Glasba zaprtih ust

Najbolj znana skladba, ki je bila kdajkoli napisana za zbor zaprtih ust (a bocca chiusa), je brez dvoma tista iz drugega dejanja operne zgodbe o japonski gejši Čo Čo San, ki jo je veliki Giacomo Puccini leta 1904 vključil v svojo opero Madame Butterfly. V mrmrajočo zborovsko žalostinko je skladatelj ujel vso tragiko prevarane ženske, ki je zaman hrepeneče čakala svojega moža v upanju, da se vrača k njej in njunemu otroku. Učinek skladbe je v kontekstu operne zgodbe dih jemajoč. Pozneje je nastalo še nekaj del za mrmrajoči zbor, a prav veliko gotovo ne, saj je poezija tista, ki nagovori zborovskega skladatelja, ga usmeri in oblikuje njegove zamisli, medtem ko tonsko barvanje vendarle ostaja bolj domena instrumentalnega polja glasbe, ki je že po svojem ustroju in možnostih temu veliko bližja.

Zamisel za projekt Glasba zaprtih ust, ki se je v času okrnjenega javnega življenja zaradi epidemije lansko leto porodila dirigentu Sebastjanu Vrhovniku, je v slovenskem, pa verjetno tudi širšem kulturnem prostoru nekaj novega, svežega, zanimivega. Tako kot pri Pucciniju je tudi tu v ozadju zamisli upanje, tokrat upanje, da se v javno življenje vrne umetnost, glasba v vseh svojih sproščenih razsežnostih, brez nadležnih zaščitnih mask, brez varnostnih razdalj, v želji po bližini, fizični in duhovni. Na njegovo pobudo se je odzvalo kar osemnajst večinoma mladih slovenskih skladateljev, ki so v skupno bero prispevali kar sedemindvajset skladb za različne zborovske zasedbe s skupnim imenovalcem – brez besedila. Strokovna žirija je med temi izbrala deset najzanimivejših, najtehtnejših oziroma najbolj domiselnih del nekaterih uveljavljenih ali pa najobetavnejših slovenskih skladateljev. Ta so 17. januarja letos oblikovala koncertni nastop dveh akademijskih zborov, Mešanega zbora Akademije za glasbo v Ljubljani, ki ga vodi asistentka Alenka Podpečan in Komornega zbora iste slovenske visokošolske ustanove, ki deluje pod vodstvom izrednega profesorja, dirigenta Sebastjana Vrhovnika. Upanje pa je bilo zaznati tudi v izbiri prostora, kjer so skladbe našle pot med poslušalce, to je bila stavba z izjemno bogato in pestro zgodovino, lani dokončno prenovljena in potrjena kot prvonagrajeni projekt petega Balkanskega arhitekturnega bienala, kulturni spomenik Cukrarna.

O delih in njihovih avtorjih

Alenka Podpečan in njeni varovanci, Mešani pevski zbor Akademije za glasbo, so kot uvodno točko koncerta izvedli skladbo 4’33” kontroverznega ameriškega skladatelja Johna Cagea, ki si jo je zamislil 1952. leta kot delo, ki ga poleg izvajalčeve tišine oblikujejo zvoki okolja, v katerem nastaja izvedba – tristavčno delo s točno določeno minutažo posameznega stavka.

Temu je sledila skladba predstavnika najmlajše slovenske skladateljske generacije, še ne dvajsetletnega Martina Vasleta. Martin je študent prvega letnika oddelka za kompozicijo ljubljanske Akademije za glasbo. Kot zavzet kitarist in navdušen zborovski pevec se skladateljsko uveljavlja predvsem na teh dveh področjih, tako se je tokrat odzval tudi na razpis Akademije za glasbo za nova dela in ustvaril skladbo Oskarjeve sanje. »V njej pripovedujem zgodbo, ki se med spanjem odvija v glavi mojega štirinogega Oskarja. Zelo živo si predstavljam svet mačjih sanj, ki je nebrzdan, vznemirljiv in razigran. Oskarjeva zgodba je pravzaprav moja zgodba, ki so jo oblikovale številne glasbene domislice. Te so iz moje domišljije kar vrele na plano. Zanimivo, slišal sem jih v ženski zborovski zasedbi,« pove po nastopu mladi skladatelj.

Primorski avtor Bojan Glavina sodi v t. i. srednjo slovensko skladateljsko generacijo. Prvenstveno organist in klavirski pedagog je veliko pozneje doštudiral tudi kompozicijo. Njegov opus je izredno številčen, do roba poln klavirskih in drugih miniatur, ki so njegova najljubša glasbena oblika, ideje za ta drobna dela mu znova in znova vrejo na plano kot neusahljiv vrelec. Mednje lahko umestimo tudi njegove zborovske skladbe, namenjene najrazličnejšim zasedbam. Na natečaju priporočeno skladbo Jutro za mešani zbor je spodbudila pesem Vande Šega z istim naslovom. V njej se harmonije in zvočne barve prelivajo med seboj kot razigran impresionistični akvarel, ki mu meje postavljajo tonalni okviri. »Njegove barve so pastelne, nežne – svetlo modra, blago rumena …, kot je lahko svetlo in blago neko poletno jutro, ki hrepeni po izpolnitvi in zadovoljitvi.«

Jernej Rustja prihaja iz glasbene družine. Sprva je bil prepričan, da ga bo življenjska pot vodila v znanstvene vode – končal je prvi letnik fizike na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, kmalu pa je ugotovil, da ga bolj vleče v kompozicijo in zborovsko poustvarjalnost. Kot skladatelj in pevec sodeluje z vrsto zborovskih sestavov, tudi sam je umetniški vodja moškega zbora in okteta, hkrati pa svoje znanje izpopolnjuje pri različnih slovenskih dirigentih. Njegove skladbe so izvajali že različni slovenski sestavi, med njimi poklicni Zbor Slovenske filharmonije. Na razpis Glasba zaprtih ust se je odzval s svojim delom Pesem poje v tišini, v kateri izhaja »iz čistega zvoka, ki me navdihuje in mi nudi oporo pri izražanju svoje notranjosti, svojih čustev. Skladba je bila zame izziv in priložnost, da pokažem, kdo sem in kaj me žene ter spodbuja v želji biti slišan.«

Žiga Stanič je uveljavljeni slovenski skladatelj z doktoratom iz glasbene teorije, študiral pa je tudi kompozicijo, klavir in dirigiranje. Zadnjih 20 let je producent Simfonikov RTV Slovenija. Njegov skladateljski opus sega na najrazličnejša področja. Leta 2013 je izpod Staničevega peresa nastala antiopera Plešasta pevka, med letoma 2017 in 2019 koncert za klavir in orkester ter skladbe za preparirani klavir, med njegovimi deli je več skladb za tidldibab (kot so poimenovali neandertalčevo piščal iz Divjih bab). Baba za tidldibab in orkester je bila v letih 2017–2018 izvedena v več evropskih državah. Do leta 2020 so njegove skladbe izšle na približno 22 zgoščenkah. Za svoje delo je prejel več stanovskih nagrad, med drugim leta 2018 mednarodno skladateljsko nagrado Keuris na Nizozemskem.

Skladba Shut up! je najnovejše delo iz njegovega zborovskega opusa, nastalo je na pobudo Akademije za glasbo v Ljubljani. »Je aluzija na nezmožnost želene komunikacije, na nezmožnost sporočiti svoje misli na utečen način, ki bi ga ljudje enostavno razumeli, kar si lahko predstavljamo na več načinov … Je kot ujeti duh v steklenici, ki proti svoji volji plava sredi oceana, išče poti do cilja, a jih ne najde. Na koncu utihne in se stopi s tišino, ki v sebi nosi vsa sporočila tega sveta. No, če občinstvo v koncertnem listu ni dobilo pojasnil o samem delu, je to pravzaprav že prenos izvirne glasbene zamisli.«

Staničevemu delu je na koncertu sledila skladba Till Minne (V spomin) švedskega skladatelja in pianista Nilsa Lindberga, ki je nastala pred štirimi leti in izraža skrite emocije nad izgubo. Nežna meditacija, ki presune.

Mlada, komaj 20-letna Nika Frelih je predvsem organistka, študentka drugega letnika orgel na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Rada poje, iz te ljubezni pa se je rodila tudi želja po komponiranju, za kar jo je na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu navdušil profesor Damijan Močnik. Tako je nastalo že več del. Piše predvsem na liturgična, svetopisemska besedila, ki jo – kot pravi – nagovarjajo in lahko zaradi sodelovanja v cerkvi tudi kaj hitro zazvenijo.

»Natečaj Glasba zaprtih ust me je pritegnil zaradi sveže ideje, ki ponuja široko paleto možnosti uporabe in raziskovanja človeškega glasu. Da bi razbila monotonost mrmrajočega zbora, sem si omislila solo žvižgača (na koncertu ga je izvedel Matjaž Škorja), ki naj bi imel tehtno umetniško vrednost. Naslov Molitev sem dodala, ko je bila skladba že napisana. Vsak si ga lahko razlaga po svoje, morda kot prošnjo ali zahvalo, to prepuščam poslušalcem.«

S to skladbo se je Mešani pevski zbor Akademije za glasbo pod vodstvom Alenke Podpečan poslovil, oder pa prepustil Komornemu zboru Akademije za glasbo in dirigentu Sebastjanu Vrhovniku, ki je kot uvodno točko drugega dela večera izvedel Chanson à bouche fermée (Pesem z mrmranjem) Jehana Alaina. Ta francoski umetnik prve polovice prejšnjega stoletja je v pičlih devetindvajsetih letih življenja ustvaril enormen skladateljski opus, v katerem se je zgledoval pri impresionistu Claudu Debussyju in svojem sodobniku Messiaenu, kar je zaznati tudi v omenjeni miniaturi, trajajoči komaj dobro minuto.

V nadaljevanju je zbor poustvaril znanega Laboda iz Živalskega karnevala Camilla Saint-Saënsa. Zboru so se v tej skladbi pridružile še violinistka Ana Ločniškar, violončelistka Kim Kozlevčar in pianistka Alina Kolomiets. Tako je pod taktirko študenta dirigiranja Mihe Zupanca Kovača zazvenela zanimiva priredba norveške skladateljice in zborovske dirigentke Else Berntsen Aas.

Glasbena pedagoginja, organistka, dirigentka in skladateljica Uršula Jašovec se glasbi posveča na več načinov – kot ustvarjalka, poustvarjalka in organizatorka večjih glasbenih dogodkov. Njena zborovska tvornost je namenjena tako mladim kot odraslim pevcem, ki njena dela predstavljajo na pomembnih domačih koncertnih odrih, tekmovanjih in festivalih, njeno ime pa so ponesli že tudi v Italijo, na Hrvaško, v Črno goro, Avstrijo in Kanado.

V projekt Glasba zaprtih ust je prispevala skladbo z naslovom (v)Dih oceana za moški zbor. »Delo je nastajalo v pandemičnem času, ko sem večkrat potrebovala globok vdih, da sem lahko sprostila napetosti, ki so se kopičile v meni. Ta vdih izhaja iz joge, ‘ocean breath’, to sem vzela za osnovo, izhodišče skladbe, nadaljevala pa z mislijo na morje, na zvok valov in vetra. Ta sprva deluje kot šum, a se pozneje prelevi v melodijo, ki daje občutek miru, ta pa nas vrne v središče naše biti. Skladba se sklene z zavedanjem, da okrog nas ostaja kaos, a smo kljub temu pripravljeni iti naprej; morje ostaja v nas in nas oplaja s svojo spokojnostjo.«

Federica Lo Pinto prihaja iz Trsta. Na poti v Ljubljano se je zaustavila v Kopru, kjer je opravila srednje glasbeno izobraževanje, po diplomi na ljubljanski Akademiji za glasbo pa je na isti ustanovi vpisala še magistrski študij kompozicije in glasbene teorije. Znanje solopetja s pridom uveljavlja pri več zborih, otroški zbor Vesela pomlad z Opčin pri Trstu pa skrbi, da ostaja aktivna tudi v svojem zamejskem prostoru.

Na koncertu je zazvenelo njeno delo Cenere (Pepel), za katero je spodbudo dobila v poeziji Daneta Zajca, ki jo je položila v usta recitatorja Dimitrija Savića, zboru pa naložila raziskovanje zvoka. »Moj namen je bil najti zvoke in tehnike, ki jih posameznik lahko izvaja z zaprtimi usti, in jih potem potencirati v zboru. Moj cilj je bil ugotoviti, katere različice zvoka obstajajo, če usmerim ton v različne točke v ustni votlini. Uporabila sem tri osnovne točke, na katerih sem zvočno zgradila celotno skladbo. Pri tem sem se, kot rečeno, oprla na Zajčevo pesem Kepa pepela, saj menim, da je z zvoki, ki sem jih raziskovala, tesno povezana.«

Federici Lo Pinto je strokovna komisija Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani – sestavljali so jo prof. dr. Andrej Misson, docent Damijan Močnik in prof. Sebastjan Vrhovnik – za to delo podelila tretjo nagrado ex aequo s Tilnom Slakanom oziroma njegovo skladbo Stella caeli za zbor in violončelo.

Tilen Slakan je trobentač in skladatelj iz Tabora v Savinjski dolini. Svojo glasbeno pot je začel kot učenec trobente, pozneje se je temu instrumentu pridružil še klavir. Igranje na trobento je nadaljeval na umetniški gimnaziji in nato na Akademiji za glasbo, kjer je opravil magisterij tudi iz kompozicije, študij kompozicije in glasbene teorije pa zdaj nadaljuje še na doktorski stopnji. Vseskozi rad prepeva tudi v različnih zborih, zato mu komponiranje za vokalno zasedbo nikakor ni tuje.

»Stella caeli za mešani zbor in solo violončelo je nastala kot meditacija na istoimensko antifono, ki izvira iz samostana sv. Klare v Coimbri na Portugalskem. Sekvenca je bila napisana v letu 1317, ko je Portugalsko pestila kuga, besedilo pa je priprošnja k Mariji, naj reši ljudi bolezni. Tako je aktualno in tudi tematsko povezana z zborovskim natečajem Glasba zaprtih ust, v okviru katerega je nastala.«

Drugo nagrado je prejela Tina Hostnik, 23-letna glasbenica, ki je dodiplomski študij zborovskega dirigiranja končala pod vodstvom Sebastjana Vrhovnika, svoje znanje pa redno dopolnjuje in si širi pevska obzorja, da je s svojimi zbori bolj in bolj suverena in samozavestna. Skladateljsko se udejstvuje v smislu prirejanja skladb za svoje zbore, na skladateljskih natečajih, kot je bil ta, pa pogosto preizkuša tudi lastno invencijo in sposobnosti, za kar nemalokrat dobi tudi potrditev.

Tokrat je navdušila s skladbo z zgovornim naslovom Izgubljeno v maski, ki bi skorajda ne potrebovala komentarja. »Vzpenjajoči se tonični molov kvartsekstakord in ton h predstavljata monotonost, morda celo strašljivost današnje epidemične situacije, to je glavna tema skladbe, nasprotje temu pa so dueti terc in sekst, ki se vijejo po tesnobno nepredvidljivih kromatičnih postopih. Še več motivov in motivčkov je skritih med črtami in prazninami črtovja, upam si reči, da sem skorajda vsako noto postavila na svoje mesto z namenom ali razlogom. Kanček upanja vzbuja zaključek skladbe, ki se končno razveže, čeprav ne nujno tja, kamor smo pričakovali.«

Matej Kastelic je eden najprodornejših predstavnikov najmlajše slovenske skladateljske generacije. Trenutno obiskuje Akademijo za glasbo v Ljubljani, kjer je vpisan na magistrski študij kompozicije ter glasbene teorije in pedagogike. Najbolj prepoznaven je po zborovskih skladbah, ki so bile izvedene tudi na tujih odrih, festivalih in zborovskih tekmovanjih na Češkem, v Švici, Španiji, na Tajvanu, v Rusiji, na Poljskem, Švedskem, v Italiji in drugod. Ob njegovem zborovskem opusu velja omeniti izvirno glasbo Sofoklejeve Antigone in krajšo opero Anatomija misli na njegov lasten libreto. Na skladateljskih natečajih se – skorajda bi lahko rekli – redno uvršča med nagrajence. Strokovna žirija mu je tokrat za skladbo B. C. Etude No. 19 (Mrmrajoča etida št. 19) podelila prvo nagrado.

»Skladba je nastala kot opomin na čas, ko je mogoče peti le v maskah. Zasnovana je kot etida za tehniko petja a bocca chiusa, kjer se zbor prepusti svobodni igri aleatoričnih zvočnih ploskev, ki nakazujejo razglašenost, trušč. Ta gmota se počasi organizira, postane ritmično urejena, dirigentsko precizna in preide v srednji plesni del poliritmije, ki pa se v kanonih nakopiči v dolg zveneč klaster, da se naposled uglasi na tonu a in odzveni kot memorial. Sledi minuta molka – korona tišine. Novi klaster v nižinah je le še spomin in opomin na razglašenost ‘kovid’ časa.«

Program koncerta so dopolnjevali stihi Jerneja Grlja, Dragotina Ketteja, Josipa Murna Aleksandrova, Ivana Minattija, Jakoba Barba, Daneta Zajca in Aljaža Pestotnika v odličnih interpretacijah Tomaža Simetingerja ter instrumentalni intermezzi violinistk Ane Ločnikar in Sare Mivšek, violistke Anastazije Krenn, violončelistke Kim Kozlevčar in pianistke Aline Kolomiets.

»Zamisel za projekt Glasba zaprtih ust se mi je porodila v času ‘lock downa’, ko se je glasbeni svet zaustavil,« se spominja pobudnik projekta in umetniški vodja Komornega zbora Akademije za glasbo Sebastjan Vrhovnik. »Normalnih pevskih vaj zbora ni bilo mogoče izvajati, iz tega se je rodila zamisel za nova dela, ki jih bo mogoče izvajati v maskah. Ob finančni podpori Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti je Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani objavila razpis, ki je vzbudil veliko zanimanja med mladimi skladatelji. Odločali so se lahko med žensko, moško ali mešano zasedbo, dodali pa so lahko še tri solistične instrumente, ki naj bi popestrili dela.«

Žirija, ki so jo ob Sebastjanu Vrhovniku sestavljali še Damijan Močnik in Andrej Misson v vlogi predsednika, je med prispelimi nagradila naslednja dela: prvo nagrado je prejel Matej Kastelic s skladbo B. C. Etuda No. 19, drugo nagrado si je prislužila Tina Hostnik s skladbo Izgubljeno v maski, tretjo nagrado pa sta si delila Federica Lo Pinto, ki je prispevala skladbo Cenere (Pepel), in Tilen Slakan s kompozicijo Stella caeli (Nebeška zvezda). Za izvedbo je komisija priporočila še skladbe Martina Vasleta, Bojana Glavine, Jerneja Rustje, Žige Staniča, Nike Frelih in Uršule Jašovec.

»Naš zbor deluje predvsem na način pevskega izobraževanja študentov različnih oddelkov naše akademije,« pove dirigentka Mešanega zbora Akademije za glasbo Alenka Podpečan. »K projektu Glasba zaprtih ust smo bili povabljeni. Tematika in program, namenjen naši zasedbi, sta se mi zdela zelo zanimiva in inovativna tako s pevskega kot tudi z dirigentskega vidika, pravi izziv, obenem pa motiv, da vztrajamo in izpeljemo sezono na primerni ravni. Pevci so se iz tega projekta prav gotovo veliko naučili. Predvsem, kako opazovati dirigenta z masko in kako mu slediti skozi gibe rok in izraza v očeh, saj so bili za obrazno mimiko prikrajšani. Peti glasbo brez besedila, brez razlage, kaj nam pripoveduje melodija, gotovo ni enostavno.«

»Sodelovanje med dirigentom in skladatelji je bilo še tesnejše, kot je to običaj,« pojasnjuje Sebastjan Vrhovnik. »Posredovali so nama vrsto pojasnil in namigov, kako so si zamislili najrazličnejše odtenke mrmranja, uporabo ‘body-percussion’ – t. i. telesnih tolkal … Ne glede na odsotnost besedila je bilo vendarle mogoče zgraditi dramaturgijo zgodbe posameznih skladb. Želimo si, da bi ta projekt ostal v spominu kot zanimiva izkušnje, vsekakor pa upamo, da bomo lahko čimprej odvrgli maske, odprli usta in zapeli na vse grlo.«

To je bil drugi letošnji projekt Komornega zbora Akademije za glasbo. Po krajšem premoru bosta oba zbora v sodelovanju z Mešanim zborom Glasbene matice in Simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo ter dirigentom Simonom Dvoršakom nastopila še na odprtju Slovenskih glasbenih dnevov 19. aprila letos v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. To bo delna rekonstrukcija koncerta, ki je davnega leta 1896 v izvedbi zbora Glasbene matice zazvenel na Dunaju, 23. marca pod vodstvom Mateja Hubada, 25. marca pa pod taktirko velikega Antonina Dvořaka. Poleg obdelav ljudskih pesmi Mateja Hubada, Gallusove Musica noster amor in Brucknerjeve Te Deum se bo Komorni zbor AG z izborom iz opusa Uroša Kreka in noviteto Mlini življenja Klare Mlakar poklonil tudi 100-letnici rojstva tega velikana slovenske tvornosti 20. stoletja. Mešani zbor Glasbene matice, Simfonični orkester AG ter izbrani solisti pa bodo izvedli tudi najnovejše delo izpod peresa Nane Forte, kantato Sanje leta na besedilo Gregorja Strniše.

NAGRAJENE IN IZBRANE SKLADBE  NATEČAJA:

1. NAGRADA:

Matej Kastelic: B. C. ETUDE NO. 19

2. NAGRADA:

Tina Hostnik: IZGUBLJENO V MASKI

3. NAGRADA ex aequo

Federica Lo Pinto: CENERE

Tilen Slakan: STELLA CAELI

SKLADBE, PRIPOROČENE V IZVEDBO:

Martin Vasle: OSKARJEVE SANJE

Bojan Glavina: JUTRO  

Jernej Rustja: PESEM POJE V TIŠINI

Žiga Stanič: SHUT UP!

Nika Frelih: MOLITEV

Uršula Jašovec: (v)DIH OCEANA

Vsa nagrajena in priporočena dela bodo tudi natisnjena v zbirki, ki jo bo izdala Založba Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani.