Jožef Močnik z žarom v očeh pripoveduje o raznolikih dejavnostih in aktivnostih, ki so zaznamovale njegovo življenje. Najprej je bil zaposlen v kranjski Iskri kot tehnolog, potem je v Osnovni šoli Šenčur poučeval glasbo, zadnja leta pred upokojitvijo pa je bil načrtovalec orgel v Orglarstvu Močnik, v delavnici nečaka Tomaža Močnika. Družina Močnik sicer sodi med najbolj znane glasbene družine iz Cerkelj na Gorenjskem. Tudi Jožef Močnik je bil rojen za glasbo, ki ga spremlja že več kot petdeset let. Od leta 1973 vodi Komorni moški pevski zbor Davorina Jenka Cerklje. Za svoj doprinos k podobi glasbene kulture v Cerkljah je leta 2016 prejel naziv častnega občana.
Komorni moški pevski zbor Davorina Jenka izhaja iz Cerkelj na Gorenjskem
Foto: tourism-cerklje.si
V glasbene vode ste zašli povsem po naključju, kajne?
Res je, nikoli se nisem nameraval profesionalno ukvarjati z glasbo. V Cerkljah sem se kot petnajstletnik vključil v cerkveni mešani pevski zbor in ko sem se leta 1968 vrnil s služenja vojaškega roka, na prvo adventno nedeljo k maši zaradi bolezni ni bilo takratnega organista. Pa so mi pevci rekli: »Jože, kar ti nam daj intonacijo, saj poznaš note, pa bomo peli brez njega!« Takrat še nisem imel nobene glasbene izobrazbe. Sem se pa pozneje vpisal v Glasbeno šolo Kranj, kjer sem se osem let učil solopetja. Kmalu sem se odločil, da moram svoje glasbeno znanje še poglobiti. Tako sem na oddelku za glasbo Pedagoške akademije zaključil izredni študij glasbene vzgoje. Diplomiral sem prav na temo dela Pevskega zbora Davorina Jenka.
Nam lahko predstavite glasbeno rodbino Močnik? So vas v glasbo usmerili starši?
Ne, moji starši in stari starši se niso ukvarjali z glasbo. Očitno so glasbeni geni v našo rodbino prišli s strani očetovega strica dr. Franca Kimovca, ki je bil duhovnik, glasbenik in skladatelj. Tudi moja otroka, sin in hči, nista v glasbenih vodah, tja ni odneslo niti otrok prvega brata Janeza, pedagoga in skladatelja, ki je tudi ustanovil in vodil zbor Davorina Jenka. So pa vsi otroci drugega brata Štefana v tem poslu. Damijan Močnik je skladatelj, zborovodja in pedagog, Marta Močnik Pirc je sopranistka in profesorica solopetja, Tomaž Močnik pa izdeluje orgle, pri njem je zaposlen tudi njegov brat Primož. Dva nečaka sta tudi poročena z glasbenicama.
Jožef Močnik
Foto: Janez Eržen
Ko ste leta 1973 prevzeli zbor, ste bili že tretji dirigent v slabih štirih letih. Bili ste mladi in zagnani, nenazadnje pa tudi domačin. Kako so vas sprejeli pevci in občinstvo?
Začetki zbora segajo v leto 1959, ko se je pri Kulturno-umetniškem društvu Davorina Jenka zbralo 11 pevcev, ki jih je vodil Janez Močnik. Nastopali so predvsem v Cerkljah in okolici. Toda zbor žal ni naletel na razumevanje in podporo takratnih političnih funkcionarjev, zato so se začele vrstiti težave. Tako je zbor prenehal delovati in tu bi se njegova zgodba lahko klavrno končala. A se k sreči ni. Deset let kasneje, leta 1969, sta na razvoj pevske dejavnosti v Cerkljah in na ponovno oživljanje moškega pevskega zbora vplivala dva dogodka. V Cerkljah je pod mojim vodstvom začel delovati cerkveni moški zbor, v Velesovem pa so se okrog tamkajšnjega organista Gabrijela Selana pričeli zbirati možje in fantje ter se povezali s cerkljanskim Kulturnim društvom Davorina Jenka in že naslednje leto pripravili prvi samostojni koncert. Zbor Davorina Jenka je pred mano vodil Milko Škoberne, ki me je nagovoril in prepričal, naj prevzamem vodenje zbora. To se je zgodilo leta 1973 in marsikdo je menil, da za zbor ni nič dobrega, da tako pogosto menja zborovodje. A nam je uspelo le v štirih mesecih naštudirati jubilejni koncert ob 15-letnici ustanovitve in petletnici obnovitve zbora. Prej kot v enem letu pa smo se odpravili na državno tekmovanje zborov Naša pesem v Mariboru. Očitno so kar hitro v meni prepoznali pravo osebo. Delo je bilo sicer vedno bolj zahtevno in ni kazalo drugače, kot da grem po znanje na pedagoško akademijo.
Pod vašim vodstvom je zbor dosegel največje uspehe in stopil med najboljše slovenske moške pevske zbore. Katere uspehe oz. nagrade in priznanja bi izpostavili?
Posebno mesto v naši zgodovini ima sodelovanje na tekmovanjih slovenskih pevskih zborov Naša pesem v Mariboru, na katerem smo prepevali kar šestkrat, od tega petkrat pod mojim vodstvom. Trikrat smo prejeli bronasto plaketo in v letu 1986 srebrno plaketo mesta Maribor. Lani smo v štajerski prestolnici ponovno prejeli bronasto plaketo, z zlatim priznanjem pa smo se leta 2015 vrnili iz Škofje Loke, kjer je potekalo regijsko tekmovanje. Smo tudi prejemnik velike Prešernove plakete nekdanje Občine Kranj in velike plakete Občine Cerklje na Gorenjskem ob 50-letnici delovanja zbora.
Posebno mesto v zgodovini zbora ima sodelovanje na tekmovanjih Naša pesem v Mariboru.
Pevci, stari od 18 do 74 let, razlik v letih ne čutijo, povezuje jih prijateljstvo in veselje do petja.
Foto: Janez Eržen
Začetki zbora segajo v leto 1959, ko se je pri Kulturno-umetniškem društvu Davorina Jenka zbralo 11 pevcev, ki jih je vodil Janez Močnik.
Foto: arhiv zbora
Kako zbor deluje danes, kakšna druščina ste pevci?
Z dvema besedama: zelo fajn (smeh). Trideset nas je, pevci so stari od 18 do 74 let, a razlik v letih ne čutijo, niti se ne družijo po starosti ali po izobrazbi. Res smo prijateljska in homogena druščina, ki jo povezuje veselje do petja. Pred desetimi leti smo zbor pomladili in v zasedbi, v kateri smo trenutno skupaj, je samo nekaj pevcev iz prvega obdobja. Več imamo mladih oz. pevcev v najboljših pevskih letih. Naše osnovno vodilo je prepevanje slovenskih pesmi, čeprav je včasih težko izbrati program, da bi zadostili vsem okusom. Na primer: če preveč posežem po sodobnih skladbah, starejši zanje nimajo toliko zanimanja, tako da se tudi glede programa skupaj usklajujemo.
In kako vam uspeva »držati skupaj« pevce že toliko let?
Mislim, da jim je treba dati predvsem veliko dela (smeh). Program imamo vedno vnaprej začrtan in to pomeni, da imamo vedno dovolj dela. Zadnja leta sicer nismo imeli pravega naboja za tekmovanja, a se je ta vrnil. Z njim smo se tudi mi vrnili na tekmovalna prizorišča in po 30 letih po uspehu na regijskem tekmovanju ponovno prepevali v Mariboru, kjer sicer nismo dosegli prav bleščečega uspeha, kljub temu pa smo dobili novo motivacijo in željo po tekmovanju. Tako se trenutno pripravljamo za regijsko tekmovanje novembra v Škofji Loki, prihodnje leto pa bi se radi udeležili kakšnega tekmovanja v tujini.
S pevci torej ostajate še naprej? Verjetno imate zdaj tudi več časa, ker ste v pokoju?
Ja, zaenkrat še nimam kakšnih drugih načrtov. To, da sem v pokoju, je verjetno prednost. Slabost pa je, da se človek postara in izgubi stik z glasbeno srenjo v Sloveniji pa tudi širše v Evropi. A zaenkrat ostajam zapisan zborovski glasbi in svojemu pevskemu zboru. Nisem pa več najmlajši. Zato se obenem zavedam, da bo nekoč treba potegniti črto.
Komorni moški pevski zbor Davorina Jenka iz Cerkelj na Gorenjskem je večkratni prejemnik bronaste in enkrat srebrne plakete na tekmovanju Naša pesem, prejemnik zlatega priznanja na regijskem tekmovanju 2015, velike Prešernove plakete nekdanje Občine Kranj in velike plakete Občine Cerklje na Gorenjskem ob 50-letnici delovanja zbora.
Foto: Janez Eržen
