Tričetrt stoletja Mešanega pevskega zbora Lojze Bratuž iz Gorice

19

Mešani pevski zbor Lojze Bratuž je slovenski pevski sestav, ki deluje v Gorici v Italiji. Sestavljajo ga pevci, ki prihajajo iz Gorice in širše okolice. V svoji tričetrt stoletja dolgi zgodovini je poleg rednega delovanja v deželi Furlaniji Julijski krajini koncertiral po Sloveniji, Italiji, Hrvaški, Srbiji, Franciji, Švici, Češki, Avstriji, Slovaški in Nemčiji ter ostaja še daes zvest svojemu poslanstvu čezmejnega povezovanja in spodbujanja sodelovanja med narodi.

Zbor, ki je kot samostojno društvo vključen v Zvezo slovenske katoliške prosvete, je bil ustanovljen z namenom, da bi združeval pevce iz Gorice in okolice, ki jim je pri srcu ubrano petje. »Njegovo delovanje je tesno povezano s kulturnim, prosvetnim in verskim življenjem slovenske narodne skupnosti v Gorici: sodeluje pri odprtju razstav, predstavitvah knjig, zdravicah, praznikih in obogati marsikateri cerkveni obred«, pove predsednica zbora Cristina Marussi, ki v zboru poje od leta 2016.

Poleg rednega delovanja v Furlaniji – Julijski krajini in Italiji že od povojnih let vzdržuje stike z matično državo, v njej redno koncertira in nastopa na slovenskih pevskih revijah (Primorska poje, Cecilijanka …). V stalnih stikih je s koroškimi rojaki in redno obiskuje Slovence drugod po Evropi (Milano, Rim, Belgija, Francija, Hrvaška). Po Evropi nastopa v Avstriji, Franciji, Švici, Srbiji, na Češkem, Slovaškem in v Nemčiji ter se udeležuje mednarodnih tekmovanj. Med temi velja omeniti odličje na deželnem tekmovanju Furlanije – Julijske krajine Corovivo, srebrno plaketo in posebno priznanje za najboljšo izvedbo ljudske pesmi na regijskem tekmovanju v Postojni, prvo mesto in veliko nagrado na mednarodnem tekmovanju ljudskega petja v Azzanu Decimu, srebrno plaketo na državnem tekmovanju Naša pesem v Mariboru leta 2007. Leta 2009 je bil na mednarodnem tekmovanju Seghizzi v Gorici ocenjen kot najboljši zbor iz Italije. Osvojil je zlato odličje na mednarodnem tekmovanju v kraju Riva del Garda.

Goriški zbor so vodila številna znana imena

Sestav je začel delovati v prvih povojnih letih na pobudo profesorja, duhovnika in prosvetnega delavca Mirka Fileja. Uradno je bil ustanovljen leta 1951 in poimenovan po Lojzetu Bratužu (1902–1937), glasbeniku in kulturnem delavcu, ki je v dobi fašizma svojo ljubezen do slovenske pesmi plačal z življenjem. V prvem desetletju so se pevci pod njegovim vodstvom od preprostega repertoarja kmalu prešli na vse zahtevnejšega. Izvedli so številne sakralne in posvetne nastope, začeli tkati vezi s Slovenci, ki jih je meja ločila od matične države (Trst, Koroška). Filejevo delo je prispevalo tudi k izgradnji in posodobitvi prostorov, v katerih so pevci vadili. »Če gledamo z današnje perspektive, lahko rečemo, da je bilo v tem času zborovsko petje vitalnega pomena pri ustvarjanju in oživljanju skupnosti,« pravi predsednica.

Filejevo poslanstvo je prevzel njegov učenec Ivo Bolčina, ki je v sezoni 1964/1965 zbor pripravil na sodelovanje pri nadškofovih mašah v goriški stolni cerkvi. Ti nastopi so imeli v javnosti velik odmev, za zbor pa so bili pomembni, bili so mu v izziv tako v študijskem kot interpretativnem smislu. Po besedah predsednice je »petje v goriški stolnici zahtevalo temeljite priprave in poglobljen odnos do sakralne glasbe«.

Leta 1965 je dirigentsko mesto prevzel profesor Stanko Jericijo, kaplan za slovenske vernike v cerkvi sv. Ignacija in izvrsten glasbenik, ki je zboru posvetil več kot trideset let dela ter zanj napisal vrsto skladb, ki jih je zbor prvič izvedel. Pozornost je namenil pevski tehniki in interpretaciji. »To obdobje zaznamujejo polifonija, slovenske narodne in priredbe ljudskih ter drznejša dela sodobnih slovenskih skladateljev,« pravi predsednica. »Po spominih pevcev je profesor Jericijo zbor uporabljal kot ‘laboratorij’ za svoje glasbene ideje. Ob zvenu zbora je sproti dopolnjeval in izpopolnjeval svoje partiture.« S programsko razširjenim repertoarjem je zbor širil krog poslušalcev, vrstila so se koncertna prizorišča z nastopi po vsej Italiji in gostovanja v tujini. Istočasno je utrjeval vezi v italijanskih krogih Gorice. »Jericijo je vodil tudi župnijski zbor pri sv. Ignaciju, pogosto je prihajalo do glasbenega sodelovanja pri bogoslužjih in pobudah italijanske skupnosti v Gorici.«

Stanku Jericiju sta sledila Stojan Kuret in Bogdan Kralj, ki sta delovanje in zbor posodobila. Zbor se je začel predstavljati na raznih odrih in tekmovanjih. »Do njunega nastopa je bil pomen zbora predvsem v formalni utrditvi slovenske kulturne skupnosti v Gorici – v pričevanju o njenem obstoju ter v ponesenem glasu te vitalne stvarnosti tudi izven lokalnega prostora. V zadnjih desetletjih se je to poslanstvo preoblikovalo. V zbor se je vključevalo vse več pevcev z ‘druge strani meje’, ki so lahko od blizu spoznavali življenje in delovanje naše skupnosti. Z dirigentom Davidom Bandljem se je ta proces še okrepil, tako da danes lahko mirno rečemo, da je Mešani pevski zbor Lojze Bratuž zbor širšega goriškega prostora – zbor brez meja,« poudarja predsednica Cristina Marussi. Radi nastopajo v čezmejnem prostoru — v Furlaniji – Julijski krajini, v sosednji Sloveniji, na Koroškem in v rojstni Gorici »deloma zato, da širši prostor prepozna bogato zamejsko kulturno dejavnost, predvsem pa, ker iskreno ljubimo to, kar skupaj ustvarimo. Obenem želimo, da bi mlajše generacije razumele, da lahko z zborovskim petjem slovenska beseda zacveti in odmeva po svetu. Dragocen delež pri tem nosi tudi naš zbor. Gre za tradicijo, ki je marsikje ne povsem razumejo, a nam jo pogosto iskreno zavidajo.«

Od leta 2019 je zbor deloval pod vodstvom Mire Fabjan, ki ga je vodila do leta 2022, ko sta z Davidom Bandljem skupaj izvedla številne projekte in slavnostne dogodke ob praznovanju 70. obletnice (, med drugim zgodovinski dokumentarec z naslovom Si vox est, canta po scenariju Sare Terpin, in v režiji Danijela Peteanija).. Sledilo je prehodno obdobje, v katerem je zbor usmerjal Igor Hodak.

Novi izzivi v letu 2025

Taktirko zbora je v letu 2025 prevzel mladi, domači dirigent Tilen Lancner, ki sicer ni bil član tega zbora, »sem ga pa prej že večkrat slišal. Vedel sem, da gre za kakovosten ljubiteljski zbor, s katerim je mogoče poglobljeno delati tako na tehničnem kot tudi na muzikalnem področju. Ker sem že dalj časa želel prevzeti vodenje kakšnega zbora, sem v tem videl lepo priložnost, da se preizkusim v vlogi dirigenta.« Po izobrazbi je klasični kitarist, zato je bil zanj prihod pred takšen zbor velik izziv. Je član Komornega zbora Vikra, ki ga vodi Petra Grassi, pel je v Vokalni skupini Ivana Cankarja, ki jo je vodil Tom Varl. »Iz teh izkušenj sem pridobil dragocen vpogled v delo dirigenta ter veliko znanja o tem, kako vaje premišljeno pripraviti in jih voditi učinkovito. Vodenje takšnega zbora je velika odgovornost, stopil sem namreč v velike čevlje svojih predhodnikov.« Več pevcev v zboru poje več desetletij. Petje pod vodstvom uveljavljenih dirigentov se odraža v dobrem pevskem znanju in kakovostnem delu. Zbor razpolaga z obsežnim arhivom, iz katerega dirigent lahko črpa veliko zanimivega gradiva. »Del tega je zame nov, kar mi omogoča, da se z zborom in njegovim zvočnim izročilom še bolje spoznam.«

Zbor hrani izjemno bogat notni arhiv, ki se je v dobrih sedmih desetletjih razvil iz širokega repertoarja zbora. Trenutno obsega več kot 3600 naslovov skladb, med katerimi so številni rokopisi skladateljev, ki so pisali izrecno za zbor ali so mu prepustili svojo zapuščino. Gradivo je v celoti digitalizirano in katalogizirano, kar omogoča funkcionalno uporabo. Vse notno gradivo je skrbno spravljeno in vknjiženo v informativni datoteki, ki ponuja poleg naslova skladbe tudi druge ključe za iskanje: skladatelj, avtor besedila, država ali kraj, s katerim je skladba povezana, in vsebina.

Poleg klasične polifonije zbor rad goji predvsem slovensko ljudsko in umetno pesem. Posebno pozornost posveča slovenskim, predvsem zamejskim, sodobnim skladateljem, v vsaki sezoni pa izpelje tudi vsaj po en obsežnejši projekt, večkrat tudi z orkestrsko spremljavo. Dirigent Tilen Lancner si za cilj postavlja »osebno rast na dirigentskem področju, poglobljeno spoznavanje dela z zborom ter raziskovanje načinov, kako z zborom delati čim bolj optimalno in na ravni, ki jo ta zasedba zmore. Zbor pa si želi predvsem kakovostnega glasbenega dela in rednega koncertiranja, saj je nastopanje vendarle osrednji namen vsakega zbora. Vesel sem, da smo za mojo prvo sezono potrdili štiri koncerte, morda pa nas med letom preseneti še kakšen.«

Evropska prestolnica kulture 2025 in projekt Od Nice do Gorice

V letu 2025 je zbor veliko nastopal na številnih dogodkih v okviru EPK, med drugim pri projektu Singer’s Corners, kjer je nastopil sredi vinogradov Goriških brd, turistom in ljubiteljem žlahtne kapljice ob pokušnji vin je ponudil pevsko izkušnjo. Po besedah predsednice Cristine Marussi pa je bil za zbor vrhunec dogodkov v okviru EPK sodelovanje v spevoigri Od Nice do Gorice (producent Kulturni center Lojze Bratuž), ki je bila uprizorjena poleti 2025. Delo so na oder postavili že tri leta pred tem (2023), sledile so ponovitve v letu 2024.

»V mestu Gorica, kjer delujemo, smo si vedno prizadevali gojiti in izboljševati odnose z večinsko (italijansko) skupnostjo ter z upravo. Ves čas poudarjamo, da želimo biti aktiven sooblikovalec kulturnega življenja v mestu in širšem okolju, saj glasba ne pozna jezikovnih ali narodnostnih meja,« pravi predsednica Cristina Marussi. Njihova prizadevanja so v letu Evropske prestolnice kulture dosegla tudi »javno priznanje v izjavah številnih upraviteljev in politikov«. Temeljna načela skupne kandidature obeh mest, Nove Gorice in Gorice, za EPK za zbor niso bila novost, saj jih vodijo pri delovanju že od samega začetka.

»Spevoigra Od Nice do Gorice je utelešala tisto, kar bi lahko bil temelj velikih projektov, kot je EPK. Ustvarili so jo zamejski avtorji,« poudari predsednica. Avtorja besedila sta Alex Devetak in Jasmin Kovic, tudi režiserka. »Zgodba prikazuje bogato zgodovino našega prostora z vsemi njegovimi protislovji. V njej so zazveneli vsi jeziki, ki so skozi stoletja oblikovali in ovrednotili našo rodno zemljo – nemščina, italijanščina, slovenščina in furlanščina –, ter se prepletli v zanimivo in večplastno pripoved. Glasbo je napisal domači skladatelj Patrick Quaggiato. Da bi vse to še dodatno utrdili v luči poslanstva, ki ga je nosila ideja EPK, so na poletnem nastopu sodelovali zbori iz vseh lokalnih okolij: zamejskih, slovenskih in italijanskih.« Bila je izjemna izkušnja, ki je poplačala ves vloženi trud. Tako kot so se prepletli njihovi glasovi, so se spletle nove prijateljske in profesionalne vezi, »ob zaključku nastopa pa so se spajale slovenska, italijanska in evropska himna – pravi simbol evropskega duha. Nič bolj lokalnega – nič bolj evropskega. Zares smo hvaležni, da smo bili del vsega tega. Pokazali smo, kaj vse lahko naš teritorij ponudi in česa je sposoben.«

Zbor je v letu 2026 dopolnil 75. let delovanja in v tej dolgi zgodovini ostaja zvest poslanstvu čezmejnega povezovanja.