Ob omembi pojma kanon pogovor pogosto nanese na vsem dobro poznano pesem Mojster Jaka, potem pa občasno sledi še kratka razlaga, da pri petju kanonov ena skupina pevcev poje prva, ostali pa isto melodijo pojejo z zamikom. Tukaj se splošno znanje o kanonu pogosto konča in preredko se zavedamo, da je kanon mnogo več kot to. Kanon se prvič pojavi v 13. stoletju in od takrat dalje je stalnica v glasbenem prostoru. Ponuja nemalo možnosti uporabe – od kanonov za razvoj glasov do takšnih za razvedrilo in navsezadnje tudi kanonov, primernih za koncertno rabo. Pomembno je, da se zavedamo prednosti, ki jih petje kanonov ponuja, in da jih znamo smiselno izkoristiti pri delu z različnimi skupinami pevcev.
1 Kaj je kanon?
Beseda kánon izvira iz grške besede kanṓn, kar pomeni ‘vzorec, predpis, pravilo’ (Snoj, 2016). Pomenu grške besede je podoben tudi eden od pomenov, ki ju najdemo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Kanon v knjižnem pomenu besede namreč predstavlja ‘pravilo, načelo, normo, zlasti v družbi, umetnosti in filozofiji’, medtem ko je glasbeni in muzikološki pomen besede ‘dvoglasna ali večglasna skladba, v kateri vsi glasovi dosledno posnemajo temo’ (SSKJ, 2014). Še bolj strokovno lahko rečemo, da je kanon najstrožja in najdoslednejša oblika imitacije. Izraz se v glasbi uporablja tako za kompozicijsko tehniko kot tudi za skladbo, ki je v tej tehniki napisana (Vrhunc, 2009).
2 Zgodovinski razvoj
Zgodovinsko gledano prve kanone zasledimo v začetku 13. stoletja, sam postopek strogega posnemanja pa verjetno izvira iz improviziranih glasbenih oblik, ki so se že predtem prenašale prek ustnega izročila (Silva in Oliveria, b. d.). Najstarejši ohranjen zapis kanonske oblike je Sumer is icumen in, ki je bil najden v kraju Reading v Angliji. V tem času so to glasbeno obliko imenovali rota, kar v prevodu pomeni ‘kolo’ (Pittaway, 2020). V 14. stoletju je kanonska kompozicijska tehnika prišla v ospredje tako v glasbenem kot tudi vsebinskem smislu. Kot ena glavnih oblik francoske ars nove se je namreč uveljavil chase – lovska pesem, napisana za dva glasova, ki se med sabo preganjata. Podobno glasbeno obliko, ki se je v istem času razvila v Italiji, imenujemo caccia, na splošno pa se je za to stavčno tehniko v tistem času uporabljal izraz fuga, kar v prevodu pomeni ‘beg’ (Mann idr., 2001; Michels idr., 2002).
Proti koncu 14. stoletja so se najprej kot variacije kanona v unisonu pojavili kanoni v oktavi, kasneje pa že lahko govorimo o intervalnih kanonih, saj so prišli v ospredje tudi kanoni v kvinti. S skladanjem tovrstnih kanonov sta se v tistem obdobju največ ukvarjala Francesco Landini in Johannes Ciconia (Silva in Oliveria, b. d.).
V 15. stoletju je kanon postal pomemben del glasbene oblike maša. Ena bolj znanih je Missa Prolationum, v kateri je flamski skladatelj Johannes Ockeghem uporabil za tisto obdobje zelo značilen proporcijski kanon. Ockeghem je bil hkrati prvi skladatelj, ki je intervalne kanone skladal tudi v nepopolnih intervalih – v sekundi, terci, seksti in septimi. S svojim ustvarjanjem je imel velik vpliv na razcvet kanona v franko-flamski vokalni polifoniji v 15. in 16. stoletju (Mann idr., 2001; Michels idr., 2002).
V baročni glasbi kanonsko kompozicijsko tehniko najdemo predvsem kot stretto v fugi, redkeje pa kot samostojno glasbeno obliko. Izjema so večja dela, ki so sestavljena iz različnih manjših oblik, in variacije. V času Johanna Sebastiana Bacha je bil kanon večinoma le šolska vaja, kljub temu pa v njegovem opusu to glasbeno obliko zasledimo precej pogosto. Med bolj znanimi deli so Glasbena daritev, Goldbergove variacije in variacije na božični koral Von Himmel hoch (Mann idr., 2001; Vrhunc, 2009).
3 Zasedba
Kanone lahko izvajajo najrazličnejše skupine:
- komorne vokalne zasedbe (duet, tercet, kvartet itd.), pri katerih vsak pevec samostojno izvaja svoj kanonski glas,
- vokalne skupine,
- pevski zbori (otroški, mladinski, dekliški, fantovski, mešani, ženski, moški, združeni, projektni ipd.),
- formirane skupine, katerih prvotni namen ni skupno prepevanje, vendar v nekem trenutku za to izkažejo interes,
- neformirane skupine ljudi, ki se znajdejo na istem mestu in si želijo skupnega petja.
4 Uporaba kanonov
Glede na to, kakšno skupino pevcev imamo pred sabo, lahko kanone uporabimo kot del upevanja, za razvedrilo, kot didaktični pripomoček (razumevanje določenih glasbenih pojmov), za uvajanje v večglasno petje, za urjenje samostojnosti pri večglasnem petju ali za koncertno izvajanje.
4.1 Upevanje
Upevanje s kanoni največkrat pride v poštev pri delu s komornimi vokalnimi zasedbami, vokalnimi skupinami in pevskimi zbori. S premišljeno izbranimi kanoni se lahko osredotočimo na določene segmente vokalne tehnike, jih izboljšamo in razrešimo kakšno specifično vokalnotehnično težavo, melodični postop ali ritmični vzorec. Poleg tega večglasno izvajanje kanonov nudi možnost za medsebojno poslušanje, dinamično in vokalno izenačitev posameznih glasovnih skupin ter izčisti harmonsko zvočno podobo zbora.
Za upevanje navadno uporabimo kanonske vaje, ki se izvajajo na nevtralne zloge, ali krajše kanone, za katere pevci ne potrebujejo notnega zapisa. Tako lahko posamezni kanon večkrat ponovimo na različnih tonskih višinah, pri tem pa spreminjamo zaporedje vstopov, da se pevci ne navadijo prehitro samo na eno zvočno sliko in pojejo avtomatizirano, ampak ohranjajo pozornost.
Foto: arhiv festivala
4.2 Razvedrilo
Kanoni, ki jih uporabimo za razvedrilo, so navadno hitro učljivi, in ne preveč zahtevni, tako da jih pevci brez težav pojejo na pamet. Ker se zanje pogosto odločimo za presek med branjem zahtevnejšega pevskega programa ali kot popestritev med kakšno drugo miselno zahtevno in/ali pretežno sedečo dejavnostjo, se potrudimo, da pevce aktiviramo tudi telesno.
4.3 Didaktični pripomoček
Kanone kot didaktični pripomoček najpogosteje uporabljamo pri delu v razredu v osnovni, srednji in glasbeni šoli, seveda pa njihove didaktične prednosti izkoristimo tudi pri delu z drugimi skupinami pevcev. Pri izbiri kanonov smo ožje usmerjeni in njihovo uporabo povežemo z obravnavanjem ter utrjevanjem določene učne snovi na melodičnem, ritmičnem, harmonskem področju ali v povezavi z glasbenoteoretičnimi pojmi. Pri tem ne smemo pozabiti na besedilo, ki je lahko didaktično in povezano s pojmom, ki ga obravnavamo, lahko pa nam predstavlja povod za širjenje znanj na katerem drugem področju. Kanone uporabljamo pri pouku glasbe, glasbene umetnosti ali nauka o glasbi, vključimo pa jih lahko tudi v medpredmetno povezovanje z drugimi predmeti.
4.4 Uvajanje v večglasno petje
S petjem v večglasju je treba začeti postopoma. Prednost kanonov pri uvajanju v večglasno petje je v tem, da vsi pevci pojejo isto melodijo in posledično ni zmede pri tem, katero melodijo kdo poje. Skupine pa lahko vedno sestavimo nekoliko drugače, da so pevci navajeni na različne sestave.
4.5 Urjenje samostojnosti pri večglasnem petju
Ko so pevci že nekoliko bolj vešči pri petju v večglasju in imajo z njim več izkušenj, izbiramo kanone, pri katerih je menjavanje pozicij v večglasju izrazitejše. Pri nekaterih kanonih se pozicije v večglasju menjujejo ob prehodih med frazami. Na drugi strani imamo kanone, pri katerih je menjavanje pozicij v večglasju veliko pogostejše, kar je pevcem v večji izziv.
4.6 Koncertno izvajanje
Kanoni pogosto najdejo mesto tudi na koncertnem programu. Njihov nabor je zelo velik – uporabimo lahko preprostejše kanone, ki smo se jih naučili v kratkem času in s katerimi samo dopolnimo koncertni program, ali kanone, ki so že v osnovi namenjeni koncertnemu izvajanju, so oblikovno in tehnično kompleksnejši ter za dobro izvedbo zahtevajo nekaj več vloženega truda. Z njimi poskrbimo za boljšo dramaturgijo koncertnega programa, zaradi raznolikosti kanonov pa brez težav najdemo takšnega, ki bo ustrezal rdeči niti koncerta.
5 Prednosti petja kanonov
Kanoni so primerni za delo z različnimi skupinami pevcev in ne glede na njihovo starost in izkušenost petje kanonov prinese veliko prednosti, ki so pri izbiri klasičnega repertoarja pogosto nevede zapostavljene.
5.1 Enoglasno petje
Večina otroških zborov vsaj na začetku poje enoglasno, medtem ko pri zborih z bolj veščimi pevci enoglasno petje celotnega zbora razen pri upevanju ni stalna praksa. Pri kanonih osnovno kanonsko temo pevce vedno najprej učimo enoglasno in šele ko temo res dobro znajo, preidemo k večglasnemu petju. Tako pri petju v večglasju kot tudi pri petju v enoglasju je pomembno, da smo pozorni na izčiščeno intonacijo, pravilno izvajan ritem in na poenoten zvok zbora. Predvsem slednje pri enoglasnem petju predstavlja toliko večji izziv, saj se zaradi tega, ker vsi pevci pojejo isto melodijo, še toliko bolj sliši, če med seboj niso poenoteni. S skrbno izbranim programom lahko tako pri enoglasnem učenju kanonskih tem precej izboljšamo vokalno tehniko zbora in razrešimo marsikatero vokalno tehnično težavo: aktiviranje prepone, oblikovanje vokalov in tona, izenačevanje registrov, širjenje glasovnega obsega, barvanje, fraziranje, dinamika, artikulacija ipd.
5.2 Razvoj večglasnega petja
Ko pevci enoglasno melodijo dobro znajo, začnemo postavljati večglasje. Prednosti večglasja pri petju kanonov so predvsem v tem, da vsi glasovi oziroma vse skupine pojejo enako melodijo, le da vstopajo z zamikom. Posledično med samim izvajanjem kanona pride do spreminjanja pozicij v večglasju, kar pevce pripravi na petje kateregakoli glasu tako v homofoniji kot tudi polifoniji.
5.3 Variabilnost zahtevnosti
Pri petju kanonov na zahtevnost izvajanja vplivata struktura kanona in število izvajanih glasov.
Zahtevnost glede na strukturo kanona prilagodimo že pri sami izbiri kanona. Za pevce, ki se šele spoznavajo z večglasjem, izberemo kanone, pri katerih en glas miruje, medtem ko se drugi giblje. Sledijo kanoni, pri katerih je vstop posameznega glasu na najvišji poziciji večglasja, do srednje ali nižje pozicije pa nas v nadaljevanju smiselno pripelje melodija. Ko so pevci že bolj samostojni, izbiramo kanone, pri katerih se pozicije v večglasju menjujejo ob koncih fraz, vendar nas melodija sama ne pripelje do tona nove fraze. Za najbolj izkušene pevce v naboru kanonov poiščemo takšne, pri katerih se pozicije v večglasju menjujejo pogosteje in mora biti vsak glas pri petju zelo samostojen. Poleg naštetega moramo imeti v mislih še strukturo same kanonske teme in harmonsko zgradbo.
Po drugi strani lahko število izvajanih glasov prilagajamo sproti. Posamezen kanon seveda najprej pojemo enoglasno, pri petju v večglasju pa lahko po presoji izvajamo manj glasov od predvidenih. Še posebej na začetku je lahko večglasna polifonija za pevce zahtevna, zato jo uvajamo postopoma. Najbolje je začeti z dvoglasjem in pevce z različnimi kombinacijami vstopov slušno pripraviti na večglasje. Ko dvoglasje pevcem ne predstavlja več težav, dodamo tretji glas in tako dalje. Prav tako lahko zahtevnost prilagodimo s tem, da katerega od kanonskih glasov izvajamo z glasbili. Ker je zvok drugačen od pevskega glasu, je za pevce manj »moteč« in lažje vztrajajo pri svoji melodiji.
5.4 Razvoj harmonskega posluha
Pri večglasnem petju kanonov se oblikuje zaokrožena harmonska zgradba, ki se nato ves čas ponavlja. Tako pevci med petjem kanona nezavedno, lahko pa seveda tudi zavedno, sledijo poteku harmonije. Ravno zaradi večkratnih ponovitev istih vzorcev, se pevcem harmonske strukture vtisnejo v spomin, kasneje pa so jim v pomoč tudi pri zaznavanju harmonije pri drugih skladbah.
5.5 Razgibana dinamika dela
Ker pri petju kanonov vsi pevci pojejo enako melodijo, je delo zelo dinamično, saj so ves čas aktivni vsi. Ne glede na to, koliko glasno izvajamo kanon, pevce vedno razporedimo na toliko skupin, kolikor glasno želimo kanon izvesti. Da je vse skupaj še bolj razgibano, lahko skupin ne oblikujemo glede na klasično zborovsko razporeditev, ampak smo pri oblikovanju inovativni – pevce razdelimo glede na letni čas rojstva, najljubšo barvo, jih izštejemo s števili … – seveda pa moramo biti vedno pozorni, da so skupine med seboj enakovredne. Ko so skupine določene, lahko dinamiko dela še dodatno povečamo s tem, da ne sledimo vzorcu, pri katerem skupine vedno vstopajo v istem vrstnem redu, ampak vrstni red vstopov skupin spreminjamo in ga nakazujemo sproti.
5.6 Motivacija kot posledica hitrega napredka
Pri izvajanju kanonov se na začetku vsi skupaj naučimo samo eno enoglasno melodijo, nato pa imamo neskončno veliko možnosti, kako jo lahko nadgradimo:
- kanonsko temo zapojemo v večglasnem kanon;
- v primeru, da gre za neskončni kanon, vzamemo en delček kanonske teme, ki ga ena skupina ves čas ostinatno ponavlja, medtem ko drugi izvajajo kanonsko temo v celoti;
- v večglasnem kanonu samo ritmično izrekamo besedilo kanonske teme;
- kanonski temi dodamo gibe, da lahko vizualno sledimo poteku osnovne teme med posameznimi glasovnimi skupinami;
- dodamo enostavno harmonsko ali ritmično spremljavo in mnoge druge možnosti.
Če enoglasno petje združimo z nekaj zgoraj naštetimi elementi, lahko kljub temu, da smo pevce naučili samo enoglasno kanonsko temo, kmalu sestavimo lepo zaokroženo celoto. Hiter napredek opazijo tudi pevci, ki jim to, predvsem med branjem kakšnega zahtevnejšega zborovskega programa, pri katerem napredek ni tako očiten, predstavlja veliko motivacijo za nadaljnje delo
5.7 Prostorska prilagodljivost
Prednost izvajanja kanonov je gotovo tudi v tem, da jih lahko izvajamo kjerkoli, saj je njihov nabor tako raznolik, da za vsak prostor brez težav najdemo primernega. Pri tem mislimo tako na vsebino kot tudi zvočnost. Ker se kanone lahko izvaja brez spremljave, so med drugim primerni za petje na prostem in v drugih prostorih, kjer izvedba s spremljavo ni mogoča.
Sklep
Petje kanonov prinaša veliko prednosti, vendar pa so le te morda marsikomu premalo znane in po drugi strani tudi še ne dovolj raziskane, da bi učitelje, zborovodje in dirigente pogosteje nagovorile k izvajanju kanonov. Vsekakor bi bilo prav, da v prihodnje vsi skupaj večkrat pobrskamo po bogati zakladnici kanonov in z njimi koga še dodatno spodbudimo.
__________________
Viri in literatura
Slovar slovenskega knjižnega jezika (2014). Dostopno na: Fran, https://fran.si/iskanje?View=1&Query=kanon [12. 7. 2024].
Snoj, M. (2016): Slovenski etimološki slovar. Dostopno na: https://www.fran.si/iskanje?FilteredDictionaryIds=193&View=1&Query=%2A [12. 7. 2024].
Vrhunc, L. (2009): Glasbeni stavek: oblikoslovje. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.
Silva, P. S., in Oliveira, F. D. (b. d.): Renaissance Canons – Practise canons from the historical sources. Dostopno na: https://renaissancecanons.fcsh.unl.pt/ [12. 7. 2024].
Mann, A., Wilson, J., in Urquhart, P. (2001): Canon(i). Grove Music Online. Dostopno na: https://www.scribd.com/document/463897128/Canon [12. 7. 2024].
Michels, U., Vogel, G., Kuret, P. in Škulj, E. (2002). Glasbeni atlas. Ljubljana: DZS.
Viri slikovnega gradiva
[1] Upton, C. (ur.). (2012). Sumer is icumen in. Dostopno na: https://www.cpdl.org/wiki/images/b/ba/Anon-cucu.pdf [12. 7. 2024].
[2] Proporcijski kanon: Key, J. A. (ur.) (2017). V: Pierre de la Rue: Missa l’Homme arme, Agnus dei (with 4v prolation canon). Dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=IrTtLNfq0x0 [12. 7. 2024].
[3] Gruber, K. (2012). Vokaliza v oktavnem obsegu. V: K. Gruber: Katjina upevalnica (ur. V. Primožič). Astrum. Str. 12.
[4] Holdstock, J. (2015): Calypso. V: W. Kern in L. Maierhofer (ur.), Sing & Swing: das Schulliederbuch. Helbling. Str. 25.
