»Človek pripada mnogim stvarem, kraju, državi, veri, nazoru, a najbolj neizbežno svojemu rodu. /…/ Samo kdor ne čuti spoštljivega dolga, more prostodušno govoriti o koncu ljudskih pesmi.« (Lojze Lebič)
V zbirki IDSS – Izbrana dela slovenskih skladateljev, št. 48, je pri Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti izšla monografija Lojzeta Lebiča Izbrani zbori II, ki na 108 straneh formata A4 in 28 straneh priloge celovito dopolnjuje prvo skladateljevo zbirko Izbrani zbori, izdano leta 1998 in ponatisnjeno 2020. V pričujoči izdaji – uredil jo je Mitja Gobec in notografiral Tadej Lenarčič – so objavljene vse doslej še neizdane Lebičeve zborovske skladbe in prestavitve. S to izdajo, pravi skladatelj, je zaključil komponiranje za zbor.
Zbirka, ki je na voljo v spletni knjigarni JSKD, vsebuje osem mešanih, pet moških in pet ženskih oziroma mladinskih zborov. Za mešane zbore so izbrane skladbe Čas; Pel bi; Nemir; Želje; Fčelica zleteila; Zmiərom moram bondrati; Urok in Pesem od zarje, za moške zbore Pesem nosačev žita; Luba vigred se rodi; Zmiərom moram bondrati; Povej, povej in Šocej, moj sel, ženski in mladinski zbori pa bodo lahko izbirali med deli Čas; Spomin; Dete jezdi na kolenu; Fčelica zleteila; Šocej moj sel in Upanje.
Misli iz uvodnikov v zbirki
Lojze Lebič, skladatelj:
»… Samo kdor ne čuti spoštljivega dolga, more prostodušno govoriti o koncu ljudskih pesmi, o tem, kako naj jih na podeželju nadomesti narodno zabavništvo, v mestih pa pop. Kako naj neobčutljivi ve, da bi bili nadomestilo za ljudsko pesem lahko le novi Ipavci, Adamiči, Marolti, Gregorčiči ali Župančiči …, nekaj višjega od nje, ne manj.
Kolikšne dobrine in tehnične možnosti ponuja sodobnost – pa smo jih sposobni preoblikovati v kaj tako izvirnega, kot so to iz veliko skromnejših danosti zmogli predniki? Ko glasbeni predvajalnik in pametni telefon izrineta pastirjevo piščal ali pesem, je razvrednoteno oboje, orfejevska moč piščali in petja, sposobnost človeškega tehničnega uma pa je le še plen potrošne industrije.
Človek pripada mnogim stvarem: kraju, državi, veri, nazoru, a najbolj neizbežno svojemu rodu. Pri naši slovenski intimi je to domačija ali dolina, saj nam je še vedno topleje, ko se izrekamo za Dolenjca, Prekmurca, Primorca … ali Korošca, kot pa povprek za Slovenca. In ima »vsaka vas svoj glas« … Le kdo bi vedel, če nam je to vselej dobro?«
Mitja Gobec, urednik zbirke:
»… Zborovodje radi segajo po Lebičevih skladbah, čeprav so po izvajalski zahtevnosti vse prej kot preproste. Vrsta naših najboljših dirigentov in zborovodij je skladbe naročila za svoje zbore in jih tudi zgledno izvedla … Pri ureditvi zbirke sem sodeloval z avtorjem, kar je dalo skladbam še dodatno svežino. Mnoga mesta so notografsko zelo zahtevna, a jih je notograf Tadej Lenarčič uspešno rešil. To se najbolj odraža v prilogi zbirke, skladbi Upanje za ženski zbor. Morda še arabeska o Lebičevi oznaki D S I M, s katero končuje vsako skladbo. Kaj pomeni? Njemu kot arheologu pomeni: Deo Soli Invicto Mitrae (Bogu sonca, nepremagljivemu Mitri) – svoje skladbe posveča božanstvu Mitri.«
48 notnih zvezkov v zbirki IDSS
Naj ob tej priložnosti naštejemo vse monografije slovenskih zborovskih skladateljev, ki so od leta 1966 izšle v zbirki IDSS – Izbrana dela slovenskih skladateljev: Adamič, Arnič, Ciglič, Cvetko, Gabrijelčič I in II, R. Gobec, Jereb, Jež I in II, Kogoj I in II, Krek, Kumar, Lajovic, Lebič I in II, Lipar, Lipovšek, Marolt, Merku, Mirk, Pahor I in II, Pirnik, Prelovec, Janko Ravnik, Tone Ravnik, Simoniti, Srebotnjak, Šivic, Švara I in II, Švikaršič I in II, Štuhec, Ukmar, Vodopivec, Volarič II, Vrabec, Vremšak I in II, Tomc, M. Gobec (100 ponarodelih) terSlovenska zborovska stvaritev I in II. Skupaj je v zbirki do danes izšlo 48 notnih zvezkov.
LOJZE LEBIČ, skladatelj, dirigent, pedagog in glasbeni pisec, se je rodil 23. avgusta 1934 na Prevaljah na Koroškem. Po maturi na gimnaziji Ravne (1952) je diplomiral iz arheologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (1957), vzporedno pa je na Akademiji za glasbo študiral dirigiranje pri Danilu Švari in kompozicijo pri Marjanu Kozini (diplomiral 1972). Že v študijskih letih je služboval kot korepetitor na Srednji baletni šoli, na začetku šestdesetih let pa je v sezonah 1960–1961 in 1964–1965 vodil Akademski pevski zbor Tone Tomšič. Z njim je na koncertih uveljavljal sodobnejše sporede, na gostovanjih po takratnih jugoslovanskih republikah in po Sovjetski zvezi pa predstavljal slovenske zborovske stvaritve.
Celo naslednje desetletje (1962–1972) je bil stalni umetniški vodja in dirigent Komornega zbora RTV Ljubljana. Z radijskim zborom je gostoval na številnih uglednih mednarodnih festivalih. Vrednost dirigentskega dela je potrjeval s snemanji plošč – tudi za tuje producente.
Po zaključenem dirigentskem obdobju pri radijskem zboru se začenja Lebičeva glasbena pedagoška pot. Od 1972 je bil profesor dirigiranja in metodike dela v ansamblih na Pedagoški akademiji v Ljubljani (od 1983 do 1985 tudi predstojnik oddelka), vse dokler ni 1986 postal redni profesor za glasbenoteoretske predmete na Muzikološkem oddelku Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je ostal do upokojitve 1998. Je član Društva slovenskih skladateljev. Od 1982 do slovenske osamosvojitve je bil sekretar Jugoslovanske sekcije v mednarodni organizaciji za sodobno glasbo ISCM, pri kateri je leta 1992 na generalni skupščini v Varšavi utemeljil in dosegel vključitev Slovenije kot samostojne nacionalne sekcije. Sodeloval je v mednarodnih žirijah, prav tako pa tudi na številnih seminarjih po Sloveniji in tujini, v Mednarodnem združenju kongresnih in kulturnih centrov v ICCA v Vancouvru v Kanadi (1990) in drugod.
Temeljna Lebičeva zavezanost pa velja komponiranju. Prva skladateljska dela so nastajala že v ravenskih dijaških letih (samospevi, zbori …), poglobijo se za časa tudija v Ljubljani na koncertih študentskega kluba komponistov s konca petdesetih let, predvsem v skupini Pro musica viva iz šestdesetih, ko ansambel Slavko Osterc z dirigentom Ivom Petrićem doma in po svetu izvede številna Lebičeva dela. Iz tega časa je tudi orkestralna Simfonietta, za katero je leta 1962 prejel študentsko Prešernovo nagrado.
V sedemdesetih letih se je Lebič izpopolnjeval na poletnem tečaju za sodobno glasbo v Darmstadtu, kasneje tudi v elektronskem studiu Radia Beograd. Po intenzivnem in kritičnem soočanju s sodobnimi kompozicijskimi težnjami si je izoblikoval osebno govorico, razpeto med zvočno silovitostjo ter meditativno zadržanostjo, svetovljansko modernostjo in zaverovanostjo v dediščino preteklih kultur. Je zvest umetniškemu, teži h glasbeni univerzalnosti, a ustvarja iz dejavne družbene občutljivosti za svoj čas.
Komponira za vse vrste zasedb: orkestralna, vokalno-instrumentalna dela, instrumentalne koncerte, komorno glasbo, zborovsko glasbo z instrumenti, odrsko glasbo, elektroakustične skladbe ter številna druga komorna in solistična dela, samospeve in zbore za vse vrste glasovnih sestavov, scenske glasbe idr.
Njegove skladbe izvajajo odlični slovenski in tuji umetniki na številnih priznanih domačih in mednarodnih festivalih, zabeležene so v zvočnih arhivih mnogih radijskih postaj, na številnih nosilcih zvoka in v katalogih uglednih založniških hiš.
Je prejemnik pomembnih mednarodnih nagrad in priznanj (BBC – Let the peoples sing, tekmovanja jugoslovanskih radijskih postaj JRT, Rostrum of composers, IMC Unesco, Pariz), trikratni nagrajenec Prešernovega sklada, dobitnik velike Prešernove nagrade, Kozinove nagrade Društva slovenskih skladateljev in Župančičeve nagrade mesta Ljubljane, nosilec odlikovanja zlati red za zasluge Republike Slovenije ter častni občan Občine Prevalje. Od leta 1991 je izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in od 1995 njen redni član. Leta 2005 je bil izvoljen za inozemskega člana razreda za umetnosti Kraljeve flamske akademije Belgije za znanost in umetnost, 2012 imenovan za dopisnega člana Hrvaške akademije znanosti in umetnosti ter 2018 za zaslužnega profesorja ljubljanske univerze. Vrsti nagrad in priznanj ter članstvu v uglednih institucijah je januarja 2020 dodal še naziv častnega člana Slovenske filharmonije.
(Povzeto po: sazu.si)
