Monografija Matevž Fabijan – Glasbeno srce, ki je izšla oktobra 2026, predstavlja življenjsko pot, pedagoško delo in bogato glasbeno ustvarjalnost profesorja Matevža Fabijana, skladatelja, zborovodje in glasbenega pedagoga, ki je pomembno zaznamoval slovensko zborovsko kulturo. Monografijo je Izdala Krščanska Kulturna zveza Celovec v sodelovanju s Kulturnim društvom Jožeta Paplerja Besnica.
Prvi in drugi del monografije prinašata izbor njegovega glasbenega opusa 222 skladb za različne pevske sestave, ki jih je zapustil nečaku Janezu Fabijanu ter pričevanja o človeku, ki je svoje življenje posvetil glasbi, pevskemu izobraževanju in povezovanju ljudi skozi pesem.
Prvi del – Sakralne zborovske skladbe – predstavlja Fabijanovo ustvarjanje na področju cerkvene glasbe. V njem so zbrane mašne in praznične skladbe za mešane, moške, ženske in mladinske zbore. Njegove uglasbitve odražajo globoko razumevanje bogoslužja, občutek za besedo in melodijo ter izjemno poznavanje zborovskega petja. Številna dela so nastala zlasti za Oktet Suha in Mešani pevski zbor sv. Tilna v Besnici, in so se vključila v življenje župnije ter širše glasbene skupnosti. Nekatere sakralne skladbe imajo tudi orgelsko spremljavo, pri več skladbah pa je avtor prispeval tudi besedila.
Drugi del – Posvetne zborovske skladbe – razkriva drugo pomembno področje njegovega ustvarjanja. V ospredju so skladbe in priredbe za različne vokalne sestave, povezane s slovensko ljudsko pesmijo, kulturnim izročilom in koncertnim zborovskim petjem. Njegovo delo z različnimi pevskimi skupinami, med njimi Akademskim pevskim zborom France Prešeren Kranj, mladinskimi in otroškimi zbori RTV Slovenija, Oktetom LIP Bled ter Oktetom Suha, priča o njegovi ustvarjalni širini in sposobnosti, da je glasbo prilagajal različnim pevskim zasedbam.
Oba dela dopolnjujejo zapisi o njegovem življenju, glasbenem izobraževanju, pedagoškem poslanstvu ter sodelovanju z zbori na Gorenjskem, drugod po Sloveniji in med koroškimi Slovenci. Posebno vrednost imajo osebna pričevanja sodelavcev, pevcev in prijateljev, ki osvetljujejo njegovo strokovnost, natančnost, predanost in človeško toplino.
Monografija temelji na ohranjenih rokopisih, notnih zapisih, zvočnih posnetkih, fotografijah in drugih arhivskih dokumentih. Z objavo njegovega glasbenega ustvarjanja ohranja pomemben del slovenske zborovske dediščine ter omogoča, da se bodo njegova dela še naprej izvajala in prenašala na prihodnje rodove.
Glasbeno srce ni le zbirka skladb, temveč tudi poklon človeku, ki je verjel v moč glasbe, lepoto skupnega petja in pomen predanega pedagoškega dela. Njegova zapuščina ostaja živa v notah, ki jih je zapisal, v pevcih, ki jih je oblikoval, ter v ljudeh, ki jih je s svojim delom povezal.
Predstavitev monografije Matevž Fabijan – Glasbeno srce je potekala 17. oktobra 2026 v Domu krajanov Primskovo v Kranju. Dogodek sta pripravili Krščanska kulturna zveza Celovec in Kulturno-umetniško društvo Jožeta Paplerja Besnica, ki sta tudi izdajatelja monografije. O poti do izdaje sta spregovorila poslovodja Krščanske kulturne zveze Martin Kuchling in predsednica Kulturno-umetniškega društva Jožeta Paplerja Besnica Barbara Mesec Štular. Notografijo je pripravil Tadej Lenarčič, recenzijo pa Roman Verdel iz Borovelj.
Predstavitev je spremljal raznolik glasbeni in pripovedni program, ki je obiskovalcem približal Fabijanovo bogato ustvarjalnost, glasbeno zapuščino in življenjsko pot. Program so s svojimi nastopi obogatili Oktet Suha, Pia Fabijan (vokal in flavta), Ajda Juvan (klavir), Rozinka Fabijan (vokal in violina), Manca Fabijan (vokal) in Urška Štampe (Fabijan) (vokal), Natalia Vyshynska (klavir) ter Jurij Filipič (harmonika).
K pomembnosti večera so prispevali tudi gostje, ki so s svojimi pripovedmi osvetlili različna življenjska obdobja Matevža Fabijana ter predstavili posamezne vidike njegovega glasbenega in pedagoškega delovanja. Med njimi so bili Barbara Mesec Štular, Nataša Kranjc, Martin Kuchling in Jokej Logar. Prireditev je povezovala Anica Kordež, ki je s toplimi in premišljenimi napovedmi povezala glasbene nastope, pripovedi in spomine ter ustvarila prijetno vzdušje v poklon življenju in glasbeni
zapuščini Matevža Fabijana.
Dogodek je povezal glasbo, pripoved in spomine ter obiskovalcem ponudil celovitejši
vpogled v življenje in delo Matevža Fabijana, čigar ustvarjalnost ostaja dragocen del slovenske glasbene in zborovske dediščine.
Naslov monografije je več kot primeren: Matevž Fabijan je glasbo živel, jo poučeval, zapisoval injo izvajal. Glasbo je nosil v sebi in jo skozi svoje delo razdajal drugim.
Svoj zborovski opus, ki ga sestavljajo rokopisi, partiture in priredbe, je zapustil nečaku Janezu Fabijanu iz Besnice, ker je vedel, da ceni njegovo glasbeno srce in delo. To je postalo temelj za nastanek monografije, ki jo danes predstavljamo. Zapuščina
profesorja Matevža Fabijana pa je še mnogo večja, saj je na nosilcih zvoka
ohranjenih izjemno veliko zvočnih posnetkov skladb in videoposnetkov pevskih zborov, ki jih je vodil. Njegova glasbena zapuščina pripada veliko širšemu krogu: njegovim pevcem in pevkam, učencem, zborom, ki jih je vodil, slovenski zborovski kulturi ter Besnici, Kranju, Sloveniji in avstrijski Koroški.
Zdaj bo pripadala tudi prihodnjim rodovom pevcev in zborovodij, ki bodo njegove skladbe znova odkrivali in peli. Njegov opus tako ni zaključen – živel bo še naprej, vsakič, ko bo zazvenela katera od njegovih skladb.
Matevž Fabijan se je rodil v Zgornji Besnici kot sedmi od desetih otrok Franca in Marije Fabijan. Prav domače okolje je bilo prostor njegovih prvih in najpomembnejših stikov z glasbo. Pel je v cerkvenem zboru, kjer ga je prevzelo večglasno petje. Po končani osnovni šoli je odšel v Ljubljano, kjer je obiskoval klasično gimnazijo in glasbeno šolo, vendar je ostal tesno povezan z rodno Besnico – ob praznikih in počitnicah se je vračal
domov in pel v mešanem cerkvenem zboru.
Leta 1953 sta pod strokovnim vodstvom Matevža Fabijana začela delovati dva pevska kvarteta. Prvega so sestavljali Franc in Lojze Blaznik, Matevž Fabijan in Franc Rakovec, drugega pa Franc Kozjek ter bratje Franc, Matevž in Peter Fabijan. Oba kvarteta sta septembra pripravila odmeven koncert. Matevž Fabijan, ki je bil tedaj šele
na začetku glasbene poti, je za uvodno skladbo napisal svojo prvo avtorsko pesem Pozdrav.
Uspešna sezona je pevce spodbudila k novim izzivom. Že naslednje leto so ustanovili dva moška okteta, ki sta nastopala v domačem kraju. Septembrski koncert so zaradi
velikega zanimanja ponovili tudi v Žabnici pred nabito polno dvorano. Uspehi so dali nov zagon tako pevcem kot njihovemu umetniškemu vodji Matevžu Fabijanu. Poleg rednega petja v cerkvenem zboru so sodelovali še v obeh oktetih in pripravljali nove glasbene projekte. Leta 1955 je Matevž Fabijan napisal spevoigro Le smrt ga reši, v kateri so nastopili Franc in Matevž Fabijan, Lojze Blaznik ter Cilka Vodir, na harmoniju pa jih je spremljal Ciril Mohar. Med odmorom je občinstvo navdušil kvartet bratov Fabijan: Franc, Peter, Štefan in Matevž.
Septembra 1956 so v dvorani Gasilskega doma organizirali velik pevski večer. Nastopila sta moški pevski zbor pod vodstvom Matevža Fabijana ter Mešani cerkveni pevski zbor, ki ga je vodil Janez Kozjek. Naslednje leto je Matevž Fabijan pripravil
spevoigro Kovačev študent, v kateri je vlogo kovača pel Janez Kozjek, vlogo študenta pa Franc Blaznik.
Komorne pevske skupine so najdejavneje delovale med šolskimi počitnicami, ko se je Matevž Fabijan vračal iz Ljubljane v domačo Besnico. Leta 1958 so uspešno nastopili
tudi na koncertu v Dražgošah.
Po letu 1960 je Matevž Fabijan ustanovil še moški pevski zbor. V njem so prepevali prva basa Peter Fabijan in Lojze Blaznik, drugi basi Franc Kozjek, Štefan Fabijan in Lojze Blaznik starejši, prvi tenorji Franc Starman, Franc Knific in Franc Fabijan ter drugi tenorji Franc Blaznik, Stane Rakovec in Ivan Vodir.
Čeprav je pozneje živel v Ljubljani in Kranju, je ostal močno povezan z Besnico. Vedno se je vračal domov in nudil strokovno pomoč tamkajšnjim zborom – posebej Mladinskemu zboru v začetku devetdesetih let in Mešanemu pevskemu zboru sv. Tilna, za katerega jenapisal kar 40 skladb.
Matevževa glasbena pot se je začela doma, med ljudmi, ki so preprosto želeli peti. Iz teh skromnih začetkov v Besnici je zrasla zgodba, ki je zborovsko petje ponesla
daleč onkraj domačega kraja.
S svojim znanjem, predanostjo in umetniško vizijo je Matevž Fabijan oblikoval zbore, ki so nastopali po vsej Sloveniji in po vsej Evropi – na velikih koncertnih prizoriščih, festivalih in tekmovanjih, kjer so dosegali vrhunske uvrstitve in zmagovalne odre.
Njegova pot dokazuje, da lahko iz domačega glasbenega ognjišča zraste umetnost, ki nagovarja svet. Besnica je bila začetek njegove glasbene poti – in ostala je
omemben del njegovega glasbenega srca.
Po končani gimnaziji je Matevž Fabijan na Akademiji za glasbo študiral solopetje in zgodovino glasbe ter tam stopil v svet profesionalne glasbene ustvarjalnosti. Srečal je številne pomembne glasbenike svoje generacije – med njimi Jakoba Ježa, Lojzeta Lebiča in Sama Vremšaka. Poseben pečat sta mu dala profesorja Marijan Lipovšek in Vilko Ukmar.
Leta 1962 je diplomiral, nato odšel na služenje vojaškega roka, kjer se je še naprej glasbeno udejstvoval. Po vrnitvi domov se je leta 1963 zaposlil kot učitelj glasbe na Osnovni šoli Staneta Žagarja. Ob službi je vodil Moški zbor iz Krope, kjer je nadomeščal prijatelja Egija Gašperšiča, ter ustanovil Mladinski pevski zbor v Podnartu.
Leta 1965 je postal profesor glasbe na Gimnaziji Kranj, kjer je ustanovil Mladinski mešani zbor in z njim kmalu segel v sam vrh mladinskih zborov. Leta 1968 je ustanovil Mešani pevski zbor Franceta Prešerna, ki ga je vodil dvanajst let ter z njim doma in v tujini dosegal zavidljive uspehe.
Pomembno poglavje njegove poti je bilo tudi pedagoško in zborovodsko delo. Na Gimnaziji Kranj je 24 let poučeval glasbo, anjegova prava učilnica je bil pogosto zbor. Tam je mladim pokazal, kaj pomeni poslušati, sodelovati in prevzeti odgovornost za skupen zven zbora.
Jeseni 1969 je s skupino študentov, ki so še sodelovali v gimnazijskem zboru, ustanovil Akademski komorni zbor Kranj, ki je po nekaj letih sodil v vrh slovenske zborovske glasbe. V naslednjih sezonah je zbor narasel na okoli 50 pevcev. Ob desetletnici delovanja je izšla prva vinilna plošča Pod jasnim soncem rdeča roža.
Leta 1980 je zbor na tekmovanju Naša pesem v Mariboru osvojil zlato plaketo, kar je pomenilo pomemben mejnik v Fabijanovi glasbeni poti. Iz mladih, še neizkušenih pevcev je znal oblikovati uigrano celoto; iz posameznih glasov je ustvarjal prepoznavno skupno zvočno podobo. Z Akademskim komornim zborom, Kranj, ki ga je vodil 12 let, je koncertiral doma in v tujini, izvajal slovensko in evropsko glasbo, nova dela slovenskih skladateljev ter tudi svoja. Leta 1981 se je zbor preimenoval v Akademski pevski zbor France Prešeren Kranj.
Druga velika ljubezen Matevža Fabijana je bilo petje mladine. Že leta 1968 jna povabilo Glasbene produkcije Radia prevzel Mladinski pevski zbor RTV Ljubljana, ki ga je vodil kar 35 let. Krajši čas je poučeval tudi otroški zbor. Razširil je repertoar, spodbujal skladatelje k novim delom in pomembno obogatil slovensko mladinsko zborovsko glasbo.
Z zborom je veliko snemal, redno koncertiral in potoval po Evropi. Z mednarodnih festivalov so se vračali z visokimi uvrstitvami in priznanji. Nekaj sezon je prevzel tudi Komorni zbor RTV Slovenija.
Pod njegovim vodstvom je Mladinski pevski zbor RTV Slovenija nastopal na številnih odmevnih koncertih in festivalih: na mednarodnih mladinskih festivalih v Celju, na koncertu Revolucija in glasba v Cankarjevem domu, na jubilejnem koncertu ob 40-letnici zbora, na dobrodelnem gala koncertu UNICEF-a, na božičnem koncertu Simfonikov RTV ter pri izvedbi Mozartovega Rekviema leta 2001.
Vsi ti nastopi potrjujejo umetniško odličnost zbora in izjemno vlogo profesorja
Fabijana pri njegovem razvoju ter prepoznavnosti doma in v tujini.
Glasbena urednica na Radiu Slovenija Brigita Rovšek je o Matevžu Fabijanu zapisala:
»Nikoli ni povzdignil glasu, bil je zelo, zelo delaven, zelo resen, v zborih je imel izjemno disciplino, ki jo je dosegel samo s svojim: ‚Pssst!‘ Nikoli se ni razburjal, čeprav je večino pevcev, predvsem Mladinskega zbora RTV Slovenija, pošteno »metala« puberteta. Njegova avtoritativna drža je vse obvladala, vse, kar je delal, je delal dostojanstveno, umirjeno in strokovno. Celo svoje uspehe je sprejemal – škoda – veliko preveč zadržano. Ob še tako bleščečem pokalu ali pa treh zlatih medaljah hkrati je čez njegov obraz preblisnil le rahel nasmešek, poteze so se za hip razvedrile, potem pa so spet utonile v resnobo.
Je kdo že pošteno preštel njegove posnete minute, krstne izvedbe, več sto odlično in pevsko zdravo vzgojenih pevcev, kilograme bronastih, srebrnih in zlatih medalj, škatle priznanj in pohval z najrazličnejših tekmovanj?
Koliko ljudi je pozorno prisluhnilo njegovim intonančno čistim in zvočno transparentnim glasbenim izvedbam? Premalo.«
Snemanja z Otroškim in Mladinskim zborom RTV so potekala vsakih štirinajst dni, pri čemer je na leto nastalo približno 200 minut glasbe. Skupaj to pomeni približno pet dni glasbe. Poleg zvočnih posnetkov se je ohranilo tudi veliko ur videoposnetkov ter številne vinilne plošče, kasete in zgoščenke z izvedbami zborov in vokalnih sestavov.
Z Otroškim in Mladinskim zborom je krstno izvedel okoli 500 novih skladb skladateljev, kot so Danilo Švara, Jakob Jež, Emil Adamič, Jani Golob, Aldo Kumar, Darijan Božič in drugi. To je izjemno veliko število.
V svoji dolgi in uspešni karieri je bil Matevž Fabijan dragocen svetovalec zborov, pevskih skupin in zborovodij ter strokovni svetovalec občinskih in območnih pevskih
srečanj. Tri leta je poučeval na zborovodski šoli takratne Zveze kulturnih
organizacij Kranj, predaval na seminarjih za zborovodje. Bil je član strokovnih
žirij področnih, državnih in mednarodnih zborovskih tekmovanj v Zagorju, Celju
in Mariboru.
Matevževa predanost zborovskemu petju ga je vodila še naprej, prevzemal je nove zborovske sestave in nove izzive ter vzporedno pisal nove skladbe in priredbe. Med letoma 1972 in 1978 je bil umetniški vodja Okteta Sava Kranj. Od leta 1987 do 2005 je bil umetniški vodja Okteta LIP Bled. Z Oktetom Lip Bled je poleg številnih
koncertov posnel tudi avdio kaseto leta 1989 in leta 2000 zgoščenko Naš Bled.
Matevževa povezanost s Koroško je bila posebno pomembna. Prvi stiki segajo v šestdeseta leta, pozneje pa je njegovo delo tam postalo izjemno intenzivno. Med letoma 1984 in 1996 je na Slovenski glasbeni šoli na Koroškem poučeval metodiko, dirigiranje ter igranje in branje partitur.
S tem ni vzgajal le pevcev – vzgajal je nove zborovodje. Mladi, ki so prihajali k njemu, so dobivali znanje, potrebno za vodenje posvetnih in cerkvenih zborov, ter samozavest, da stopijo pred pevske skupine in jih vodijo. Njegovo delo je tako dobilo še eno razsežnost: ni razširjal le pesmi, prenašal je znanje, izkušnje in umetniško vizijo, ki je oblikovala novo generacijo koroških glasbenikov.
Leta 1989 je Matevž Fabijan prevzel umetniško vodenje Okteta Suha in ga vodil kar sedemnajst let. Njegovo delo je temeljilo na medsebojnem spoštovanju, natančnosti in izjemni glasbeni predanosti. Bil je zborovodja, ki je znal ustvariti prijetno, a hkrati umetniško zahtevno vzdušje na vajah.
Njegovi aranžmaji – mojstrsko oblikovani, polni tankočutnosti in ljubezni do koroške
ljudske pesmi – so postali del zlatega repertoarja okteta. Med njimi izstopajo prave glasbene poslastice: P’r Zilə roužce rastejo, Se svita, bo dên, Mam pa mvinəč in številne druge. Prirejal je tudi pesmi drugih narodov ter oktetu poklonil svojo mašo in več duhovnih skladb.
Pod njegovim vodstvom je Oktet Suha doživel vrsto nepozabnih uspehov – od odličnih
rezultatov na tekmovanjih do odmevnih turnej po Avstraliji, Češki, Ukrajini in
Švedski. V tem času je oktet prejel že omenjeno Evropsko nagrado za ljudsko
umetnost (1997) ter Srebrno plaketo Javnega sklada RS.
Profesor Fabijan je za oktet ustvaril ali priredil več kot štirideset skladb, z njim posnel pet samostojnih zgoščenk in več kot sto studijskih posnetkov. Njegov pečat je neizbrisen – pod njegovo taktirko je Oktet Suha zrasel v prepoznaven, vrhunski vokalni ansambel.
Ko se ozremo na njegovo življenjsko pot, vidimo človeka, ki je v različnih obdobjih deloval z zelo različnimi zasedbami: mešanimi, moškimi, otroškimi in mladinskimi zbori ter okteti. In vendar je imel vsak od teh sestavov nekaj skupnega: njegovo skrb za dovršeno kakovost. Pri tem pa ni šlo samo za kakovost zvoka. Šlo je za odnos do glasbe, do besede, za odnos do sopevca in do poslušalca.
Njegovo delo je bilo zato tudi vzgojno. Pevce je učil, da glasba ni samo nastop. Je odgovornost, sodelovanje in spoštovanje, predvsem pa skupnost.
Zato so priznanja, ki jih je prejel, pomembna. Toda še pomembnejše je dejstvo, da njegovo delo živi naprej. V pevcih, ki jih je vzgojil. V zborih, ki jih je oblikoval. In v skladbah, ki jih danes še vedno izvajamo in jih bodo izvajali še naprej.
Med ohranjenimi rokopisi je tudi priredba ljudske pesmi V dolini tihi, ki jo je leta 1964 priredil za Moški komorni zbor iz Krope. Leta 1966 je bila skladba posneta z drugovokalno skupino, ki jo danes poznajo vse generacije. Posnetek je
identičen zapisu, razen dveh akordov. Primerjava rokopisa z zvočnim posnetkom
iz leta 1966 je pokazala, kako dragoceni so takšni dokumenti za razumevanje
njegovega ustvarjalnega procesa. Prav zato je ohranjanje njegovega opusa tako
pomembno.
Žal v monografiji ni bilo mogoče objaviti dvanajstih avtorskih skladb, katerih
rokopise je profesor Matevž Fabijan predal javni ustanovi v Sloveniji z namenom
njihove objave. Rokopisi so bili posredovani v strokovno recenzijo, v tem
postopku pa se je njihova sled izgubila in do danes niso bili vrnjeni oziroma
jih ni bilo mogoče izslediti. Zato ostaja ta del njegove ustvarjalne zapuščine
za zdaj nedostopen. Iskreno upamo, da se bodo ti notni zapisi nekoč našli in
ponovno postali del njegovega avtentičnega skladateljskega opusa. To niso samo stari papirji. To so dokazi ustvarjalnega dela.
Vsak rokopis nam pove nekaj o človeku, ki je sedel za klavirjem, razmišljal o glasovih, iskal harmonijo in zapisoval glasbo. Zato je danes tako pomembno, da je njegov glasbeni arhiv ostal ohranjen. Da ga lahko preučujemo, objavimo in da njegove skladbe ponovno zapojemo.
Z izdajo monografije predstavljamo dediščino, ki lahko postane del prihodnosti. Naj njegove skladbe ponovno zazvenijo. Naj jih vzamejo v roke mladi pevci. Naj jih odkrivajo novi zborovodje. Naj se ljudska pesem, ki jo je tako spoštoval, še naprej prenaša iz roda v rod. Kajti Matevž Fabijan je verjel, da je zborovsko petje mnogo več kot umetniška dejavnost. Je prostor srečevanja, skupnosti in medsebojnega bogatenja.
Morda je prav to najlepša misel, s katero lahko zaključim: Glasba ne deli – glasba povezuje. Povezuje generacije, kraje, preteklost s prihodnostjo in povezuje človeka s človekom. Naj zato glasbeno srce profesorja Matevža Fabijana še dolgo bije. V njegovih skladbah. V njegovih pevcih. V njegovih zborih.
Za svoje dolgoletno in razvejano glasbeno-umetniško delo je Matevž Fabijan prejel številna javna priznanja in nagrade. Naj navedem najpomembnejše:
Velika Prešernova plaketa Občine Kranj (1979)
Nagrada Zlati petelin RTV Ljubljana za program in posnetke hišnega mladinskega zbora (1998)
Prešernova nagrada Gorenjske za uspehe z Akademskim pevskim zborom France Prešeren Kranj (1980)
Gallusova plaketa za delo na področju vokalne glasbe v ljubiteljski kulturi (1982).
Dirigentska nagrada Béla Bartóka za izvedbo Lebičeve skladbe Urok v Debrecenu na Madžarskem (1982)
Janežičevo priznanje za dolgoletno glasbeno-kulturno delo na Koroškem (Celovec, 2007)
Evropsko priznanje za ljudsko umetnost (Suha, Avstrija, 1997)
Priznanje Kulturnega društva Besnica ob 100-letnici delovanja društva (2009)
Častni občan Mestne občine Kranj (2022)
Janez Fabijan
Glasbeni urednik monografije