Foto: osebni arhiv
Skladateljica, predavateljica na Oddelku za glasbo Pedagoške fakultete v Mariboru in dirigentka Akademskega pevskega zbora Maribor Tadeja Vulc se v teh dneh odpravlja v Tajpej na Tajvanu. Poti se zelo veseli, saj bo na Tajvanu lahko poslušala krstno izvedbo svojega dela, ki ga je napisala po naročilu Tajpejskega filharmoničnega komornega zbora (Taipei Philharmonic Chamber Choir). Latinsko skladbo Sine sole nihil sum s slovenskim naslovom Brez sonca nisem nič bo kot gostujoči dirigent izvedel Ambrož Čopi, sama pa bo tokrat med poslušalci.
Velikokrat svoje skladbe dirigirate sami. Kakšen pa je občutek, ko svoje delo poslušate?
Včasih je težje biti poslušalec, ker usodo predaš v tuje roke in ne moreš na nič vplivati. Je pa bolj mirno, se preprosto prepustiš, zna biti zanimivo. Na Tajvanu bodo potekale tudi delavnice, kjer bom lahko povedala nekaj o skladbi. Sine sole nihil sum oz. Brez sonca nisem nič je namreč ena od skladb novega cikla, napisanih na besedila, vzeta iz sončnih ur z vsega sveta. V njih najdemo zelo zanimive teme o življenju, času, soncu … Tokrat jo bo izvedel mešani zbor, sicer pa skladbe tega cikla pišem za različne zbore.
Se potovanja veselite tudi zaradi kulturnega okolja, ki je novo, drugačno?
Veselim se, ker mi drug svet zmeraj da novo energijo. V začetku letošnjega leta, ko smo šli s slovenskimi skladatelji na konferenco dirigentov ACDA v Kansas City, sem prišla nazaj polna energije in moji pevci so takoj začutili razliko. Upam, da bo tudi tokrat tako.
Odlomek iz novitete Tadeje Vulc Sine sole nihil sum (Brez sonca nisem nič), posvečene Tajpejskemu filharmoničnemu komornemu zboru in dirigentu Ambrožu Čopiju, ki bo izvedena 2. decembra letos v Nacionalni koncertni dvorani v Tajpeju.
Oktobra ste z APZ Maribor razpisali natečaj za nove zborovske skladbe na temo razsvetljenstva. Kdo so nagrajeni skladatelji in kdaj bomo skladbe lahko slišali?
Naša iztočnica je bila, da stremimo k novim stvarem, inovacijam, odprtemu umu in iskanju, kar je bilo vodilo tudi v razsvetljenstvu. Razpisali smo natečaj za nove skladbe, pri čemer so tekste skladatelji izbirali sami. Prvo nagrado je letos prejel Matej Kastelic, nagrado za mladega skladatelja pa Matic Romih. Skladba Mateja Kastelica je zelo dobro napisana, racionalno zamišljena, s sodobnim jezikom, pozna se, da je študiral pri Urušu Rojku. Medtem ko je delo mlajšega skladatelja Matica Romiha bolj tonalno, z nekaj efekti in nekoliko orientalsko zvenečimi harmonijami na določenih mestih. Obe deli sta zelo zanimivi, bomo pa kar garali pri pripravi, predvsem s Kasteličevim. Obe bomo izvedli na koncertu 7. decembra letos.
Natečaj je del dvoletnega projekta, ki je vključeval še laboratorij za raziskovalce zvoka, ki sva ga vodila s Sašem Vollmaierjem. Ne gre za klasične pristope v vokalni tehniki, pač pa je Sašo pokazal, kaj je raziskoval pretekla leta v tujini. Predvsem, kako lahko prek telesa vplivamo na glas. Ko je denimo telo v krču, kako lahko to vpliva na glas in kako lahko odreagiramo, s kakšnimi vajami lahko dobimo svoj glasovni obseg nazaj. Sama pa sem imela laboratorij za mlade skladatelje, ki so lahko preizkusili svoje zamisli. Malo sem jih vodila, v pomoč je bil tudi APZ kot demonstracijski zbor, pomagala sem jim pri tehnikah dirigiranja in interpretiranja.
Z natečajem na temo razsvetljenstva ter laboratorijem za raziskovalce zvoka in mlade skladatelje v iskanju novih zborovskih pristopov (Foto: osebni arhiv)
Tadeja Vulc, danes predavateljica na Oddelku za glasbo na PeF UM, je glasbeno izobraževanje pričela v Radljah ob Dravi in Mariboru ter ga nadaljevala na Oddelku za kompozicijo Akademije za glasbo v Ljubljani in na Visoki šoli za glasbo na Dunaju. Od leta 1995 se aktivno ukvarja z zborovodstvom. Njeno delo je stalno prepletanje dirigiranja in skladanja, zlasti za zbore. (Foto: osebni arhiv)
Veliko mladih glasbenikov se zbira okoli vas. Je to mariborski bazen bodočih mladih kompozicijskih moči?
Na Oddelku za glasbo, kjer predavam, je veliko mladih. Radi bi komponirali, pišejo priredbe, nimajo pa nekoga, na kogar bi se lahko obrnili. Zato se mi zdi tak laboratorij še posebej dobrodošel, v Mariboru namreč nimamo oddelka za kompozicijo. Želela bi si tudi, da bi bil znotraj Univerze APZ bolje ovrednoten. Včasih je bilo morda tako, da je bil zbor obvezen kot del študija, zdaj ni več in jih lahko samo vabim. Dobro bi bilo, da bi bil APZ v okviru predmeta zbor, ker s tem zborom dejansko največ delamo. Na fakulteti imamo mešani zbor, postavila sem tudi dekliški zbor, s katerim smo si na Naši pesmi 2018 delili tretje mesto z APZ Tone Tomšič. To je bil lep uspeh, prav tako imamo lepe spomine na skupno sodelovanje treh univerzitetnih zborov na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, kjer smo izvajali Kogoja.
Pomemben del motivacije so tudi mednarodna zborovska tekmovanja. Tekmovanje Gallus v Mariboru je sploh eno najzahtevnejših in v tem letu ste prepričali tudi z APZ.
Tekmovanje Gallus mi je zelo všeč, ker sodelujejo samo odrasli, in ne tudi otroški zbori. Mislim, da je zelo težko ocenjevati otroško in odraslo petje z enakimi merili, na istem tekmovanju, zdi se mi, da morajo imeti otroci posebej svoje tekmovanje. To smo občutili že na tekmovanju v Debrecenu leta 2016, ko nas je premagal Otroški zbor Vesna iz Moskve. Zbor je zmagal tudi leto pozneje v Tolosi na tekmovanju za veliko zborovsko nagrado Evrope. Gallus je poleg tega zelo dobro zastavljeno tekmovanje, saj lahko veliko pokažeš, ker je treba odpeti skladbe iz več obdobij, tudi romantiko, renesanso. Na drugih tekmovanjih se nekateri malo »šlepajo«; če ni obvezno, pa renesanso izpustijo. Se mi zdi, da mora zbor pokazati malo širšo paleto znanja, ker v določenem stilnem obdobju si lahko zelo dober, drugod pa povsem bos.
Akademski pevski zbor Maribor v pokoncertnem navdušenju, Minoritska cerkev Maribor, 2018 (Foto: arhiv APZ Maribor)
Osvojili ste odlično tretje mesto, ki ste si ga delili z nemškim zborom, in prejeli posebno nagrado za izvedbo Gallusove skladbe. Kakšni so bili vaši občutki?
Zelo smo bili zadovoljni. Gallus mi je nasploh zelo blizu, res sem se poglobila v njegov Pater noster in mi je kar uspelo dobiti sliko in zvok zbora, kot sem si ga predstavljala. Seveda, ko za nazaj poslušaš svoj posnetek, si zelo kritičen in pozabiš, kakšna je bila takrat situacija, v kakšni časovni ali drugi stiski si bil. Kakšni so bili vsi drugi dejavniki. V zboru je veliko ljudi, vsak ima svoje življenje in težave; da vse dobiš v enem trenutku na isto valovno dolžino, je kar zalogaj. Nikoli ni konca …
Slišali smo zelo različne interpretacije Gallusa. Vi ste ga odpeli v komorni zasedbi?
Zbori, ki prihajajo iz Daljnega vzhoda, romantiko in renesanso drugače pojejo. Morda se ne poglabljajo v zgodovino glasbe, kot se mi. Kaj je bilo značilno za tisti čas, kakšni so bili inštrumenti, kaj se je dalo na teh inštrumentih narediti, kdo je to pel in ob kakšnih priložnostih? Če si postavljaš vprašanja in vedno dvomiš, raziskuješ, potem si znaš sčasoma odgovoriti, kako priti do zvoka, kakršen naj bi bil. Peli pa smo v nekoliko razširjeni komorni zasedbi. Ker gre za dvozborje, sem postavila dekleta na levo in fante na desno stran. Všeč mi je bilo tudi, ker zelo rada delam skladbe samo s fanti ali samo z dekleti, da dobijo še dodatno izkušnjo, kako je prepevati v ženskem, kako v moškem zboru. Pred leti smo bili z moško zasedbo na Naši pesmi in od takrat fantje zelo radi pojejo, ker so videli, da lahko. Dekleta sem že prej postavila na oder kot ženski zbor in so bile nekaj časa zelo samozavestne. Ne gre za to, da bi tekmovali, kdo je boljši, ampak da sprejmejo, da zmorejo tudi tako. Zelo sem vesela in počaščena, da smo dobili nagrado za Gallusa, isto skladbo so namreč izvajali tudi zmagovalci Gallusa, zbor iz Latvije.
Na tekmovanju Gallus – Maribor 2019: ponosna dirigentka, APZ Maribor v ljudskem in prostem programu (Foto: Janez Eržen)
Tudi poletni meseci so za vas in APZ običajno rezervirani za kakšno večje tekmovanje. Letos ste se udeležili 6. mednarodnega tekmovanja Il Canto mediteraneo v kraju Millazo na Siciliji.
Tako je, julija smo bili na Siciliji. Ker je bilo sredi poletja, sem se letos odločila, da ne naredim avdicije. Delam sicer z glavo, ampak malo pa tudi po občutku in s srcem, in ker smo že toliko let zapored julija tekmovali, se mi je zdelo prav, da je ta sezona prosta za tiste pevce, ki bi si želeli prosto. Tako sem postavila samo vprašanje, koliko bi si jih želelo iti julija na tekmovanje na Sicilijo. In se jih je prijavilo točno 32 – 16 punc in enako fantov. In tako smo šli s komorno zasedbo na Sicilijo. Seveda je bil izziv, saj smo peli iste stvari, ki smo jih sicer peli z veliko večjo zasedbo, na novo pa smo dodali Mendelssohnovo Jauchzet dem Herrn, alle Welt.
Manjša zasedba pomeni najbrž tudi več dela za vas, še posebej s pevci, ki prihajajo na novo. Kako je sicer poskrbljeno za vokalno tehniko v APZ?
APZ v glavnem nikoli ni imel toliko denarja, da bi lahko plačeval dodatno vokalno tehniko. Jaz sem ob prevzemu zbora to zahtevala in smo jo vsake toliko časa uvajali. Žal pa za redno zagotavljanje individualne vokalne tehnike še vedno nimamo sredstev. Seveda je drugače, če je zasedba že v osnovi komorna, z izdelanimi pevci. Če pa imaš zbor, v katerem morda niso vsi enako dobri, je malo več dela. Malo več se sliši posameznih glasov. Vendar so tisti, ki so se na novo pridružili, na ta način veliko pridobili.
Razigrani in močni – APZ-jevci (Foto: Janez Eržen)
Lepe in samozavestne – APZ-jevke (Foto: Janez Eržen)
Dotaknila bi se še vašega velikega dela Rekviem za prednike, s katerim ste lani v APZ Maribor zaključili dvoletni projekt Vojna in mir. Kako široko je bil zasnovan ta projekt?
V sklopu projekta Vojna in mir smo naročili šest novitet na besedila slovenskih medvojnih pesnikov. Sodelovali so slovenski skladatelji Tine Bec, Helena Vidic, Nana Forte, Andrej Makor in Matej Kastelic, ki so uglasbili besedila Srečka Kosovela, Dragotina Ketteja in drugih. Z Akademskim pevskim zborom smo jih predstavili na koncertu in izdali na zgoščenki. Zaključek dve leti trajajočega projekta pa je bila izvedba moje novitete Rekviem za prednike.
Rekviem za prednike je eno vaših najbolj kompleksno zasnovanih del, ki poleg zbora vključuje še komorni orkester in soliste. Že v naslovu pa daje vedeti, da je povezano z vašo osebno izkušnjo, da je zelo globoko in da vam osebno veliko pomeni … Kako je začelo nastajati?
En rekviem sem že napisala, ko sem končala akademijo za glasbo. Žalovala sem za svojim očetom, ki mi je umrl pri štirih letih. To je bil rekviem za zbor, soliste in orkester – velik orkester, dva klavirja, dve harfi in orgle. Rekviem sem poslala na natečaj Ministrstva za kulturo. Prva nagrada ni bila podeljena, drugo pa sva si delila z Urošem Rojkom, ki je napisal Kanon rojakom. Takrat se mi je zdelo, da sem z delom nekako prebolela smrt. Pri štirih sem bila še premajhna, takrat pa sem prečistila, podarila nekaj svojemu očetu, kar rekviem je: da izkažeš spoštovanje nekomu, ki ti je umrl. Ko je leta 2012 umrla mama, sem čutila isto. Že prej mi je kdaj v šali rekla, »bom morala umret, da mi boš kaj posvetila«. Pa mi je tako ostalo v spominu in sem res želela to narediti. Takrat sem bila samozaposlena v kulturi in sem dala prošnjo za delovno štipendijo, da napišem to skladbo. Bolj kot orkestrsko sem želela napisati zborovsko skladbo, ki bi se lahko v delih še kdaj uporabilo. Želela sem vključiti tudi več jezikov, slovenščino, latinščino, angleščino, da bi se lahko kjerkoli zapelo. Zdi se mi zelo pomembno, da uporabljam svoj jezik, slovenščino, ker če bo skladba dobra, se je bodo lotili tudi tuji zbori. Slišali smo že Lebičevo Zimo, ki so jo izvajali tuji zbori. Ampak Ministrstvo mi takrat tega ni odobrilo, sprejemala sem druga naročila, ta želja pa je ostala. Ko mi je APZ dal pobudo, da bi skupaj naredili projekt in da bi to delo izvajala z njimi, sem sprejela in se odločila, da naredimo v okviru naših zmožnosti, za komorni orkester, zbor in dva solista. Tako sem s svojim zborom, s prijatelji, ki mi res veliko pomenijo, naredila to in izvedla Rekviem za prednike.
Tako je torej iz dveh spominskih del za očeta in mamo nastal Rekviem za prednike. Vanj je vključen tudi orkester. Kako ste izbirali glasbila?
Orkester sem izbrala na tak način, kot smo imeli pri nas doma inštrumente: oče je igral trobento, jaz klavir in violino. V nekem trenutku sem začutila, da bi bilo prav, da je rekviem za oba starša. Takrat sem bila tudi na neki delavnici, kjer smo se pogovarjali o prednikih in družini. Začutila sem, da sem prav na tistem mestu v življenju, kjer sem morala biti. Lepo bi bilo še imeti starše, a potem ne bi bila takšna, kot sem. To me je izoblikovalo. Zaradi vseh teh naključnih elementov sem takšna, kot sem. Hvaležna sem vsem prednikom, ki so se srečali in imeli otroke, in da sem tudi jaz tukaj. Zato Rekviem za prednike. Tako sem skombinirala stavke iz obeh del. Posebej mami sem posvetila dva stavka, za katera sem sama napisala besedila. Izbrala sem slovenščino in latinščino, ki je značilna za maše za rajne, konec rekviema pa je v angleščini. Že pri očetovem rekviemu sem bila zelo pikolovska in ga nisem želela dati nikomur v izvajanje, dokler ga res ne pregledam. In če bo Rekviem za prednike še kdaj šel na oder, bom imela še veliko dela.
Rekviem za prednike – na generalki … (Foto: arhiv APZ Maribor)
… in na koncertu (Foto: Slavko Rajh)
V skladbo ste vključili gibanje, šume, stilizirane kretnje, dihe … Po tem so vaša dela prepoznavna, v rekviemu kot maši zadušnici pa morda manj pričakovana.
Nerada ponavljam za drugimi. Domišljija mi dela, želim vnašati inovativnost in nekaj svojega. Zdelo se mi je prav, da se zahvalim svojim staršem in prednikom tako, kot najbolje znam. Ne čisto v okvirih, kot so to naredili drugi, kot je značilno za rekviem, ampak v svojem jeziku. Zato sem dodala gibanje, dramaturgijo, seveda ne pri vseh stavkih. Skušala sem združiti dvojnost, ki jo ves čas peljem. Na eni strani pišem zelo tonalno za zbore. Ker sem sama dirigentka, zmeraj razmišljam, kje se bo našla intonacija, na kakšen način in koliko truda bo potrebnega za študij. Drugi svet, ki sem ga študirala z Urošem Rojkom na akademiji, je instrumentalni. Tukaj ni potrebnega toliko truda, da se odigra atonalna linija. Tudi ta svet mi je zelo blizu, predvsem v instrumentalnih delih. Zdaj že nekaj let skušam to vpeljati tudi v vokalno glasbo in preplesti obe liniji. Proti koncu skladanja Rekviema za prednike mi je to uspelo. Nazadnje sem napisala prav začetek rekviema, ugotovila, da ni treba komplicirati in našla ta srednji svet med vokalnim in instrumentalnim.
Zanimiva posebnost vaših skladb so poleg notnega zapisa tudi zelo natančni zapisi ob notah: napotki za izvajanje šumov, kretenj, gibov, topotov z nogami …
V vse svoje partiture premike strogo zapisujem, ničesar nočem prepuščati naključju. Tako kot so zapisane note, so tudi premiki, so enakovredni del skladbe. Nekaj takih skladb sem napisala tudi za zbore, ki nastopajo na tekmovanjih. Naročil je veliko … Nekoč sem sprejemala vsa, ker sem bila samozaposlena; zdaj, ko sem predavateljica in mi veliko časa vzame APZ, pa jih sprejemam bolj premišljeno, le tista, ki jih res želim delati. Zadnje čase pišem v glavnem za tiste, ki so mi blizu, za katere vem, da bodo res dobro naredili, in stvari, ki si jih sama želim.
Kam je usmerjena vaša želja, kaj bi še želeli narediti, ko bo čas?
Imam zelo veliko željo napisati opero, vokalno opero, ker velikokrat pri komponiranju vidim prizore, kaj bi se lahko dogajalo ob glasbi. Koncertno glasbo dojemam na tak način, da jo ljudje tudi gledajo, čutijo, vidijo. V določenih trenutkih se mi zdi pomemben element gibanje, premiki. Ne v smislu koreografij, ampak da v točno določenem trenutku z gibom, gesto podprem besedilo in glasbo.
Tadeja Vulc (Foto: osebni arhiv)
Tadeja Vulc, akademska glasbenica, skladateljica, predavateljica na Oddelku za glasbo na PeF UM, se je rodila v Slovenj Gradcu 31. maja 1978. Glasbeno izobraževanje je pričela v Radljah ob Dravi in ga nadaljevala na Srednji glasbeni in baletni šoli v Mariboru. Sledil je študij kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu Uroša Rojka. Znanje iz kompozicije je nadgrajevala na Visoki šoli za glasbo na Dunaju pri skladatelju Michaelu Jarrellu. Od leta 1995 se aktivno ukvarja z zborovodstvom. Vodila je različne zbore in vokalne zasedbe na Koroškem, dve leti mladinski pevski zbor Secunde pri pevski šoli Carmina Slovenica. Od sezone 2012/13 vodi Akademski pevski zbor Maribor. Njeno delo je stalno prepletanje dirigiranja in skladanja, zlasti za zbore. Sklada tudi za otroke, med drugim je napisala glasbeno pravljico Gal v galeriji ter didaktični deli Pisani svet orkestra in Kraljestvo glasbe. Že v času študija je prejela številne nagrade: prvo nagrado na natečaju Pogled kulture, četrto nagrado na tekmovanju Rostrum na Nizozemskem, študentsko Prešernovo nagrado za skladbo Tri iveri, drugo nagrado Anonimnega natečaja Ministrstva za kulturo RS, prvo nagrado in nagrado občinstva na mednarodnem natečaju APZ Tone Tomšič za priredbo ljudske skladbe Če bi jaz bila fčelica. Je prejemnica kipca Gallus za posebne dosežke z Akademskim pevskim zborom Maribor, s katerim je osvojila tretje mesto na tekmovanju Seghizzi v Gorici in prvo mesto v kategoriji mešanih zborov ter uvrstitev v Grand Prix v Debrecenu na Madžarskem (2016). Na tekmovanju Naša pesem 2014 je z APZ Maribor prejela zlato plaketo in priznanje za najboljšo izvedbo sodobne slovenske skladbe, sama pa tudi priznanje za obetavno zborovodkinjo debitantko na Naši pesmi. Na Mednarodnem tekmovanju Gallus – Maribor 2019 je s tem zborom dosegla tretje mesto in osvojila posebno nagrado za najboljšo interpretacijo skladbe Pater noster Jacobusa Gallusa.
