Družinsko – Vremšaki iz roda v rod

* Prispevek je na podlagi spremne besede muzikologinje Jane Erjavec** za 1. koncert abonmaja PVC Slovenske filharmonije v sezoni 2024/25, pogovora s Sebastjanom Vrhovnikom, ki ga je glasbena urednica Brigita Rovšek pripravila za Program ARS – 3. program Radia Slovenija in je bil predvajan 6. oktobra 2024, ter spominov hčerke Vladke Vremšak na očeta sestavila Tisa Mrhar.

Leto 2024 je bilo leto mnogih obletnic, med drugim smo se v njem spominjali tudi 20. obletnice smrti Sama Vremšaka, ki je ustvaril zajeten opus vokalnih in vokalno-instrumentalnih del ter obenem na našo glasbeno krajino vplival kot profesor na Akademiji za glasbo. Zbor Slovenske filharmonije, v katerem pojeta tudi hči in sin Sama Vremšaka, Vladimira Vremšak in Boris Vremšak, se mu je pod vodstvom novega umetniškega vodje Sebastjana Vrhovnika poklonil na prvem koncertu abonmaja Pretežno vokalni cikel v sezoni 2024/25. Spored koncerta je zaobsegal tako dela Sama Vremšaka in Borisa Vremšaka kot skladbe Cirila Vremšaka, Samovega očeta in Borisovega dedka, saj, kot so zapisali pri Slovenski filharmoniji, nemalokrat nanese, da se neka dejavnost prenaša iz roda v rod, in tako je bilo tudi pri kamniški družini Vremšakovih …

O Cirilu

Glasbena dejavnost družine Vremšak zaseda pomembno mesto v slovenski zborovski kulturi. Ciril Vremšak, violinist, organist, pevec, zborovodja in skladatelj, se je v glasbeno zgodovino zapisal predvsem zahvaljujoč vodenju znamenitega kamniškega moškega zbora Lira med letoma 1920 in 1962. Čeprav se z glasbo ni poklicno ukvarjal, je z nadarjenostjo, smislom za vodenje in pedagoško delo vzgojil generacije zborovskih pevcev, ki so pod njegovim budnim očesom dosegli pomembna priznanja in nastopali na številnih domačih in tujih odrih.**

Po osnovni šoli v domačem Kamniku je v Ljubljani končal klasično gimnazijo in dvorazredno trgovsko šolo. Obenem se je na glasbeni šoli Glasbene matice učil violino pri Josipu Vedralu in solopetje pri Mateju Hubadu. Od leta 1920 je vodil prvo slovensko pevsko društvo Lira, ustanovljeno leta 1882. V poznih 20. in zgodnjih 30. letih je vodil tudi orkester Narodne čitalnice v Kamniku. Velika ljubezen do vokalne glasbe in obilica izkušenj, ki jih je pridobil med vodenjem Lire, sta ga spodbudili k skladanju. Ustvaril je opus tridesetih izvirnih skladb za moški zbor, štirih za mešani, pet za mladinski (vse a cappella) in samospev za tenor in klavir Iz gozda so ptice odplule. Zlasti po drugi svetovni vojni se je posvečal prirejanju ljudskih pesmi za moški zbor.**

O Samu

Očetovim velikim stopinjam je sledil sin Samo Vremšak. Glasbeno pot je pričel s klavirjem. Sprva naj ga ne bi želel igrati, a je le ugodil želji staršev, ki so ga spodbujali k delu s teto pianistko, Cirilovo sestro Armelo, za kar naj bi jim bil pozneje hvaležen. Pomemben del Samovega odraščanja je sovpadal z obdobjem druge svetovne vojne, ko je bilo petje slovenskih pesmi dovoljeno le v cerkvi. Oče Ciril je takrat ustvaril več cerkvenih zborovskih skladb, Samo pa mu je pomagal pri transkribiranju glasovnih zvezkov.**

Sebastjan Vrhovnik: Sama Vremšaka sem spoznal prek pogovorov z njim o njegovih skladbah, bil pa sem potem tudi član njegovega ansambla sakralnih slovenskih pevcev, ki je prirejal koncerte na Šutni v Kamniku, kjer je Samo tudi sam deloval. Na šutenskem koru je pred njim deloval tudi njegov oče Ciril in poseben občutek je bil, izvajati te koncerte ravno na tem koru, kjer sta oba delovala. Hkrati sta bila člana tega pevskega sestava tako Boris kot Vladka.

Brigita Rovšek: Šutenski kor je prav gotovo ena od stičnih točk družine Vremšak, druga pa je verjetno Moški zbor Lira.
SV: Tako je, na Liri sta največji pečat pustila ravno Ciril in Samo Vremšak, ki sta dolga leta vodila to prvo slovensko pevsko društvo. Ko sem se pripravljal na koncert z Zborom Slovenske filharmonije sem zasledil zanimiv podatek, da je Ciril v Kamniku vodil tudi čitalniški orkester in skupaj z Liro prirejal vokalno-instrumentalne projekte, kar je bilo za tisti čas in za Kamnik vsekakor zelo revolucionarno!

Takoj po vojni je Samo Vremšak pričel svojo pot nadvse nadarjenega organista. Po končani osnovni šoli in ekonomski srednji šoli v Ljubljani se je pod mentorstvom Marijana Lipovška in Srečka Koporca sunkovito povzpel do študija kompozicije na Akademiji za glasbo, kjer je pod mentorstvom Marijana Lipovška in Marjana Kozine uspešno diplomiral. Oče Ciril je prepoznal sinove glasovne sposobnosti in ga spodbudil k študiju solopetja na Akademiji za glasbo, ki ga je Samo končal pod mentorstvom Ada Dariana. Po očetu je prevzel vodenje moškega zbora Lira, vodil pa je tudi Komorni zbor RTV Ljubljana, Zbor Slovenske filharmonije in kratek čas APZ Tone Tomšič. Kot pevec se je udejstvoval predvsem koncertno, bodisi kot solist ali zborist. S pedagoškim delom na Srednji glasbeni šoli Ljubljana in Akademiji za glasbo je vzgojil vrsto nadobudnih glasbenih umetnikov.**

BR: Kako se spominjate Sama Vremšaka? Kakšen človek je bil?
SV: Bil je velik in večkrat mrkega pogleda, vendar kljub vsemu zelo topla in dobrodušna oseba, vedno je priskočil na pomoč. Priprave na koncerte slovenskih sakralnih pevcev so potekale zelo dosledno. Vsak od pevcev je dobil že vnaprej pripravljene note z vsemi oznakami in potem je bilo pred prvo skupno vajo potrebno priti na individualno obravnavo, pa nas je bilo v zasedbi približno okoli trideset … Najprej smo tako vse prepeli posamično, šele potem so se začele skupne vaje, na katerih je bil Samo zelo zahteven. Znal se je razjeziti, če mu nismo sledili in upoštevali njegovih navodil, koncerti pa so bili potem svojevrstno doživetje. Za začetnika, kakršen sem bil takrat, je bila velika čast, da sem lahko stal med vsemi temi pevskimi solisti. Na koncertih je namreč sodelovala tudi Irena Baar (hči Sama Vremšaka, op. ur.), razne profesorice solopetja, člani Slovenskega komornega zbora (danes Zbor Slovenske filharmonije) … In prav tam sem se začel spoznavati tudi s profesionalnem zborovskim udejstvovanjem.

Čeprav je bil Samo Vremšak kot študent član Kluba komponistov, skupine progresivno usmerjenih študentov kompozicije, ki so jo med drugim sestavljali tudi Ivo Petrić, Darijan Božič, Milan Stibilj, Lojze Lebič, Alojz Srebotnjak in Igor Štuhec – ki so v šestdesetih letih tvorili v pisanje »sodobne« glasbe usmerjeno skupino Pro musica viva – je njegov kompozicijsko-tehnični jezik temeljil na tradicionalnih, klasicističnih načelih, obenem pa harmonsko izvirnih in izrazno prepričljivih rešitvah. Ustvaril je opus kompozicij za različne instrumentalne, vokalno-instrumentalne in vokalne zasedbe, razen za opero, vse od kratkih skladbic do obsežnejših del. Izražal se je na številnih glasbenih področjih in ustvarjal v različnih oblikah – od preproste poetične forme do fug in obsežnih sonat, simfonij ali kantat.**

K tretji generaciji Vremšakov …

BR: Kako bi opisali zborovske stavke Cirila, Sama in Borisa Vremšaka?
SV: Kompozicije Cirila in Sama so harmonsko zelo bogate, napisane v impresionističnem duhu, zahtevajo pa izjemno intonančno izčiščenost, zato niso najlažje, morda so Cirilove skladbe za pevce celo težje od Samovih. Ciril Vremšak je bil namreč samouk in v linije je kdaj vključil zelo težke skoke. Ti so posledica bogatih harmonij, ki nato zazvenijo res mogočno. Boris Vremšak pa ima povsem lasten izraz.

BR: Kako pa je Samo Vremšak obdeloval ljudsko glasbo?
SV: Ves čas je pazil, da je osnovna tematika slišna in izpostavljena, vendar je harmonsko zelo pester. V njegovih kompozicijah je tudi kar nekaj tonskega slikanja. Velikokrat se poslužuje različnih zasedb in tako še bolj dosledno orisuje pomen besedila. Pogosto gre za ljubezensko tematiko, pogovore med žensko in moškim, neuslišano ljubezen … Samo Vremšak tako slika moški zbor, ženski zbor in na koncu, kjer se oba zbora združita v mešani zbor, bi lahko rekli, da pridemo skupaj do ljubezni. Mogoče mi je kot skladatelj tako ljub ravno zato, ker sem v preteklosti veliko njegovega repertoarja že izvajal in še danes z veseljem vedno znova posegam tako po njegovih umetnih skladbah kot priredbah ljudskih. Kdo na primer ne pozna njegovih priredb Pojdem v rute ali Marko skače, ki sta stalnici na repertoarju slovenskih zborov?

BR: In kako je družina Vremšak zaznamovala Kamnik, od koder prihajate tudi sami?
SV: Družine, ki kar tri generacije peljejo glasbeno pot, so redke. Imamo pa tudi pri nas glasbene družine, kjer se je ljubezen do skladanja ali do glasbe nasploh prenašala iz roda v rod. In priimek Vremšak je bil, odkar pomnim in sem se začel ukvarjati z glasbo, predvsem tudi z zborovskim petjem, ves čas prisoten v mojem življenju. Ena prvih skladb Cirila Vremšaka, ki sem jo izvajal, je bila Če na poljane rosa pade. S pevci Cantemusa smo jo odpeli tudi na Naši pesmi in ravno letos, ko sem urejal zgoščenke, mi je v roke prišla plošča Sama Vremšaka. V zahvalo mi jo je podaril Samo Vremšak in vanjo zapisal posvetilo, saj se je zavedal, kakšen trd oreh je bila za nas skladba njegovega očeta. Po literaturi Vremšakovih sicer zagotovo posegajo vsi kamniški zbori, a v prihodnosti bi lahko spomin na ta velika imena še bolje ohranjali. Ena mojih pobud je bila med drugim, da bi v Kamniku organizirali Vremšakove dneve.

Spomini Vladke Vremšak

O pradedu Alojziju in dedu Cirilu

V otroštvu in mladosti sem se naposlušala vprašanj, kot so: »A ti si pa Vremšakova? A od Samota? Ja ti si pa cela Sandica … O, tvoj oče je pa mene glasbo učil …« V mojih najzgodnejših letih se je marsikdo spominjal še dedka Cirila. Danes jih ni več veliko …

Ja, priimek Vremšak je (bil) v Kamniku kar prepoznaven. Roko na srce, včasih so se vsi Kamničani poznali med sabo. Ampak tistega Kamnika od nekoč ni več, generacije starih Kamničanov so umrle in z njimi prenekateri spomini … Stari »purgarji« bi se pritoževali, češ, Kamnik so preplavili prišleki.

Pa je bil tudi prvi Vremšak v Kamniku – prišlek. Praded Alojzij – že vdovec s tremi otroki – se je bil priženil v hišo Čebuljevih v »Veliki gasi«. Še danes živim tam. Oženil je Marijo Čebulj in rodili so se še trije otroci: Milan, Armela in Ciril. Alojzij je bil občinski tajnik ter zelo dejaven v družabnem življenju v takratnem Kamniku. Bil je med ustanovnimi člani pevskega društva Lira leta 1882 in Planinskega društva  leta 1893. Umrl je leta 1904 pri komaj dvainpetdesetih letih ter zapustil vdovo Marijo s tremi nepreskrbljenimi otroki. Najmlajši Ciril je imel štiri leta.

Vsi trije otroci so bili umetniško nadarjeni. Najstarejši Milan je imel izreden likovni talent, menda pa je tudi lepo pel. Šolal se je na slovenski realki v Idriji, kjer je umrl pri rosnih dvajsetih v šolski klopi. Ta prezgodnja smrt je vedno kot temna senca ležala nad družino. Mama Marija je ni nikoli zares prebolela.

Tudi Armela – teta Ela – je bila nadarjena. Lepo je risala, igrala klavir in pela. Imela je velik talent za jezike. Poleg nemščine, ki je bila takrat samoumevna, je obvladala francoščino, sama pa se je kasneje naučila tudi angleškega jezika, ki v tistih časih še ni bil tako razširjen, pravzaprav je bilo znanje angleščine kar redko. Ela je bila učiteljica v ljudski šoli, klavir in francoščino pa je poučevala zasebno. Tudi moj oče Samo je prve ure klavirja prejel prav pri njej.

Najbolj pa se je glasbi posvetil najmlajši – Ciril. Študirati žal ni mogel, ker so bile gmotne razmere družine več kot skromne. V bistvu jih je preživljala materina sestra Ivana, teta Johana so jo klicali, ki je imela v pritličju trgovino. Ciril je v Ljubljani obiskoval klasično gimnazijo, nato pa dveletno trgovsko šolo, da se je lahko takoj zaposlil. Celo delovno dobo je preživel kot bančni uradnik najprej v Mestni hranilnici, »šparkasi« po domače, kasneje pa v banki v Kamniku.

Pri dvajsetih letih je prevzel zbrovodstvo Lire, sicer moškega zbora, ki pa je kratek čas deloval v mešani zasedbi. In prav takrat je v zboru pela tudi mlada Angela Toni, hči mestnega orožnika. Leta 1925 sta se poročila in dobila dva otroka: sina Sama in hčerko Aleksandro. Oba sta se zapisala glasbi.

Dedka Cirila se ne spominjam. Umrl je dober teden po mojem drugem rojstnem dnevu. Bil je moj krstni boter. Še vedno hranim verižico, ki sem jo dobila v dar. Poslovil se je 27. decembra 1968. Zunaj je bil hud mraz.


Utrinki iz spominov na očeta

Naša kuhinja. V njej velika miza. Ob njej oče in kupi notnega papirja. Vedno komponira v kuhinji, čeprav ima delovno sobo. Očitno ga ropotanje loncev ne moti. Ne samo komponira, tudi prepisuje na čisto, obrezuje, lepi, veže, spenja. Prt je razrezan z olfa nožem. Prava mala knjigoveznica. Mama se jezi, ker ji zmanjkuje prostora. Kadar valja testo, se oče umakne.

Pisavo ima nečitljivo, zato vedno tipka z dvema prstoma na star pisalni stroj. Njegova notografija, ko prepisuje na čisto, pa je čudovita. Kot iz tiskarne.

Brskam po starih fotografijah …

Moj prvi rojstni dan. Torta, ena svečka. Zraven je brat Boris. Oče me drži z obema rokama. V njegovih velikih rokah zgledam kot kakšna igračka.

Na izletu smo. Majhna sem še, stojim na nekem zidku, oče me drži, da nepadem. Jokam se, najbrž hočem stati sama. Tako kot Boris, on stoji sam.

Ne hodim še v šolo. Na Lirinem koncertu smo. Koncerta je konec, jaz pa se hudujem na poslušalce, ker predolgo ploskajo. Oče se priklanja in briše potno čelo. Izgleda zelo utrujen. Naj že nehajo, prosim v mislih, naj že nehajo, da si bo lahko odpočil.

Lira gre na turnejo na Nizozemsko. Tudi soproge gredo zraven. Nama z Borisom se zdi fino, ker očeta in mame ni cel teden. Stara mama nam kuha. Ko se vrneta, dobim za darilo pas s kovinsko zaponko, na kateri je puška. Sem ravno v fazi požiranja Karla Maya, zato sem nad darilom navdušena.

Ko Lira ostane brez lastnih prostorov, so vaje pri nas v pritličju. Liraši sami prenavljajo pevsko sobo. Tudi oče in Boris pomagata. Oče je v modri delovni halji s krampom v roki. Na licu ima obliž.

Na trgatvi smo, pri maminem bratu v Prlekiji. Prelep jesenski dan je. Vse je že obrano, ljudje pojejo. Oče ne poje. Nekam čudno nakremžen obraz ima, najbrž intonacija ni čista.

V Radovljici smo, na obisku pri Sandi, očetovi sestri. Včasih gre z nami tudi stara mama. Sanda ima prav majhno garsonjero. Rada in veliko potuje. Ima oranžno bolho. Če gremo kam skupaj, se hočem vedno peljati z njo, ker je zabavna. V avtu na ves glas pojeva Hraber konjenik in se smejiva.

Deset let mi je. V hribe sicer ne hodimo, ampak oče se odloči, kdo ve zakaj, da gremo na Kamniško sedlo. Slikamo se na stopnicah pred staro kočo, oče ima karirasto srajco in velik platnen nahrbtnik, jaz pa žametne pumparice. Za ta podvig potrebujemo dva dni.

Večkrat gremo na avstrijsko Koroško. Oče ima tam veliko znancev. Hanzija Artača, skladatelja samouka, zasebno poučuje. Vsako soboto dopoldne se pripelje čez Ljubelj. Ostane tudi na kosilu. Ni še poročen. Skupaj z družino njegovega brata se jeseni 1982 povzpnemo na Obir. Očetov prvi in edini dvatisočak.

Sedimo v domači kuhinji. Na mizi je mamin marmorni kolač. Na obisku sta Hanzi Artač in pesnica Milka Hartmann iz Libuč. Gospa je že v letih in je Hanziju kot druga mama. Na njegove viže piše besedila. Oče se temu ne more načuditi, saj ponavadi je ravno obratno. Vedno reče: »Dobra je, jaz tega ne bi znal.«

V Pragi smo. Večkrat pravzaprav. Tu imamo sorodnike. Dedkova polsestra Albina se je poročila s češkim oficirjem in tako ima oče tu tri bratrance in sestrično. Stric Igor je silno zgovoren in poln raznih zgodbic in anekdot. Ne mu vsega verjeti, reče oče, vsaj pol od tega si je izmislil.

Boris je pri vojakih v Nišu. Na obisk gremo z vlakom. Vozimo se celo noč. Nazaj grede je vlak nabito poln. Prostega sedeža ni. Oče nekega fanta vrže iz kupeja, da lahko mama sedi. S tem fantom, Makedoncem, se potem pogovarjava vse do Beograda.

Leto 85. Gospodarsko razstavišče in moj maturantski ples. Četvorko odplešemo. Na vrsti je ples s starši. Valček. Prvič in zadnjič pleševa skupaj. Ne gre nama najbolje.

Sem študentka glasbene pedagogike. Brucka. Oče je moj profesor. Ni mi prijetno. Prvo predavanje. Vsakega posebej pokliče po priimku. Nerodno mi je, vsi me gledajo.

Študij končujem. Zadnji izpit je partiturna igra pri profesorju Cirilu Cvetku. Na izpit pridem brez indeksa. Strašno mi je nerodno, profesor godrnja. Zmeniva se, da mi oceno vpiše naknadno. Potem pa obleži v bolnišnici. Kaj zdaj? Oče ga obišče in Cvetko mi s tresočo vpiše oceno v indeks.

Oče ni samo skladatelj, je tudi odličen baritonist. Tesno prijateljstvo ga veže z organistom Hubertom Bergantom in pianistom Leonom Engelmanom. Z njima veliko koncertira, tako doma kot v tujini. Tudi Hubert Bergant je Kamničan. Oče ga kliče Hubi, on pa njega Samči. Leon Engelman pa je Levček.

Leta 93 pusti Liro. 31 let je dovolj. Vaje so še vedno pri nas v pritličju. Vsak ponedeljek in četrtek z »ganka« prisluškuje in opazuje. Mama reče, to zdaj ni več tvoja stvar, pusti jih vendar, da gredo svojo pot. Ne more.

Z očetom in sestro Ireno nastopamo v dvorani nad kavarno v kulturnem programu ob predstavitvi monografije o sv. Primožu avtorja Ferdinanda Šerbelja.

Oče spremlja Ireno, jaz pa očeta v dveh skladbah. Ko vadiva, se jezi, ker se vedno zmotim na istem mestu. Ven me mečeš, pravi. Jaz pa se jezim, ker mi ne da časa, da se najprej sama naučim svoj part. Res nisem kaj prida pianistka.

Festival Musica aeterna. Včasih eden, včasih dva koncerta na leto z Ansamblom slovenskih solistov, tako ime izbere za pevce. Koncerti so izmenično tu na Šutni in pri frančiškanih. Tudi midva z Borisom sva zraven. Orgla gospa Marija Holcar. Očetu priprava materiala vzame ogromno časa. Za vsakega pevca je pripravljena mapa z imenom. Zelo je skrben in natančen.

Očetov rojstni dan. Dobimo se v Radovljici. Veliko nas je: oče, mama, teta Sanda, Boris z Leo, Niko in Nušo, Vanda z Valentinom, Irena s Stanetom in jaz. Slikamo se na vrtu gostilne Avguštin. Toplo je, dobre volje smo. Oče je bolj tiho. Postaral se je.

Marec 2004. Občinski praznik. Očetu podelijo naziv častni občan občine Kamnik. Zasluži si to čast. A je zelo upadel in shujšan.

Šesti oktober 2004. Večer. Očetu popolnoma poidejo moči. Rešilec. Modra luč. Urgenca. Z mamo čakava. Zdi se neskončno dolgo. Malo pred polnočjo se vrata odprejo. Očetu je prenehalo biti srce.

Naj sklenem utrinke iz svojih spominov z verzi pesnika Franceta Balantiča, ki ga je oče zelo cenil, več njegovih pesmi pa tudi uglasbil:

»Jaz bom pa tebi vedno pesem pel in kadar moji zvoki dozorijo, pri Tvojih bom kolenih obsedel.« (France Balantič)

Veliko jih je bilo. Zvokov. Tonov, melodij in harmonij. Dolgo so zoreli. A prišel je dan, ko so dozoreli za večnost in sedaj se v neki drugi razsežnosti zlivajo v eno samo neskončno, večno hozano.

______________________

* Prispevek je na podlagi spremne besede muzikologinje Jane Erjavec** za 1. koncert abonmaja PVC Slovenske filharmonije v sezoni 2024/25, pogovora s Sebastjanom Vrhovnikom, ki ga je glasbena urednica Brigita Rovšek pripravila za Program ARS – 3. program Radia Slovenija in je bil predvajan 6. oktobra 2024, ter spominov hčerke Vladke Vremšak na očeta sestavila Tisa Mrhar.

** Iz spremne besede Jane Erjavec.