Boris Pangerc: Zapisani petju – beležke iz življenja Tržaškega okteta

Dnevniški zapisi člana in predsednika Tržaškega okteta Borisa Pangerca, založba Mladika, Trst, 2020

Boris Pangerc je kot študent svoje prve pisateljske poskuse vestno objavljal v Literarnih vajah, reviji, ki je izhajala na tržaškem Liceju Franceta Prešerna. Njegova ljubezen do slovenske besede je vztrajno rasla in doslej obrodila že veliko žlahtnih sadov, vzporedno z njo je rasla tudi ljubezen do glasbe. Slednjo je izražal s petjem, obe pa je združil v knjigah, ki sta posvečeni Slovenskemu in Tržaškemu oktetu. Prva je izšla leta 2007 pri KD Slovenski oktet. Drugo je leta 2020 natisnila založba Mladika, njena javna predstavitev pa je zaradi vsakovrstnih omejitev utrpela precejšnjo zamudo.

Naslov Zapisani petju bi se pravzaprav moral glasiti Zasvojeni s petjem, kajti gre za pravo strast, nekaj, kar presega okvire amaterske skupine, ki se združi zato, da bi sebi in občinstvu popestrila prosti čas. Strast in navdušenje, ki sta Tržaški oktet kljub vsem težavam ohranila pri življenju skoraj trideset let – od 1970 do 1999 –, je spremljala nenehna želja po umetniški rasti, ki so jo oktetovci izpolnjevali pod vodstvom vrste dirigentov oziroma umetniških vodij: Ivan Sancin, Sergij Radovič, Ubald Vrabec, Janko Ban, Mirko Slosar, Aleksandra Pertot in nazadnje Danilo Čadež so naše fante vodili najprej po domačih, nato po vedno bolj oddaljenih in prestižnih odrih, kjer sta slovenska beseda in glasba podirali vse pregrade. Ob tem gre pomisliti na nesporno dejstvo, da je slovenska manjšina vedno manjša, sploh je slovenski narod maloštevilen, zato ne more iskati svoje potrditve v številu, temveč v kakovosti, na področjih, kjer se je že velikokrat znal izkazati, to sta kultura in šport. Na kulturnem področju je ravno glasba tista, ki ima že po svoji naravi taka krila, da lahko poleti kamorkoli, brez jezikovnih pregrad: to je dokazal Tržaški oktet, to je zapisano v Pangerčevi knjigi in to velja za vse naše glasbenike, ki se uspešno uveljavljajo doma in v tujini.

Nekateri menijo, da vlagamo preveč denarja v glasbeno šolstvo in ob tem navajajo neke vsote ter jih primerjajo s številom diplomirancev. Ob tem žal pozabljajo, da je vsak diplomiranec seme, iz katerega lahko vzklije bogata žetev: naše amaterske skupine, od zborov do pihalnih godb, vodijo profesionalni glasbeniki, ki so mnoge ansamble že pripeljali do žlahtne umetniške kakovosti; kultura in prosveta sta tako tesno povezani, da bi druga brez druge ne mogli preživeti. To dokazuje tudi uspešna zgodba o Tržaškem oktetu, a hkrati dokazuje, da naša skupnost včasih nima pravega posluha za to, kar ji lahko dviga ugled: morda bi zgodba lahko postala drugačna, če bi oktet v letih svojega delovanja dobil primerno podporo. Morda lahko tudi v tem primeru citiramo latinski rek »Nemo propheta in patria« ali »Nihče ni prerok v svoji domovini«, čeprav simboličnih priznanj res ni manjkalo, ob tem lahko vsaj izpostavimo pozitivno vlogo Glasbene matice, ki je oktet sprejela pod svoje okrilje.

Vrnimo se h knjigi: njen avtor je bil član okteta slabih dvajset let, poleg pevske vloge, ki jo je izpolnjeval vestno in predano, je prevzel vlogo kronista, ki je prav tako vestno in predano zbiral vse podatke, skrbno obnovil vse, kar se je zgodilo pred njegovim vstopom, pa seveda še bolj natančno opisal dobo, ko je bil tudi sam v igri. Pangerc je uvodoma zelo lepo opisal, kako je njegova ljubezen do petja dolgo in večkrat neuspešno iskala pot do izpolnitve: frustracijam v šolskem zboru je sledil neuspel poskus včlanjenja v domači zbor Valentin Vodnik, nebo pa se mu je razjasnilo v Ljubljani, ko se je skoraj plaho približal Primorskemu akademskemu zboru Vinko Vodopivec. Dvojni V je tokrat pomenil srečo oziroma z njegovimi besedami: »Razumel sem, da se mi je izpolnilo hrepenenje po lepem in da s tega planeta ne izstopim več …«

Med branjem knjige bi lahko profesionalni glasbenik tu pa tam začutil rahlo zavist do pevca, ki je na veliko in polno užival ob svojem početju. To se profesionalcem žal bolj redko dogaja, pa tudi ne vsem, in za tako srečo morajo biti dani posebni pogoji: pravi dirigent, prava skladba, pravo vzdušje. Sicer je delo mnogokrat podvrženo rutini, če ne ravno dolgočasju – toliko tistim, ki mislijo, da se glasbeniki vsevprek zabavajo, in ne poznajo njihovih težav, kadar začutijo, da stvar ne gre tako, kot bi morala, da skladatelja, čigar glasbo izvajajo, ne bodo počastili tako, kot si zasluži.

Bralec bi lahko po prvih poglavjih knjige začel nekoliko zmajevati z glavo, češ, saj se zgodba ponavlja: vaje, potovanje, nastop, aplavzi, priznanja, zakuska, nova prijateljstva in novi načrti … A kmalu ga zgodba povsem prevzame, saj je bilo v tem ritualu nekaj, kar je parabolo poganjalo kvišku, kljub dvomom in problemom, ki so del vsakršne podobne avanture. Kdor je le kdaj stopil na oder, ve, da je vsak nastop zgodba zase: včasih je lahko dober nauk, ki nam razkrije napake, včasih pa se zgodi tista magična spojitev hotenja in dejanja, ki nas popelje v drugo dimenzijo in za seboj zabriše vse dvome, vse napore, vsa žrtvovanja, da lahko ujamemo tisti redek trenutek brezpogojne sreče in občutka, da smo tudi mi del te magije. Vse to nam zna Pangerc prikazati z besedami, ki niso le puhla kronika, temveč poskus, rekli bi uspel poskus, da bi tudi bralca potegnil za seboj na pot, ki se nam zdaj, v retrospektivi, prikazuje kot ožarjena z morda neponovljivo mešanico navdušenja, predanosti in seveda prijateljstva, na katerem mora sloneti katerakoli pobuda. Pangerčeva pripoved je tudi polifonska, kajti kot pričevalci se ji pridružijo Rudolf Žagar, pobudnik, ustanovitelj in prvi mentor okteta, član in umetniški vodja Ivan Sancin, umetniški vodja Janko Ban, za njim Mirko Slosar, Aleksandra Pertot in Danilo Čadež, v partituro pa je vpleten tudi Jože Koren, vseskozi zvest spremljevalec ter historiograf okteta in tudi njegov častni član.

Oktetov atlas je bogato razpreden po treh celinah: zaznamuje ga veliko točk po deželah severne in srednje Italije, seveda Slovenije, avstrijske Koroške, prečkajo ga dolge proge turnej po nekdanji Jugoslaviji, Grčiji, Združenih državah Amerike in Kanadi, Švici, Argentini, Avstraliji ter skandinavska turneja skozi Dansko, Švedsko in Norveško. Vsako gostovanje je oktetu odpiralo nova in zanimiva obzorja, poslušalcem pa odstiralo pogled na praviloma nepoznan delček evropske kulture. Še posebno prisrčna so bila srečanja s slovenskimi izseljenci, ki sta jih slovenska beseda in glasba neizmerno ganili. Med posebna doživetja spadajo sprejem pri italijanskem predsedniku Sandru Pertiniju, prav tako pri slovenskem predsedniku Milanu Kučanu, vse to pa boste odkrivali ob branju, ki vam bo z iskrenostjo prikazalo sončne in senčne strani oktetove poti. Poti, na kateri so se popotniki tudi večkrat zamenjali, kadar je zahtevnost naloge presegala njihove možnosti: usklajevati članstvo v oktetu z družinskimi in službenimi obveznostmi je za nekatere postalo nemogoče, vsaka zamenjava pa je terjala naporno delo medsebojnega uglaševanja, tako človeškega kot glasbenega. In vendar, v zgodbi prevlada veselje, kot razbiramo iz neštetih neformalnih nastopov ob dobro založenih mizah, pa tudi na ulicah in trgih, kot bi zasvojenost s petjem prekipevala prek odrov in dvoran ter se izživljala s spontanostjo potočka, ki lahko tudi preplavi bregove.

Če temu dodamo skrb za jezik, ki je bila Pangercu vedno primarno vodilo, lahko sklenemo z vabilom k branju, ki vam bo s formalnim in vsebinskim bogastvom podarilo mnogo lepih trenutkov.

Knjiga je nastala na osnovi dnevniških zapisov člana in predsednika Tržaškega okteta Borisa Pangerca, ki je osemnajst let, od 1981 do 1998, spretno zapisoval in opisoval vse, kar se je oktetu dogajalo: o vajah, pevcih, zborovodjih in umetniških vodjih pa o gostovanjih, turnejah in srečanjih z imenitnimi predstavniki kulturnega in političnega sveta ter s številnimi zvestimi obiskovalci oktetovih koncertov. Knjigo bogatijo številne barvne fotografije iz arhiva Vladislava Komarja.
Boris Pangerc se je rodil v Dolini pri Trstu leta 1952. Po diplomi iz slovenskega jezika in književnosti na Univerzi v Ljubljani je več kot petindvajset let poučeval slovenščino na nižji srednji šoli v Dolini. Opravljal je tudi več političnih funkcij: dva mandata je bil župan Občine Dolina in je predsedeoval Tržaškemu pokrajinskemu svetu. Že zelo mlad se je začel ukvarjati s petjem: bil je član Primorskega akademskega zbora Vinko Vodopivec, mešanega ansambla Ancilla Vocis in Tržaškega okteta. Predsedoval je raznim kulturnim društvom na Tržaškem: SKD Valentin Vodnik v Dolini, Slavističnega društva Trst – Gorica – Videm, Združenja književnikov Primorske, Zveze slovenskih kulturnih društev za Tržaško, Tržaškega okteta. Boris Pangerc je avtor več pesniških zbirk: Amfora časa, In legla je tišina – E scese il silenzio, Incendio bianco, Pesem Brega, Lasseme dir, Odžejališče, Vroči ledeniki idr. Posveča se oljkarstvu in je tudi avtor nekaj publicističnih besedil na oljkarsko tematiko.
Foto: Rado Lipovec