakrat ali večkrat, čeprav je moja lastna priredba zelo jasno zapisana. Če dirigent o sami pesmi ve dovolj, ji lahko vdihne bolj avtentičen občutek in izkušnja pesmi s tem postane resničnejša. Tako pesem tudi v koncertni izvedbi ohrani svojo sporočilnost.

Se aranžerji običajno držijo avtentičnih oblik duhovnih pesmi?

To je vedno veliko vprašanje. Kaj pravzaprav je avtentična oblika? Se res lahko vrnemo k avtentični obliki? Mislim, da ne, saj nikoli več ne bomo imeli izkušnje suženjstva. Od tedaj smo že toliko doživeli, vsrkali toliko zvokov, da je skorajda nemogoče, da bi bile te pesmi danes popolnoma avtentične. Vedeti pa moramo, da so sužnji poleg pridig poslušali tudi himnodijo, ki so jo uporabljali belopolti pridigarji oziroma misijonarji. Sužnji so tonska razmerja torej povzeli iz bele himnodije in zraven primešali vplive svoje afriške pesemske tradicije. Zato v številnih starih spiritualih, če niso peti enoglasno, najdemo dele, ki zvenijo kot hvalnice. Uporabljajo namreč preprosto terčno harmonijo, ki gre hitro v uho. V Keep Your Lamps sem na primer v basu uporabil povsem enostavno, himnično formo. Po mojem mnenju se tako lahko najbolj približamo avtentični različici pesmi.

Tu so tudi klasično izobraženi temnopolti skladatelji, ki v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja zaradi svoje polti niso mogli izdajati svojih kompozicij, z izjemo priredb spiritualov. Ti so spirituale odeli v klasično preobleko in vanje vnesli elemente fuge in imitacije. W. L. Dawson, iz vrst omenjenih skladateljev, mi je nekoč rekel: »Sin moj, Keep Your Lamps je v redu, vendar je v njej premalo kontrapunkta.« »Pa res mislite, da so sužnji na plantažah prepevali fuge?« sem ga vprašal in njegov odgovor je bil: »Čisto vseeno.« (smeh) Tako se je torej razvila samosvoja glasbena oblika lastnih, zelo lepih kvalitet. Signs of the Judgement, kot ste denimo lahko slišali, je zelo zapletena kompozicija. Skladatelj, ki je moj nekdanji študent, je vanjo vnesel veliko ritmičnih zapletov in imitacij.

Nekatere priredbe spiritualov so nadalje nastale pod močnim vplivom gospel glasbe, kot na primer Take Me to the Water, kjer je ob spremljavi basa in bobnov prisotno ploskanje in vzklikanje.

Andre_Thomas_3

Foto: Gregor Požun

Dirigent mora pazljivo preučiti priredbo, da v njej zazna vplive klasične, gospel glasbe oziroma jazza. Le tako v izvajanje skladbe lahko vnese ustrezno izvajalsko prakso. Za dirigenta je torej zelo pomembno ustrezno poznavanje glasbenih zvrsti, katerih vplive so različni skladatelji vključevali v priredbe spiritualov.

Obstajajo poleg priredb za mešani zbor tudi priredbe za druge sestave?

Ogromno je priredb za otroške zbore, prav tako za moške in ženske sestave, seveda pa tudi za solo glas. Pravzaprav skorajda ni zasedbe, za katero ne bi obstajale priredbe spiritualov.

V 19. stoletju, ko si je Amerika prizadevala najti svoj glas, se je v Ameriki mudil A. Dvořak. Z njim se je redno sestajal skladatelj in pevec H. T. Burleigh, ki mu je pel spirituale, Dvořak  pa je imel tudi priložnost slišati afroameriško a capella skupino Fisk Jubilee Singers, ki je bila zaslužna za širšo popularizacijo spiritualov. Dvořak je izjavil, da je glas Amerike glas spirituala. H. T. Burleigh je bil tudi prvi, ki je pisal priredbe spiritualov za solo glas in klavir. Danes se priredbe spiritualov redno pojavljajo v koncertnih programih afroameriških opernih pevcev, v svoje recitale pa jih vse bolj vključujejo tudi operni pevci, ki niso afroameriškega porekla.

Na seminarju ste velik poudarek namenjali razumevanja besedila. Kako pomembno je torej, da se izvajalci poglobijo v besedilo, namesto da ostanejo na površni ravni izvajanja spiritualov in gospel pesmi zgolj zaradi njihove stilne privlačnosti?

Nisem imel namena, da bi zbor, sestavljen iz slovenskih pevcev, naredil črnski. To je seveda povsem nemogoče. Pevci ne morejo kar prevzeti druge nacionalnosti. In tu nastopi pomembnost besedila. Če pevci razumejo besedilo pesmi, pesem lahko izvajajo iskreno in z lastnim odnosom do besed ter se tako izognejo izumetničenosti in površinskosti. Ko pojejo na primer This Little Light of Mine, pojejo o človeški izkušnji. Vsak pevec se lahko poistoveti z željo, da bi mogel razdajati tisto, kar je v njem dobrega, božjega. Tu ni meja. Pesem postane univerzalna in besedilo postane pomembno, ker osvobodi izvajalca, da lahko poje iz lastne izkušnje. Zborovska glasba je zelo pogosto neosebna, izvajati se jo mora na točno določen način, v njej ni prostora za osebni izraz. Ko pa je pevcem dovoljena svoboda, postanejo veliko bolj izrazni. Pevcem sem denimo dejal, naj vsak izmed njih na svoj način izrazi, kar v sebi čuti kot my light (moja luč), in nato sem opazil, da so bili tudi v ostalih pesmih precej bolj izrazni, saj so imeli dovoljenje. To se zgodi, če pevci pesmi vzamejo za svoje. Če pevci razumejo in ponotranjijo človeško izkušnjo, ki jo pesem nosi v sebi, pesem zaživi v svoji polnosti in neposrednosti; kulturno ozadje pevcev pri tem nima vloge.

Kakšno mesto ima v gospel glasbi instrumentalna spremljava in kaj, poleg petja, v spiritualih velja za avtentično?

Pri spiritualih je odvisno od avtorja priredbe. Pesem je lahko a capella, včasih pa so vključeni bobni. Z bobni je treba biti pazljiv, saj so lastniki sužnjev na določeni točki sužnjem prepovedali njihovo uporabo, ker so menili, da se z bobni sporazumevajo med seboj. Sužnji so nato v pesmi vnesli ploskanje in udarjanje po telesu, ki se je ohranilo vse do danes. Vse to je torej avtentično. V gospel glasbi pa je seveda obvezen klavir, ki so se mu, zgodovinsko gledano, kasneje pridružili bobni in bas. Ko se odpravim v tujino z namenom, da bi izvajal gospel glasbo, me vedno najbolj skrbi, kakšni bodo tamkajšnji instrumentalisti. Pomirjen sem, če so to glasbeniki z jazzovskim ozadjem, saj se ti najbolje znajdejo v gospel glasbi. Poznajo akorde in vajeni so improvizacije. Jazz imajo v ušesu. Gospel glasba ima veliko jazzovskih elementov, saj je bil jazz eden od vplivov, ki so se razvojno strnili v gospel glasbo. Navdušen sem nad instrumentalisti tu v Sloveniji, izvrstni so!

Andre_Thomas_4

Ameriški dirigent je s svojo karizmo osvojil tako pevce kot poslušalce
Foto: Gregor Požun

Tudi gibanje ima v gospel glasbi svoje mesto. Je gibalni izraz prepuščen posameznim pevcem ali gre za neko enotno koreografijo?

Pravzaprav gre za kombinacijo obojega. Gibanje izhaja iz afriških tradicij. Tudi v črnskem zboru je treba doreči, v katero smer se bodo gibali pevci; do enotnega gibanja ne pride povsem naravno. To je stvar vaje. Podobno je v opernem zboru. Ko v operi nastopi zbor, pevci ne morejo zgolj stati na odru v kostumih in odpirati usta. Z gibanjem morajo izražati vsebino glasbe. Zakaj ne bi bilo tako tudi v ostalih pevskih zborih, saj delujejo na enak način? Opaziti je, da je tudi v klasični zborovski glasbi prisotne vse več svobode gibanja; celo pri izvajanju Bachove glasbe se zbori osvobajajo v gibalnem smislu. Običajno je zato tudi samo petje boljše. Ko se osvobodi telo, glas bolje zazveni, togo telo pa pomeni togo petje.

Na seminarju in na koncertih ste v razlago in interpretacijo pesmi vnesli izrazito osebno noto ter v izkušnjo spontano vključevali tudi poslušalce. Poslušalec je lahko začutil, da je tudi sam del celotnega glasbenega dogajanja, ker je njegov prispevek pomemben. Se vam je zdelo težko pevce in poslušalce pripraviti k takšnemu dvogovoru, glede na to, da pri nas nismo vajeni takih nastopov?

Tu sem Slovence večkrat slišal govoriti o sebi, da ste pregovorno zadržani in zelo previdni v  izrazu. Tega preprosto nisem želel verjeti. Ljudje so različni. Veliko se govori o črnskih cerkvah ter o tem, kako so tam ljudje ekspresivni in odprti, da vzklikajo, ploskajo in glasno prepevajo. Moja mama, na primer, tega ni nikoli počela. Če jo je nekaj močno nagovorilo ali ganilo, je po njenem obrazu stekla ena samcata solza. Od ljudi ne smeš zahtevati, da so vsi povsem enaki.  Pogosto opažam, da se ljudje odzovejo, ko imajo za to dovoljenje. Pomembno je, da ljudje vedo, da karkoli naredijo, ne naredijo nič narobe. Večkrat ko naletijo na neodobravanje, manj si upajo tvegati, saj se bojijo kritike, češ da je to, kar počnejo, narobe. Psihologi nas učijo, da imajo izrazi pritrjevanja kratko življenjsko dobo, izrazi zavračanja pa se ne pozabijo. Pri delu z ljudmi moraš paziti, da ne uporabljaš le izrazov zavračanja, saj s tem uničiš tisto, kar se skriva znotraj njih. Potem si ne upajo tvegati. Če ljudem pogosto pritrjuješ, se v njih sprosti notranji izraz in ni jih strah tega izraziti tudi navzven. Pogosto ljudje izrazijo več, kot bi pričakoval. Še posebej tu, v Sloveniji, sem od ljudi dobil več, kot sem pričakoval. Pevci in tudi poslušalci so me navdihnili z neizmerno energijo!

Ste bili  torej zadovoljni z delom pevcev zbora Sv. Nikolaja in zborovodkinje Helene Fojkar?

Vsekakor. Zelo sem zadovoljen z njimi, čudoviti so. Delo z zborom je dvosmerni proces, ki terja medsebojno zaupanje in mislim, da nam je zelo lepo uspelo. Tudi Helena se je več kot odlično odrezala, saj je vse prej kot enostavno, kadar tvoj zbor vodi nekdo drug. Tudi sam sem bil pogosto v tem položaju, zato vem, da ni preprosto. Potrebno je veliko poguma in samozavesti.

Andre_Thomas_6

André J. Thomas in Helena Fojkar Zupančič pred pojočo publiko
Foto: Gregor Požun

Zdi se, da je klasično dirigiranje pri tej zvrsti neustrezno, skoraj popolnoma odveč. Po drugi strani pri zahtevnejših priredbah brez dirigiranja preprosto ne gre. Sami ste od pevcev na seminarju ter koncertih zahtevali petje na pamet in popolno pozornost. Kakšna bi pri tem morala biti vloga zborovodje?

Gre za vprašanje izvajalske prakse in je odvisno od posamezne pesmi. Ponekod dirigent deluje tako kot v jazzovskem ansamblu, kjer ansambel le ritmično uvede v skupni začetek, nato se umakne in da glasbenikom prosto pot. Pevcem le nakaže poudarke ter jim da iztočnice za besedilo ali koreografijo. Ni potrebe po tradicionalni ritmični shemi, saj ritem ves čas vzdržuje bobnar (npr. O Happy Day). Nekatere pesmi pa od dirigenta zahtevajo uporabo čisto tradicionalne ritmične sheme, kot bi šlo za kako Debussyjevo skladbo (npr. I Am His Child).

Videli smo, da delujete zelo karizmatično ter da zmorete z neverjetno jasnostjo pevcem pokazati, kaj od njih želite, in jih z najmanjšo gesto privesti do želene izvedbe. Se mora človek roditi s takim darom ali se da te veščine priučiti? Imate kakšen nasvet, ki bi ga želeli deliti z našimi zborovodji?

Dirigenti s pevci in instrumentalisti komunicirajo na najrazličnejše načine. Če pogledate način dirigiranja svetovno znanih dirigentov, boste videli, da ima vsak svoj izraz. A. Toscanini je denimo zelo veliko pokazal z očmi, L. Bernstein z bohotnostjo svojih gest, G. Furtwängler je bil znan po majhnih zamahih, a ko so postali večji, je vse kar eksplodiralo. Ljudi lahko torej izuriš, da se odzivajo na želen način. Morda najpomembnejša stvar za vsakega dirigenta je, da se pogleda v ogledalo; včasih se namreč sploh ne zavedamo, kaj počne naš obraz. Sam na primer, ko želim nečemu pozorno prisluhniti, nagubam obraz. Jaz se pri tem sicer počutim udobno, vendar v resnici izgledam, kot da nečesa ne odobravam. Potrebno se je torej pogledati v ogledalo in se vprašati, kaj drugim sporoča naša obrazna mimika. Druga zelo pomembna stvar je, da se mora dirigent, brž ko stopi pred zbor oziroma ansambel, zavesti, da v prvem planu ni sam, temveč oni. Odstraniti mora svoj ego in pevce oziroma instrumentaliste postaviti v ospredje. Ne sme razmišljati, kaj si o njem mislijo, kako ga ocenjujejo. To ni pomembno. Gre zanje, in ne za dirigenta. In to velja tako za gospel kot klasično glasbo. Včasih pa se moraš naravnati na okolje. Povedal bom svojo izkušnjo izpred let, ko sem bil povabljen v angleški Birmingham, da s člani City of Birmingham Symphony Orchestra and Chorus izvedem Waltonovo kantato Belsshazar’s Feast. Imel sem eno samo popoldansko vajo z orkestrom in nato večerni koncert. Nisem si predstavljal, kako bi lahko v pičlih treh urah z orkestrom in zborom ustrezno pripravil celo kantato. Sir S. Rattle mi je tedaj svetoval, naj vsak del, ki se ga bom lotil, predelam dvakrat. Ob tem mi je po glavi rojilo, da si bodo gotovo mislili, da prav ničesar ne slišim, če jim bom vsakič rekel le, dobro, pa dajmo še enkrat. Vseeno sem upošteval Rattlov nasvet in ta se je izkazal za najboljši možen nasvet, ki sem ga lahko dobil. Ne le, da smo na vaji predelali celo kantato, z vsakokratnim ponavljanjem smo se imeli priložnost pobližje spoznati, pevci in instrumentalisti so se navadili name in jaz nanje, tako da smo na večernem koncertu izvedli vse tako, kot smo želeli. Naravnati se moraš pač na okolje.

Kot zdaj sami predavate vsepovsod po svetu, so bili nekoč tudi drugi vaši učitelji, mentorji. Kdo med njimi je najbolj vplival na vaš odnos do spirituala, gospel glasbe in glasbe nasploh?

Ko sem bil majhen, nikakor nisem maral spiritualov in gospel glasbe. Nadvse me je motil dialekt v teh pesmih, zdelo se mi je, da ljudje, ki so jih ustvarjali, sploh niso znali govoriti. Tu je odločilno name vplival skladatelj, zborovodja in igralec Jester Hairston, o katerem govorim v svoji knjigi. Kot mladenič sem prepeval v njegovem zboru in nekoč, ko je videl, da spirituale pojem z odporom, me je poklical k sebi in vprašal, zakaj mi ta glasba ni všeč. Karikirano sem mu zapel začetek pesmi Soon We’ll Be Done With the Troubles of the World, v značilnem poudarjenem dialektu, ki ni zvenel prav nič ameriško, in mu rekel, da takšne pesmi ponujajo priložnost belopoltim ljudem, da se posmehujejo temnopoltim. Spravljale so me v zadrego in zato jih nisem maral. Jester pa si je vzel čas, da mi je mirno in lepo razložil, zakaj moji predniki, denimo, niso mogli izgovarjati zvenečega th. Tega glasu pač ni bilo v njihovem jeziku. Razložil mi je, kaj pravzaprav je duhovna glasba mojega ljudstva in zakaj je takšna, kot je. Na meni razumljiv način mi je približal to glasbo in dečka, ki se je sramoval svoje dediščine, pripravil do tega, da je postal nanjo sila ponosen. Jester mi je pomagal, da sem preteklost mojega ljudstva s ponosom vzel za svojo, čeprav je bila zaznamovana s suženjstvom.

Prav tako sta v mojem otroštvu izjemen vtis name naredili dve gospe, ki sta vodili zbor v moji cerkvi. Ti dve gospe, gospa Crane in gospa Bapple, nista bili izobraženi glasbenici, vendar sta zbor vodili z velikim zanosom in ljubeznijo. Tako sta me navdihnili, da sem se doma zelo rad igral cerkev. Bil sem star kaka štiri leta, nadel sem si mamine dolge obleke, razbijal po klavirju in dirigiral svojemu namišljenemu zboru.

Nikoli ne bi nikomur dovolil, da v meni vzbudi občutek manjvrednosti, ker imam rad spiritual in gospel ter to glasbo, ki je moja dediščina, izvajam. Kvečjemu čutim, da sem deležen nečesa več, ker izvajam to glasbo. Ne izvajam le gospel glasbe, ampak izvajam tudi gospel glasbo. Včasih moram v kakšnem pogovoru uporabiti prav oster ton, da sogovornika prepričam, da sem povsem zadovoljen s tem, kar počnem. Kakšen izmed kolegov se pohvali, češ, da izvaja le Bacha, Brahmsa in Beethovna. V odgovor pa mu moram odvrniti, da sem jaz verjetno srečnejši, saj delam vse to, poleg tega pa tudi gospel. Ta glasba je vir mojega velikega notranjega veselja, zelo me osrečuje.