V četrtek, 16. januarja 2020, je bil v Dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji slavnostni koncert ob podelitvi listine o častnem članstvu Slovenske filharmonije skladatelju Lojzetu Lebiču. Dogodek je, kljub slavnostnemu nastavku, v mnogočem prerasel pričakovane okvire. Izredna zavzetost izvajalcev, ki jih je z veliko pozitivne energije vodila dirigentka Jerica Bukovec, predvsem pa velika sporočilna moč Lebičeve glasbe sta pričarala večer, ki se je globoko vtisnil v naš spomin. Tako odzivno ter skladatelju in njegovi glasbi naklonjeno občinstvo se redkokdaj znajde v isti dvorani ob istem času. Stoječe ovacije ob koncu koncerta so to bučno dokazale.
Večer v Dvorani Marjana Kozine je bil izjemen, mnogi obiskovalci so ga označili celo kot zgodovinskega. Kot tak je v njihovih občutjih odmeval morda zato, ker niso bili zgolj poslušalci z odra posredovane glasbe, ampak obenem tudi dejavni udeleženci izmenjave sporočil, nekakšnega celostnega pripovedovalskega dogajanja, pričevanja o času in o nas v njem. Ta vzajemnost se je izrazila prek mnogih posrednikov, med njimi so bili najpomembnejši trije: glasba, ki »daje dušo vesolju, krila umu, polet domišljiji in šarm ter veselje do življenja« (Platon), besedila uglasbenih pesmi, saj je »v glasbi /…/ nekaj več, torej predvsem občutenja in čustva besedila« (Lojze Lebič), in izvajalci, Zbor Slovenske filharmonije s solisti in instrumentalisti z dirigentko Jerico Bukovec na čelu, ki je v pogovoru pred dogodkom o svojem sodelovanju s skladateljem povedala: »Ko steče energija, komunikacija, potem matematični izračun ena plus ena ni več samo dve, ampak je neskončno več.«
Vendar pa ni zgolj delovanje omenjenih treh posrednikov pripomoglo k temu, da ocenjujemo dogodek kot zgodovinski. Za to je bila zaslužna enkratna pozitivna energija, ki se je pretakala med izvajalci in poslušalci. Po eni strani verjetno zato, ker je bila sestava občinstva res posebna: kamorkoli si pogledal, si zagledal koga, ki tako ali drugače deluje v zborovskem svetu: zborovodje, skladatelji, pevci. Domala vsi, ki smo povezani z zborovstvom, imamo do skladatelja Lojzeta Lebiča nadvse spoštljiv in pozitiven odnos. Vsak od nas se je vsaj z nekaterimi na tem koncertu izvedenimi skladbami že aktivno srečal in ta srečanja z veseljem podoživljal. Po drugi strani pa najbrž tudi zato, ker res dobro napisana glasba, če je iskrena do okolja in časa, v katerem je bila ustvarjena, pri čutečih poslušalcih ne spodbudi samo odziva estetskih in čustvenih receptorjev, temveč sproži prav poseben občutek vključenosti v neke vrste dialog – dialog z okoljem in časom, o katerem ta glasba prenaša sporočilo.
S tega zornega kota je bila skladateljeva izbira programa zelo domišljena, kar pri tako obsežnem opusu ni bilo preprosto. Sprehodili smo se, oblikovno, vsebinsko in časovno, skozi smiseln prerez Lebičevih zborovskih del. V prvem delu koncerta smo bili soudeleženi pri izvedbi treh zelo tehtnih vokalno-instrumentalnih del; med njimi ima Hvalnica svetu posebno mesto z vidika skladateljeve sposobnosti pripovedovalskega pričevanja o burnem obdobju (napisana je bila leta 1988 na besedilo Branka Miljkovića). Morda je ravno ta skladba s posredovanjem iskrene glasbene govorice intenzivneje sprožila dialog s časom svojega nastanka, seveda pri poslušalcih, ki so tiste čase zavestno doživljali (verjetno smo bili taki v dvorani v večini). Hvalnica je bila v prvem delu sopostavljena ob skladbi Vrtiljak in Upanje, ki sta bili napisani mnogo kasneje (prva leta 2000, druga 2006). Sporočili v slednjih dveh sta drugačni – v skladu z drugačnimi časi. Tako prva (Vrtiljak) temelji na vedno bolj aktualnem besedilu že leta 1942 preminulega Mirana Jarca, o ponorelosti in brezciljnosti sodobnega načina življenja, druga (Upanje – za solistko in ženski zbor), pa je sestavljena iz dveh delov: uglasbitev besedila Upanje Antona Vodnika se naveže na pesem V zraku prva nežna slutnja Anice Černej (1900–1944), »oblečeno« v koroški cerkveni napev. To Upanje, soočeno z Vrtiljakom in Hvalnico svetu, nam odpre vsaj nekoliko bolj optimističen pogled na prihajajoče čase.
V drugem delu je zbor brez spremljave (ponekod s solističnimi vložki članov zbora) zapel še osem Lebičevih priredb slovenskih ljudskih pesmi ter po eno uglasbitev pesmi Dragotina Ketteja in Josipa Murna – Aleksandrova. Izbrani nabor je bil zelo primeren in posrečen. Obe skladbi na besedili naših dveh pesnikov sta zelo tankočutni; pričata o čustvenem bogastvu na eni strani in na drugi o skladateljskih veščinah slavljenca, ki se kažejo tudi pri na videz nezahtevnih uglasbitvah. Pri priredbah ljudskih pesmi pa ne pride do izraza zgolj skladateljev izjemni občutek za ljudsko izročilo, ampak tudi mojstrstvo pri nadgradnji preprostih melodij. To mu uspeva z glasbenimi prijemi, ki še dodatno oplemenitijo pomen besedil in porodijo občutke, ki jim izvedba samo ljudske melodije večinoma ni kos (lep primer je Zmiǝrom moram bondrati). Drugo raven Lebičevega mojstrstva na polju ljudskega izročila dokazuje skladba Urok, v kateri je uporabil različna ljudska besedila in jih združil v izjemno močno posredovanje prvinskih občutkov strahospoštovanja do narave in nadnaravnih sil. Skladba je napisana za ženski zbor, tokrat pa je bila izvedena v različici za mešani zbor.
Večer je bil izjemen v vseh pogledih: osnovni namen – podelitev listine Lojzetu Lebiču o častnem članstvu Slovenske filharmonije – je bil že sam po sebi zgledna poteza naše osrednje glasbene ustanove, primeren je bil tudi nagovor direktorice Marjetice Mahne. Skrbno izbran program in izvajalci ter navdušujoča energija dirigentke Jerice Bukovec so v veliki meri pripomogli k sporočilnosti večera. Poslušalci smo se v objemu bogastva Lebičeve glasbe počutili povezani – nekako domače. Stoječ aplavz je trajal in trajal … Tako smo se iskreno poklonili slavljencu in njegovemu neprecenljivemu prispevku. Njegov nagovor je bil pričakovan: dostojanstven, s skrbno izbranimi besedami, nobene samohvale. Navdušujočemu glasbenemu delu večera je sledilo še povabilo na druženje v malo dvorano, kot se spodobi za tak zgodovinski dogodek. Koncert se je sklenil s priredbo koroške ljudske Kako kratek je ta čas. Kako res je kratek.
