Ubi caritas et amor je naslov nove avtorske plošče mladega slovenskega skladatelja Tineta Beca, ki jo svojemu prijatelju ob njegovi 30-letnici poklanja slovenski skladatelj in zborovodja Ambrož Čopi. Izšla je zadnje dni lanskega leta, da bi v začetku letošnjega ljubitelje zborovske glasbe že pričakala na policah slovenskih prodajaln z avdioizdelki. Plošča vključuje izbrane posnetke, ki so nastali v zadnjih dveh letih na koncertih Komornega zbora Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana in Akademskega pevskega zbora Univerze na Primorskem. Oba sodita med vodilne slovenske zborovske sestave, ki svoje glasbene poustvaritve predstavljata doma, pa tudi izven naših meja, celo na Daljnem vzhodu, na Tajvanu in na Kitajskem. Tako ni naključje, da se v teh deželah prav po zaslugi Ambroža Čopija zadnja leta navdušujejo nad deli slovenskih avtorjev, med njimi tudi Tineta Beca.
Ljubiteljem zborovske glasbe ime Tineta Beca ni neznano
Tine Bec je eden tistih mladih slovenskih ustvarjalcev, ki so se »medili« pod mentorstvom Ambroža Čopija, saj je dolgo vrsto let sodeloval v Čopijevih zborih kot pevec in korepetitor. Pri profesorjih Črtu Sojarju Voglarju ter Ireni Koblar in Damjani Cvetko se je na KGBL šolal na oddelkih Glasbeni stavek in Klavir, na nižji stopnji je končal tudi solopetje pri Editi Garčević Koželj. Pod mentorstvom Janija Goloba je štiri leta pozneje na ljubljanski Akademiji za glasbo diplomiral iz kompozicije in glasbene teorije ter magistriral iz glasbeno-teoretske pedagogike. Danes je zaposlen na Zavodu sv. Stanislava kot zborovodja, korepetitor in profesor vokalne tehnike, na OŠ Alojzija Šuštarja vodi otroški zbor, na Glasbeni šoli Matije Tomca pa poučuje nauk o glasbi, solfeggio, jazz klavir, kompozicijo in aranžiranje.
Tine Bec je torej vsestranska glasbena osebnost, ki goji poseben odnos do zborovske glasbe. Njegov zborovski opus je že precej obsežen, v njem ni neizvedenih del, saj naročila – zlasti v zadnjem času – kar težko dohaja. Piše za vse vrste zasedb, od otroških in mladinskih do odraslih. Kot odličen pevec zelo dobro ve, kaj bo v posamezni kombinaciji dobro zazvenelo in do kod lahko seže v zahtevnostnem ali interpretacijskem smislu, zelo rad pa poskrbi, da je vsako delo pevcem v izziv ter da je treba v študij skladbe vložiti določeno mero truda in energije. Njegova dela nastajajo večinoma po naročilu, za znane in cenjene slovenske zbore, pa tudi za manj znane oziroma manj zahtevne sestave. Težko odkloni sodelovanje, rad se prilagodi željam in sposobnostim, omejitve mu predstavljajo svojevrsten izziv in posebno veselje.
Od vsega začetka ga posebej nagovarjajo sakralna besedila, še zlasti gregorijanski koral
Dobršen del njegovega opusa obsega sakralna glasba, vokalna in vokalno-instrumentalna. »Kot katolik ocenjujem, da je glasba največji približek božjemu,« pojasnjuje mladi skladatelj, »ker sem veren, se mi zdi, da besedila razumem na neki drugi ravni, blizu so mi, zato je samo po sebi umevno, da me nagovorijo tudi v glasbenem smislu.« Tinetova sakralna dela se zelo pogosto navezujejo na gregorijanski koral. Nad to popolno obliko glasbenega mišljenja se je navdušil že med študijem. Takrat je uril svoje sposobnosti improviziranja in prirejanja prav na motivih gregorijanskega petja, pozneje je svoj odnos do srednjeveškega enoglasja še poglobil in dodelal, tako se danes delčki teh melodij skorajda redno pojavljajo v njegovem sakralnem opusu, včasih v prvotni, včasih v variirani obliki, včasih le kot slutnja ali odmev. »Cantate domino je bila moja prva ‚resna‘ skladba na to tematiko, ki je nastala za Komorni zbor KGBL leta 2015, pozneje sta se ji pridružili še dve in ustvarili cikel Tri skladbe na gregorijanski koral.« Na zgoščenki Ubi caritas et amor so se ob teh v izvedbi Komornega zbora KGBL znašle še: psalm Laudate dominum omnes gentes, tri skladbe, posvečene Devici Mariji, ter skladba Deliever me, o Lord, ki je nastala pred tremi leti za prvi mednarodni skladateljski natečaj Aegis carminis in osvojila prvo nagrado. Odgovor na vprašanje, zakaj se je pri tem delu odločil za angleško besedilo, se je glasil takole: »Pogosto začutim moč nekega jezika, ne gre za pomen besed, govorim o njihovem melosu, ki mi narekuje določen glasbeni izraz. Če bi isto besedilo komponiral v slovenskem ali latinskem jeziku, bi nastala drugačna skladba.«
Tine Bec ima v svojem opusu, ki obsega že več kot sto enot, kar štiri maše: dvoglasno Otroško mašo, Nikolajevo mašo, Missa de Angelis in Missa pro Juventute. Slednji dve sta uvrščeni tudi na skladateljevo avtorsko zgoščenko. Predvsem Missa pro Juventute velja za eno Bečevih najpogosteje izvajanih del. Prvotno je napisana za mešani zbor in jazzovski trio. Zanimivost izvirnika je paleta različnih jazzovskih slogov, ki jo delajo privlačno in enkratno. Pozneje so različne pobude rodile še nekaj različic: za zbor in orkester, za visoke glasove, triglasje pa tudi dvoglasje. Vse so bile že izvedene. »Poleg običajnih dura in mola sem v skladbi izkoristil tudi sočnost različnih modalnih postopov in harmonij, kar naj bi bilo pevcem v poseben izziv.«
Tudi Missa de Angelis je bila, tako kot prejšnja, že večkrat izvedena, nazadnje na otvoritvenem koncertu novih orgel koprske stolnice. Nastala je po zgledu Misse de Angelis italijanskega skladatelja in vodje zbora Sikstinske kapele v Rimu, Domenica Bertoluccija. Gre za smiselno izmenjavanje koralnih in na novo komponiranih delov, kar ustvarja zanimive kontraste v glasbenem izrazu.
Posebno skrbno se posveča pisanju za otroke
Bečev zborovski opus sestavlja ob sakralnih tudi več posvetnih zborovskih del, med katerimi so posebno zanimive skladbe za otroke. »Večinoma nastajajo na pobudo založbe Astrum. Ta običajno ponudi nekaj osnovnih navodil, kot recimo, naj bo namenjena vrtčevskim otrokom ali naj bo zahtevnejše dvoglasje …, sam pa dodam še lastne vzgibe in želje, največkrat je to humorno besedilo, ker vem, da jih imajo otroci radi, lahko še kakšne druge zvoke, kot so telesna tolkala ali oponašanja živali. Tako so nastale skladbice Aj baj kome staj, Hi hi hi, Naj živi hrup in še katera. Najmlajšim so namenjene enoglasne pesmice s spremljavo klavirja Cipsipilipsipilonika, Mi se z vlakom peljemo, Naša muca, muca maca … Pri teh skrbno pazim na obseg, da se melodija ne vzpne previsoko ali spusti prenizko, ter da je res smiselna, preprosta, da gre hitro v uho, predvsem pa da je glasba usklajena z besedilom. Običajno sedem h klavirju in pojem različne melodije, najprimernejšo potem zapišem. Nekoliko obsežnejši sta Otroška maša za zbor, godalni orkester, trobento, klarinet in dve flavti, ki je nastala ob 20-letnici Glasbene šole Rakovnik, in pa muzikal za otroški zbor, soliste in klavir Žlobudrave bolhe.«
Ne le vokalna, privlači ga tudi instrumentalna glasba
Tine Bec se glasbi posveča od malih nog. Nižjo glasbeno šolo je obiskoval v Sevnici kot učenec klavirja. Kot posebno nadarjen in zavzet pianist se je pozneje odločil, da svoje življenje posveti glasbi. Ustvarjati je začel že kot dijak Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, najprej dela za svoj instrument, ki jih je lahko sam tudi izvajal. Danes se kot komponist v največji meri posveča zborovski glasbi, ki jo v njegovem opusu spremlja večje število instrumentalnih del, tudi takih za simfonični orkester, komorne zasedbe in najrazličnejše kombinacije vokala z instrumenti.
Dirigiranje si želi še nadgraditi
Čeprav dirigiranja ni uradno študiral, pa prav to zadnja leta predstavlja levji delež njegovega ukvarjanja z glasbo. »Res je, v zadnjem času veliko vodim zbore, moje dirigiranje pa še ni na tisti stopnji, s katero bi bil zadovoljen. Ko sem sodeloval s Stojanom Kuretom in Ambrožem Čopijem, sem od njiju dobil marsikateri napotek, a se zavedam, da mi veliko znanja še manjka.« Vsekakor pa mu samostojno vodenje zborov omogoča, da se kot skladatelj bolje zaveda nekaterih tehničnih omejitev ali ovir, ki bi otežile ali celo onemogočile dobro izvedbo.
Prvo povabilo za vodenje zbora je dobil kot srednješolec. K sodelovanju ga je povabila Vokalna skupina Aves iz Brežic, ki je začasno ostala brez dirigentke. Povabilo je – čeprav z nekaj pomisleki – sprejel. Poskus je kar uspel. Potem je več kot uspešno vodil Oktet Jurij Dalmatin in MePZ Zvon. Pri obeh zasedbah je najprej sodeloval kot pevec, kot dirigent je vskočil na njihovo pobudo. Takrat je že pel pri Komornem zboru KGBL in je imel že nekaj znanja in izkušenj. »Dosegli smo kar lepo raven, sam pa sem z njimi takrat dosegel svoj vrhunec, zato sem ocenil, da moram vodenje predati dalje. Vodil sem tudi dve vokalni skupini, Vilinke in Vokalnih 5, njim sem bil predvsem učitelj vokalne tehnike, to rad počnem.«
Vokalna skupina Ridiamo je v Bečevi karieri poglavje zase. Začeli so leta 2015 kot skupina pevcev, dijakov Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Poleg njega so zasedbo sestavljali še sopranistka Neža Vasle, altistka Anja Zemljarič, tenorist Luka Juteršek in baritonist Jaka Mihelač, vsi zagnani pevci pa tudi instrumentalisti, kar so znali marsikdaj s pridom izkoristiti. Zasedba je bila res nekaj posebnega v slovenskem zborovskem prostoru. »Izvedli smo kup različnih celovečernih koncertov po vsej Sloveniji. Dosegli smo nekaj vidnejših uspehov doma, na regijskem tekmovanju v Postojni in na Naši pesmi v Mariboru, pa tudi v tujini, če omenim samo nastop na Festivalu laureatov v kraju Vaison-la-Romaine v francoski Provansi. Žal je bila zasedba petih mladih pevcev kratkega daha, ker so se naše poti ločile, nekateri so odšli študirat v tujino, drugi smo se razselili po Sloveniji, žal …«
Zdaj z ženo Ano vodita nove zasedbe Vokalne akademije Ljubljana
Vsi se še spomnimo vrhunskega moškega zbora Vokalna akademija Ljubljana, ki je pod vodstvom Stojana Kureta zmagovala na največjih evropskih zborovskih tekmovanjih in leta 2010 v bolgarski Varni osvojila tudi veliko zborovsko nagrado Evrope. Zadnja leta je z njo kot pevec in korepetitor sodeloval tudi Tine Bec. Ko je tik pred pandemijo zasedba izgubljala zagon, se je Tinetu porodila zamisel, da bi nabral podmladek tega zbora in nadaljeval tam, kjer je Stojan Kuret končal. Začel je delati z mladimi fanti v upanju, da se bodo lahko priključili starejši generaciji pevcev, a je delo preprečila pandemija. Prav v tem času je z delovanjem prenehal tudi Ženski komorni zbor ČarniCe. »Tudi dekleta so iskala novih pevskih možnosti, pa sva se z ženo Ano odločila da poskusiva. Prostori pri Sv. Jakobu so bili na razpolago, zakaj ne bi delali v treh zasedbah, moški, ženski in mešani. Zbrala sva pevce iz vseh vetrov, prijatelje, znance, sorodnike … in začeli smo delati, jaz s fanti, Ana z dekleti, z mešano zasedbo pa oba. Spomladi smo tako že prvič nastopili, najprej na reviji ljubljanskih zborov, potem pa še na Naši pesmi v Mariboru. Po epidemiji sva razpisala avdicije, na katere se je odzvalo kar lepo število pevcev. Zdaj zagnano delamo, imamo veliko načrtov in dobre volje.«
Pogled naprej
»Če ostanem pri Vokalni akademiji Ljubljana: razpisali smo natečaj za uglasbitev psalmov v kateremkoli jeziku. To bo del magistrskega koncerta, ki ga bo imela Ana kot študentka glasbene pedagogike na ljubljanski Akademiji za glasbo. Nagrajena dela bomo izdali pri založbi Astrum; s tem bomo obogatili slovensko zborovsko literaturo, ki bo tako dostopna tudi ostalim zborom. Predvsem se veseliva del za moško in za žensko zasedbo, repertoar teh je, vsaj med sodobno literaturo, skromnejši.
Za svoje ustvarjanje pa moram reči, da imam kar nekaj naročil za naslednje leto, med njimi tudi naročilo Društva slovenskih skladateljev za krajše simfonično delo, ki naj bi ga izvedel Orkester Slovenske filharmonije. Želja je tudi, da bi naredil kaj posebnega za svojo 30-letnico, ki jo bom slavil naslednjo pomlad, nisem pa prepričan, da mi bo uspelo. Odkar imam hčerkico, se veliko posvečam njej, zato je čas komponiranju skromneje odmerjen.«
