Kako ima Jazzva že 20 let, ko smo pa vsi mi še tako mladi?

41

Uvodni stavek Jazzvine najave jubilejnega koncerta, ki je v nedeljo, 18. oktobra, navdušil nabito polno dvorano ljubljanskega SiTi Teatra, se zdi odlična iztočnica za vse, kar je treba o eni najvidnejših predstavnic slovenske a cappelle, vokalni skupini Jazzva, zapisati ob njeni zavidanja vredni obletnici. Jazzva je namreč občinstvo koncerta še enkrat več prepričala, da tudi po dveh desetletjih nenehnega napredka tako v tehničnem kot interpretativnem smislu, stalnega premikanja meja mogočega v tehnološko ojačanem vokalnem ustvarjanju ter predane skrbi za rast in razvoj slovenske a cappella scene še vedno uspešno neguje predvsem svojo pristno, nalezljivo ljubezen do sodobne vokalne glasbe, izvedene na vrhunski kakovostni ravni, podpisane z veliko mero čustvenega izraza ter zanje značilno začinjene s ščepcem igrive šaljivosti.

Številke vendarle ne lažejo – Jazzva jih ima že 20!

Prve pomembne številke v Jazzvinih statistikah nam povedo, da njeni začetki segajo v leto 2005, ko so se pevci, ki so se med seboj večinoma poznali iz APZ Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, v želji po drugačnem, neklasičnem vokalnem ustvarjanju prvič srečali na vajah, ki jih je prva leta kot umetniška vodja vodila Andreja Paščinski. Leta 2006 so svojo željo po negovanju a cappelle tudi uradno potrdili – skupini in novoustanovljenemu kulturnem društvu so nadeli ime Jazzva ter se kljub temu, da je bila v začetku pevcem veliko bolj od zabavne glasbe blizu renesansa ter nihče od članov ni imel resnejših izkušenj z beatboxom, petjem z mikrofoni in ozvočenjem ali pisanjem a cappella aranžmajev, pogumno podali na pot raziskovanja vokalnega popa, rocka, jazza in drugih vokalnih eksperimentov. Priznajo, da so bili prvi koraki nekoliko majavi, a prav kmalu so se izmojstrili ter v želji po ustvarjanju več odrskega prostora za a cappella izvajalce v letu 2007 organizirali tudi prvo izvedbo festivala Popjazziada, ki je v naslednjih 16 letih (s kasnejšim preimenovanjem in preoblikovanjem v mednarodni Ljubljana Vocal Festival) poleg rednega koncertiranja, udeležb na mnogih tekmovanjih in nenehnega izobraževanja (p)ostal stalna in vedno bolj ambiciozna aktivnost društva.

Po slovesu Andreje Paščinski je Jazzva leta 2009 potrebovala novo umetniško vodjo in iskali so jo, kakopak, v zborovskih krogih. In tam so jo našli, Jasno Žitnik Remic, tedaj še brez drugega priimka, a z veliko vokalnega znanja, ambicij in volje po raziskovanju novega področja glasbenega raziskovanja. Prav kmalu po začetku sodelovanja z Jasno so v želji po še udarnejšem, sodobnejšem a cappella zvoku začeli tudi svoj lov na beatboxerja ter stalnega tonskega mojstra in tako se je leta 2010 Jazzvi pridružil vokalni tolkalec Tadej Pasar, leto kasneje pa tonski mojster Jure Matoz. V tem obdobju je skupina začela delovati v osemčlanski zasedbi, ki se je v naslednjih letih kljub manjšim “kadrovskim” spremembam ustalila, vztrajno zorela (pa nikar avtorici ne zamerite te aluzije na Jazzvin veliki hit Zrejlo je žito, ki je nastal prav v tem času) in žela velike uspehe doma in v tujini.

»Ko smo ustanovili Jazzvo, si niti slučajno nisem predstavljal, da bi lahko obstajala toliko let, kaj šele, da bi toliko let delovala na tako visokem nivoju. V resnici smo se prvih nekaj let iskali, iskali točno smer, kako se sploh lotiti moderne a cappella glasbe – zahtevalo je nekaj časa, nekaj menjav v zasedbi, na koncu pa so se z Jasninim prihodom začeli graditi trdni temelji. Sledilo je veliko učenja in prav z njim smo pravzaprav lahko postopoma naredili to, kar danes prepoznamo kot Jazzvo.

Med najtežje trenutke bi gotovo uvrstil odhode članov skupine. Najti človeka, ki bo imel čas in hkrati občutek za ustvarjanje takšne glasbe v skupini, je pogosto zelo težko. Vsak, ki je odšel, je imel svoj karakter in je bil pomemben kamenček v mozaiku skupine. Dobiti novega dobrega pevca, ki bo poleg tega pripravljen zasledovati skupne cilje, glasbeno napredovati in se bo značajsko vklapljal v skupino, ni vedno lahka naloga,« se Jazzvinega premagovanja izzivov na 20-letni poti spominja Andrej Perdih, ustanovni član, predsednik društva in zanesljiv basovski temelj skupine.

Koncert Jazzva: 20 let

Prav okrog let, ko se je zasedba ustalila v osemčlanski odrski postavi, pa se je v programskem smislu začel tudi koncert ob Jazzvini 20-letnici, poimenovan preprosto Jazzva: 20 let, ki je v nedeljo, 18. oktobra, z ljubitelji a cappelle do zadnjega kotička napolnil dvorano SiTi Teatra. Jazzvin jubilejni program, ki ga je včasih z ganljivimi, spet drugič pa hudomušno navihanimi zgodbami povezoval in v širši kontekst umeščal napovedovalec Jure Longyka, je zaobjemal prerez ustvarjalne poti skupine in je z 20 skladbami (kako lep simbolizem, mar ne?) poslušalce popeljal skozi najrazličnejše žanre, od popa, rocka in jazza do aranžmajev ljudskih pesmi in inovativnih glasbenih eksperimentov. Na koncertu se je na odru izmenjalo kar 18 od skupno 25 pevcev in beatboxerjev, ki so bili v različnih obdobjih Jazzvinega delovanja člani skupine – poleg ustanovnega člana, predsednika društva in basa skupine Andreja Perdiha ter mezzosopranistke, najzvestejše aranžerke in umetniške vodje Jasne Žitnik Remic, ki sta stala na odru ves koncert, so skodelico dobre glasbe v Jazzvi pod budnim ušesom tonskega mojstra Jureta Matoza kuhali še: Maša Simčič, Irena Hozjan, Jasmina Kljajić Jug, Anja Maraž, Jon Leskovec, Urban Marinko, Klemen Dovjak, Tadej Pasar, Katja Kovačič, Anej K., Julija Lubej, Andrej Jovanovski, Katja Stariha, Sašo Vrabič, Ursula Luthar Matoz in Bojan Bratuž. Na veliko veselje občinstva, ki so ga v veliki meri sestavljali dolgoletni podporniki, prijatelji in oboževalci skupine, so se skupaj z njimi na oder vrnile mnoge Jazzvine uspešnice preteklih let.

Prvi del koncerta je z izbiro skladb pozornost usmeril na obdobje med letoma 2010 in 2016. Začeli so udarno, glasno in (spet simbolično?) neustavljivo s pesmijo Go, Don’t Stop, ki jim je na tekmovanju Slovenija ima talent leta 2015 prislužila polfinale, razgreta srca pa takoj za njo pomirili z ljubko, sanjavo-nostalgično Mister Sandman. Ta je poslušalce pripravila na prvi vrhunec večera – po nekaj letih so na oder zopet postavili izjemno, na festivalu Sredi zvezd 2012 nagrajeno priredbo prekmurske ljudske pesmi Zrejlo je žito, ki jo je za zasedbo napisala umetniška vodja Jasna Žitnik Remic in je bila ob nastanku morda prva glasnica glasbene tematike, interpretativne tenkočutnosti in zvočne estetike, ki skupino definira in odlikuje ter jo tako na slovenski kot mednarodni a cappella sceni dela tako edinstveno. Nadaljevali so s še enim nagrajenim aranžmajem svoje umetniške vodje, pop uspešnico Overload, ki je (kot je Jasnino razmišljanje o skladbi na koncertu povzel Longyka) ena prvih skladb, ki so zaznamovale Jazzvin prehod v sodobno a cappello. Naslednja na programu (in glej ga zlomka, še ena z nagrado za najboljši aranžma na tekmovanju Sredi zvezd!), Nad mestom se dani – slovenska zimzelena popevka, ki jo je v a cappello reinterpretirala Nataša Kocjančič – je orosila marsikatero oko tako zaradi ganljive izvedbe kot zaradi ponosa na mnoga iskrena prijateljstva, ki jih Jazzva goji s svojimi soustvarjalci in sodelavci. V naslednjem sklopu so se s skladbama Spominčicein Bejži ftičekspomnili svoje več kot uspešne udeležbe na tekmovanju za Evrovizijski zbor leta 2019 v Göteborgu, na katerem so v finalu osvojili tretje mesto in se predstavili dotlej največjemu svetovnem občinstvu. Morda je na tem mestu, no, na mestu, da povemo, da je skupina prav v teh dneh za skladbo Bejži ftičekizdala singel in videospot, za katerima lahko pobrskate na vseh glasbenopretočnih platformah, prav lahko pa se zgodi, da vam v prihajajočih tednih začivka na uho tudi iz vašega radia. Iz daljne Švedske, kamor je odnesel glase o slovenski a cappelli omenjeni ftiček, so nas v prestolnico vrnili z radoživo V Ljubljano, ki nas je ogrela za zaključek prvega dela koncerta z energično, električno-elektronsko Electricity, o zanimivem nastanku katere smo mnogi prvič slišali prav na koncertu. Gre namreč za edino skladbo, ki so jo kot skupina ustvarili vsi skupaj. Kako?

»Med brskanjem po internetu in iskanjem novih idej sem naletela na pesem, ki je zvenela povsem v nasprotju s tem, kar je Jazzva počela dotlej. Ko sem prvič slišala Electricity, me je preplavil adrenalin. Ravno takrat smo imeli vikend intenzivnih vaj, zato sem posnetek predvajala ostalim in jih vprašala, kaj si mislijo o skladbi, in odziv je bil pri vseh precej podoben mojemu. Nemudoma smo se lotili dela. Zaprli smo se v dve sobi – punce v eno, fantje v drugo – in si rekli: »Dajmo, zapojmo, kar slišimo!« Po uri in pol smo se spet zbrali in komad je bil praktično narejen. Potem smo ga zapisali, malo smo ga sfrizirali in to je bilo to! Electricity od takrat ostaja reden del Jazzvinega repertoarja,« se ustvarjalnega procesa spominja Jasna Žitnik Remic.

Drugi del koncerta, ki je predstavljal pregled umetniškega ustvarjanja skupine med letoma 2020 in 2025, sta z BBX Jam točko otvorila prvi in najnovejši beatboxer skupine, Tadej Pasar, in Sašo Vrabič. Pred nadaljevanjem glasbenega programa so nas spomnili na še en velik projekt skupine, izid svoje prve zgoščenke Jazzva, ki so jo izdali v začetku leta 2020, le dan pred prvim zaprtjem javnega življenja zaradi epidemije koronavirusa. Zatem sta zazveneli dve priredbi slovenskih ljudskih, nastali v okviru projekta Most, ki so ga prav zaradi koronske epidemije uresničili kot spletni koncert, posnet v domovih Jazzvinih članov in premierno predvajan na silvestrovo 2020. Prvo, rezijansko ljudsko Gora ta Ćaninowa, je zanje priredila dolgoletna altistka skupine Anja Maraž, drugo, prekmursko ljudsko Spevaj nama, Katica, pa jim je posvetil geografsko gotovo najbolj oddaljen glasbeni sodelavec skupine, avstralski aranžer Luke Stevenson. Prav s spomini na obdobje, ko se je javno življenje povsem ustavilo, je Jazzva morda razkrila skrivnost svoje dolgoživosti – sposobnost vztrajanja navkljub vsem preizkušnjam in neizmerno željo po glasbenem ustvarjanju, ki člane skupine in njene sodelavce s celega sveta zbližuje, navdihuje in motivira, da že dve desetletji vztrajajo na odrih (in, kadar ne gre drugače, na ekranih) doma in po svetu. Po tem, ko so občinstvo konkretno razmigali z energičnim pop hitom Can’t Feel My Faceso se s še eno Jazzvino klasiko, Predinovo Čakaj me, z nemalo čustev poslovili od dolgoletnih članov zasedbe, altistkeAnje Maraž in baritonista Klemna Dovjaka, z njima pa pomenljivo sklenili dolgoletno skupno pot s skladbo Faith, ki jo je po izvirniku Georgea Michaela za Jazzvo priredila prav Maraževa. Z nadaljevanjem koncerta so napovedali novo pot skupine, ki odslej deluje v šestčlanski zasedbi, ter s tremi izjemno raznolikimi skladbami – vsem dobro poznano belokranjsko ljudsko Zeleni Jurij v energični priredbi Anje Maraž, meditativno Run To You najprepoznavnejše a cappella skupine Pentatonix ter venčkom pop hitovSweet Dreams/Seven Nation Army, ki ga je v bučen a cappella aranžma spletla Jasna Žitnik Remic – pokazali, da Jazzva tudi v najnovejši verziji ohranja svojo kakovost, raznolikost in širino, zaradi katerih že 20 let tako navdušuje svoje poslušalce. Program so v združeni zasedbi vseh 18 pevcev sklenili s priredbo (kljub svojim več kot 30 letom še kako aktualne) skladbe Michaela Jacksona Earth Song, po stoječih ovacijah pa občinstvo za bučne aplavze in dolgoletno srčno podporo nagradili še z dodatkom, Magnificovo Gospod, težko sem ponižen, še eno priredbo Nataše Kocjančič, ki Jazzvo spremlja že dobro desetletje in ima v srcih njenega občinstva prav posebno mesto.

»Lepih trenutkov in spominov se je nabralo res ogromno. Ampak nikoli ne bom pozabila trenutka razglasitve finalistov na izboru za Evrovizijski zbor leta. To je bilo res nepopisno veselje, sreča in hkrati popolno presenečenje. Od tistega trenutka naprej je cel večer minil v nekakšni meglici. Evropska zborovska evrovizija je bila za nas res izjemno in nepozabno doživetje.

Drugi trenutek, ki bi ga izpostavila, pa je naš koncert prejšnjo nedeljo. Preprosto zato, ker se je na njem strnila vsa naša zgodovina, vsa ljubezen, ki smo jo v zadnjih dvajsetih letih vložili v to skupino. Vsak, ki je v nedeljo stal na odru, je občinstvom, je bila neopisljiva.

Še zdaj me preveva ogromna hvaležnost – hvala vsem jazzvicam in vsem dragim prijateljem, ki ste se odzvali povabilu in soustvarili ta izjemen, čaroben večer,« je svoje vtise po koncertu strnila umetniška vodja Jasna Žitnik Remic.

Pokoncertno druženje je minilo v znamenju iskrenih čestitk, toplih objemov, navdušenih komentarjev in obujanja spominov. Tako člani Jazzve kot njeni zvesti poslušalci s(m)o si bili edini, da bo koncert ob 20-letnici skupine v Jazzvinih spominih še eden tistih vrhuncev, ki jih bodo ob prihodnjih srečanjih z veseljem podoživljali še dolga leta ter bodo postali razlog več, zakaj se splača vztrajati še naslednjih 20.

Jazzva, vse najboljše!