Na mladih pevcih gradimo prihodnost

Mladinski pevski zbor Osnovne šole Danila Lokarja Ajdovščina je novembra 2024 pod vodstvom zborovodkinje Petre Habjanič Gregorc s slavnostnim koncertom z naslovom Glasba mi je vse v cerkvi Marije Tolažnice žalostnih v Logu pri Vipavi obeležil 50 let uspešnega in neprekinjenega prepevanja. V njem je prve prave pevske korake naredilo 820 pevk in pevcev. Nekateri danes pomembno sooblikujejo domače in tuje vokalno polje.

Koncertov ob obletnicah šolskih zborov je zelo malo. Na žalost je danes tudi mladinskih zborov, ki bi imeli dovolj programa za celovečerni koncert, vedno manj. Z uvedbo devetletke so se vaje zbora zaradi povečanja ur rednega pouka premaknile na popoldanski in večerni čas. Otroci so razpeti med številne popoldanske dejavnosti, pa tudi vedno bolj se odločajo za dejavnosti, kjer so cilji hitreje in lažje dosegljivi kot pri zboru.

Obletnice so pomembne, ker so spomin na čas, ki je dal otrokom igrivost, ponos, vztrajnost, čustvena doživetja. So spomin na čas, ki jih je oblikoval kot bodoče pevce in poslušalce, pa tudi zato, ker ohranjajo pripadnost šoli, zboru in so del lepih spominov na otroštvo.

Obujanje spominov s prvo dirigentko Marinko Šuštar

»Moji pevci so se ob vsaki obletnici z navdušenjem odzvali kot poslušalci, nekateri kot solisti, pri štirideseti in petdeseti obletnici pa so tudi skupaj zapeli. In bi radi kar nadaljevali.Ko sem leta 1974 prišla na šolo, sem zbor postavila na novo. Kolega Pavel Bogataj, zgodovinar, ki je imel učilnico nad mojo, je pred leti začetke zanimivo opisal: ‘Kolegica Marinka je začela uvajati zborovsko petje po vseh pravilih prepevanja, od ogrevanja, upevanja, petja navzgor in navzdol in še više in še niže … Vedno sem odprl okno, da sem slišal mile glasove.’ V sedemdesetih, osemdesetih letih se je o vokalni tehniki bolj malo vedelo, še manj pa prakticiralo. Tudi pri odraslih zborih.«

Tudi ob skromnih pogojih za delo so z veseljem ustvarjali lepe stvari. »Nismo imeli klavirja, ne praktikablov, učilnico smo za vsako vajo preuredili v pozicijo zbora, da smo sedeli na stolih in šolskih klopeh, pouk je bil dvoizmenski. Kljub temu so otroci radi prihajali na vaje. Vsako leto me je bolelo srce, ko je prišlo po trideset petošolcev na avdicijo in nisem mogla sprejeti vseh, ker bi bil zbor preštevilčen. Šestdeset pevcev je bilo več kot dovolj.«

»Prvo tekmovanje smo obiskali po štirih letih«

Marinka je ponosna na rezultate, ki pa niso prišli kar čez noč, niti brez naporov: »Po štirih letih sem zbor prvič peljala na Revijo otroških in mladinskih pevskih zborov v Zagorje ob Savi. Pripeljali smo se iz Ajdovščine, s strahom in spoštovanjem stopili na oder, kar dobro odpeli, pojedli in šli domov. Bili smo razočarani, ne pevci ne spremljevalci nismo ničesar posebnega doživeli, slišali nismo nobenega zbora, začutili nismo nobenega navdušenega mladostnega pevskega utripa. Čeprav smo dobili vzpodbudne kritike s poudarkom, da je zbor perspektiven, sem sklenila, da se v Zagorje ne vrnem več. A sem se. Čez dvanajst let. In od takrat vsakokrat do upokojitve. Vsaki dve leti, šestnajstkrat, dvakrat z obema zboroma, otroškim in mladinskim. Uspešno. Velikokrat smo bili predlagani za Mladinski pevski festival Celje, na njem dvakrat tudi uspešno tekmovali, saj smo v mednarodni konkurenci in res strogih kriterijih dobili srebro in bron. Ko je revija postala državno tekmovanje otroških in mladinskih zborov, smo si pripeli sedem zlatih listin, eno srebrno in več posebnih priznanj. Pevci so spremljali nastope iz dvorane, opazovali, poslušali, se kritično primerjali, slišali nove pesmi … ‘Zagorje’ jim je za vedno ostalo v spominu. Kolegi so me velikokrat vprašali, zakaj se ponovno vračamo, saj organizacija in priprave terjajo kar precej napora. Odgovarjala sem, da je ‘Zagorje’ spodbuda za pevce in zame, ker zbor zaradi pomembnega cilja kakovostno raste, saj so programi zahtevnejši, zelo premišljeno izbrani, ker pevci ob poslušanju drugih zborov postajajo kritični poslušalci in ker je prav, da se naše delo ovrednoti. Pomembno mi je bilo, da stopimo iz domačega okolja in svoje delo predstavimo strokovni publiki. Všeč mi je bila tudi akustika zagorske dvorane in vedno brezhibna organizacija.«

Uspešni nastopi v Zagorju so zboru odprli vrata doma pa tudi v tujino, najprej v zamejstvo, nato tudi dlje. Zelo ponosno so prepevali na osrednji državni proslavi ob peti obletnici slovenske države v Cankarjevem domu. Še vedno se nekateri, takrat otroci, danes odrasli, po skoraj tridesetih letih spomnijo začetka proslave, ko je slovenska himna, preden so jo zapeli, zadonela v izvedbi dvanajstih timpanov. Sedemnajstkrat je zbor pod Marinkinim vodstvom nastopil na raznih festivalih in prireditvah zunaj slovenskih meja, kar je za osnovnošolski zbor velika stvar. Prepevali so po cerkvah, katedralah in na prostem, včasih tudi v dvoranah, v Rimu, denimo, v dvorani italijanske radiotelevizije – RAI. Gostovanja v tujini so zahtevala ogromno vaj, pa tudi poseben izbor obsežnega programa, saj so želeli predstaviti slovensko ljudsko in kakovostno ter raznoliko umetno zborovsko ustvarjalnost. Običajno so imeli na gostovanjih več nastopov (na enem celo osem), samostojen koncert, tri polovične nastope in štiri nastope z drugimi zbori. Na severu Francije, v Besançonu, so imeli čast zapeti dve skladbi skupaj z znamenitim deškim zborom Choir of New College Oxford. V tujini so le enkrat tekmovali. Na Slovaškem, v Námestovu, na 21. mednarodnem zborovskem tekmovanju sakralne glasbe, so pogumno odpeli sakralni program, ki ga pri nas šolski zbori v glavnem ne pojejo, in si med samimi odraslimi zbori pripeli srebro.

Lotevali so se tudi zahtevnih daljših del

Z Orkestrom Slovenske filharmonije in basovskimi glasovi Moškega zbora Srečko Kosovel je zbor na Festivalu Revolucija in glasba izvedel Mali rekviem Daneta Škerla. Pod dirigentskim vodstvom Vlaste Lokar so sodelovali pri Gobčevi mladinski operi Trije muzikanti in imeli več kot trideset ponovitev. Samostojno so izvedli kantati Kolednica in Dobro srečo, domovina, skladatelja Radovana Gobca ter na Celjskem festivalu sodelovali pri kantati Svetloba mladoletja, skladatelja Damjana Močnika. Nastopili so v filmu Razseljena oseba režiserja Marjana Cigliča ter sodelovali z Musical academy orchestra di Musica Leggera iz Castelfranca v Italiji. Na proslavah doma in v prestolnici so peli ob spremljavi raznih pihalnih orkestrov.

Med obsežnejše zborovske izvedbe sodijo tudi projekti za Festival Attacca, ki ga je leta 2009 v slovenski prostor uvedla Karmina Šilec. V skladu z navodili in usmeritvami so mladinski zbori izvajali literaturo, nastalo po letu 1950, ki je ob umetniški glasbi različnih sodobnih slogov pogosto prinašala tudi izbor glasbe drugih žanrov kot so jazz, gospel, etno, filmska glasba, muzikal in pop. Program je moral biti kakovosten in obvezno tematsko zaokrožen, oblikovan kot zaokrožena slika. Festival je v slovenski prostor vnašal elemente ‘Choregie’, koncept, ki je vključeval glasbo, gib, igro in druge odrske elemente in tako združeval umetnosti, ki so v medsebojnem dopolnjevanju odkrivale nova doživetja in razumevanja. Glasovom je bila lahko dodana instrumentalna spremljava, vse od akustičnih zvokov glasbil do elektronsko obdelane glasbe, gib, svetloba, scenski elementi, beseda, dramski elementi, itd.

»Žal festival, ki je bil bienalen, ni obstal, organiziran je bil le trikrat. Vsakokrat smo sodelovali tudi mi. Tematsko smo posegli v ljudsko glasbo Avstralije, obdelali smo pritrkovanje na Slovenskem ter pomen latinskega jezika. Koncept mi je bil zelo všeč, saj je omogočal pestrost izbire tematike in zahteval mnogo ustvarjalnosti, tako zborovodij, kot otrok. Ti so lahko sodelovali s svojimi neverjetnimi idejami, iskrivostjo, sposobnostmi in znanji, od plesa, igre, risbe, do tujih jezikov. Podobnosti lahko danes najdemo v Sozvočenjih,« še pove Marinka.

»Za nas so pisali skladbe priznani skladatelji«

Med več sto večglasnimi pesmimi, ki jih je zbor zapel v petdesetih letih, je bilo precej takih, ki so jih za zbor napisali ali priredili slovenski skladatelji. Nekateri celo več. Jakob Jež, Jože Trošt, Tadej Kušar, Ambrož Čopi, Miroslav Paškvan, Uršula Jašovec, Jaka Pucihar in Damijan Močnik so imena, ki so podpisana na partiturah, posvečenih ajdovskemu mladinskemu zboru. Tudi na slavnostnem koncertu je bilo tako. Študent kompozicije, Jan Triler, je za 50. obletnico zbora na besedilo Tatjane Dolenc, napisal skladbo Spet je tu pomlad, v kateri je s pevskimi glasovi in drugimi zvočnimi učinki naslikal prehod iz zime v pomlad.

Še eno pomembno dejstvo je z nami delila Marinka Šuštar. Snemanje zborovskih dogodkov namreč ni več pogosto, pa tudi podpora delovanju zborov ponekod postaja vedno manjša.

»Zbor sem vodila v času, ko je naša osrednja radijska hiša za svoj arhiv snemala šolske in odrasle zbore. Radio Ljubljana je snemal v Zagorju, Radio Koper je vsako leto posnel zaključno revijo primorskih šolskih zborov Naša pomlad, na dvorcu Zemono pa je nekaj let zapored studijsko snemal celoten program, ki smo ga naštudirali v šolskem letu. Iz omenjenih in kasnejših posnetkov so nastale kaseta in tri zgoščenke. V Studiu 14 Radia Slovenija smo sodelovali tudi pri snemanju zgoščenke Jakoba Ježa Pojem igram, posneli smo IV. Suito Slavje.«

Marinka je imela v štiridesetletnem obdobju vodenju zbora vso podporo ravnateljev, staršev in nekaterih kolegov učiteljev. Razumeli so, da je zbor za oblikovanje mlade osebnosti pomemben na mnogih področjih, od glasbenih do neglasbenih, zelo je pomemben tudi v vzgojnem smislu. Posebno danes, ko je težnja k individualizmu velika, je zbor skupina, kjer morajo člani sodelovati, biti strpni, se poslušati, dati prednost drugemu, včasih tudi izstopati, skratka, zazveneti morajo v harmoničnem sozvočju na glasbeni in človeški ravni.

Po upokojitvi pred desetimi leti je zbor prevzela Petra Habjanič Gregorc, ki z navdušenjem, strastjo in ljubeznijo nadaljuje zgodbo ajdovskega mladinskega zbora.

»Zelo sem vesela, da se delo uspešno nadaljuje, saj marsikje ob menjavi učitelja glasbe, žal, ni tako. Zbor je v desetih letih trikrat prejel zlato priznanje v Zagorju in trikrat tekmoval v tujini, v Palmanovi v Italiji, v Neerpertu v Belgiji in v Opatiji na Hrvaškem. Povsod so se okitili z zlatom in posebnimi priznanji. Glavno vlogo so imeli tudi pri dveh šolskih glasbenih predstavah, Ledeno kraljestvo in Mali princ, ki so ju mnogokrat ponovili pred številnim občinstvom. Upam in želim, da se kakovostno petje na šoli nadaljuje še naprej,« svoje spomine zaključuje Marinka.

Čestitke mladim pevcem in uspešno delo še naprej želimo tudi iz našega uredništva!

Aldo Kumar: Tice (ljudsko besedilo), Zemono, 1999: